Fran

1. 1. star. ki obeta uspeh; obetajoč, uspešen: kazen učenec; tak začetek ni kazen / žito je letos kazno
2. 2. zastar. lep, postaven: bil je prav kazen fant; bila je kazno dekletce

kázno prisl., navadno v povedni rabi  
1. a) star. kaže, zdi se: kazno je, da je nevarnost mimo; kazno je, da je on kriv; otrok nimava in kazno je, da jih tudi ne bova imela
2. b) zastar. primerno, prav: poveljstvu se je zdelo kazno, da ga premesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. doba starih Grkov in Rimljanov: živel je v klasiki / ljubitelj stare grške klasike umetniških del iz te dobe
2. 2. dela, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: antologija jugoslovanske klasike
   // doba nastanka takih del: mojstri dunajske klasike; začetek glasbene klasike na Slovenskem / glasbena klasika je izpodrinila barok umetnostni slog te dobe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
   1. a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
   2. b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
2. 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
4. 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
   1. a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
      // šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo
   2. b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
   3. c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa
   4. a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec
      // ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec
   5. b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več
      // ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica
      // gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka
      // ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel
      // kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec
   6. c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
      // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo
      // s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada
      // z njim gre h koncu umrl bo
5. 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
6. 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali
   // na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen
   // star. storiti hud konec umreti nasilne smrti
   // v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec
7. 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
8. 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
9. 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto
   // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca
10. 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
11. 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
12. 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
13. 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
    // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
    ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
   // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen
2. 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
   // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti
4. 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
5. 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
   ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
   ♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice
2. 2. ekspr., redko osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik
   // začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih
3. 3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika
   ● ekspr., redko iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno
   // to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
2. 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
   // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
3. 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
4. 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena
   ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
   ♦ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. I. med členi v stavku
   1. 1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati; razumeta se kot brata; za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani; dobička je toliko kot stroškov kolikor
   2. 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov; proizvodnja je za desetino večja kot lani; vlak ne stoji več kot minuto; ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast
   3. 3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg; otrok je tiho kot miška; dela kot črna živina
   4. 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata; obšlo ga je nekaj kot kesanje; strop je bil kot posut z zvezdicami; počutim se kot prerojen; odgovarja kot v zadregi
   5. 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor; z otrokom nima drugega kot skrbi; predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje?
   6. 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in
   7. 7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika; pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj; publ. delavski razred kot vodilna družbena sila; bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici; kot gost nastopa slaven tenorist; že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / neustalj.: to sliko sem dobil od kolektiva kot dar v dar; postavljajo ga kot zgled za zgled
2. II. v odvisnih stavkih
   1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6:
      1. a) zgodilo se bo tako, kot si naročil; obnašaj se, kot se spodobi; ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikor
      2. b) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil
      3. c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: vede se, kot da je on gospodar; govori, kot da ne bi bil pri pameti
      4. č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali; odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš
      5. d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi
         // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar
         // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam
   2. 2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji; glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni
      ● star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo; ekspr. delo je več kot lahko zelo; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil
   // navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
   // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev
2. 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
   // navadno s prilastkom ta del
   1. a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
   2. b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
   3. c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
   4. č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
      // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana
3. 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
   // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem
4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
   1. a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
   2. b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
      // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
5. 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža
   1. a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
   2. b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
6. 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
7. 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
   ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
   ♦ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. dan, ko se praznuje začetek poletja, 24. junij: čakati do kresa; prišel je dva dni pred kresom / zgodilo se je okoli kresa / star. zunaj je kres, ti se pa tiščiš k peči poletje
2. 2. velik ogenj, ki se prižge zvečer pred praznikom, navadno na vzpetini: po hribih so goreli, zagoreli kresovi; kuriti, zakuriti kres; svetel, velik kres; gori kot kres / šentjanževski kres na kresni večer
   // ekspr. ogenj, navadno z visokim in močnim plamenom: vas se je spremenila v en sam kres; v peči je gorelo kot kres
3. 3. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja in intenzivnost pojavljanja česa: svetli kres sonca; kres zarje / zanetiti kres upora
   ● ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
   ♦ etn. skakati čez kres

