Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
kaskáda -e ž (ȃ) knjiž. manjši stopničasti slap: umetno narejena kaskada; kaskade in fontane / voda pada v več kaskadah; pren., ekspr. kaskada besed, smeha
♦ geogr. brzica; grad. del odtočnega kanala v obliki stopnice, ki omogoča v strmem terenu predpisani padec kanala; zaporedje takih delov
SSKJ
kastél -a m (ẹ̑) 
  1. 1. arheol. rimska utrdba kvadratne oblike: zavarovati mejo s kasteli; kasteli ob Donavi
  2. 2. knjiž. grad, trdnjava: španski kasteli
SSKJ
kášta -e ž (ȃ) 
  1. 1. star. prostor ali stavba za shranjevanje žita; kašča: peljati koga v kašto / izprazniti kašte
  2. 2. redko skladovnica (žaganega lesa), kopa: narediti kašto / zložiti deske v kašte
  3. 3. nar. obtežilni kamen (stiskalnice): Marsikje so plesali, ko so zmetali grozdje v naloženi koš in obesili kašto (I. Koprivec)
    ♦     grad. objekt, zložen navadno iz betonskih ali lesenih kosov in zapolnjen s kamenjem, zlasti za utrjevanje bregov
SSKJ
kesón -a m (ọ̑) 
  1. 1. grad. spodaj odprta velika, navadno armiranobetonska posoda za dela pod vodo: kopati v kesonu / del predora bodo zgradili s pomočjo kesonov
  2. 2. teh. zgoraj odprta, zaboju podobna priprava za tovor na vozilu, zlasti tovornem avtomobilu: napolniti keson; stranica kesona
SSKJ
kinéta -e ž (ẹ̑) grad. kanal polkrožne ali kvadratne oblike, v katerega se polaga instalacija
SSKJ
klančína -e ž (í) 
  1. 1. grad. umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji ali višji nivo: sezidati klančino / bočna klančina
  2. 2. knjiž., redko majhen klanec, vzpetina: pozno ponoči je čez klančino prišlo krdelce
SSKJ
klásičen -čna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture
    // ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture
    // ženska klasične lepote
    // redko klasicističen: pravila klasične estetike
  2. 2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje; italijanska klasična umetnost; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek
  3. 3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije; klasična oblika suknjiča / publ.: klasični viri energije; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom
  4. 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti; njihova nevednost je naravnost klasična
    ♦     grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje
    klásično prisl.: je klasično izobražena; klasično krojen kostim; sam.: pog. hodi na klasično klasično gimnazijo
SSKJ
klesánec -nca m (á) grad. v obliki kvadra obdelan kamen: hiše, zgrajene iz klesanca
SSKJ
klínker -ja m (í) grad. zelo trda, dvakrat žgana, tanjša opeka: fasada, obložena s klinkerjem
// žgana nezmleta zmes laporja in apnenca, iz katere se pridobiva portlandski cement: mlin za mletje klinkerja; neskl. pril.: klinker zidaki; klinker ploščice
SSKJ
kljún -a m (ȗ) 
  1. 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun; udariti s kljunom; čapljin kljun; kljun gosi
  2. 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun; kljun ladje, parnika
    // nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo; kljun pluga
    ●     ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
    ♦     grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir
SSKJ
kód prisl. (ọ̄) 
  1. 1. izraža vprašanje po prostoru, po katerem se dogaja premikanje: kod si hodil, da te nisem srečal? kod se gre na grad? / do kod hočeš priti? dokod; od kod si doma? odkod
    // raba peša kod bi ušel? kje
    // v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povprašaj, kod se gre na postajo; ekspr. kod vse je blodil, se ne spominja
    ●     ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda
    // zastar. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja; kje: kod neki se skriva?
  2. 2. raba peša izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju; kje: ne hodi po gozdu, lahko se kod zgubiš; gotovo se skriva tam kod; prim. bogve, kdove
SSKJ
koléktor -ja m (ẹ́) 
  1. 1. grad. osrednji kanal v naselju
    1. a) za odplake: razpoka v kolektorju
    2. b) za inštalacije: gradnja kolektorja / inštalacijski kolektor
  2. 2. elektr. priprava iz med seboj izoliranih lamel, po katerih drsijo ščetke; komutator: kolektor enosmernega generatorja
  3. 3. elektr. elektroda v tranzistorju, ki navadno oddaja ojačeni tok: priključiti baterijo na emitor in kolektor
  4. 4. knjiž., redko prodajalec srečk: nekaj zasluži kot kolektor
SSKJ
koménda -e ž (ẹ̑) rel.  
