Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
čebljávec -vca m (ȃ) ekspr. kdor (rad) čeblja: naiven čebljavec
SSKJ
čebrnjàv -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) čebrnja: gruča čebrnjavih fantov
SSKJ
čéden -dna -o prid., čédnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. precej lep: je visoke postave in čednega obraza; čedno dekle / oblečen je v čedno sivo obleko; pren., iron. no, čedna druščina! čedne stvari sem slišal o tebi
  2. 2. raba peša čist, snažen: otroke ima zmeraj čedne in urejene / ekspr. njegove kupčije niso ravno čedne poštene, neoporečne
  3. 3. ekspr. precej velik: plačal je čedno vsotico denarja; pridobil si je kar čedno premoženje / rad bi kako čedno službico dobro, donosno
    čédno prisl.: to dekle se čedno oblači
SSKJ
čenčáč -a m (á) ekspr. kdor (rad) čenča: to je pravi čenčač
SSKJ
čénčast -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. ki (rad) čenča: čenčasta baba; čenča čenčasta! / pripovedoval je čenčaste zgodbe
SSKJ
čenčàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki (rad) čenča: pravijo, da je zelo čenčav; opravljive in čenčave ženske / čenčav časopis
SSKJ
čífut -a m (ȋ) slabš.  
  1. 1. pripadnik židovskega naroda; Žid: kaj ne veš, on je čifut
  2. 2. stiskač, oderuh, goljuf: ta čifut bi me rad ogoljufal / kot psovka presneti čifut
SSKJ
čín2 -a m (ȋ) zastar. dejanje: saj se ne zaveda svojega čina; odgovoren je za vse svoje čine / rad pripoveduje o svojih junaških činih / film v štirih činih
SSKJ
čísto prisl. (ȋ) 
  1. 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: čisto gol; čisto konkurenčna oblika gospodarjenja; sod je čisto prazen; vrt je čisto na drugi strani; ostal je čisto brez pomoči; čisto brez potrebe se jezite; zdaj je hiša čisto njegova; njegov nastop je čisto tak kot očetov; čisto vse si je zapomnil; čisto je nehal piti; hiša je čisto porušena; čisto gotovo pride; čisto nepričakovano se je vrnil; imaš čisto prav; elipt. on je čisto, kakor je bil čisto tak
    // hiša je čisto ob morju tik
    // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: to je čisto navadna goljufija; čisto preprosto mu je vse utajil; čisto sem pozabil sporočiti; čisto prav vam je; čisto zares ne vem
  2. 2. izraža zelo visoko stopnjo: čisto majhen je; čisto mlad; čisto malo se je spremenil; čisto tiho govori
  3. 3. izraža rahlo omejitev: hrana je čisto dobra; bil je čisto prijazen z nami; čisto lepo so ga sprejeli; čisto prijetno je tu; to vino imam čisto rad; prim. čist
SSKJ
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 
  1. 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
  2. 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
    // kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
    // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
    // v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
    // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
  3. 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
  4. 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
  5. 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
    ●     v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
    ♦     antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
SSKJ
človekoljúb -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba
SSKJ
človéški -a -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na človek 1—2:
    1. a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
    2. b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
  2. 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
    // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
  3. 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
  4. 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
    ●     ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
    ♦     zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
    človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega
SSKJ
čtívo -a s (í) kar je namenjeno za branje: rad se poglablja v čtivo; poučno, prijetno, mladini primerno čtivo
♦ šol. domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
SSKJ
čvekálast -a -o prid. (á) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: nerad je poslušal čvekalasto sosedo
SSKJ
čvékast in čvêkast -a -o prid. (ẹ̑; ē) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: čvekasta ženska / molči, čveka čvekasta
SSKJ
čvekàv -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: čvekavih ljudi se je izogibal
SSKJ
darežljív -a -o prid., darežljívejši (ī í) ki rad daje: biti darežljiv; darežljiva žena / darežljiva jesen
SSKJ
debatêr -ja m (ȇ) kdor (rad) debatira: vsi debaterji so se ustavili ob tem problemu / bil je dober govornik in ognjevit debater
SSKJ
déček1 -čka m (ẹ̑) oseba moškega spola do pubertete: dečki so sedeli na desni strani, deklice pa na levi; ko je bil še deček, je rad poslušal pripovedovanje starejših; avto je do smrti povozil šestletnega dečka; bister, nagajiv, zdrav deček / v porodnišnici se je včeraj rodilo sedem otrok: štirje dečki in tri deklice
SSKJ
deformírati -am dov. in nedov. (ȋ) spremeniti naravno, pravilno obliko česa; skaziti, iznakaziti: bolezen mu je postavo močno deformirala; slikar je deformiral obraze v grozljive spake; les spomladanske sečnje rad razpoka in se deformira
// spremeniti prvotno, dano obliko česa, preoblikovati: pritisk je železne plošče precej deformiral; vzmet se elastično deformira / pisatelj je po potrebi realnost tudi deformiral
    deformíran -a -o: deformiran značaj; deformirana noga; deformirano deblo
Število zadetkov: 1468