Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
napredováti -újem tudi naprédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) 
  1. 1. prehajati z nižje stopnje na višjo
    1. a) glede na kakovost, pozitivne lastnosti: človeštvo neprestano napreduje / gospodarsko, kulturno napredovati / napredovati na vseh področjih / slovenski jezik je v tistem času precej napredoval; znanost hitro napreduje / dojenček lepo napreduje raste, se razvija; učenci dobro napredujejo si dobro pridobivajo znanje
    2. b) glede na količino, intenzivnost: bolezen napreduje; bilateralni odnosi so v preteklem letu zelo napredovali
  2. 2. uspešno potekati: vidimo, da delo napreduje / gradnja napreduje po načrtu; celjenje napreduje normalno / ekspr. knjiga, ki jo je začel pisati pred leti, le počasi napreduje
  3. 3. nedov. in dov. pomikati se od izhodišča proti cilju: napredovali smo pet kilometrov na dan; zaradi slabega vremena smo le počasi napredovali; v strmini je težko napredoval / sovražnik je napredoval le v začetku, nato pa se je moral začeti umikati je pridobival območje napadenega
  4. 4. dov. preiti, biti povišan z nižjega službenega mesta na višje: ali je že napredoval; napredovati v službi / napredoval je v oficirja
    ●     zaradi spremenjenega načina gospodarjenja gozd vedno bolj napreduje se vedno bolj širi, razrašča; v slovenščini je toliko napredoval, da je lahko bral časopise slovenščine se je toliko naučil; kdor ne napreduje, nazaduje kdor vztraja pri doseženem, zaradi napredovanja drugih zaostaja
    ♦     šah. kmet napreduje le pri prvi potezi za dve polji se pomakne naprej; šol. napredovati doseči uspeh, ki omogoča vstop v višji razred
    napredujóč -a -e: napredujoč uradnik; napredujoča bolezen; napredujoča kultura
SSKJ
naréjati -am nedov. (ẹ́) star. delati, napravljati: narejati ogenj; takrat so narejali zelo majhna okna; znal je narejati pisma pisati, sestavljati
// črne oči jo narejajo mikavno / golazen nareja škodo; sonce nareja sence
    naréjati se delati se: žulji se mu narejajo / nareja se veselega; no, kaj bi se narejal / vreme se nareja se izboljšuje
SSKJ
narèk -éka m (ȅ ẹ́) govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis: pisati po nareku; hiter, počasen narek / za šolsko nalogo so pisali narek / brati narek
● publ. ta poezija je nastala po nareku časa okusu, miselnosti
SSKJ
naslávljati -am nedov. (á) 
  1. 1. pisati naslov prejemnika pošiljke: naslavljati pošiljke / vsa pisma je naslavljal na brata
  2. 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: naslavljati očitke meščanstvu; naslavljati kritike, pohvale na predsednika
  3. 3. knjiž. dajati naslov: naslavljati pesmi, poglavja / naslavljati slike z abstraktnimi naslovi
  4. 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslavljali so ga (s) tovariš predsednik; naslavljati koga z doktorjem
SSKJ
natíhem in na tíhem prisl. (ȋ) 
  1. 1. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: to bi bilo treba opraviti natihem; natihem pisati pesmi, se poročiti
    // izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: natihem si mora priznati, da je poražen; natihem si želeti ljubezni
  2. 2. redko tiho, natiho: natihem zakleti; natihem zapreti vrata
SSKJ
naučíti -ím dov., naúčil (ī í) 
  1. 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino
  2. 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka
    ●     ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati
    naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil
    // z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo
    ●     preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih
    naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen
SSKJ
naváditi -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem narediti, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: otroke je navadila kuhanja in šivanja; v šoli se je navadil brati, pisati; navaditi se plavati / navaditi koga pospraviti knjige / vola navaditi voziti / jezika se je že toliko navadil, da se lahko sporazumeva naučil
    // psa moramo navaditi, da pride na klic / navadil ga je misliti / prijatelji so ga navadili piti
  2. 2. povzročiti, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navaditi koga na mraz, močno svetlobo; navaditi se nove okolice, samote; navadil se je trpeti; navaditi se na ropot / ne morem se ga navaditi; sčasoma sta se navadila drug (na) drugega
    // s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: navaditi koga čistoče; kmalu ga je navadil na red
