Fran

1. 1. po ljudskem verovanju izrek besede, besed, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: ob zakletvi se je drevo posušilo
   // posledica, učinek tega izreka: rešiti se zakletve
   // beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izgovoriti zakletev
2. 2. ekspr. odločitev, sklep glede česa, podkrepljen s kletvijo: uresničiti zakletev
   ● zastar. vojaška zakletev vojaška prisega, slovesna izjava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od zaklinjati: zaklinjanje soseda, naj pomaga / zaklinjanje zlih duhov / njegovo zaklinjanje nas ni prepričalo; po zaklinjanju vratarja ni nihče vstopil v stavbo
2. 2. po ljudskem verovanju beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izgovarjati, peti zaklinjanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec
   // cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
   // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
   // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
3. 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
   // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
4. 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
   // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
   ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza
   ♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. v mislih oblikovati, ustvarjati: zamišljati si povezave med pojavi; zamišljati si nove odrske prizore / nič se ne zgodi tako, kot si ljudje zamišljajo
2. 2. v mislih oblikovati, ustvarjati podobo, predstavo česa, kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamišljala si je, kakšno bo njeno življenje v tujini / vse si je zamišljal drugače
   ● ekspr. kaj si zamišljate pod to besedo kaj vam ta beseda pomeni; ekspr. ni si mogel zamišljati bolj zanimivega sogovornika bil je zelo zanimiv sogovornik

zamíšljati se biti intenzivno dejaven v zavesti: med potjo se ne zamišljaj, ampak raje opazuj; redko se je zamišljal
// navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamišljati se v mladost; zamišljati se nad problemi sodobnega sveta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. ekspr. izginjajoč, izgubljajoč se postopno prenehati biti, obstajati: življenje v vasi je zamrlo / običaj je po vojni zamrl / spomin nanj je zamrl
2. 2. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati potekati: boj je kmalu zamrl; pogovor pri mizah je zamrl / proizvodnja in trgovina sta zamrli / revija je po dveh letih zamrla prenehala izhajati; proti večeru je veter zamrl prenehal pihati
3. 3. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati biti zaznaven: glas zvona je zamrl; petje je slabelo in zamrlo / njihovi koraki so zamrli v noči; pesem je zamrla v hihitanju / svetloba je zamrla / dan je zamrl v noč
4. 4. knjiž. odreveneti, otrpniti: noge so mi zamrle; prsti so mu zamrli od mraza / zamrla je od strahu
   ● ekspr. beseda mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal; ta del mesta ponoči popolnoma zamre postane prazen, opustel; ekspr. od strahu ji je zamrl glas v grlu je nenadoma utihnila; zastar. mati mu je zgodaj zamrla umrla; knjiž., ekspr. glasen pogovor je zamrl v šepetanje prešel; zastar. njegov rod je zamrl izumrl; ekspr. zamrl mu je smeh na obrazu nehal se je smejati

zamŕl -a -o: zamrli udi; zamrlo življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

zaničeválno prisl.: zaničevalno govoriti o čem; zaničevalno pogledati koga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. ki izraža zaničevanje: zaničljiv glas, izraz, pogled, vzdih; odgovoril mu je z zaničljivim smehom / zaničljiva beseda / zaničljiv pomen vzdevkov
2. 2. ki zaničuje: bili so prijazni in prav nič zaničljivi

zaničljívo prisl.: zaničljivo govoriti o čem; zaničljivo pogledati koga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

zaobsegajóč -a -e: publikacija, zaobsegajoča vse pomembnejše članke s tega področja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. dati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti: zapahnil je in zaklenil ter odšel; z notranje strani zapahniti; zapah se sam zapahne / zapahniti okno, vrata
   // s takim dejanjem narediti, da notranjost česa ni dostopna: zapahniti omaro, sobo
   // star. zamašiti, zadelati: zapahniti špranje, vrzeli; odvodni jaški so se zapahnili
2. 2. star. z močnim sunkom vreči: segel je po sulici, da bi jo zapahnil v nasprotnika / zapahniti se v boj
3. 3. nar. povzročiti pri kom občutek sitosti, da česa ne more, ne želi več uživati: ne jej potice, ker te bo zapahnila; brezoseb. zapahnilo se mu je
   ● star. nenadoma se obema beseda zapahne oba umolkneta

zapahníti se in zapáhniti se, tudi zapáhniti se z zaprtjem vrat z zapahom onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: zapahnila se je v sobo in zaspala

