Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
felibríst -a m (ȋ)
v Franciji, v drugi polovici 19. stoletja član skupine, ki si prizadeva izoblikovati provansalščino v knjižni jezik: gibanje provansalskih felibristov z Mistralom na čelu
SSKJ²
fínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na Fince ali Finsko: finski jezik / finski državnik
SSKJ²
fínščina -e ž (ȋ)
finski jezik: pogovarjala sta se v finščini
SSKJ²
fórtran -a m (ọ̑)
rač. programski jezik za reševanje tehničnih in naravoslovnih problemov na osnovi matematičnega izražanja: napisati program v fortranu
SSKJ²
francóski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na Francoze ali Francijo: francoski jezik; francoska književnost / francoski predstavnik v mednarodni delegaciji; francoska vlada / francoski film / francoski ključ francoz; star. francoska bolezen sifilis
// v zvezi francoska štruca dolga ozka štruca (kruha): narezana, prerezana francoska štruca; polnjena, popečena francoska štruca; hrustljava francoska štruca z maslom, pašteto; rezine francoske štruce
♦ arhit. francosko okno do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani; friz. francoska brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; gastr. francoska solata solata iz zelenjave, krompirja in majoneze; gost. francoski bife; francoska strežba strežba, pri kateri si gost sam postreže s prinesenih plošč; zgod. francoska revolucija revolucija z zahtevo po uvedbi parlamenta leta 1789 v Franciji
    francósko prisl.:
    govoriti (po) francosko
    ●     pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; pog., ekspr. gost jo je popihal kar po francosko odšel je, ne da bi plačal
SSKJ²
francóščina -e ž (ọ̑)
francoski jezik: dobro obvlada francoščino; knjiga je napisana v francoščini / zadnjo uro smo imeli francoščino pouk tega jezika
SSKJ²
francozováti -újem nedov. (á ȗ)
star. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti francoskega jezika: zelo rad je francozoval
// govoriti francosko:
SSKJ²
frankofónski -a -o prid. (ọ̑)
publ. nanašajoč se na nekdanje francoske kolonije, ki uporabljajo francoščino kot uradni jezik: frankofonske države / frankofonska Afrika
SSKJ²
frlíca -e ž (í)
nar. šala, čenča: Ali bi jo naj zato ubil, ker ima Zoltan dolg jezik in je neprestano v teh frlicah (F. Godina)
SSKJ²
furlánski -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na Furlane ali Furlanijo: furlanski jezik; furlanska zemlja / furlansko vino
    furlánsko prisl.:
    govoriti (po) furlansko
SSKJ²
furlánščina -e ž (ȃ)
furlanski jezik: revija v furlanščini
SSKJ²
getoizírati -am tudi getizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. prisiljevati družbeno skupino, da živi na določenem območju izolirana od drugih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah: tovarnarji getoizirajo svoje delavce
2. povzročati, da kdo, kaj obstaja, deluje na izoliranem (družbenem) prostoru, zlasti z namenom omejiti, zmanjšati njegovo družbeno vlogo: pojavljajo se očitki, da skuša zakonski predlog getoizirati slovenščino
    getoizíran tudi getizíran -a -o:
    getoizirani priseljenci; getoizirane skupnosti / getoizirane četrti; getoizirana naselja; getoizirano območje / getoizirani jezik; boril se je za getoizirano umetnost in kulturo
SSKJ²
gládek -dka -o, stil. gladák gládka -o in -ó prid., gladkêjši tudi glájši (á; ȃ á)
1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov
// preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev
// drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu
2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami
3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev
● njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben
♦ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta
    gládko stil. gladkó prisl.:
    ta učenec gladko bere; gladko obrit; lase ima gladko nazaj počesane; pesem je lepo, gladko prevedena; gladko tekoči verzi; vse je šlo gladko kot po maslu
    ●     gladko govori več jezikov dobro, brez napak; delo jima je šlo gladko od rok hitro, uspešno; ekspr. to si je gladko izmislil popolnoma, čisto; ekspr. ponudbo je gladko odklonil odločno, brez premišljanja
SSKJ²
gláditi -im nedov., tudi gladíla (á ȃ)
1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
// slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik; skrbno je gladil prevod
2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi; gladiti se po glavi; samovšečno si je gladil dolgo brado
// ljubkujoče premikati roko po čem; božati: gladila ga je po laseh; nežno je gladila otroka po licu
● ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali; ekspr. gladiti spore poravnavati
    gladèč -éča -e:
    gladeč si brado s prsti
    glájen -a -o tudi glajèn -êna -o:
    pohištvo iz temnega glajenega lesa
SSKJ²
gluhoném -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
gluh in nem: gluhonemi otroci, starši; gluhonem od rojstva
    gluhonémi -a -o sam.:
    znakovni jezik za gluhoneme; šola, zavod za gluhoneme za gluhe in naglušne
SSKJ²
góbec -bca m (ọ̑)
1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval s široko odprtim gobcem
2. nizko obraz: z veseljem bi mu razbil gobec; kar pljunil bi ti v gobec
// usta: zbil ti bom zobe iz gobca / počiti, udariti, usekati koga po gobcu
● nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; nizko ta pa ima gobec zna spretno govoriti, prepričevati; nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; nizko zapri gobec! nehaj govoriti, molči; nizko dobili so jih po gobcu bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja; nizko ima dolg, grd gobec opravlja, grdo govori; nizko sam gobec ga je samo govori, ne stori pa ničesar
3. nizko kdor veliko, predrzno govori: to ti je gobec; bil je strašen gobec / kot psovka ne boš še tiho, gobec
4. ekspr. prednji del česa: čevlji so imeli stolčene gobce; gobec avtomobila
SSKJ²
gótski -a -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na gotiko: bazilika v gotskem slogu / gotski obok; palača z gotskim pročeljem / gotska doba
2. nanašajoč se na gotico: težko je bral gotske črke
3. nanašajoč se na Gote: gotski jezik; ostanki gotske vojske
SSKJ²
gótščina -e ž (ọ̑)
gotski jezik: proučeval je gotščino in staro visoko nemščino
SSKJ²
gôvor -a m (ȏ)
1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
● iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
// v členkovni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
♦ jezikosl. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
SSKJ²
govoríca -e ž (í)
1. kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice; raznesla se je govorica, da pije; ljudje hitro nasedejo govoricam; dogodek je povzročil govorice; prazne govorice
2. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: naučila se je kuhanja in nemške govorice; dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice / ljudska, pesniška govorica; govorica izobražencev / po govorici sklepam, da niste iz naših krajev po narečju; pren., ekspr. filmska, glasbena govorica; govorica arhitekture
3. navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka govorica; za seboj je zaslišal veselo govorico; ekspr. cmokasta govorica / rada posluša otroško govorico / oponašal je njegovo govorico
4. zastar. pogovor, govor: govorica ni hotela prav teči; obrniti govorico na ženitev; začeli so govorico o politiki
Število zadetkov: 742