    naváditi se s ponavljanjem kakega dejanja, dela priti v stanje, ko postane to potreba, navada: navaditi se kaditi; navaditi se na mamila, pijačo
    navájen -a -o: navajen je dela, trpljenja; vsega hudega navajen človek; navajen sem poti, zato bom šel naprej poznam pot; tega smo že navajeni; navajen je, da hodi sam; navajeni so čakati; navajen je na mraz, podnebje
SSKJ
navdíh -a m (ȋ) ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar: črpati navdih iz narave; dati, dobiti navdih za kaj; iskati navdih; pisati z navdihom; nenaden, pesniški, umetniški navdih / publ. do take odločitve je prišlo po navdihu večine na pobudo, pod vplivom
// neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja: prepustiti se navdihu; delati, ustvarjati po navdihu; to delo je bolj plod navdiha kot intelekta
♦ psih. nenadno spoznanje
SSKJ
nè in ne vez. (ȅ) v vezalnem priredju za vezanje zanikanih, navadno pojmovno sorodnih stavčnih členov ali stavkov: ne bo ga danes ne jutri; nima očeta ne matere / ni pozdravil ne odgovoril; nisem ga videl ne slišal
// ekspr., v zvezi ne — ne za poudarjeno izključevanje pri vezanju takih stavčnih členov ali stavkov: ne zna ne brati ne pisati; ne jaz ne ti ne bova odgovarjala / ne eden ne drugi ni bil izvoljen; tega ni storil ne Janez ne Lojze / nisem ga ne videl ne slišal / ne zadrži ga ne dež ne burja ne mraz / pri naštevanju se piše tudi z vejico po njej nima nič: ne ust, ne oči, ne nosu, ne las
● ekspr. ni rekel ne bev ne mev prav nič; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; ekspr. nadlog ni ne konca ne kraja zelo dolgo trajajo, jih je veliko; ekspr. zanjo ne mara ne malo ne dosti prav nič; ekspr. ne more ne naprej ne nazaj ne more se premakniti; nima nobene možnosti
SSKJ
négativen in negatíven -vna -o prid. (ẹ̑; ȋ) 
  1. 1. ki izraža, da je vrednost česa zelo majhna ali da je ni: negativna kritika filma; negativna ocena njegovega ravnanja ga je prizadela / imeti negativen odnos do česa; o njem imam negativno mnenje
  2. 2. ki izraža, vsebuje zanikanje, odklanjanje; nikalen, odklonilen: odgovor je bil negativen; negativna rešitev prošnje
  3. 3. slab, nesprejemljiv: naraščanje negativnih pojavov med mladino; to so negativne lastnosti; publ. odigrati negativno vlogo / imeti negativen vpliv na koga / publ. negativni junak drame
  4. 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: negativne posledice obsevanja, suše / knjiž. negativne, temne strani življenja slabe, neprijetne
  5. 5. med. ki izraža, da iskanega ni: izid preiskave je negativen / urin je negativen
    ●     publ. pomoč, spodbuda z negativnim predznakom oviranje, škoda, nasprotovanje; publ. on je negativna slika svojega učitelja po lastnostih, mišljenju je popolnoma drugačen, nasproten od svojega učitelja
    ♦     bot. negativni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo stran od svetlobe; ekon. negativna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z večjim uvozom kot izvozom; elektr. negativni pol elektroda za odvajanje električnega toka; negativna elektrina presežek elektronov na telesu; filoz. negativna definicija definicija, ki navaja, kaj določena stvar ni; negativna sodba sodba, ki zanikuje vsebino določene sodbe; fiz. negativni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v nasprotni smeri od dane; negativni ion negativno naelektren ion; negativni pospešek pospešek, pri katerem hitrost telesa pojema; gibanje v negativni smeri gibanje v nasprotni smeri od dane; fot. negativni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta glede na resničnost zamenjana; film za take posnetke; barvni negativni film barvni film s posnetki, na katerih so barve glede na resničnost komplementarno zamenjane; kem. negativni element element, ki se pri elektrolizi izloča na anodi; mat. negativni predznak predznak, ki izraža, da je število manjše od nič; negativno število število, manjše od nič; med. negativni Rh faktor; rel. negativna teologija teologija, ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni; šol. negativni učni uspeh učni uspeh z najmanj eno negativno oceno; negativna ocena ocena, ki izraža, da učenec ne obvladuje učne snovi; šport. negativna razlika v golih razlika med manjšim številom danih in večjim številom dobljenih golov; tisk. negativni tisk tisk z belimi črkami, znaki na temnejši podlagi
    négativno in negatívno prisl.: pisati šolsko nalogo negativno; to lahko negativno vpliva na odnose med državami; negativno naelektreni delci; negativno rešena prošnja
    ♦     tisk. negativno rezana črka črka, vrezana v kovino; sam.: o njem vedo ljudje veliko negativnega
SSKJ
nejevéra -e ž (ẹ́) star.  