zapáhnjen -a -o: tesno zapahnjene naoknice; zapahnjena okna, vrata
● publ. vrata osrednjega gledališča so bila zanj zapahnjena niso ga sprejeli na delo v njem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s pečenjem narediti, da nastane na površini rjavkasta plast, skorja: zapeči že pripravljeno jed v pečici; premalo, preveč zapeči kruh; zapeči pečenko, da nastane skorjica / pazi, da ne zapečeš potice preveč zapečeš
2. 2. povzročiti občutek bolečine zaradi zelo velike toplote: vroče železo ga je zapeklo v dlan
3. 3. povzročiti občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih stvari: česen, poper zapeče / solze so ga zapekle / oči so ga zapekle; brezoseb. v prsih ga je zapeklo
   // ekspr. povzročiti duševne bolečine: izrečena beseda ga je zapekla; krivica ga je zapekla; to ga je hudo, v dno srca zapeklo
   ● ekspr. vest ga je zapekla dobil je neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde

zapečèn -êna -o: zapečen kruh; lepo zapečeno meso
● ekspr. zapečeni hrbti turistov temno rjavi; star. bolnik je zapečen zaprt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. izoblikovati tone, melodije z govorilnimi organi: zapel bi, če bi znal; od veselja zapeti; glasno, veselo, žalostno zapeti
   // preh. izraziti, posredovati določeno besedilo s petjem: zapeti budnico, zdravljico, žalostinko / zapeti (pesem) o ljubezni / elipt., pog. zapeti katero / zapel je: Žive naj vsi narodi
   ♦ muz. zapeti lestvico, melodijo
2. 2. začeti peti: globoko je vdihnil in zapel; ko se je znočilo, so fantje zapeli / zapeti ob spremljavi klavirja
3. 3. ekspr. izraziti misli v vezani besedi: pesnik je zapel o svojih čustvih / kdo je v slovenščini prvi zapel to verzno obliko spesnil; pren., pesn. zapoj, duša, o bolesti
4. 4. ekspr. pojoče reči, povedati: sprevodnik je zapel ime postaje / dobro jutro, je zapel sosed
   // reči, povedati sploh: zapel je celo tožbo; knjiž. pošteno mu jih je zapel zelo ga je oštel
5. 5. oglasiti se z določenimi, za posamezno vrsto (ptic, žuželk) značilnimi glasovi: v grmovju so zapele ptice; petelin je dvakrat zapel
   // ekspr. dati, oddati značilen zvok: rog, struna, zvon zapoje; ura na steni je zapela / vile so zapele, ko so udarile ob tla / motor je zapel zabrnel; vsake toliko časa zapoje telefon zazvoni
   // izraža začetek dejanja, dejanje, kot ga določa sobesedilo: prišlo je poletje in kose so zapele / če se žival upira, zapoje bič, palica je tepena; v gozdu je zapela sekira se je začelo sekati; pred mrakom je zapel veter in se prelevil v vihar začel pihati
   ● star. bili so zadolženi in boben je zapel njihovo premoženje je šlo na dražbo; star. na Laškem je zapel boben se je začela vojna; star. vstal je, preden je zapel petelin zelo zgodaj; ekspr. zapel je petelin na strehi začelo je goreti; ekspr. srce mu je zapelo zelo se je razveselil; evfem. zvon mu je zadnjič zapel umrl je; žarg. ujeti zločinec je končno zapel začel govoriti o svojem dejanju; pesn. petelin je zapel beli dan s petjem naznanil, da se dani; ekspr. zapeti komu hvalo zelo ga pohvaliti; star. zapeti novo mašo postati duhovnik; star. če ne boš ubogal, ti bom zapel drugo pesem te bom natepel, pretepel

zapét -a -o: zapeta beseda; zapeta pesem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s pletenjem zadelovati, krpati: zapletati luknje v košari / zapletati star koš z vitrami / ekspr. brajda zapleta okno (rastoč) zakriva
2. 2. delati, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zapletati vrvi / veter ji je zapletal dolge lase
3. 3. delati kaj tako, da se težko uredi, razreši: zapletati problem, vprašanje, zadevo; še tako preproste stvari zapleta
   // delati, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: svoje pripovedovanje, zgodbo zelo zapleta
4. 4. ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zapletati koga v neprijetno stvar, zadevo; zapletati se v zaroto
   // delati, povzročati, da je kdo deležen česa: zapletati koga v neprijetnosti; zapletati se v težave
   // z glagolskim samostalnikom delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapletati otroka v igro; zapletati koga v pogovor; zapletati se v razpravo
5. 5. lit. postopno začenjati dogajanje: zapletati roman
   ● zapletati steklenico opletati; zapletati venec v lase vpletati

