Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
àhumán -a -o prid. (ȁ-ȃ) ki ni človeški ali človekoljuben: odbijal ga je ahumani svet; ahumane metode
SSKJ
alkaloíd -a m (ȋ) kem. dušikova rastlinska baza, ki močno učinkuje na človeški organizem: alkaloidi so navadno strupeni; uporabljati alkaloide za zdravila
SSKJ
človéčen -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́) knjiž.  
  1. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje
  2. 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe
SSKJ
človéčjak tudi človéčjek -a m (ẹ̑) človeški iztrebek
SSKJ
človéčji -a -e prid. (ẹ́) star. človeški: človečji rod
SSKJ
človéški -a -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na človek 1—2:
    1. a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
    2. b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
  2. 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
    // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
  3. 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
  4. 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
    ●     ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
    ♦     zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
    človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega
SSKJ
déte -ta s (ẹ́) knjiž. deček ali deklica v prvih letih življenja; otrok: dete je zajokalo, zaspalo; njena hčerkica je prisrčno dete; bolno dete; joka kot majhno dete
// človeški potomec v odnosu do staršev: imela sta eno samo dete; roditi dete; vznes. nosila je dete pod srcem / občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. to društvo je mrtvorojeno dete ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo
♦ rel. božje Dete Kristus kot otrok
SSKJ
dljè prisl., nàjdlje (ȅ) 
  1. 1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč: prišel je dlje kot jaz; pozna vse ljudi v okolici in še dlje / človeški sledovi segajo še dlje v preteklost
    ●     v svojih zahtevah je šel še za korak dlje od nas zahteval je še nekoliko več kot mi
  2. 2. izraža daljše trajanje: danes živijo ljudje dlje kakor včasih; najdlje je jezna en teden; ustavil se je malo dlje; čim dlje čaka, tem boj je nemiren / na hladnem se sadje dlje časa ohrani bolj dolgo; vrnil se je za dlje časa; prim. daleč, dolg
SSKJ
drúžba -e ž (ȗ) 
  1. 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča
    // družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva
  2. 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba
    // ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala
  3. 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe
    // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice
  4. 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža
    ●     dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli
    ♦     rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli
SSKJ
dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 
  1. 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
    // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
    // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha
  2. 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
    // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
  3. 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
    // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
  4. 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
  5. 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
  6. 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
  7. 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
    ●     knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
    ♦     filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
SSKJ
elementáren -rna -o prid., elementárnejši (ȃ) 
  1. 1. ki vsebuje najnujnejše bistvene elemente česa; temeljen, osnoven: pridobiti si elementarno izobrazbo; jezikovni priročniki sodijo med elementarne potrebe sleherne kulture; elementarno znanje / takšna bivališča ne ustrezajo niti najelementarnejšim zahtevam / napravil je elementarno napako veliko, začetniško
  2. 2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja, prvinski: elementaren človeški značaj; ljudje v tem romanu so premalo elementarni / takšna stavba bi bistveno posegla v elementarni sestav okolja
    // ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo, nezadrževan: elementaren izbruh strasti; stara ljubezenska strast se je povrnila z dvojno elementarno silo
  3. 3. nanašajoč se na element 5: elementarni dušik; fosforja v elementarnem stanju v naravi ni
  4. 4. ki ga povzroči delovanje naravnih sil: elementaren pojav / elementarna nesreča / znanost zmaguje nad elementarnimi silami
    ♦     fiz. elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; elementarni naboj najmanjši (pozitivni ali negativni) naboj v naravi; min. elementarna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; ped. elementarni pouk pouk v prvem razredu osnovne šole; pouk, ki obravnava elemente predmeta; elementarni razred prvi razred osnovne šole
    elementárno prisl.: čutiti, doživljati elementarno; svobodo so pojmovali juridično, ne elementarno; bil je elementarno pristna kmečka natura; sam.: v njegovem obnašanju je nekaj elementarnega
SSKJ
fízičen -čna -o prid. (í) 
  1. 1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež
    // redko fizična ljubezen čutna, spolna
    // fizični dražljaj
    // nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja
  2. 2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet
  3. 3. redko fizikalen: fizično telo / fizični zvezek
    ♦     geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; jur. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura
    fízično prisl.: fizično delati; tega fizično ne zdržim; fizično prizadet človek
    ●     večkrat se je koga fizično lotil ga je pretepel, udaril
SNB
genóm -a m (ọ̑) biol.
