Fran

1. 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: misel opredeljuje človeka; hiter kot misel
2. 2. nav. mn., v glagolniški rabi izraža najvišjo umsko dejavnost: iz globokih misli ga je prebudilo lajanje; zatopiti se v misli / ekspr. skušal je odgnati misli in zaspati / ležal je brez misli
   // izraža usmerjenost najvišje umske dejavnosti: misli so se mu osredotočile samo na rešitev / ekspr. misli so se mu sukale samo okrog nje / ekspr. vdajal se je svojim mislim
3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom mnenje, mišljenje: to so le moje misli, morda ni tako / po naših mislih so dogodki potekali takole / povej tudi ti svoje misli o predstavi / o tem problemu nisva istih misli; nikomur nočem vsiljevati svojih misli
4. 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom najvišja umska dejavnost kot nosilec
   1. a) določenega razpoloženja, počutja: ni se mogel otresti mračnih, žalostnih misli; predal se je prijetni misli / ekspr. obhajale so ga črne misli / ekspr. skušal si je izbiti take misli iz glave / ta človek je čisto romantičnih misli je romantičen
   2. b) določene, navadno čustvene reakcije: hudobna, maščevalna misel mu je šinila v glavo; to so zelo sebične misli
5. 5. navadno s prilastkom prisotnost česa v zavesti kot posledica najvišje umske dejavnosti: misel, da bi odšel, mu je vedno bolj dozorevala; hrabri me misel, da je zdrav; zadrževala jih je misel, da ne ravnajo prav / ekspr. ta misel mu ne da miru, mu ne gre iz glave / vsiljuje se mu misel o nacionalni zatiranosti
   // navadno v zvezi z na trajnejša, intenzivnejša prisotnost česa v zavesti: misel na ljubezen, boljšo prihodnost mu daje pogum; misel nanjo ga je dvigala; misel na smrt ji hromi voljo
6. 6. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: dobra, originalna misel; misel o izdaji zbranih del slovenskih klasikov je bila vsestransko podprta; tedaj se mu je porodila misel o ustanovitvi stranke; dal je misel za reorganizacijo podjetja / ekspr. preblisnila, prešinila ga je misel, kako rešiti problem / hvaležen sem ti za vsako dobro misel
7. 7. navadno s prilastkom izraženi rezultat najvišje umske dejavnosti: delo vsebuje veliko globokih misli; podobne misli sem že nekje slišal / izrekel je zanimivo misel
8. 8. ed., navadno s prilastkom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
   1. a) umetniškega ali znanstvenega dela: seznanil se je z mislijo njegove razprave; osnovna misel drame / vodilna misel Prešernovih poezij
   2. b) knjiž. različnih znanstvenih, umetniških smeri: razvoj marksistične misli; seznaniti se z mislijo kubizma / Platonova filozofska misel
   3. c) knjiž. različnih področij človekove družbene dejavnosti: seznaniti se z antifašistično mislijo; politična misel stranke / univerza kot žarišče napredne misli / spoznati misel razrednega boja
      // knjiž., z oslabljenim pomenom najvišja umska dejavnost, značilna za določeno strokovno področje: nastanek pedagoške misli na Slovenskem / razvoj znanstvene misli
9. 9. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: komunistične misli so preplavile Evropo; ni bilo mogoče zavreti revolucionarne misli / spremljal je vse nove politične misli
10. 10. v prislovni rabi, v zvezi v mislih izraža omejevanje glagolskega dejanja na miselno področje: ves čas je v mislih ponavljal izpitno vprašanje / v mislih sem z vami / samo v mislih je bil pogumen
    ● ekspr. njegove misli se nikdar ne dvignejo nad osebno korist on misli samo na osebno korist; ekspr. moja prva misel je bila namenjena njej najprej sem pomislil nanjo; ni mogel zbrati svojih misli ni se mogel zbrati, koncentrirati; brati misli komu ugotavljati, kaj misli, kaj si želi; publ. izmenjavati misli sporočati, pripovedovati svoje mnenje, mišljenje drug drugemu; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; ekspr. še na misel mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; njega imam pogosto v mislih pogosto se ga spominjam; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; zlasti imam v mislih njegovo slabo vedenje poudariti želim zlasti njegovo slabo vedenje; ekspr. prišel je na čudovito misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; ekspr. bili so vsi ene misli z njim vsi so mislili kot on; ekspr. nimam nobenih skritih misli ničesar ne prikrivam, skrivam
    ♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; muz. glasbena misel smiselno urejena, formalno nedoločena skupina tonov; rel. grešiti v mislih; soc. družbena misel človekovo mnenje, mišljenje o njegovem odnosu do sočloveka, družbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati
   // preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala
2. 2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila; mislim, da so dogodki potekali takole; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito
   // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede
3. 3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni; zdaj drugače mislim o njem
   // imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo
4. 4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izraža
   1. a) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami; k njemu ne mislim iti; če misliš kupiti blago, povej; ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš
   2. b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil
      // pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti
5. 5. v zvezi z reči uvaja
   1. a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice
   2. b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res
6. 6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim
7. 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izraža
   1. a) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je; ali misliš, da tega ne vem; kaj misliš, da si edina na svetu; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si
   2. b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil
      ● pog., ekspr. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upal