zaplétati se 
1. 1. postajati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: niti so se zaradi dolžine zapletale; vrvi so se pri zvijanju zapletale
2. 2. prihajati v kaj prepletenega, ovirajočega: zapletati se v gosto grmičevje in padati
3. 3. postajati tak, da se težko uredi, razreši: odnosi so se vse bolj zapletali; položaj v državi se je začel zapletati; stvari se zelo zapletajo / pogovor se je zapletal je postajal vse bolj kočljiv
4. 4. ekspr. prihajati v ljubezensko razmerje s kom: vse preveč se zapleta s to žensko / zapletati se v razmerje s kom začenjati imeti
5. 5. ekspr. prihajati v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: med pripovedovanjem se je zapletal / misli se mu zapletajo / zapletati se v protislovja protislovno se izražati
   ● ekspr. beseda, jezik se mu zapleta ne izgovarja, govori gladko; ekspr. zapleta se v njegove mreže začenja podlegati njegovim zvijačam; ekspr. omotičen se zapleta po cesti opotekaje se hodi; pes se mu zapleta pod nogami mota; slabš. zapleta se z neznanim moškim druži se, sodeluje

zapletajóč -a -e: zapletajoč se mednarodni položaj; zapletajoče se noge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. prenehati se premikati naprej in za kratek čas ostati kje: grižljaj mu je zastal v grlu; voda je zastala v kotlini / mleko kravi zastane v vimenu deloma ostane
   // za kratek čas ostati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: pošiljke so zaradi predpraznične gneče zastale
   // ostati ob pričakovanem, normalnem času neopravljen: druga dela so zaradi košnje zastala
2. 2. za kratek čas prenehati se gibati, premikati: pri vsakem šumu mu je noga zastala; hotel ga je udariti, pa mu je roka zastala / ekspr. korak mu je zastal
   // za kratek čas prenehati delati, delovati: kolovrat je zaradi živahnega pogovora večkrat zastal / srce mu je za trenutek zastalo; pren., ekspr. na starost mu je pamet zastala
3. 3. za kratek čas prenehati potekati: dihanje mu je za hip zastalo; napad je za nekaj trenutkov zastal; promet je zaradi nesreče za eno uro zastal / pogovor je po prvem navdušenju zastal
4. 4. prenehati (intenzivno) napredovati: gospodarstvo je zaradi reform zastalo / sčasoma je v rasti zastal
5. 5. zaradi mirovanja postati manj gibljiv: noge so mu zastale od sedenja
6. 6. star. zaostati: za zmagovalcem je zastal za dve minuti / zastati v razvoju za drugimi državami / zastati s plačilom
   ● ekspr. beseda mu je zastala na ustih besede, ki jo je že skoraj izrekel, ni izrekel; ekspr. ustrašil se je, da mu je dih zastal zelo; ekspr. zgodile so se stvari, da človeku kar dih, sapa zastane zgodile so se presenetljive, grozljive stvari; ekspr. mora govoriti, da mu jezik ne zastane zaradi potrebe po govorjenju, veselja do govorjenja; ekspr. kri mu je zastala (v žilah) zelo se je prestrašil; ekspr. samo toliko dela, da mu sklepi ne zastanejo kolikor mogoče malo dela; ekspr. v njegovem žepu zastane marsikateri tisočak zadrži si, pridrži si marsikateri tisočak

zastàl -ála -o: pospešiti zastali razvoj; pretegniti si zastale ude

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. nenormalno stopiti zaradi krajše ali bolne noge: ob vsakem koraku zašepa / zašepati po sobi / zašepati na obe nogi
2. 2. ekspr. prenehati potekati gladko, brez zastojev, težav: preskrba včasih zašepa / govorniku je beseda zašepala / njegov idealizem je zašepal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

zašepetán -a -o: zašepetana beseda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku
   // zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho
   // s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice
2. 2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol

zatakníti se in zatákniti se 
1. 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu
2. 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil
3. 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil
4. 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo
   ● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan

zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis
● star. trdno zataknjeno okno zaprto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
   // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo
2. 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja
   // glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo
3. 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
4. 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
5. 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti
   // najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla
6. 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela
   ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti

zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami

zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo
● star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano
♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih
♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

zbadljívo prisl.: zbadljivo odgovoriti, vprašati; sam.: ekspr. rad zine kako zbadljivo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.