tradícija -e ž (í)
1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj: tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove; ohranjati, spoštovati tradicije; delati kaj iz tradicije; predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije; prenehati s kako tradicijo; družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike
// ed. skupek tega: nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje; kmečko življenje je bilo polno tradicije
2. navadno s prilastkom kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo: zanemariti pedagoško tradicijo; pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije; prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije
// uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost: za kraj je značilna kovaška tradicija; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pisno tradicijo; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo; tu je doma gledališka tradicija se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del; imajo tradicijo v knjigotrštvu se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom
3. nav. mn., publ. vrednota, dosežek: ohranjati revolucionarne tradicije; biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam
● knjiž. tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo (ustno) izročilo
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost