Zadetki iskanja
SSKJ
okrnélost -i ž (ẹ́) stanje okrnelega: okrnelost zrkla pri človeški ribici / ekspr. duhovna okrnelost
SSKJ
organízem -zma m (ȋ)
- 1. skupek organov, ki sestavljajo živo bitje: organizem izloča odvečne snovi; organizem raste, se razvija, slabi, se stara; prilagodljivost organizmov na spremenjene razmere; razpad organizma / človeški, rastlinski, živalski organizem / živi organizmi; pren. družbeni, državni organizem; ekonomski, mednarodni organizmi
♦ biol. enocelični organizem ki je iz ene celice; mnogocelični organizem ki je iz več celic
// pog. (človeško) telo: njegov organizem je izčrpan, mlad; ima močen organizem - 2. knjiž., navadno s prilastkom zgradba, celota kakega (umetniškega) dela: dramski organizem; sonetni venec je strogo zgrajen pesniški organizem / igralec je oblikoval svojo vlogo v igralsko trden organizem; organizem romana
SSKJ
oséba -e ž (ẹ̑)
- 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov
// publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški
// prevoz oseb in tovora; osebe in stvari - 2. s prilastkom človeški posameznik
- a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
- b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba
- 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
- 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
- 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj
// prepričana je o pomembnosti svoje osebe - 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
- 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
♦ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba
SSKJ
otròk -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó)
- 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja
// otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci - 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi
// nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav
// nedonošen otrok - 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci
- 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti
● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci
♦ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji
SSKJ
plód -ú in -a m, mn. plodóvi stil. plódi (ọ̑)
- 1. del rastline, ki sestoji iz semena, navadno z osemenjem: plodovi dozorevajo, odpadajo; plod se odpre; nabirati plodove; zakrnel plod; plodovi bukve, gabra
♦ bot. birni plod nastal iz cveta z več pestiči; enosemenski plod ki ima samo eno seme; glavičasti plod podolgovat ali okrogel mnogosemenski suhi plod; mnogosemenski plod ki ima več semen; sedeči plod brez peclja; suhi plod s suhim osemenjem
// ta del rastline glede na užitnost; sad: jablana ima letos debele plodove; okusen, sočen, zrel plod / gozdni, poljski plodovi / koščičasti, mesnati, pečkati plodovi / zastar. polja so prinašala leto za letom mnogo plodu pridelka - 2. med., vet. nastajajoči organizem od tretjega meseca življenja do rojstva: razvoj plodu / donošen, nedonošen plod; glavična, nožna lega plodu / človeški plod
- 3. knjiž. rezultat, dosežek: razprava je plod večmesečnega raziskovanja / prilaščati si plodove tujega dela; izkazalo se je, da je dogodek plod njegove domišljije / neuspeh je plod njegove nedelavnosti posledica
● knjiž., ekspr. plod ljubezni otrok
SSKJ
podóba -e ž (ọ̑)
- 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
- a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
- b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
// s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
- 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
- 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza
// zunanja podoba predmetov
// zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila - 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
- 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
// knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem - 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
● star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
♦ rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba
SSKJ
pól -a m (ọ̑)
- 1. geogr., navadno v zvezi zemeljski pol točka na zemeljski površini, skozi katero gre zemeljska os, (zemeljski) tečaj: povezati zemeljska pola z umišljenim polkrogom; področje okrog zemeljskega pola / južni, severni pol
- 2. elektr. elektroda za odvajanje ali dovajanje električnega toka: zvezati pola; priključiti na pol / istoimenski poli; nasprotnoimenska pola; negativni, pozitivni pol / električni pol