  1. 1. nezaupanje, dvom: nejevera v uspeh / sprejemati novotarije z nejevero
  2. 2. brezverstvo: pisati proti nejeveri
SSKJ
nèpísmen -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ne zna pisati in brati: nepismeni ljudje
// slabš. ki kako stroko slabo pozna: na tem področju je popolnoma nepismen
    nèpísmeni -a -o sam.: organizirali so tečaj za nepismene
SSKJ
nèpopísan -a -o prid. (ȅ-í) ki ni popisan: vzel je nepopisan list papirja in začel pisati
● knjiž., ekspr. otrok je še nepopisan list je še brez globljih spoznanj, izkušenj
SSKJ
nèrazlóčen -čna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni razločen, ni jasen: govori z nerazločnim glasom; zaslišal je nerazločen šum; mrmral je nerazločne besede / nerazločna izgovarjava; nerazločna pisava / nerazločne slutnje
● zastar. nerazločna snov nedeljiva, neločljiva
    nèrazlóčno prisl.: nerazločno govoriti, pisati; nerazločno videti; sam.: zašepetal je nekaj nerazločnega
SSKJ
nèspréten -tna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) ki mu manjka spretnosti: nespreten lovec; pri delu je precej nespreten; nespretna igralka
    nèsprétno prisl.: nespretno lagati, pisati
SSKJ
nèumóren -rna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) zastar. neutruden, neutrudljiv: neumoren delavec / njen plesalec je bil neumoren / neumorna delavnost, pridnost
    nèumórno prisl.: neumorno delati, pisati
SSKJ
nèutrúden -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) nav. ekspr.  
  1. 1. ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo: neutruden delavec, pisatelj / občudovali so njegovo neutrudno delo / kljub neutrudnemu iskanju ga niso našli vztrajnemu
  2. 2. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neutrudna požrtvovalnost, pridnost
    nèutrúdno prisl.: neutrudno delati, pisati
SSKJ
novéla -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. lit. krajše pripovedno delo v prozi, navadno z nepričakovanim razpletom: brati, pisati novelo; zbirka črtic in novel / okvirna novela
  2. 2. jur. zakon o spremembah in dopolnitvah veljavnega zakona: izdati novelo / novela kazenskega zakonika
SSKJ
núja -e ž (ū) raba peša  
  1. 1. sila, potreba: nuja nas sili, da to storimo; če je taka nuja, pa pohitimo / pisati, ustvarjati iz notranje nuje / nastala je nuja za delavce / brez nuje ne hodite ven po nepotrebnem
  2. 2. nujnost: tak ukrep je nuja / hrana je nuja našega obstoja / vsaka stvar ima svojo vzročno nujo
    ●     knjiž., redko prostor se da z malo nuje preurediti z malo truda, prizadevanja
SSKJ
o predl., z mestnikom  
  1. 1. za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja
    1. a) pri glagolih: govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem; o tem dogodku je vztrajno molčal; pela je o ljubezni; si kaj slišal o bratu / dvomiti o uspehu; kaj misliš o včerajšnji predstavi; premišljati, sanjati, soditi o čem; o zadevi smo si na jasnem / pisati o nesreči; telegrafiral je domov o nenadni bolezni
    2. b) pri samostalnikih, zlasti glagolskih: še besedo o naši kulturi; govor o nujnih ukrepih; oddaja o naših pomorščakih; pomenek, posvet o čem / članek, pogodba, sporazum, zakon o čem; film o delovnih brigadah; knjiga o lepem vedenju; roman o življenju na kmetih / popačena slika o položaju slika položaja; vprašanje o odnosih med tozdi vprašanje odnosov
    3. c) elipt., kot naslov: o dvojezičnem šolstvu / kot napoved nadaljevanja o tem prihodnjič
  2. 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob
    1. a) z imeni (cerkvenih) praznikov: o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči; o svetem Martinu; šalj. o svetem nikoli in Nikoli / star.: o dežju; o žetvi ob
    2. b) raba peša, pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom: o mraku; o počitnicah; o pol treh; o pravem času; o priliki / star.: o belem dnevu; o hudi uri; o lepem vremenu
      ●       zastar. vojaki so obupali o zmagi nad zmago; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
Število zadetkov: 255