mísliti si predstavljati si, zamišljati si: misli si človeka majhne postave; njega sem si mislil drugače / ekspr.: ni si mogel misliti večje nesreče; težko si mislim kaj hujšega / ne morem (si) misliti, da je res verjeti
// ta človek (si) misli, da je nenadomestljiv si domišlja
// v medmetni rabi izraža
1. a) podkrepitev trditve: lahko si mislim, da ga je bolelo; misli si, koliko smo pretrpeli / kar misli si, nikamor ne boš šla
2. b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si (lahko) mislim«

mislé zastar.: pomel je oči, misle, da so spet sanje

mislèč -éča -e: stopil je k njemu, misleč, da je mrtev; združili so se vsi dobro misleči ljudje

míšljen -a -o: mišljeni so zlasti prebivalci mest; mišljeno je bilo, da bi ti šel; dobro mišljeni nasveti; to ni bilo mišljeno kot nekaj trajnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: proces mišljenja je zapleten; napor pri mišljenju; mišljenje in čustvovanje / razvoj mišljenja pri otroku sposobnosti za mišljenje
   // s prilastkom ta dejavnost, zlasti glede na način, kot ga določa prilastek: ni bil sposoben logičnega, nazornega, teoretičnega mišljenja; knjiž. deduktivno mišljenje je pogosto v pravnih znanostih / dialektično, metafizično mišljenje / matematično, znanstveno mišljenje; politični način mišljenja / pooseb. logično mišljenje take trditve odklanja
2. 2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; mnenje: to je samo vaše mišljenje, lahko pa da je bilo drugače / publ. on je mišljenja, da je prepozno / po mojem mišljenju je to neuspeh
3. 3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa; mnenje: imeti o čem dobro, slabo mišljenje; povedati svoje mišljenje o novi knjigi
   // kar izraža odnos do česa sploh: glede vzgoje sta različnega mišljenja; upoštevati je treba tudi mišljenje kolektiva
4. 4. miselnost: birokratsko mišljenje; tam se je navzel nemškega mišljenja / analiza srednjeveškega mišljenja / razvoj marksističnega mišljenja / demokratično, revolucionarno mišljenje
   ● nima samostojnega mišljenja ne presoja, ne ravna samostojno; svoboda mišljenja svoboda prepričanja in izražanja
   ♦ filoz. diskurzivno mišljenje; ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; psih. praktično, verbalno mišljenje; psiht. disociirano mišljenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. ne govoriti: molčala je in se neprijazno držala; vsi v sobi so molčali; pri pogovorih je molčal; dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril; vso pot sta molčala / pevcem recite, naj molčijo
   // ekspr. ne oddajati glasov, šumov: v zgodnjem jutru so ptice molčale / bilo je brez vetra in drevesa so molčala / muzika molči ni muzike
   // pred njim je molčal gozd se tiho razprostiral, ležal
   // ekspr. ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke: mlini ob vodah že dolgo molčijo; topovi že tri dni molčijo ne streljajo
2. 2. ekspr. ne izražati svojega mnenja: vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali; tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo; molči kot grob, kamen, zid / kot ukaz molči, tepec, saj nič ne veš / obtoženka je na vsa vprašanja molčala ni odgovarjala
   // ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari: zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči; upam, da boste molčali; njemu lahko poveš, ker zna molčati; molči še nekaj časa / tega ne morem več molčati
3. 3. knjiž., ekspr. ne objavljati literarnih del: po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal / ta pokrajina literarno že dolgo molči
   ● ekspr. molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj nisem se pritoževal, ugovarjal; ekspr. ne bom ti več molčal ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš; ekspr. želodec mu ni hotel nikoli molčati zmeraj je bil lačen; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati

molčé: molče delati, gledati, poslušati
● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami

molčèč -éča -e 
1. 1. deležnik od molčati: za mizo so sedeli trije molčeči ljudje; molčeč zaupnik / molčeča globel, noč tiha
2. 2. ki rad molči: molčeč fant; po naravi je bil tih in molčeč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. nejasnost, zamegljenost ozračja: luči so le slabo prodirale skozi motnjavo / noč se je prelila v motnjavo dneva / gledati v motnjavo brezkončne ravnine / oči so ga pekle od motnjave slabe svetilke; pren., knjiž. motnjave prividov; iz motnjave, v kateri sem živel zadnje čase, se mi že kažejo resnični obrisi sveta
2. 2. knjiž. kar povzroča nejasnost, zamegljenost gledanja, vida: motnjava ni hotela z njenih oči / na oči mu je legla nekaka motnjava / gledati skozi motnjavo solz
   ♦ med. motnjava v steklovini
3. 3. redko motnja: ta dogodek utegne povzročiti motnjave tudi drugod / biti odvisen od slučajnih gospodarskih motnjav

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
   // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
2. 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
   // grel si je mrtve roke otrple, premrle
   // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
3. 3. ki je, obstaja brez
   1. a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
   2. b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
   3. c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
   4. č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
      // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
4. 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
   // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
   // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
5. 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
   // odstavljeni voditelj je politično mrtev
   // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
6. 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
   // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
7. 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
   // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
8. 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9. 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
   ● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
   ♦ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir

mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida

mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. navadno z glagolskim samostalnikom delati, da traja kaj dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: delo je nadaljeval na drugem področju; pot, potovanje so nadaljevali drugi dan; zaradi okvare na avtomobilu so nadaljevali vožnjo z vlakom / začel je dobro, vendar je slabo nadaljeval in igro izgubil / po njegovi smrti je obrt nadaljeval sin; ne ve se, ali bo avtor roman še nadaljeval; danes bodo nadaljevali temo prejšnjega predavanja / publ.: nadaljevati z napori za ureditev razmer; uspešno, vztrajno nadaljevati z raziskovanjem / elipt. po premolku je nadaljeval: Jutri bodo odšli
   ● če boš tako nadaljeval, boš kmalu obubožal delal, živel, zapravljal
   // delati, da traja kaj dalje kljub težavam, nasprotovanju: boj, delo so le nadaljevali; napad so nadaljevali in celo stopnjevali / nadaljevati polet kljub okvari; čeprav so ljudje jezno mrmrali, je nadaljeval pripovedovanje / publ. kljub težavam je nadaljeval s poskusi / nadaljevati s starimi metodami
   // delati, da traja kaj dalje na drugačni, novi stopnji: po maturi se je odločil, da bo nadaljeval šolanje; nadaljevati študij na filozofski fakulteti / ta smer nadaljuje romantiko; nadaljevati tradicijo velikih stilistov
2. 2. nav. ekspr., v zvezi s s, z izraža, da kaj sledi čemu: začeli so s šalami, nadaljevali s prepirom in končali s pretepom