celota dednih informacij živega bitja v genih; dednina: ustvariti sintetični genom; človeški genom; genom bakterije; raziskovanje genoma; Po današnji oceni človekov genom vsebuje med 70.000 in 100.000 različnih genov E ← agl. genome, nem. Genom iz (↑)gén + (↑)(kromos)óm
SNB
génskiSSKJ -a -o prid. (ẹ̑)
    génska bánka -e -e ž (ẹ̑, ȃ)
    sistematično urejena zbirka gensko značilnih organizmov ali njihovih delov, hranjena v ustreznih ustanovah v ustreznih razmerah, ki je namenjena ohranjanju vrst, genskega materiala: nacionalna genska banka; rastlinska genska banka; Odvzem vzorcev biološkega materiala iz narave za genske banke ne sme ogrožati obstoja ekosistemov ali populacij vrst v njihovih habitatih
    génska revolúcija -e -e ž (ẹ̑, ú)
    velika, hitra sprememba na področju raziskovanja genetike, uporabe genske tehnologije; genetska revolucija: V naravoslovnem muzeju je na ogled razstava z naslovom Genska revolucija, ki ponuja vpogled v človekovo DNK
    génska tehnologíja -e -e ž (ẹ̑, ȋ)
    1. spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni; genetski inženiring (1), genski inženiring (1), gensko inženirstvo (1): razvoj na področju genske tehnologije; Gensko spremenjeni organizmi že lep čas burijo duhove zagovornikov in nasprotnikov genske tehnologije
    2. tehnologija za spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni; genetski inženiring (2), genski inženiring (2), gensko inženirstvo (2): uporaba genske tehnologije; V prihodnosti naj bi z gensko tehnologijo preprečevali podhranjenost in bolezni
    génski inženíring -ega -a m (ẹ̑, ȋ)
    1. spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni; genetski inženiring (1), genska tehnologija (1), gensko inženirstvo (1): nasprotovati genskemu inženiringu; Transgenski pridelki in človeški genski inženiring v ljudeh zbujajo več nelagodja kot računalniki in internet
    2. tehnologija za spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni; genetski inženiring (2), genska tehnologija (2), gensko inženirstvo (2): Biološka zdravila so samo tista, ki so bila z genskim inženiringom pridobljena iz biološkega materiala
    génsko inženírstvo -ega -a s (ẹ̑, ȋ)
    1. spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni; genetski inženiring (1), genska tehnologija (1), genski inženiring (1): Strokovnjaki pravijo, da se z genskim inženirstvom lahko pridobivajo izboljšani in učinkovitejši organizmi, ki jih uporabljajo v farmacevtski, prehrambeni in kemijski industriji in v kmetijstvu
    2. tehnologija za spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni; genetski inženiring (2), genska tehnologija (2), genski inženiring (2): zloraba genskega inženirstva; Več nezaupanja vzbuja najnovejša tehnika žlahtnjenja, gensko inženirstvo, s prenašanjem posameznih, posebej izbranih genov s točno znanimi lastnostmi
    génsko prisl. (ẹ̑)
    gensko spremenjena hrana; gensko spremenjena živila; Debelost pri otrocih je gensko pogojena
    génsko spremenjêni organízem -- -ega -zma m (ẹ̑, é, ī) nav. mn.
    organizem, katerega genski material je spremenjen z metodami genske tehnologije; genetsko spremenjeni organizem, GSO: problematika gensko spremenjenih organizmov; gojenje gensko spremenjenih organizmov; Nevladne organizacije so pozvale vlado in parlament k omejitvi uporabe gensko spremenjenih organizmov v kmetijstvu
SNB
homeostáza -e ž (ȃ)
1. biol. stanje organizma, v katerem fiziološki procesi tečejo optimalno: psihofizična homeostaza; vzdrževanje homeostaze; Če človeško telo preveč odstopa od homeostaze, je ves človeški organizem v nevarnosti
2. stanje skladnosti: Recept, kako vzpostaviti družbeno homeostazo oziroma stabilnost, nikakor ni preprost E ← nem. Homöostase, agl. homeostasis iz gr. hómoios 'enak, podoben' + stásis 'stanje'
SSKJ
humán -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški: do svojih nasprotnikov je bil human; biti human s podrejenimi / humana zakonodaja; humano čustvo / humani odnosi
    // ki ima namen pomagati ljudem, človekoljuben: human človek / humana akcija krvodajalcev
  2. 2. knjiž. nanašajoč se na človeka: humani virus / humana biologija
    humáno prisl.: ravnati humano z ujetniki
SSKJ
imanénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji: spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika; vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom / to je v imanentnem interesu države
    // z dajalnikom značilen, tipičen: to je njim imanentno; družba se razvija po sebi imanentnih zakonih; hrepenenje je imanentno človeški naravi
  2. 2. ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije: imanentna kritika
    ♦     filoz. imanentna filozofija filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti
SNB
imúnoglobulín -a m (ȗ-ȋ) biol.
beljakovina, ki nastane v organizmu kot imunski odgovor ob stiku z neznanim antigenom: vsebnost imunoglobulinov v mlezivu; V teku evolucije je začel človeški organizem proizvajati različne imunoglobuline, ki pomagajo pri obrambi pred povzročitelji bolezni in tujki E ← agl. immunoglobulin iz (↑)imún + (↑)globulín
SNB
imúnskiSSKJ -a -o prid. (ȗ)
    imúnski sistém -ega -a m (ȗ, ẹ̑) med.
    organi in celice, ki telo varujejo pred boleznimi: okrepiti imunski sistem; človeški imunski sistem; oslabljen imunski sistem; Res je, da vitamin C iz sadja pomaga okrepiti imunski sistem, toda v resnici ne more preprečiti prehlada in drugih bolezni
SSKJ
infêrno -a m (ȇ) knjiž. pekel: v tistem infernu ni bil več odgovoren za svoja dejanja; človeški inferno; inferno taborišč / krvavi inferno vojne
Število zadetkov: 86