Zadetki iskanja
v Franciji, v drugi polovici 19. stoletja član skupine, ki si prizadeva izoblikovati provansalščino v knjižni jezik: gibanje provansalskih felibristov z Mistralom na čelu
rač. programski jezik za reševanje tehničnih in naravoslovnih problemov na osnovi matematičnega izražanja: napisati program v fortranu
nanašajoč se na Francoze ali Francijo: francoski jezik; francoska književnost / francoski predstavnik v mednarodni delegaciji; francoska vlada / francoski film / francoski ključ francoz; star. francoska bolezen sifilis
// v zvezi francoska štruca dolga ozka štruca (kruha): narezana, prerezana francoska štruca; polnjena, popečena francoska štruca; hrustljava francoska štruca z maslom, pašteto; rezine francoske štruce
♦ arhit. francosko okno do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani; friz. francoska brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; gastr. francoska solata solata iz zelenjave, krompirja in majoneze; gost. francoski bife; francoska strežba strežba, pri kateri si gost sam postreže s prinesenih plošč; zgod. francoska revolucija revolucija z zahtevo po uvedbi parlamenta leta 1789 v Franciji
- francósko prisl.:
govoriti (po) francosko
● pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; pog., ekspr. gost jo je popihal kar po francosko odšel je, ne da bi plačal
francoski jezik: dobro obvlada francoščino; knjiga je napisana v francoščini / zadnjo uro smo imeli francoščino pouk tega jezika
star. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti francoskega jezika: zelo rad je francozoval
// govoriti francosko:
publ. nanašajoč se na nekdanje francoske kolonije, ki uporabljajo francoščino kot uradni jezik: frankofonske države / frankofonska Afrika
nanašajoč se na Furlane ali Furlanijo: furlanski jezik; furlanska zemlja / furlansko vino
- furlánsko prisl.:
govoriti (po) furlansko
1. prisiljevati družbeno skupino, da živi na določenem območju izolirana od drugih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah: tovarnarji getoizirajo svoje delavce
2. povzročati, da kdo, kaj obstaja, deluje na izoliranem (družbenem) prostoru, zlasti z namenom omejiti, zmanjšati njegovo družbeno vlogo: pojavljajo se očitki, da skuša zakonski predlog getoizirati slovenščino
- getoizíran tudi getizíran -a -o:
getoizirani priseljenci; getoizirane skupnosti / getoizirane četrti; getoizirana naselja; getoizirano območje / getoizirani jezik; boril se je za getoizirano umetnost in kulturo
1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov
// preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev
// drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu
2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami
3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev
● njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben
♦ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta
- gládko stil. gladkó prisl.:
ta učenec gladko bere; gladko obrit; lase ima gladko nazaj počesane; pesem je lepo, gladko prevedena; gladko tekoči verzi; vse je šlo gladko kot po maslu
● gladko govori več jezikov dobro, brez napak; delo jima je šlo gladko od rok hitro, uspešno; ekspr. to si je gladko izmislil popolnoma, čisto; ekspr. ponudbo je gladko odklonil odločno, brez premišljanja
1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
// slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik; skrbno je gladil prevod
2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi; gladiti se po glavi; samovšečno si je gladil dolgo brado
// ljubkujoče premikati roko po čem; božati: gladila ga je po laseh; nežno je gladila otroka po licu
● ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali; ekspr. gladiti spore poravnavati
- gladèč -éča -e:
gladeč si brado s prsti
- glájen -a -o tudi glajèn -êna -o:
pohištvo iz temnega glajenega lesa
gluh in nem: gluhonemi otroci, starši; gluhonem od rojstva
- gluhonémi -a -o sam.:
znakovni jezik za gluhoneme; šola, zavod za gluhoneme za gluhe in naglušne
1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval s široko odprtim gobcem
2. nizko obraz: z veseljem bi mu razbil gobec; kar pljunil bi ti v gobec
// usta: zbil ti bom zobe iz gobca / počiti, udariti, usekati koga po gobcu
● nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; nizko ta pa ima gobec zna spretno govoriti, prepričevati; nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; nizko zapri gobec! nehaj govoriti, molči; nizko dobili so jih po gobcu bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja; nizko ima dolg, grd gobec opravlja, grdo govori; nizko sam gobec ga je samo govori, ne stori pa ničesar
3. nizko kdor veliko, predrzno govori: to ti je gobec; bil je strašen gobec / kot psovka ne boš še tiho, gobec
4. ekspr. prednji del česa: čevlji so imeli stolčene gobce; gobec avtomobila
1. nanašajoč se na gotiko: bazilika v gotskem slogu / gotski obok; palača z gotskim pročeljem / gotska doba
2. nanašajoč se na gotico: težko je bral gotske črke
3. nanašajoč se na Gote: gotski jezik; ostanki gotske vojske
1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
● iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
// v členkovni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
♦ jezikosl. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
1. kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice; raznesla se je govorica, da pije; ljudje hitro nasedejo govoricam; dogodek je povzročil govorice; prazne govorice
2. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: naučila se je kuhanja in nemške govorice; dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice / ljudska, pesniška govorica; govorica izobražencev / po govorici sklepam, da niste iz naših krajev po narečju; pren., ekspr. filmska, glasbena govorica; govorica arhitekture
3. navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka govorica; za seboj je zaslišal veselo govorico; ekspr. cmokasta govorica / rada posluša otroško govorico / oponašal je njegovo govorico
4. zastar. pogovor, govor: govorica ni hotela prav teči; obrniti govorico na ženitev; začeli so govorico o politiki
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- ...
- 38
- Naslednja »