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. v krščanskem okolju obred, s katerim se kdo sprejme med kristjane: nesti otroka h krstu; dobiti ime pri krstu / biti pri krstu biti krščen
   ♦ rel. prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve
2. 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom podelitev imena pri slavnostni predaji v uporabo: krst ladje, tovarne
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom dogodek, ki simbolizira začetek, nastop kake dejavnosti: prestal je svoj govorniški, politični krst; smučarski krst / lovski krst
   ● ekspr. noben krst ni mogel več pomagati nihče; ekspr. igra je doživela svoj odrski krst bila je prvič uprizorjena; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. orodje s širokim listom in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje sipkega materiala: dati lopato na ramo; metati pesek z lopato / nasaditi lopato; zasaditi lopato v zemljo; njegove roke so kot lopate velike, široke
   // lopata za kidanje gnoja; list, uho lopate / lopata peska
   // pog. kolikor se zajame z lopato: vrzi še nekaj lopat k drevescu
2. 2. rabi se samostojno ali s prilastkom lopati podoben del orodja, naprave, stroja: voda se zaganja v lopate in kolesa se vrtijo; lopata mlina na veter; lopata vesla odriva vodo; parnik je gnalo kolo z lopatami / mlinsko kolo na lopate
   ● publ. lopata arheologov je odkrila ostanke mesta arheologi so jih odkrili z odkopavanjem; ekspr. vi imate drobne roke, jaz pa take lopate velike, široke roke, dlani; zasaditi lopato publ. to društvo je prvo zasadilo lopato je prvo začelo delovati; publ. za novi vrtec je zasadil prvo lopato župan je nakazal začetek gradbenih del s simboličnim izkopom nekaj zemlje; publ. danes so zasadili lopato na največjem letošnjem gradbišču začeli graditi, delati; ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival
   ♦ navt. lopata sidra skrajni ploščati del kraka pri sidru; strojn. lopate zavite kovinske plošče v turbinskih strojih; vijačna lopata; zool. lopata končni ploščati del rogovja pri damjaku, losu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. izraža voljo, željo osebka
   1. a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje; hoteti: ne bi maral biti gospodar v tej hiši; danes ne mara jesti; nasledniki jih niso marali posnemati / ni maral veliko govoriti o tem / »ali ga hočeš videti?« »Ne, ne maram«
   2. b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: ne maram, da odideš tako zgodaj; oče ni maral, da bi šel sin študirat / ni maral, da se veliko govori o tem / ne maram ga v svoji hiši; ni ga marala za sodelavca ni hotela, da bi bil njen sodelavec
      // elipt., s prislovnim določilom kraja izraža voljo, željo osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: nikoli ni maral (iti) k njej; ne mara na delo; danes ne mara v šolo
2. 2. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: otrok se ne mara in ne mara prebuditi / mokra drva ne marajo goreti
3. 3. nav. ekspr. biti pripravljen sprejeti, kar je ponudeno: ne maram tvojega plačila / od tebe ne maram sočutja / vse mi je ponujal nazaj, jaz pa nisem maral nič vzeti
4. 4. nav. ekspr. čutiti naklonjenost
   1. a) do koga: tega človeka ne maram; Janez in Tone se ne marata / ne maram čemernih ljudi / nikoli ni maral družbe
   2. b) do osebe drugega spola: tega fanta ne mara; govorili so, da ga ni nikoli posebno marala / zaman hodi za njo, ne mara ga
      // imeti naklonjenost, veselje do česa: drugega dela ne mara; ne mara glasbe / ne maram praznega govorjenja / ni maral mesnih, mlečnih jedi ni jih (rad) jedel
5. 5. ekspr., v zvezi z za zanimati se, meniti se: nobeden ni maral za njegove ideje / ne maram za njene lepe besede; ne mara za vreme / ne maraj, še boš imel priložnost
6. 6. ekspr. izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: maram te! maram za vse to kot za lanski sneg / maram zate
   ● star. greh je več ne mara ni več privlačna, zapeljiva; ni maral kavarn nerad je hodil v kavarne; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; nar. kaj maraš, ker imaš vsega zadosti blagor ti; ekspr. (nič) ne maraj, vsak začetek je težek izraža tolažbo, spodbudo

márati se star.  
1. 1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ni se jim maralo delati
2. 2. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža nezanimanje, neprizadetost: kaj se mara, bom pa lenaril; kaj se mara, ko nikoli ne pogrešata družbe / mara se nam krompirja

maráje star.: hodil je iz kraja v kraj, ne maraje za prepovedi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. voj. povelje za začetek korakanja: četa, naprej, marš
2. 2. izraža ukaz za takojšnji odhod: marš, je zapodil psa iz veže / nizko vsi marš ven

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom: nabiti, sprožiti možnar; pokati z možnarji; začetek trgatve je naznanilo grmenje možnarjev; smodnik za možnarje
   // nekdaj artilerijsko orožje z zelo kratko cevjo in velikega kalibra za navpično streljanje: streljati iz topov in možnarjev
2. 2. močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi: v možnarju tolči, treti kavo, orehe; možnar za sladkor / kuhinjski možnar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. geom. s črtami delati kaj, navadno po določenih podatkih: načrtovati krog, trikotnik
   // knjiž. risati: načrtovati razpredelnico / načrtoval mu je hišo v pesek
2. 2. snovati, izdelovati načrt za kak objekt, področje: urbanisti načrtujejo novo naselje / načrtovati nov tip vozila / načrtovati zelenice
   // publ. vnaprej razmišljati o čem in predlagati, določati ustrezne ukrepe: načrtovati izobraževanje, potovanje / načrtovati milijon dinarjev prometa; načrtovati povečanje proizvodnje / načrtovati prihodnost
   // publ. misliti, nameravati narediti: na tem mestu so prvotno načrtovali bolnico; s kakšnim predmetom je obtoženi načrtoval uboj / že dolgo načrtuje nakup novega stroja

načrtován -a -o: načrtovani objekti; načrtovana proizvodnja
♦ soc. načrtovana nosečnost nosečnost, katere začetek se zavestno določa, izbira z uporabo kontracepcijskih sredstev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek, ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
   // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
   // v medmetni rabi izraža
   1. a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
   2. b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
2. 2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
   // izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali
3. 3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / redko naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
4. 4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj
   // kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo
5. 5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
6. 6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
7. 7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osvoboditve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
   ● pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; žarg., šol. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
   ♦ šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

nastajajóč -a -e: nastajajoč dan; nastajajoče države; nastajajoča škoda; nastajajoča umetnina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.