Fran

1. 1. kar je, se dogaja in je predmet določene obravnave, zlasti uradne: obravnavati, reševati, urejati zadevo / zadevo je prevzel znan advokat
2. 2. nav. mn., s prilastkom kar je v zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in česar ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: odločati o družbenih, gospodarskih, javnih zadevah; družinske, zasebne zadeve; upravne zadeve / notranje, zunanje zadeve države; tekoče zadeve
3. 3. stvar: zadeva poteka po predpisih; zadeva je nujna, resna, sumljiva / v marsikateri zadevi ga večina prekaša / zadeve se moraš čimprej lotiti / pisati o vsakdanjih zadevah / zaupne zadeve / tako ravnanje je tvegana zadeva / notranja ureditev je zadeva vsake države in njenega ljudstva
   ● ekspr. srčne zadeve ljubezenska čustva; neustalj. brzojaviti v zadevi predsednikovega obiska zaradi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje: zanimiv pogovor; zanimiv primer, problem; zanimiv roman; zanimiva predstava, tekma; zanimivo predavanje; to delo ni preveč zanimivo; tako življenje je zelo zanimivo / zanimivi kraji; park je izredno zanimiv; zanimiva pokrajina / zanimiv človek; ženska je zanimiva / zanimiv obraz; imeti zanimive oči / ekspr.: zanimiva misel duhovita, nenavadna; to je res zanimiva ugotovitev presenetljiva
2. 2. publ. primeren, sprejemljiv: ta predlog za nas ni zanimiv / zanimive cene ugodne, primerne; njegova ponudba je zelo zanimiva vabljiva

zanimívo 
1. 1. prislov od zanimiv: zanimivo pisati, pripovedovati; zanimivo urejen park / v povedni rabi bilo je zanimivo
2. 2. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: zanimivo, tudi on pravi tako; sam.: izvedeti kaj zanimivega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. sprotni uradni zapis o poteku kakega uradnega dogodka, sestanka: narediti, sestaviti zapisnik o čem; pisati zapisnik na sestanku; podpisati zapisnik; prebrati zapisnik; vnesti, zapisati kaj v zapisnik; zapisnik seje; zapisnik o volitvah; overovatelj zapisnika / pritožiti se na zapisnik; izjave očividcev so prišle v zapisnik / dobesedni zapisnik ki vsebuje dobesedne izjave udeležencev v (uradnem) postopku; cenilni zapisnik o opravljeni cenitvi; magnetofonski zapisnik ki je posnet na magnetofonski trak; simultani zapisnik ki se sestavlja, piše sproti
   ♦ jur. zapisnik o obravnavi, razpravi; med. obdukcijski zapisnik; šol. zapisnik o zaključnem izpitu
   // list, listi s takim zapisom: dati zapisnik komu v roke; vzeti zapisnik iz mape
2. 2. zastar. seznam, spisek: sestaviti zapisnik dedičev, učencev
3. 3. zastar. beležnica: vzeti zapisnik iz žepa; zapisati ime v zapisnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. s pisanjem dajati čemu tako obliko, da se lahko ohrani: zapisovati neznane besede, imena krajev; zapisovati opombe v zvezek; natančno, sproti si je zapisoval njihove želje / zapisovati ljudske pesmi zbirati v pisni obliki
   // zdravnik zapisuje zdravila predpisuje; zapisovati glasbo na magnetofonski trak snemati
   // pisati: besede zapisujte z velikimi črkami; zapisovati pomožne račune na desno stran table
   ♦ lingv. zapisovati govor kakega kraja
2. 2. prikazovati s črtami, pikami: naprava zapisuje potresne sunke na papirnat trak
3. 3. star. vpisovati, včlanjati: zapisovati otroke med planince, v šolo
   ● knjiž. naše slikarstvo zapisuje vidne uspehe ima, dosega; knjiž. zapisovati stroške knjižiti

zapisujóč -a -e: poslušal je, zapisujoč si njegove besede; zapisujoča merilna priprava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. zasmehovalka: zasmehljivka ni umolknila
2. 2. zasmehljiva pesem: pisati zasmehljivke / ostra zasmehljivka na oblast

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov
2. 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni
3. 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica
   // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci
4. 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod
5. 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije
   // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo
6. 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz

zaúpno prisl.: zaupno povedati
♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. zbadljiva beseda, pripomba: vse zbadljivke je mirno prenesel; hudomušna, jedka, ekspr. strupena zbadljivka
   // pesem, zgodba, navadno kratka, ki na zbadljiv način prikazuje določene osebe, stvari ali dogodke: peti, pisati zbadljivke; šaljivke in zbadljivke
2. 2. ekspr. zbadljiva ženska: ne mara te zbadljivke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati; natančno, površno zlagati perilo / zlagati padalo
2. 2. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: delavci zlagajo deske; zlagati navzkriž; počasi, skrbno zlagati / zlagati snope na kup; zlagati puške v piramide; zlagati v skladovnico
   // na tak način delati: zlagati kamnito ograjo; zlagati stolp iz kock
3. 3. s prislovnim določilom s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod: zlagati zvezke iz torbe, na mizo; zlagati vreče s tovornjaka
4. 4. dajati travo, snope med late kozolca: mož je zlagal, žena pa je podajala / zlagati snope v kozolec
5. 5. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: zlagati opere / zlagati lepe melodije
   // ustvarjati, pisati sploh: zlagati verze / star. zlagati slavnostni govor sestavljati, pisati
   ● star. ne znam zlagati besed tako kot vi govoriti, pisati; star. zlagati zemljišča komasirati; star. vse življenje se trudim in zlagam varčujem
   ♦ etn. zlagati snope v nasad; les. zlagati deske v škarje; lingv. zlagati delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom; lit. zlagati ode

