| sȗm -a m lat.‛suspicio’ (18. stol.), súmiti, star. sumnẹ́ti (16. stol.), sumníčiti, sumníčav, sumljīv; nar. tudi sȗmnja, sȗmlja, sọ̑mlja, sọ̑mnja ‛sum’, súmen ‛previdnost’, star. somneti se ‛dvomiti’. |
| Sorodno je stcslovan. sǫmьněti sę ‛dvomiti’, srb. cslovan. sumьnja ‛dvom’, hrv., srb. súmnja ‛dvom’, sùmnjiv ‛dvomljiv, sumljiv’, rus. sumovátь ‛razmišljati’, súmničatь ‛delati se pametnega, delati po svoje’, súmno ‛nevarno, dvomljivo’, ukr. sumnýtysja ‛dvomiti’, súm ‛zaskrbljenost, žalost’, belorus. súm v enakem pomenu, sumnjavácca ‛dvomiti’, polj. sumnienie ‛dvom’. Prvotno *sǫ̋mьnъ (*sǫ̋mьn'a) je izpeljano iz glagola *sъmьně̋ti ‛sumiti’, prvotno *‛poleg glavne misli imeti še eno’, ki je sestavljen iz pslovan. *sъ ‛skupaj’ in *mьně̋ti ‛misliti’ (M. S. pri Be III, 341). |