Fran

zapolníti in zapôlniti -im [zapou̯niti] dov. (ī ó)
1. s kako snovjo narediti, da prazen prostor v čem, med čim preneha obstajati: zapolniti reže med zidaki z malto; zapolniti špranje s kitom / ilovica je zapolnila razpoke; plaz je zapolnil kotanjo napolnil / s svojo postavo je zapolnil okvir vrat; pren. zapolniti praznino, ki je nastala po odhodu tujih strokovnjakov; zapolniti vrzeli v znanju
// narediti, da so prazni deli kake površine polni: zapolniti stene s slikami; zapolniti stran z ilustracijo
2. narediti, da se v kakem še razpoložljivem času kaj dogaja: zapolniti z glasbo čas med govornimi oddajami; zapolniti premor z zabavnimi prizori
♦ jezikosl. zapolniti zev z j odpraviti jo

zapolníti se in zapôlniti se
postati poln: jama se je sčasoma zapolnila s prodom

zapôlnjen -a -o:
z jalovino zapolnjeni rovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

zatakníti in zatákniti -em dov. (ī á)
1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku / zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho
// s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice
2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol

zatakníti se in zatákniti se
1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu
2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil
3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil
4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo
● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan

zatáknjen -a -o:
v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis
● star. trdno zataknjeno okno zaprto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

zatíkati1 -am nedov. (ȋ)
1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku / zatikati revolver za pas
// s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati
2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico

zatíkati se 
1. z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: trnki so se zatikali za plavajoče veje / koščice se rade zatikajo v grlu
2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: drseči hlodi so se zatikali ob korenine; jermen, tekoči trak se pogosto zatika / pri odklepanju se ključ zatika
3. ekspr. navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati: financiranje kulture se zatika; pogovor se je začel zatikati / pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo
4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve: poročevalcu se je zatikalo; pri pripovedovanju se mu je zatikalo
● glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko

zatikáje :
zatikaje palico v tla, je počasi odšel

zatikajóč -a -e:
zatikajoč se ključ; zatikajoč se pogovor; prisl.: zatikajoče se brati, govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

zbíti zbíjem dov., zbìl (í ȋ)
1. s tolčenjem, udarjanjem narediti, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbiti bruna, deske; zbiti z lesenimi klini, žeblji
// na tak način narediti, izdelati: zbiti oder, okvir, splav; iz desk zbiti mizo
2. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: zbiti ilovico za tla; zbiti sneg z lopato / dež je zbil zemljo
// ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: stavec je vrste preveč zbil / zbiti besedilo
3. s silo, močnimi udarci odstraniti s česa: zbiti komu klobuk z glave; s kamnom zbiti veverico z drevesa / ploha je zbila cvetje s kostanjev / z enim zamahom ga je zbil na tla podrl / ekspr. voznik je zbil kolesarja, pešca zadel in poškodoval
4. ekspr. znižati: zbiti vročino z zdravili / zbiti ceno
5. ekspr. zelo utruditi: dolga pot ga je zbila; človek se z napornim delom zbije
● ekspr. fantje so ga zbili, da je obležal nezavesten pretepli; pog. zaletel se je in zbil avtomobil zelo poškodoval; ekspr. zbiti sovražnikovo letalo sestreliti; ekspr. ljudi so zbili v živinske vagone stlačili, strpali; ekspr. toča je zbila žito pobila
♦ igr., šport. zbiti nasprotnikovo kroglo z metom krogle jo odstraniti

zbít -a -o:
zbit sneg; članek se težko bere, ker je preveč zbit; hiša iz zbite ilovice; zbita zemlja; na hitro zbito ležišče; biti zbit od napornega dela, hoje
● pog. zbit kot turška fana zelo
♦ agr. zbit klas, lat klas, lat, ki ima zrna razvrščena brez presledkov; obrt. zbita obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lesenimi žebljički; 

prim. izbiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

žága -e ž (ȃ)
1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor
// list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago
2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
♦ etn. vžigalna žaga pri nekaterih prvotnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; glasb. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

žebljíček -čka m (ȋ)
manjšalnica od žebelj: zabijati žebljičke v podplat; žebljički za obešanje slik; kovinski, lesen žebljiček; glavica, konica žebljička / risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les; tapetniški žebljiček s širšo glavo za pritrjevanje tapetniškega blaga, jute na okvir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.