| Enako ali sorodno je cslovan. slověninъ ‛Slovan’, stcslovan. slověnьsky ‛slovansko’, hrv. kajk. Slovenci ‛Kajkavci, prebivalci med Dravo, Sotlo in Muro’, knjiž. hrv. Slovénac ‛Slovenec’, slòvēnskī, slovènskī ‛slovenski’, rus. slavjanín ‛Slovan’, slovénec ‛Slovenec’, češ. Slovan ‛Slovan’, slovenský ‛slovaški’, star. Slovenec ‛Slovan’, mlado Slovinec ‛Slovenec’. Pslovan. *Slově̋ninъ ‛Slovan’, *Slově̋ne ‛Slovani’ je verjetno izpeljano iz neke osnove *slov-, znane v zemljepisnih imenih, ki se ohranja v rečnih imenih lit. Šlavė̃, rus. Sluja, polj. Sława, Sławica, na Balkanu Slavin, Slavnica, Preslavica, Slave, Slavinac, Slavica. Sorodno je tudi hrv., srb. slávelj, slàvina ‛veha, pipa’. Če je domneva pravilna, je *Slově̋ne prvotno pomenilo *‛prebivalci ob reki *Slova ali *Slovy’. Ide. baza je *k'leu̯H- ‛čistiti, umivati, izpirati’, znana še npr. v lat. cluere ‛čistiti, umivati’, lit. šlúoti ‛čistiti, pometati, brisati’, z determinativom -d- še v got. hlutrs ‛čist, jasen’, ags. hlū̆ttor in gr. klýdzō ‛izpiram, čistim’. Po starejši razlagi, ki je besedotvorno slabše, pomensko pa bolje utemeljena, naj bi bilo ime ljudstva *Slově̋ne izpeljano iz pslovan. *slȍvo ‛beseda’ (glej slóves, slovọ̑1). Če je ta domneva kljub besedotvornim zadržkom pravilna, je ime ljudstva prvotno pomenilo nekako *‛ljudje, s katerimi je mogoče govoriti, ki razumejo naš jezik’. V prid tej domnevi bi govorilo dejstvo, da so Slovani svoje zahodne sosede, Germane, kasnejše Nemce, imenovali *Němьci̋, sloven. Nẹ́mci, prvotno *‛nemi ljudje’, tj. *‛ljudje, ki ne znajo govoriti (po naše)’ (M. S. pri Be III, 265 s.). |