zlágati se star.  ujemati se: barve se zlagajo / pijači se ne zlagata se ne moreta mešati, piti skupaj
// take misli se slabo zlagajo z veselim razpoloženjem / moji nazori se ne zlagajo z njegovimi / z ženinimi starši se dobro zlaga / popolnoma se zlagam s teboj soglašam, se strinjam

zlagáje: zlagaje pesem, je mislil nanjo; prim. izlagati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

zrcálno prisl.: pisati tiskani črki N in S zrcalno; zrcalno se lesketajoča površina morja, parketa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. ki v rasti, razvoju doseže stopnjo, primerno za spravilo, razmnoževanje: obirati zrele plodove, sadeže; zrele češnje; zgodaj zrela jabolka; zrelo seme / zreli klasi, stroki; koruza, pšenica je že zrela / zrel gozd zaradi doraslosti primeren za posek
   // pri katerem so končani procesi, potrebni za dosego ustrezne kakovosti: zrel sir; zrelo vino / zrel gnoj; zrelo testo
   // knjiž. pri katerem so značilni elementi razviti v polni meri: zreli barok; zreli kapitalizem / zunaj je bil že zrel dan popoln
2. 2. telesno in duševno polno razvit: pri dvajsetih letih je bil zrel človek / vsestransko zrela osebnost / duševno in telesno zrel fant / ima zrele hčere odrasle
   // v določenem pogledu polno razvit sploh: kulturno zrel narod; politično zrelo vodstvo
3. 3. ki je v srednjem obdobju življenja: zrel moški s prvimi sivimi lasmi; ljubimkal je z dekleti in zrelimi ženskami
   // značilen za ljudi v srednjem obdobju: ljubiteljem zrele lepote je bila všeč; zrela ženska postava / zreli gibi
4. 4. ki je v obdobju največje izurjenosti, najboljših dosežkov: zrel plesni ansambel; razstava najzrelejših likovnih umetnikov
   // nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko dovršenost, izurjenost: pokazali so zrel nogomet; prvi zreli primerki moderne arhitekture; zrelo umetniško delo
5. 5. življenjsko razgledan in čustveno uravnovešen: o tem se lahko pogovarja le z zrelimi ljudmi; bil je najzrelejši med vrstniki; po nesreči je postal zrelejši; prezgodaj zrel otrok
   // ki izraža, kaže veliko modrost, premišljenost: zreli nazori; dobiti zrel odgovor, predlog; zrel odnos do preteklosti; zrela kritika, ocena knjige; zrele misli; politično zrel program / zrela ljubezen uravnovešena
6. 6. navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za glede na telesno, duševno razvitost sposoben za kaj: otrok je zrel za šolo; dekle še ni zrelo za možitev / ni bil dovolj zrel za te misli ni jih mogel razumeti, sprejeti
   // glede na doraslost, razvitost primeren za kaj: žival je zrela za zakol
   // ki ima ustrezne pozitivne ali negativne lastnosti za kaj: knjiga je zrela za tisk; stranka ni dovolj zrela, da bi uresničila program / ekspr.: fant je zrel za zapor; hiša je zrela za rušenje / čas za kaj takega še ni zrel primeren, ugoden; razmere so zrele za vstajo
   ● zrel tvor tvor, v katerem se je gnoj že zbral in zmehčal; iron. ta je pa zrel, da mu je zaupal nespameten, neumen; pog., ekspr. zrel je za matildo pričakuje se, da bo umrl; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; ekspr. zrel je za vešala naredil je toliko hudega, da bi ga lahko obesili; gledati življenje z zrelimi očmi presojati življenje z veliko življenjsko izkušenostjo; ekspr. pusti jo, to je zrela tička lahkoživa, malopridna ženska; zadeva še ni zrela se še ne more razplesti, uresničiti; mož zrelih let srednjih; zrel je kot jagoda, tepka zelo je prebrisan; to mu je padlo v naročje kot zrel sad, zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; zrelo jabolko samo pade ko zadeva pride do določene stopnje, se sama razreši
   ♦ agr. zrela zemlja zemlja, ki je prhka in polna bakterij; biol. spolno zrel ki v rasti, razvoju doseže tako stopnjo, da se lahko spolno razmnožuje; čeb. zreli med med, ki izgubi odvečno vodo; kozm. zrela koža koža po tridesetem letu starosti, ko začne kazati znake staranja, načina življenja

zrélo prisl.: zrelo pisati o čem; zrelo prenašati težave; zrelo presoditi, premisliti kaj; zrelo dišeče sadje; sam.: obrali so, kar je bilo zrelega; vonj po zrelem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov; iztrgati list iz zvezka; pisati v zvezek; debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte, karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte
   // fizikalni, matematični zvezek; notni zvezek
   ● žarg., šol. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih
   ♦ šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov
2. 2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih; pet zvezkov slovarja; končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig
3. 3. star. sveženj: zvezek listin, pisem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na žolč: žolčne snovi / žolčni napad / žolčna preiskava
   ♦ med. žolčni kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v žolču; žolčne kisline kisline, ki so v žolču; žolčna barvila snovi, ki dajejo barvo žolču
2. 2. ekspr. jezljiv, togotljiv: žolčen človek; po naravi je zelo žolčen / žolčen glas
   // strastno, popadljivo sovražen: biti žolčen zaradi česa / žolčni očitki; žolčen pogovor, prepir; žolčna kritika, razprava

žólčno prisl.: žolčno govoriti, pisati; žolčno rumene oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.