| cẹ̄nter -tra m ‛središče’ (19. stol.), centrȋrati, centrȃla, centrȃlen, centralīzem, centralizȋrati, centralizácija; v zloženkah, npr. centrifugȃlen (prvotno ‛ki beži od centra /navzven/’; drugi člen je iz lat. fuga ‛beg, tek’), egocẹ́ntričen (prvotno ‛ki ima sebe za center’; prvi člen je iz lat. egō̆ ‛jaz’). |
| Prevzeto (eventualno prek nem. Center, Zentrum, zentrieren, Zentrale, Zentrifuge) iz lat. centrum ‛središče’, kar je izposojeno iz gr. kéntron ‛središče’. Prvotnejši, v gr. še znani pomen je ‛bodica, želo, konica, igla’. Pomen ‛središče’ se je metonimično razvil iz ‛konica’, ker se pri risanju kroga s šestilom zabode v njegovo središče. Gr. beseda je ime orodja iz glagola kentéō ‛bodem, zbadam, pikam’ (Kl, 809). |