- 3. knjiž., navadno s prilastkom kar je od česa drugega istovrstnega različno ali nasprotno: v njegovi umetnosti prevladujeta dva pola; miselni in čustveni pol sta pri njem v ravnovesju / to je drugi pol njegovega življenjskega spoznanja; med seboj bojujoča se politična pola; živalski in človeški pol človeka živalske in človeške značilnosti
♦ astr. nebesni pol točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; fiz. magnetni pol del magneta, okoli katerega je gostota magnetnega polja največja; južni, severni magnetni pol; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
SSKJ
povódenj -dnji ž (ọ̑)
- 1. razlitje, razširjenje velike količine vode po kaki površini: nastopila, prišla je povodenj; suše in povodnji jim uničujejo pridelke; katastrofalna, velika povodenj; pomladanske povodnji
// voda ob takem razlitju, razširjenju: povodenj je odnesla, odtrgala most; povodenj se širi, uplahne; kakor povodenj so preplavili vasi / samo dimniki so se videli iz povodnji; pren., ekspr. počutil se je kot kapljica v brezimni človeški povodnji - 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: povodenj besed, vprašanj; povodenj pisem, spominov
SSKJ
požívljati -am nedov. (í)
- 1. povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven: kava poživlja; prezebli potniki so se poživljali s čajem / njena pisma ga poživljajo / zaupanje v prihodnost je poživljalo človeški pogum
- 2. delati kaj bolj pestro, zanimivo: slike poživljajo stene; zelenje prostor poživlja / te barve jo poživljajo
- 3. povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživljati prosvetno delo na vasi
- poživljajóč -a -e: dobiti poživljajočo injekcijo; poživljajoča mokrota; prisl.: kava deluje poživljajoče
SSKJ
práópica -e ž (ȃ-ọ̑) knjiž. prvi, najstarejši prednik (človeku podobne) opice: človeški prednik se skoraj ni razlikoval od praopice; lastnosti praopic
SSKJ
prečlovéški -a -o prid. (ẹ́) preveč človeški: biti prečloveški s kom / gledati na probleme s prečloveškimi očmi
SSKJ
predréti -drèm tudi -dêrem dov., stil. prederó; predríte tudi prederíte; predŕl (ẹ́ ȅ, é)
- 1. navadno s koničastim predmetom narediti luknjo
- a) skozi kaj: s svinčnikom predreti papir; okroglo predreti tkanino; gleda, kot bi ga hotel z očmi predreti / predreti zamašeno cev odmašiti; pren., knjiž. bridkosti meč je predrl srce
- b) skozi ovoj, steno česa: predreti bulo; predreti gnojni mehur; žulj se mu je predrl / predreti kolo; pren., ekspr. predreti mejo znanega; hotel je predreti krog danih možnosti
- 2. priti skozi kaj ovirajočega: lava je predrla zemeljsko skorjo; kal je predrla zemljo; mladi so kot hudournik, ki predre vsako oviro / sonce ni moglo predreti goste megle; blisk je predrl oblake / ekspr. bila je tema, da je pogled ni predrl / ogenj je predrl skozi špranjo
// ekspr. priti iz česa, razširiti se: njegov sloves ni mogel predreti krajevnega okvira; pren. skozi temo človeški um ne more predreti - 3. nav. ekspr. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje v njegovo zaledje: naše sile so predrle nemške obrambne čete; predreti levo krilo fronte / ženske so predrle kordon
- 4. knjiž., s prislovnim določilom prodreti: v diru je predrl do poveljnikovega šotora / do tu so predrli predniki današnjih Slovencev
● ekspr. nasprotja so predrla preveč v globino so postala zelo velika
♦ petr. pojaviti se na zemeljski površini
- predŕt -a -o
- 1. deležnik od predreti: predrta zračnica; fronta je bila predrta na več mestih
- 2. nar. presnet, preklet: predrte trske, kako nerade gorijo / predrta reč! se je hudoval
● nar. ne dam mu niti predrte pare popolnoma nič denarja; prisl.: predrto previden in navihan človek; predrto res je to
SSKJ
prísten -tna -o prid., prístnejši (í ī)
- 1. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na izvor, sestavine: pristna slivovka; pristna svila; pristna domača vina / pristna domača beseda / ekspr. pristen učenjak
// nav. ekspr. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: ostal je pristen Gorenjec; pristen hribovec; pristna Slovenka - 2. ki izvira od avtorja: pristen rokopis, spis; pristno besedilo
// ki ni ponarejen: pristni dokumenti, viri; listina je pristna / pristni biseri - 3. ki izraža, kaže resnično razpoloženje: pristna žalost; pristno sočutje, veselje / po licih so ji tekle pristne solze / pristni odnosi
- prístno prisl.: pristno občutiti; pristno človeški odnosi; ima pristno slovanski značaj; sam.: v njem je bilo nekaj pristnega
SSKJ
privzéti -vzámem dov., privzêmi privzemíte; privzél; nam. privzét in privzèt (ẹ́ á) knjiž.
