Včasih smo slaščico manjše velikosti (bonbon) pisali pač bonbon, kar je prišlo iz francoščine in dobesedno pomeni »dober dober«; zdaj pa po SP 2001 to ni več pravilno, vendar le bombon. Ali nima slovenski jezik svoje besede za to slaščico? Namreč sladkorček.
Zadetki iskanja
Ko sem iskal besedo kovač sem pod tretjo točko opazil, da je napisana definicija, da je to »bankovec ali kovanec za 10 par«. Mislim, da to ni pravilno in mora pisati »dinarjev«.
Sem v zadregi oziroma v precepu, zato prosim za vašo strokovno pomoč. Ali je pravilneje mobilna aplikacija ali mobitelska aplikacija?
Ker gre za aplikacije, ki obstajajo na mobitelih, sem nekako proti uporabi besedne zveze mobilna aplikacija, saj sama beseda mobilen pomeni gibljiv/prenosljiv in se zato nekako nagibam k pridevniku mobitelski, saj le-ta izraža, da se beseda mobitelski jasno in glasno ter izključno nanaša na mobitel.
Ali je moja nagnjenost k pridevniku mobitelski upravičena/uveljavljena v naši, slovenski slovnici?
Brala sem razlago v SSKJ za samostalnik ujec in lušno piše – starinsko mamin brat. Zasledila sem, da je razlaga ujne – da je to mamina sestra. Kolikor mi je znano je ujna ujčeva žena in ni krvno sorodstvo, tako kot je strina, žena od strica in ni krvno sorodstvo. Teta je mamina ali očetova sestra, a tu se mi zdi, da se je že izgubilo, po kateri strani – mamini ali očetovi. Njen mož maj bi bil tetec, a tudi to se je izgubilo.
Lahko kako preverite za ujno?
Že leta opažam, da na MMC uporabljajo izraz sredni namesto sredin. Danes mi je spet padel v oči članek z isto besedo https://www.rtvslo.si/sport/kosarka/drzavno-kosarkarsko-prvenstvo/stavka-kosarkarskih-sodnikov-odnesla-sredne-in-cetrtkove-tekme/687408 Vprašal sem več starejših slavistov in noben se ne strinja s tako rabo. Na Radiu in TV Slovenija vedno uporabljajo sredin, tako kot smo se učili v šoli še v prejšnjem tisočletju.
Pred časom sem zasledila, da je V ZVEZI Z (nečim) pogovorne narave, in da sta ustreznejši sopomenki zato in glede. Razlage ne najdem več. Ali ta trditev drži?
Morda se vam bo vprašanje zdelo smešno, ampak z učenci nismo našli odgovora: kako rečemo dejanju, ko "prižgemo", "vključimo" kemični svinčnik, tisti, na vzmet? Hvala za razmislek.
Zanima me, kako bi z eno besedo rekel, da sem risbo dopolnil, ker dorisati izgleda ni slovenska beseda oz. je ni v SSKJ.
Zanima me, kako je z edninsko obliko samostalnika vilice. Zdi se mi, da je, vsaj ko gre za jedilni pribor, oblika vilica precej v rabi, tako v pogovorih kot v pisanih besedilih. Slovarji pa pravijo, da so vilice množinski samostalnik. Ali je torej napaka, če zapišemo Z vilico je iz lonca dvignil klobaso?
V nekaterih delih Slovenije so imenovali partizane tudi gmajnarje. Nikjer v slovarjih nisem zasledil, da bi bil to tudi zapisani sinonim za partizana. Precej pogost je ta sinonim v pogovorih preprostih ljudi na Gorenjskem.
Vprašanje zastavljam kot tujka, ki ji je slovenščina drugi jezik ... V zgodnji fazi učenja jezika sem se namreč naučila, da se beseda učenec/učenka uporablja v primeru, ko govorimo o osnovnošolcih, v primeru srednješolcev se uporablja izraz dijak, potem pa študent. Sedaj pa se sprašujem, ali je to res, ali je samo moje zmotno prepričanje? Zelo konkretno me zanima, kako je s tem v kolektivni zavesti Slovencev, - torej, ko slišijo besedo učenec, ali pomislijo na osnovnošolskega otroka, ali ni nujno?
bíti kàkor ámen [v cérkvi], bíti kàkor ámen [v očenášu], bíti kot ámen [v cérkvi], bíti kot ámen [v očenášu], kàkor ámen [v očenášu]
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- ...
- 108
- Naslednja »