Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
dróbež -a m (ọ̑) nar. majhni otroci; drobiž: vzela [je] najmanjšega na roke, ga poljubila na mrzla usta in dejala s smehljajem proti drugim, ki so stali v vrsti pred njo: »No, drobež, ali ste le prišli.« (Prežihov)
SSKJ
dúdka -e ž (ȗ) duda, cucelj: natakniti dudko na stekleničko; vtakniti otroku dudko v usta
SSKJ
góbec -bca m (ọ̑) 
  1. 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval s široko odprtim gobcem
  2. 2. nizko obraz: z veseljem bi mu razbil gobec; kar pljunil bi ti v gobec
    // usta: zbil ti bom zobe iz gobca / počiti, udariti, usekati koga po gobcu
    ●     nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; nizko ta pa ima gobec zna spretno govoriti, prepričevati; nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; nizko zapri gobec! nehaj govoriti, molči; nizko dobili so jih po gobcu bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja; nizko ima dolg, grd gobec opravlja, grdo govori; nizko sam gobec ga je samo govori, ne stori pa ničesar
  3. 3. nizko kdor veliko, predrzno govori: to ti je gobec; bil je strašen gobec / kot psovka ne boš še tiho, gobec
  4. 4. ekspr. prednji del česa: čevlji so imeli stolčene gobce; gobec avtomobila
SSKJ
gobezdálo -a s (á) pog., slabš. kdor (rad) veliko, predrzno govori: bil je vetrnjak in gobezdalo
// nizko usta: razčesnil ti bom gobezdalo, da te bo minilo govoriti o naši hiši
● nizko zapri že enkrat svoje gobezdalo nehaj govoriti, molči
SSKJ
góflja -e ž (ọ̑) 
  1. 1. vulg. usta: ima polno gofljo vode
    ●     pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje
  2. 2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto navadna goflja je / kot psovka molči, goflja
SSKJ
gólt -a [u̯t] m (ọ̑) ekspr. žrelo, grlo: zinil je, da se mu je videlo v golt; grižljaj se mu je zataknil v goltu
● ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, pohlepen
// slabš., redko usta: zaprl mu je golt
♦ anat. prehod iz ustne votline v žrelo
SSKJ
goltánec -nca [u̯t] m (á) ekspr. sprednji, srednji del vratu; grlo: stiskal ga je za goltanec; zgrabiti koga za goltanec / kost se mu je zataknila v goltancu
// slabš., redko usta: zamašiti komu goltanec
● ekspr. nastaviti komu nož na goltanec prisiliti koga k čemu
SSKJ
govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ī í) 
  1. 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
    // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
    // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
  2. 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
    // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače
  3. 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
  4. 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
  5. 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
  6. 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali
    // ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
    // kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti?
  7. 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
  8. 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
    ●     fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
    govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega
    govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten
SSKJ
grižljáj stil. grížljaj -a m (ȃ; ȋ) 
  1. 1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: majhen, velik grižljaj; grižljaj kruha
    // količina hrane, ki se naenkrat pogoltne: grižljaj mu je zastal v grlu
    ●     ekspr. privoščil si ni niti grižljaja niti malo, nič; ekspr. očital mu je vsak grižljaj kar je pojedel; jedla je po grižljajih počasi, brez teka
  2. 2. ekspr. kos jedila: mati mu je polagala na krožnik najslastnejše grižljaje; pren. pri tej kupčiji je dobil masten grižljaj
    // z rodilnikom majhna količina hrane: naprosil si je kruha, tu in tam celo grižljaj mesa
    ♦     lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena
SSKJ
grohotáti se -ám se in -óčem se nedov. (á ȃ, ọ́) raba peša krohotati se: rad se grohota njegovim šalam; grohotali so se na vsa usta; grohotal se je, da je kar odmevalo
    grohotáti ekspr., redko  krakati: vran grohoče v tišino
SSKJ
hrúška -e ž (ȗ) 
  1. 1. sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike: hruške so zrele; hruške padajo z drevesa; na vrtu rastejo hruške in jablane; obirati hruške; pojesti, utrgati hruško; posekati staro hruško; sočna hruška; suhe hruške / divja hruška drobnica; hruška moštarica
  2. 2. kar je po obliki podobno temu sadu: gumijasta hruška za izpihavanje / hruška toplomera / žarg. partizana sta se dobro oborožila tudi s hruškami z ročnimi bombami
    // ekspr. električna hruška žarnica
    // nar. medvedove hruške plod gloga
  3. 3. mn., nar. koroško krompir: kopati hruške
    ●     pog., ekspr. vem, po čem so hruške vem, kakšna je stvar v resnici; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
    ♦     zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje
SSKJ
hvalíti in hváliti -im nedov. (ī á) 
  1. 1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno
    // zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti
  2. 2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec
    ●     delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje
    ♦     rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati
    hvalíti se in hváliti se z govorjenjem ali vedenjem izražati, poudarjati svoje pozitivne lastnosti ali ugodno stanje: hvali se, da ima vsega; hvaliti se z bistrostjo, z junaštvom
    ●     ekspr. ne da bi se hvalil, jaz bi to bolje naredil nočem, nimam namena poudarjati svoje sposobnosti; preg. dobro blago se samo hvali
    hvalèč -éča -e: pripovedovala je o sebi, hvaleč se s svojimi vplivnimi znanci; ne mara hvalečih kritik
    hváljen -a -o: to je najbolj hvaljen zdravnik v mestu; zelo hvaljena knjiga, predstava / v krščanskem okolju, kot pozdrav (duhovniku) Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus)!
