Zadetki iskanja

A
1. V slovenskem fonemu a (a) se ohranja pslovan. *a (iz ide. *ā ali *ō ali *aH, *oH pred soglasnikom ali v izglasju ali iz star. pslovan. dolgega ē za pslovan. *č, *š ali *ž), npr. máti, čȁs. (b) Lahko je nastal iz dolgega polglasnika ə̄, ki se je v sloven. končnih zlogih razvil pod cirkumflektirano, v nekončnih pa pod novoakutiranim naglasom iz pslovan. *ь (iz ide. *i) ali *ъ (iz ide. *u) v krepki poziciji, npr. vȃs, dánka, pásji. (c) V sklopih ra, la se je lahko razvil iz pslovan. *o v predsamoglasniških sklopih or, ol, npr. kráva, mlȃd.
2. V starejših ljudskih izposojenkah je nadomestil tujejezični (stvnem., srvnem. ali romanski) dolgi ā, npr. pȃpež, ki je narečno nastal tudi iz srvnem. ei, npr. ábota; v mlajših tudi kratki a, npr. papȋr, paradíž. Nadomestil je tudi srvnem. ä, æ, ou in še nekatere druge tuje glasove.
3. V imitativnih besedah velja a za najlažje izgovorljivi samoglasnik. Pojavlja se zlasti v besedah, ki se jih otroci najprej naučijo, npr. máma, áta.