- 1. sprejeti, prevzeti: priseljenci so privzeli jezik in navade domačinov; privzeti evropsko kulturo; privzeti mnenje koga / privzela je možev priimek; pesnik si je privzel nov psevdonim začel je nastopati pod novim psevdonimom
- 2. dodatno, zraven vzeti, sprejeti: privzel je še dva pomočnika
● knjiž. v pravljici žival privzame človeško podobo se pojavi v človeški podobi; knjiž. tudi njega je privzel k temu delu pritegnil
- privzét -a -o: privzete navade; privzeto ime
SSKJ
projicírati -am nedov. in dov. (ȋ)
- 1. geom. s projicirnimi žarki skozi točke tvorbe presekati projekcijsko ploskev: projicirati kvadrat, piramido, premico; projicirati na krivo, ravno ploskev
- 2. z optično pripravo prenašati sliko na (projekcijsko) platno, steno: projicirati diapozitive, fotografije / projicirati celovečerni film
- 3. psih. podzavestno prenašati kaj iz lastne duševnosti na druge osebe, na predmete: projicirati neuresničene ambicije v sina; projicirati svoje želje v igro, sliko / nanjo projicira lastnosti, ki jih sam nima
- 4. publ. prenašati, prikazovati: projicirati na oder zapleten človeški lik / pisatelj je projiciral zgodovinski dogodek v živalski svet / projicirati svoja doživetja na papir zapisati
- projicíran -a -o: projicirana piramida; slika, projicirana na steno
SSKJ
prótipostávljanje -a s (ọ̑-á) knjiž. postavljanje česa proti čemu drugemu: protipostavljanje objektivne stvarnosti človeški subjektiviteti
SSKJ
razbŕzdati -am dov. (r̄)
- 1. sneti, odstraniti brzdo: razbrzdati konja
- 2. knjiž. sprostiti: igra jih je razbrzdala / razbrzdati domišljijo
● knjiž. v teh razmerah se je človeški egoizem zelo razbrzdal povečal, razmahnil
- razbŕzdan -a -o: razbrzdan konj; razbrzdani otroci; razbrzdane misli
SSKJ
razúzdati -am dov. (ȗ) sneti, odstraniti uzdo: razuzdati konja; pren., knjiž. razmere so razuzdale človeški egoizem
- razúzdan -a -o: razuzdan konj; prim. razuzdán
SSKJ
ród -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑)
- 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu
- 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani
// ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu - 3. značilnost glede na prednike
- a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod
- b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet
- c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega
- 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini
// ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno
// čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu - 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod
- 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod
// z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga - 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske
- 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu
● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk
♦ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom
SSKJ
rudimènt -ênta m (ȅ é)
- 1. knjiž. ostanek: stebrišče je le še rudiment nekdanje stavbe / rudimenti stare miselnosti
// zametek, zasnova: te zgodbe so rudimenti romana - 2. biol. zakrneli organ: oko pri človeški ribici je primer rudimenta / rudimenti okončin pri kačah
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 86
Dostopnost