  1. 1. najmanjša upravna enota viteškega reda: posest komende; predstojnik komende / križniška komenda
    // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: zidati komendo; cerkev, grad in komenda
  2. 2. nekdaj posestvo, premoženje viteškega reda: dobiti, upravljati komendo; delavci v komendi
SSKJ
kompozicíjski tudi kompozícijski -a -o prid. (ȋ; í) 
  1. 1. nanašajoč se na kompozicijo: drevesa so na tej sliki glavni kompozicijski element / drama ima svoj kompozicijski red / grad je bil s parkom organska kompozicijska celota / v glasbi se je pojavila vrsta novih kompozicijskih sistemov
  2. 2. nanašajoč se na komponiranje: skladatelj odlično obvlada kompozicijsko tehniko
    ♦     muz. kompozicijski stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej
    kompozicíjsko tudi kompozícijsko prisl.: kompozicijsko je roman zelo dober
SSKJ
konsisténca tudi konzisténca -e ž (ẹ̑) fiz. gostota, sprijemljivost snovi, odvisna od razmerja tekočih in trdnih sestavnih delov: določiti, meriti konsistenco; izboljšati konsistenco barve / ima gosto konsistenco; mehka, trda konsistenca; pren., knjiž. notranja konsistenca in koherenca gospodarskega plana
♦ agr. konsistenca tal; grad. konsistenca betona gostota, sprijemljivost betona, odvisna od količine vode, cementa in peska
SSKJ
konstrúkcija -e ž (ú) 
  1. 1. kar nosi, podpira, povezuje stavbo, objekt: postaviti konstrukcijo; betonska, lesena konstrukcija; lita, varjena konstrukcija; konstrukcija iz aluminija / namestitev nove strešne konstrukcije; ob potresu je bila poškodovana tudi stropna konstrukcija / z oslabljenim pomenom mostna konstrukcija most
  2. 2. redko stavba, objekt: lesene konstrukcije ob cesti
  3. 3. uresničitev svojih (izvirnih) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstrukcija letala, stroja mu je uspela / gred se je zvila zaradi napake v konstrukciji
    // s prilastkom način, tehnična izvedba take uresničitve: letalo nove konstrukcije / narejen je v solidni konstrukciji
  4. 4. knjiž. zgradba, ustroj, kompozicija: podobno konstrukcijo imajo tudi Shakespearove drame; neslovenska konstrukcija stavkov / poznati konstrukcijo telesa / njegovi junaki so zgolj abstraktne, umetne konstrukcije tvorbe
    ♦     aer. lupinasta konstrukcija letala po tankosti, ukrivljenosti zunanjih nosilnih sten podobna (jajčni) lupini; grad. lahka konstrukcija iz lahkega materiala ali iz votlih, izvotljenih elementov; masivna konstrukcija iz opeke, kamna, litega betona; mrežasta konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi; skeletna konstrukcija iz stebrov in vodoravnih plošč; lingv. ablativna konstrukcija v nekaterih jezikih zveza prilastka in odnosnice v ablativu kot prislovno določilo v stavku; infinitivna konstrukcija nedoločniška konstrukcija
SSKJ
kontinuíren -rna -o prid. (ȋ) ki je, poteka brez presledkov, prekinitve; nepretrgan, neprekinjen: kontinuirna produkcija / kontinuirni stroji
♦ grad. kontinuirni nosilec armiranobetonski, jeklen, lesen nosilec, položen čez več podpor
SSKJ
kontrákcija -e ž (á) knjiž. skrčenje, krčenje: ekspanzija in kontrakcija
♦ fin. kontrakcija denarnega obtoka; grad. prečna kontrakcija vode prečno zoženje pretoka vode; lingv. kontrakcija nastanek samoglasnika iz dveh ali treh samoglasnikov, skrčenje; med. kontrakcija mišic, žil
SSKJ
korísten -tna -o prid., korístnejši (ī) 
  1. 1. ki daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: koristno delo / dati komu koristen nasvet, nauk / biti koristen za kaj
  2. 2. od katerega ima kdo določeno vrednoto: bili so koristni člani družbe; koristne živali / fant bo doma še najkoristnejši / koristen material ki se da uporabiti, izkoristiti
    ♦     grad. koristna obremenitev, teža obremenitev, teža, ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve, teže; žel. koristni kilometer vsak prepeljani kilometer koristne vožnje; koristni tovor tovor brez embalaže; koristna vožnja vožnja z natovorjenimi vozili
    korístno prisl.: koristno izrabiti čas / v povedni rabi bilo je zelo koristno, da je sodeloval z njimi
SSKJ
korítnica -e ž (ȋ) grad. navadno betonski element koritaste, trikotne oblike za odtok vode ob robu cestišča: vgraditi koritnice ob cesti
Število zadetkov: 499