SNB
ínteraktívni -a -o prid. (ȋ-ȋ)
1. rač. ki uporabniku omogoča aktivno udeležbo pri delu z uporabniškim programom: interaktivni mediji; interaktivni video; interaktivna televizija; Značilnost njegovega dela je, da standardno videopodobo in videoinstalacijo nadgrajuje z vključitvami v spletne komunikacije in interaktivna virtualna polja
2. ki se nanaša na aktivno udeležbo uporabnika: interaktivni tečaj za učenje nemškega jezika; interaktivna razstava; interaktivna umetnost; Gre za interaktivno igračko, v bistvu krzneno pošast, ki govori, premika usta in oči in sodeluje v igri z otrokom
3. ki se nanaša na sodelovanje, medsebojno vplivanje: Veselim pa se že, da bom imela več časa za razvijanje podiplomskih programov in bolj interaktivno delo s študenti E ← agl. interactive iz (↑)inter… + (↑)aktíven
    ínteraktívna tábla -e -e ž (ȋ-ȋ, ȃ)
    elektronska tabla, navadno povezana z računalnikom in projektorjem, ki deluje kot zaslon na dotik; pametna tabla: Šolo so opremili z interaktivnimi tablami, elektronskimi oglasnimi deskami in brezžičnim internetom
SSKJ
izdíhniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju: počasi izdihniti skozi usta; vdihniti in izdihniti
  2. 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: izdihniti toplo sapo
    ●     evfem. kmalu po nesreči je izdihnil umrl; ekspr. komaj slišno je izdihnil besedo zelo tiho izgovoril; evfem. izdihniti dušo umreti; prim. zdihniti
SSKJ
izpírati -am tudi spírati -am nedov. (ī) 
  1. 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: izpirati perilo; izpirati z mlačno vodo; prati in izpirati / izpirati rano z alkoholom; izpirati usta
  2. 2. z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo: izpirati blato z lopate; izpirati kri z roke
  3. 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati kaj drobnega: nalivi izpirajo zemljo; hudourniki izpirajo kamenje z gora / voda izpira jarke
  4. 4. mont. v vodi ločevati koristne rudnine ali premog od jalovine: izpirati zlato
    ♦     fot. izpirati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; med. izpirati nožnico; izpirati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz želodca strupene ali odvečne snovi
SSKJ
izplahníti in izpláhniti -em in splahníti in spláhniti -em dov. (ī á) nar. izplakniti: posodo je treba umiti in izplahniti; izplahniti s čisto vodo / izplahniti usta; prim. splahniti
SSKJ
izplakníti in izplákniti -em in splakníti in splákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izplakniti perilo; umiti in izplakniti posodo; izplakniti v mrzli vodi
  2. 2. z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja: kozarci so čisti, samo izplakni jih / izplakniti usta; z vodo si izplakniti obraz
    ●     ekspr. izplakniti si grlo kaj popiti
  3. 3. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izplakniti prah z obraza; pren., ekspr. izplakniti si jezo z vinom
    izpláknjen in spláknjen -a -o: izplaknjene steklenice; izplaknjeno perilo
SSKJ
izplakováti -újem in splakováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: umivati in izplakovati; izplakovati perilo; izplakovati posodo v čisti vodi
  2. 2. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja: izplakovati kozarce pred uporabo / izplakovati oči s kamiličnim čajem; izplakovati si usta
  3. 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega: dež izplakuje smeti v jaške / izplakovati si prah z obraza / morje izplakuje breg
SSKJ
izpráti -pêrem tudi spráti spêrem dov., izprál tudi sprál (á é) 
  1. 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izprati perilo; izprati v mlačni vodi; dobro izprati / izprati rano z alkoholom; izprati si usta
    ♦     med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi
  2. 2. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izprati belež s tal; izprati kri z roke; izprati milnico; izprati madež z bencinom
  3. 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega: naliv je izpral rodovitno plast zemlje / voda je izprala skalo
  4. 4. mont. v vodi ločiti koristne rudnine ali premog od jalovine: izprati zlato
    izprán tudi sprán -a -o 
    1. 1. deležnik od izprati: izpran madež; lepo izprano perilo
    2. 2. ki je zaradi pranja izgubil prvotno kakovost, lastnost: obledela in izprana ruta / izprane barve / izprano seno / od dežja izpran napis; prim. sprati
SSKJ
izšóbiti -im dov. (ọ́ ọ̄) navadno v zvezi z ustnice potisniti naprej: izšobila je ustnice / izšobiti usta
    izšóbiti se našobiti se: popestovala [je] roke, se izšobila pod zdicastim nosom .. in se naredila še bolj sito in odžejano (P. Zidar)
    izšóbljen -a -o: izšobljene ustnice; izšobljena usta
Število zadetkov: 237