nadaljeváti se 
1. 1. biti, obstajati dalje
   1. a) glede na čas: sezona se nadaljuje; lepo vreme se nadaljuje / normalizacija, propadanje se nadaljuje
      ● ekspr. starši se nadaljujejo v otrocih otroci imajo lastnosti svojih staršev
   2. b) glede na prostor: močvirje se nadaljuje proti severu / hiša se nadaljuje v prizidek
2. 2. biti objavljan v časopisu, reviji po delih od določene številke dalje: podlistek, roman se nadaljuje / nadaljevati se v več številkah (časopisa, revije) / članek se nadaljuje na zadnji strani / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta se bo nadaljevalo

nadaljeváje star.: nadaljevaje svojo pot, je užival razgled; pogledal jo je, prijazno nadaljevaje: Da, našli smo primeren kraj

nadaljujóč -a -e: nadaljujoč pogovor, so vstopili v dvorano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. začasno imeti položaj, funkcijo
   1. a) koga drugega: nadomeščati direktorja, predsednika; nadomeščati obolelega igralca, učitelja / nadomeščal ga je v vseh zadevah / stroj ne more nadomeščati človeka
   2. b) česa drugega iste vrste: začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno / prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov; v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik; umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne / žig nadomešča znamko
      // navadno v zvezi s s, z delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa: nadomeščati obrabljene dele z novimi; to rusko črko nadomeščamo z znakom j / le kako bodo nadomeščali padle in ranjene / stric mu je nadomeščal očeta
2. 2. delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri / pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo / nadomeščati izgube

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. I. s povednim naklonom
   1. 1. 3. os. za izražanje
      1. a) želje, omiljenega ukaza: ime naj mu bo Janez; naj ga nikar več ne čaka; priče naj se javijo na milici; vse naj ostane, kakor je; dobitnik nagrade naj pošlje svoj naslov / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja / kot kletvica vrag naj ga vzame
      2. b) ne popolnoma prostovoljne privolitve: pa naj bo po tvojem; naj gre, če že hoče / elipt. grdo te gledajo. Naj me
      3. c) nav. ekspr., v vprašalnih stavkih ugibanja, omahovanja: kaj naj naredimo; naj res verjamemo; kje naj vzamem denar / ali naj grem ali ne; kako naj vem, kaj namerava; zastar. kaj naj storiš
   2. 2. 1. os. za izražanje
      1. a) nujnosti, želje: to je potrebno, če naj se izognemo posledicam; naj ti povem, kako se je to zgodilo; publ. predvsem naj omenim pisateljevo doslednost
      2. b) publ., z oslabljenim pomenom pojasnila, utemeljitve: skakalec je padel. A naj povem, da je veter precej močen
2. II. s pogojnim naklonom za izražanje
   1. a) želje, omiljenega ukaza: pokazal nam je pot, po kateri naj bi hodili; politiki naj bi uresničevali želje ljudstva; denar za vodovod naj bi zbrali uporabniki sami / šola naj bi začela delovati že jeseni; po tem sporazumu naj bi velesile zmanjšale oborožitev
   2. b) namena, namere: ustanovili so zvezo, ki naj bi dušila revolucionarna gibanja; ta šola naj bi vzgajala gradbene strokovnjake
   3. c) domneve: taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku; ta proces naj bi povzročale neke glivice
      ● ekspr. kaj, kar vsakega naj bi se bal izraža močno zanikanje; pog. no, naj grem, je rekla zdaj moram iti; ekspr. prav mu je, pa naj bi bil pazil izraža zadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. kako naj bi ga poznal, ko ga še nisem nikoli videl izraža močno zanikanje; ekspr. naj le kdo kaj reče izraža močno zavrnitev; sam.: knjiž. nad vsakim prizadevanjem visi neki naj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. maska, krinka: nadeti (si), sneti (si) naličje; naličje z dolgim nosom / ta pisatelj je snel družbi naličje; to je le njegovo naličje, ne pa bistvo
2. 2. tančica, pajčolan: nevesta z naličjem; gosto, prozorno naličje / nekatere osebe v romanu je zastrl z naličjem romantike
   ♦ etn. prt, tkanina, s katero se pokrije mrliču obraz
3. 3. podoba, videz, zunanjost: evropsko naličje mesta; naličje pokrajine se je spremenilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
   // narediti šotor postaviti
   // iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
   // narediti stopnicam ograjo
   // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
   // deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
   // toča je naredila dosti škode
   // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
   // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili
2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
   1. a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
   2. b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
3. 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
   // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
   ● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
   ♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo

naredíti se 
1. 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
   // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila
2. 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
   ● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo

narejèn -êna -o 
1. 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
2. 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. ki je glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem iste vrste: takrat ga ni bilo, na naslednjem sestanku je pa spet bil; peto rebro je zdrobljeno, naslednji dve pa zlomljeni / letos ne morem, naslednje leto pa gotovo drugo, prihodnje
2. 2. publ., pri uvajanju naštevanja ta, tak(le), takšen: dnevni red je naslednji; pismo ima naslednjo vsebino; odgovorite na naslednja vprašanja; sam.: naj vstopi naslednji; publ. v naslednjem bom skušal svoje trditve utemeljiti v svojem tekstu, govoru od tu dalje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. I. 
   1. 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti; nas ne vpraša nihče; iz njega ne bo nikoli nič; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je
      1. a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva; ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok
      2. b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti
      3. c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; ekspr. vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva; ne daleč od hiše nedaleč
         // z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / raba peša od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar
         // pog., z nedoločnikom: le ne obupati; ne me strašiti
         // v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride
   2. 2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona; ne meni, tebi bo žal; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil
   3. 3. ekspr. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj; obhajale so ga ne preveč prijetne misli; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno
   4. 4. ekspr. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri
      // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil
   5. 5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati; ekspr. pa reci, če ni lep
      // ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda
      // ekspr. izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel; kaj te ni sram, da se potepaš; ali ne boš tiho
      // ekspr. izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk
      // elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne; zdaj gremo pa domov, ali ne; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene
2. II. elipt.
   1. 1. izraža zanikanje, zavrnitev, ant. da: si ti poklical? Ne; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena; si že truden? Še ne / ekspr., okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne; nikakor ne, res ne, še malo ne / ekspr., s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne; ne bom več pil, jaz že ne; ne vdamo se, za ves svet ne / ekspr., s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem; oh ne, saj ni res
   2. 2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne; še danes bo dež. Upam, da ne
      // ekspr. zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more
3. III. 
   1. 1. ekspr., kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja; ne kaplje ni polil; ne za hip se ni pomišljal; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne niti ne sanja
      // pog.: ni ne bolan; ne laže pa ne
   2. 2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
      // malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil
      // počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride
      // v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli
4. IV. v vezniški rabi
   1. 1. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le, se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo
   2. 2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico
   3. 3. za izvzemanje
      1. a) v zvezi ne (drug) kakor: na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba
      2. b) elipt., v zvezi če ne: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati; ekspr. kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on
         // stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne
   4. 4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ...; tiho, če ne ...
5. V. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno; ne, da je kaj takega sploh mogoče; ne, kaj vse ti ne veš; ne, se je začudil
   ● ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev; sam.: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi, biti, hoteti, imeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na nebesa 1: nebeški priprošnjik / nebeško in zemeljsko življenje / nebeški blagoslov
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nebeška lepota, milina / nastal je nebeški mir / to so bili nebeški časi zelo lepi; ta postelja je nebeška mehka, udobna; kosilo je bilo nebeško zelo dobro, okusno
3. 3. knjiž. nebesen: nebeška zarja / nebeški obok
4. 4. v medmetni rabi, kot zapostavljeni prilastek izraža
   1. a) nejevoljo, nestrpnost: bog nebeški, že spet si se zmotil; mati nebeška, kaj nam je bilo treba tega
   2. b) strah, vznemirjenje: bog nebeški, ali je kaj hudega
   3. c) začudenje, navdušenje: mati nebeška, kako si le to zmogel
      ● ekspr. sam bog nebeški ve, kdaj bo to minilo se ne ve; vznes. nebeške luči zvezde
      ♦ rel. nebeški kruh posvečena hostija; nebeška Mati Kristusova mati

