slóg in slòg slóga m (ọ̑; ȍ ọ́)
1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: določiti, proučevati slog; arhitekturni, glasbeni slogi; umetnostni slogi; slogi v književnosti / hiše v alpskem, panonskem slogu; biblijski slog; osebni slog pisanja / Jakopičev, Prešernov slog / ima jedrnat slog se jedrnato izraža
2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, popravljati slog; slog šolskih nalog
3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti svoj delovni slog; zanimiv slog dirigiranja / publ. prilagoditi slog vožnje razmeram na cesti način
4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in slog skoka / opraviti vaje v lepem slogu
// šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline: plavalni slogi / plavati v slogu delfina; rokoborba v grško-rimskem slogu
5. nar. vzhodno del njive med dvema razoroma; ogon: letos ima tri sloge krompirja
● nar. zložiti drva v slog v skladovnico; ekspr. vse je bilo v slogu nogometne tekme hrupno, burno
♦ ptt odprti slog pri telegramih pisava z običajnimi črkami, številkami in drugimi znaki; tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; tisk. črkovni slog črkovne družine, ki imajo podobne značilnosti; um. časovni slog značilen za določen čas, določeno dobo; dorski, gotski slog; krajevni slog značilen za določen kraj, določeno območje; osebni slog značilen za posameznega ustvarjalca; plastični slog po lzidorju Cankarju za katerega je značilno poudarjanje plastičnosti; ploskoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje s črtami in ploskvami; slikoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje z barvnimi in svetlobnimi lisami
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost