žrêlo -a s (é)
1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
// usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
// široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
♦ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astron. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
žréti žrèm nedov., žŕl (ẹ́ ȅ)
1. ekspr. hlastno jesti: krave žrejo deteljo; eden od mladičev je zbolel in nehal žreti; pujski radi žrejo
// nizko jesti sploh, zlasti pretirano: kar sam to žri; žreti na tuj račun; žre kot volk / žreti tablete proti glavobolu jemati, uživati
// pog., v zvezi z ga veliko piti (alkoholne pijače): kadar je slabe volje, ga žre; cel teden smo ga žrli
2. ekspr. z grizenjem uničevati: gosenice žrejo zelje / bolhe, uši so ga žrle pikale
// uničevati: rak žre njegov organizem / jetika ga žre zaradi jetike vse bolj hujša / ogenj žre že streho / vojna žre ljudi
3. ekspr. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja žre železo / ličilo žre kožo
// s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: valovi žrejo skale; voda žre strugo
4. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrb, žalost ga žre; kaj te tako žre; nikar se tako ne žri, vse se bo uredilo
5. pog. s pretiranimi zahtevami povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: žena ga neprestano žre; nehaj me še ti žreti
6. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: ta avtomobil žre veliko bencina; gradnja žre na tone cementa; lokomotiva žre veliko premoga
// zmanjševati količino česa: obresti žrejo njegovo premoženje / tožarjenje žre grunt
● ekspr. žreti knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. žreti komu živce duševno koga uničevati; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše
1. ekspr. hlastno jesti: krave žrejo deteljo; eden od mladičev je zbolel in nehal žreti; pujski radi žrejo
// nizko jesti sploh, zlasti pretirano: kar sam to žri; žreti na tuj račun; žre kot volk / žreti tablete proti glavobolu jemati, uživati
// pog., v zvezi z ga veliko piti (alkoholne pijače): kadar je slabe volje, ga žre; cel teden smo ga žrli
2. ekspr. z grizenjem uničevati: gosenice žrejo zelje / bolhe, uši so ga žrle pikale
// uničevati: rak žre njegov organizem / jetika ga žre zaradi jetike vse bolj hujša / ogenj žre že streho / vojna žre ljudi
3. ekspr. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja žre železo / ličilo žre kožo
// s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: valovi žrejo skale; voda žre strugo
4. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrb, žalost ga žre; kaj te tako žre; nikar se tako ne žri, vse se bo uredilo
5. pog. s pretiranimi zahtevami povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: žena ga neprestano žre; nehaj me še ti žreti
6. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: ta avtomobil žre veliko bencina; gradnja žre na tone cementa; lokomotiva žre veliko premoga
// zmanjševati količino česa: obresti žrejo njegovo premoženje / tožarjenje žre grunt
● ekspr. žreti knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. žreti komu živce duševno koga uničevati; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše
- žréti se pog.
prepirati se, prerekati se: sosedje se žrejo zaradi meje; še včeraj so se žrli, danes so pa že prijatelji
SSKJ²
žrtvováti -újem nedov. in dov. (á ȗ)
1. v različnih religijah dajati, ponujati žival, človeka božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: žrtvovati Apolonu; pred bitko so žrtvovali bogovom / žrtvovati hčer, sina boginji; žrtvovati jagnje, kozlička / žrtvovati pridelke darovati
2. dajati kaj, odpovedovati se čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: preveč denarja smo žrtvovali, da bi zdaj vse propadlo; veliko je žrtvoval za to, da bi otroci študirali / žrtvovati lastne interese višjim ciljem / za dokončanje naloge je žrtvoval počitnice / ekspr. ali mi lahko žrtvujete pol ure ali ste lahko pol ure z menoj
♦ šah. žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača
3. dopuščati, povzročati, da kdo umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: za zmago so žrtvovali na tisoče vojakov
// ne upoštevati kaj, odpovedovati se čemu, kar se ima glede na kaj za manj pomembno, vredno: pesnik je jasnost verza žrtvoval rimi; resnico so žrtvovali sprotnim koristim
4. ekspr. delati, povzročati, da kdo propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: tej ideji so žrtvovali celo generacijo
● ekspr. v tej aferi so ga žrtvovali dopustili so, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo; ekspr. žrtvovati življenje domovini, za domovino umreti zanjo, zlasti v boju
1. v različnih religijah dajati, ponujati žival, človeka božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: žrtvovati Apolonu; pred bitko so žrtvovali bogovom / žrtvovati hčer, sina boginji; žrtvovati jagnje, kozlička / žrtvovati pridelke darovati
2. dajati kaj, odpovedovati se čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: preveč denarja smo žrtvovali, da bi zdaj vse propadlo; veliko je žrtvoval za to, da bi otroci študirali / žrtvovati lastne interese višjim ciljem / za dokončanje naloge je žrtvoval počitnice / ekspr. ali mi lahko žrtvujete pol ure ali ste lahko pol ure z menoj
♦ šah. žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača
3. dopuščati, povzročati, da kdo umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: za zmago so žrtvovali na tisoče vojakov
// ne upoštevati kaj, odpovedovati se čemu, kar se ima glede na kaj za manj pomembno, vredno: pesnik je jasnost verza žrtvoval rimi; resnico so žrtvovali sprotnim koristim
4. ekspr. delati, povzročati, da kdo propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: tej ideji so žrtvovali celo generacijo
● ekspr. v tej aferi so ga žrtvovali dopustili so, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo; ekspr. žrtvovati življenje domovini, za domovino umreti zanjo, zlasti v boju
- žrtvováti se
1. podrejati svoje delovanje, interese čemu, kar se ima za pomembno, vredno: žrtvovati se za družino, otroke
// (biti pripravljen) umreti, izpostaviti se veliki nevarnosti za kaj, kar se ima za pomembno, vredno, navadno v boju: za kritje umika ranjencev se je žrtvovalo nekaj prostovoljcev
2. šalj. delati, opravljati kaj neprijetnega, zlasti namesto koga drugega: žrtvoval se je in namesto njega napisal pismo; kdo se bo žrtvoval in šel v trgovino
- žrtvujóč -a -e:
sporazumeli so se, žrtvujoč pri tem svoje koristi; žrtvujoča se žena
- žrtvován -a -o:
žrtvovani interesi; biti žrtvovan bogovom; žrtvovana žival; ideologiji žrtvovana generacija
SSKJ²
žuboréti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. dajati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: reka, vodomet žubori; prijetno žuboreti / ekspr., z notranjim predmetom potoček žubori svojo pesem / ob robu vasi žubori izvir
// s prislovnim določilom žuboreč se premikati: rečica žubori po soteski / voda je žuborela v podstavljeno posodo žuboreč padala
2. ekspr. rahlo, lahkotno se slišati: iz radia je žuborela tiha glasba; od vsepovsod je žuborela človeška govorica
3. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ljudje so se sprehajali med stojnicami in žuboreli
// živahno, lahkotno se oglašati: v stari češnji so žuboreli ščinkavci
1. dajati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: reka, vodomet žubori; prijetno žuboreti / ekspr., z notranjim predmetom potoček žubori svojo pesem / ob robu vasi žubori izvir
// s prislovnim določilom žuboreč se premikati: rečica žubori po soteski / voda je žuborela v podstavljeno posodo žuboreč padala
2. ekspr. rahlo, lahkotno se slišati: iz radia je žuborela tiha glasba; od vsepovsod je žuborela človeška govorica
3. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ljudje so se sprehajali med stojnicami in žuboreli
// živahno, lahkotno se oglašati: v stari češnji so žuboreli ščinkavci
- žuborèč -éča -e:
voda je žuboreč pljuskala ob breg; sedeti ob žuborečem potoku
SSKJ²
SSKJ²
žúlj -a m (ū)
mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti
// kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje
● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom
♦ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus
mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti
// kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje
● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom
♦ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus
SSKJ²
župánčičevski -a -o prid.(ȃ)
tak kot pri Župančiču: župančičevski ritem; župančičevski zanos
tak kot pri Župančiču: župančičevski ritem; župančičevski zanos
- župánčičevsko prisl.:
izražati se (po) župančičevsko
SSKJ²
župníjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na župnijo: župnijski urad; župnijska cerkev / župnijski pastoralni svet navadno izvoljena skupina faranov, ki pomaga župniku pri izvajanju pastorale in skrbi za župnijo nasploh / župnijska šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje cerkev, navadno župnija
♦ rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo
nanašajoč se na župnijo: župnijski urad; župnijska cerkev / župnijski pastoralni svet navadno izvoljena skupina faranov, ki pomaga župniku pri izvajanju pastorale in skrbi za župnijo nasploh / župnijska šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje cerkev, navadno župnija
♦ rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo
SSKJ²
žúr -a m (ȗ) pog.
1. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; zabava: prirediti žur; iti, povabiti na žur; dober, mega žur / študentski žur; organizacija domačega žura domače zabave
2. dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo: večja kot je dvorana, v kateri didžej nastopa, večji je žur na plesišču; pravi žur / ekspr. ko je direktor ugotovil, kaj se je zgodilo, se je začel žur
1. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; zabava: prirediti žur; iti, povabiti na žur; dober, mega žur / študentski žur; organizacija domačega žura domače zabave
2. dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo: večja kot je dvorana, v kateri didžej nastopa, večji je žur na plesišču; pravi žur / ekspr. ko je direktor ugotovil, kaj se je zgodilo, se je začel žur
SSKJ²
žúrka -e ž (ȗ) pog.
1. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; zabava: žurka se je zavlekla do šeste zjutraj; pospravljati po študentski žurki; novoletna žurka / povabiti na žurko za rojstni dan domačo zabavo
2. dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo: glasbena skupina zna narediti žurko
1. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; zabava: žurka se je zavlekla do šeste zjutraj; pospravljati po študentski žurki; novoletna žurka / povabiti na žurko za rojstni dan domačo zabavo
2. dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo: glasbena skupina zna narediti žurko
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
žvečílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; nikotinski žvečilni gumi z zelo majhno vsebnostjo nikotina kot nadomestek za cigarete pri odvajanju od kajenja; žvečilni tobak tobak za žvečenje
♦ anat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust
nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; nikotinski žvečilni gumi z zelo majhno vsebnostjo nikotina kot nadomestek za cigarete pri odvajanju od kajenja; žvečilni tobak tobak za žvečenje
♦ anat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust
SSKJ²
žvečílka -e ž (ȋ) pog.
oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni gumi: letno proizvedejo okoli 5000 ton žvečilk različnih oblik, barv in okusov; odstranjevanje ostankov žvečilk; škatlica, zavojček žvečilk / nikotinska žvečilka žvečilka z zelo majhno vsebnostjo nikotina kot nadomestek za cigarete pri odvajanju od kajenja
oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni gumi: letno proizvedejo okoli 5000 ton žvečilk različnih oblik, barv in okusov; odstranjevanje ostankov žvečilk; škatlica, zavojček žvečilk / nikotinska žvečilka žvečilka z zelo majhno vsebnostjo nikotina kot nadomestek za cigarete pri odvajanju od kajenja
SSKJ²
žvéčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄)
1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel
// imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin
// ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico
2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval
● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil
1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel
// imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin
// ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico
2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval
● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil
- žvečèč -éča -e:
žvečeč drobiti grižljaj
SSKJ²
žvekálnik -a [tudi žvekau̯nik] m (ȃ)
zool. prebavni organ navadno s hitinasto prevleko, v katerem se hrana drobi: žvekalnik kot del prebavnega sistema pri rakih
zool. prebavni organ navadno s hitinasto prevleko, v katerem se hrana drobi: žvekalnik kot del prebavnega sistema pri rakih
SSKJ²
žvènk1 žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é)
1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
// žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto
1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
// žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto
SSKJ²
žvènk2 medm. (ȅ)
posnema oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: žvenk, je zažvenketala razbita šipa
posnema oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: žvenk, je zažvenketala razbita šipa
SSKJ²
žvénkati -am in žvênkati -am in žvenkáti -ám nedov. (ẹ̑; ȇ; á ȃ)
dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe žvenkajo ob sunkih vetra / ekspr. drobiž je žvenkal v skrinjico žvenketaje padal
dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe žvenkajo ob sunkih vetra / ekspr. drobiž je žvenkal v skrinjico žvenketaje padal
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 421
- 422
- 423
- 424
- 425
- Naslednja »
Število zadetkov: 8490
Dostopnost