nebéško prisl.: bilo je nebeško; nebeško lepo igra na citre

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. ekspr., za vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje: kaj mu je neki, da je tako potrt; kako neki živijo ljudje v tej puščavi; kam neki zahaja vsak večer; kdo neki trka tako pozno; kje neki tiči ta otrok / ne bom plačal, le zakaj neki / vedno sprašuje, kakšen neki je stric
   // v zvezi s kje izraža močno zanikanje, zavrnitev: ali je res tako pameten? Kje neki, samo dela se
2. 2. star. baje, menda: direktor in zdravnik sta neki velika prijatelja; tisti ljudje so neki zelo bogati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno
   // nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba
2. 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo
   ● ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega

nesréčno prisl.: nesrečno gledati, pasti; biti nesrečno zaljubljen; sam.: nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in hoditi: nesti kovček; nesti naročje drv; nesti zastavo na čelu sprevoda; ker otrok ni mogel hoditi, ga je oče nesel; nesti na glavi, hrbtu; nesti na nosilih, v košu; daleč, hitro, težko nesti / lisica je nesla v gobcu kokoš
   // dov. in nedov. tako držati kaj in iti kam z določenim namenom: nesi jim malico; nesi mu podpisat; nesti otroka k zdravniku; nesti na trg; nesti aparat v popravilo; pog. nesti denar na banko v banko
   // pog. knjigo moraš nesti nazaj vrniti
2. 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
   1. a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok ga je nesel v vrtinec; valovi so nesli čoln proti skalam; veter nese pesek tudi po več sto kilometrov daleč; ekspr. množica ga je kar nesla po trgu; pesn. kam te, lastovka, nesejo peruti kam letiš
      // knjiž. veter je nesel glasove po gozdu
   2. b) da kaj prihaja kam: veter jim je nesel prah v oči; brezoseb. vso pot ji je neslo dež v obraz / ekspr. letalo jih je neslo v domovino
3. 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom
   1. a) povedati mu kaj: nesem mu veselo novico, da se je vrnil sin; nesti komu sporočilo / nesi mu pozdrave
   2. b) dati mu kaj: dala mu je poljub in mu rekla, naj ga nese sinu / vznes. partizani nesejo prostost še neosvobojenim bratom
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kam gre: sama kljubovalnost ga je nesla v takem vremenu v planine; nemir ga je nesel v svet; le kaj ga nese k sosedu / brezoseb.: že večkrat ga je neslo v tujino; kam te je pa neslo tako hitro kam si šel, hitel
5. 5. dov. in nedov., s prislovnim določilom narediti, da pride kaj na določeno mesto: nesti kozarec k ustom; nesti žlico v usta; nesti si tobak pod nos / knjiž. nesla si je roke pred oči in zajokala
6. 6. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je delovanje česa tako, kot nakazuje določilo: puška, top nese daleč, previsoko / njegov daljnogled malo nese / žarg., šport. ta skakalnica dobro nese omogoča dolge, varne skoke
7. 7. pog., navadno s prislovnim določilom biti boljši, sposobnejši: kot govornik nese vsakega advokata; pri delu nese vsakogar / ni več mlada, vendar nese vsako dekle je lepša, privlačnejša
   // Kolumba so za pet stoletij nesli Vikingi prehiteli
8. 8. pog. dajati, prinašati korist: gostilna, obrt dobro nese; brezoseb. ni mu dovolj neslo, pa je pustil / to nese lepe dobičke
9. 9. pri perutnini izločati jajca: jarčke so začele nesti / nesti debela jajca
   ● redko leseni most bo težko nesel tako težo vzdržal; ekspr. moral je popustiti, sicer bi ga nasprotniki nesli premagali; spravili v neugoden, slab položaj; noge nesejo ekspr. noge ga več ne nesejo ne more več hoditi; ekspr. naj gre, kamor ga noge nesejo kamor hoče; ekspr. šel je, kamor so ga noge nesle brez naprej določenega cilja; ekspr. teci, kolikor te noge nesejo kolikor hitro moreš; ekspr. kamor oči nesejo, so sama polja vse naokrog; star. pesmi bodo nesle tvojo lepoto po deželi razširjale, razglašale; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro; ekspr. to te bo neslo ne boš uspel; ne boš utegnil opraviti dela; pog., ekspr. spet neseš glavo, kožo naprodaj se izpostavljaš smrtnim nevarnostim; pog., ekspr. slišal je kričanje, pa je nesel nos k oknu je pogledal skozi okno; ekspr. problem sem nesel s seboj na počitnice mislil sem nanj tudi na počitnicah; žarg., šport. nesti tekmece za šest točk premagati s šestimi točkami; pog. lepo doto je nesla od hiše dobila; vznes. jutri ga bodo nesli k večnemu počitku ga bodo pokopali; ekspr. nesti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; pog. če ga bo celo noč tako neslo, nas bo do jutra zametlo če bo tako snežilo; pog., ekspr. dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil; ekspr. pojdi že, bog te nesi izraža nejevoljo, nestrpnost

