vrínek -nka m (ȋ) - 1. v prvotno besedilo, delo vrinjene besede, sestavine: mnoga mesta v rokopisu so vrinki; objaviti besedilo brez kakršnihkoli lastnih vrinkov
♦ film. montažni vrinki
// del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu: v vrinkih avtor izraža svoj pogled na stvari; domišljijski, razumski vrinki v povesti / govorniški vrinki; pevski vrinki v gledališki predstavi vložki - 2. kar je rečeno v kratkem premoru med govorjenjem drugega: njegovi vrinki so ga motili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.