nêsti se s prislovnim določilom  
1. 1. ekspr. ponosno, samozavestno iti, stopati: glej ga, kako se nese; vzravnano se je nesla mimo fantov / konja sta se mogočno nesla skozi vas
2. 2. knjiž. premikati se, gibati se: balončki so se nesli čez mesto; po nebu se nese temen oblak / le kam se nese jata vran leti; ladja se nese na odprto morje plove, plava
   // širiti se, razširjati se: glasovi so se nesli čez reko; vonj akacij se nese po ravnini / žalostna novica se je nesla po vsej deželi / to je njegova mati, se je neslo od ust do ust

nesóč -a -e: zadel se je v natakarico, nesočo dva vrčka piva

nesèn tudi nešèn -êna -o: odložiti neseno stvar; z vetrom neseno listje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. izraža popolno zanikanje
   1. a) stopnje: njegova krivda ni nič manjša; on ni nič večji od mene; nič več nisva prijatelja / ekspr. knjiga ni nič vredna je slaba
      // nič se ne boji; za fante nič ne mara; saj se nič ne mudi; bolezen se mu nič ne pozna; on tega nič ne razume; elipt. kaj nam pa morejo? Nič / nav., ekspr., okrepljen: nič kaj rad me nima; čisto nič si nisva v sorodu; dekle ni kar nič napačno; prav nič se ne ve, kdaj pride
   2. b) količine ali mere: nič denarja nisem vzel s seboj; nima nič upanja; včeraj ni bilo nič zabave; ta človek ni nič prida; elipt. nič čuda, da ga ne marajo / ekspr., okrepljen: čisto nič prihrankov nimamo; le nič strahu / še nič ne misli na poroko; nič nam ne pomaga pri delu
2. 2. z zanikanim velelnikom ali želelnikom krepi prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: nič ne govorite; nič ne skrbi / nič naj ne hodi v mesto; reci mu, naj nič ne sprašuje / ekspr., okrepljen: za te čenče nič nikar ne marajte; le nič mu ne verjemi / nič ne boš lenaril, delaj / elipt.: nič se bati; le nič govoriti; nič šepetanja
   ● ekspr. ubogi otrok, saj ga nič ni je zelo slaboten, šibek, suh; pog. zakaj te ni nič k nam ne prihajaš k nam na obisk; ekspr. njemu pa res nič ni vzdigniti vrečo z lahkoto jo vzdigne; ekspr. zanj mi pa res nič ni ne maram zanj, ne zanimam se zanj; pog. z njim ni danes nič, ima goste nima časa za druge; ni mogoče priti v stik z njim, govoriti z njim; nič ne dé, če je neroden nič hudega; vseeno je; ekspr. pustite človeka, če vam nič noče vam ne dela, prizadene hudega; ekspr. ta pa res nima nič od življenja nobene sreče, koristi; pog. nič nimamo proti pošteni zabavi ji ne nasprotujemo; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; nimam z njim ljubezenskih, spolnih odnosov; pog. lep je, lep, nič ne rečem, pa tudi drag izraža (zadržano) pritrjevanje; pog. če iz tega ne bo prepir, pa nič ne rečem izraža precejšnjo prepričanost o uresničitvi povedanega; ekspr. nič ampak, kar odloči se izraža odločno zavrnitev; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; preg. boljše malo kot nič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.