Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
normatíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normo, pravilo, zakon: pedagogika obravnava predvsem normativno, psihologija pa empirično stran človekovega razvoja / normativna trditev, zahteva; njegova estetika hoče biti normativna / normativni posegi v knjižni jezik / zakoni in drugi normativni akti; odločba je za naše ravnanje normativna / normativni organi oblasti
♦ filoz. normativne znanosti znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega ravnanja, mišljenja; lingv. normativni kvalifikator kvalifikator, ki označuje, določa jezikovno sredstvo, pojav glede na normo knjižnega jezika; informativno-normativni slovar; normativna slovnica slovnica, ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku
    normatívno prisl.: normativno določiti
SSKJ
obséči -séžem dov., obsézi obsézite; obségel obségla; nam. obséč in obsèč (ẹ́) z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa: deblo lipe bi komaj dva moška obsegla; obseči kaj s prsti ene roke; pren. njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov; z očmi obseči ves prostor
// prikazati, predstaviti: noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastva
    obséžen -a -o: pojavi, ki so obseženi s pojmom svetlobe
SSKJ
obsèg -éga m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega
  2. 2. s prilastkom razsežnost, velikost
    1. a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen
    2. b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede
    3. c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv
  3. 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole
    ●     publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil
    ♦     geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije
SSKJ
odzádnji -a -e prid. (ȃ) ki je zadaj, za čim; zadnji: glavnik ima v odzadnjem žepu / odzadnje stopnice; prišel je skozi odzadnja vrata
♦ lingv. odzadnji slovar slovar, urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede
SSKJ
poglédati -am dov., pogléj in poglèj pogléjte, stil. poglédi poglédite (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
    // upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj
    1. a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
    2. b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
  2. 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
  3. 3. s prislovom s pogledom izraziti
    1. a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
    2. b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
  4. 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
  5. 5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
  6. 6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
  7. 7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
  8. 8. v medmetni rabi izraža
    1. a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
    2. b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
    3. c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
    4. č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
      ●       ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo
    pogledávši zastar.: pogledavši skozi okno, tiho odgovori
    poglédan -a -o: pogledan skozi mikroskop; prisl.: pogledano na hitro, je roman dobro napisan
SSKJ
pogledováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. večkrat pogledati: v zadregi je pogledoval v tla; pogledovati za odhajajočimi; pogleduje kvišku in nekaj mrmra; pogledovati na vse strani, okoli sebe; pogledoval je zdaj enega, zdaj drugega
    // večkrat pogledati kam z namenom, da se kaj
    1. a) vidi, zazna: skrivaj je pogledovala goste / pogledovala je sliko od vseh strani ogledovala; pogledovati se v ogledalu
    2. b) ugotovi, spozna: nestrpno pogleduje na uro; pogledovala je skozi okno, če se sin že vrača; kar naprej mora pogledovati v slovar
  2. 2. večkrat odpreti oči: nekaj časa je pogledoval, pa spet zamižal
  3. 3. s prislovom večkrat izraziti s pogledom
    1. a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledovati; zaljubljeno ga pogleduje
    2. b) lastnost, stanje: ostro, pozorno, strogo pogledovati koga
  4. 4. nav. ekspr. večkrat izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: pri hoji ji krilo pogleduje izpod plašča
    // biti viden, kazati se: mesec pogleduje izza oblakov; tu in tam pogleduje kamenje izpod snega
  5. 5. pog., s predlogom večkrat pokazati zanimanje za osebo drugega spola: že dalj časa pogleduje za njo
    ●     pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; zastar. ljudje se pogledujejo nad njegovim početjem se zgražajo; star. pomenljivo se pogledovati s kom se spogledovati
    pogledujóč -a -e: jezno jo pogledujoč, nadaljuje zgodbo
SSKJ
pójem -jma m (ọ́) 
  1. 1. miselna tvorba, določena z bistvenimi lastnostmi, značilnostmi konkretnega ali abstraktnega predmeta, predmetov: definirati kak pojem; ta dva pojma je treba ločevati; jezikoslovni, marksistični pojmi; osnovni, sorodni pojmi; lepo je relativen pojem; pojem časti, hiše, vojne; najti primerno besedo, izraz za kak pojem; narod kot ekonomski, kulturni, zgodovinski pojem; predstave in pojmi / omejiti, razširiti pojem njegov obseg; publ. razčistiti kak pojem njegov obseg, vsebino
    // obseg, vsebina pojma
    // kar se da določiti, spoznati zlasti z umom: svoboda ni predmet, ampak pojem
  2. 2. knjiž. izraz, beseda: posloveniti tuje pojme; slovar strokovnih pojmov
  3. 3. s prilastkom predstava, podoba: natančnejši pojem o tej zgodovinski osebnosti si je ustvaril šele pozneje; ekspr. o Kitajski so imeli ljudje zelo čudne, meglene pojme
  4. 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom, v zvezi z za izraža omejenost na ocenjevanje, vrednotenje, kot jo določa prilastek: za jugoslovanske, naše pojme slaba hrana / ekspr. to za moje pojme sploh ni avto / to je za današnje pojme poceni
  5. 5. ekspr., v povedni rabi kar ima zaželeno lastnost, značilnost v zelo veliki meri, stopnji: ta knjiga, ta umetnik je v slovenski kulturi pojem; nova letala so kmalu postala pojem / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: njihovi izdelki so pojem kvalitete, za kvaliteto so zelo kvalitetni; postal je pojem nogometnega igralca dober nogometni igralec; on je eden od pojmov sodobnega gledališča eden od najznačilnejših, najboljših predstavnikov
    ●     ekspr. nima pojma o avtomobilih skoraj nič ne ve o njih; ekspr. o vsem tem seveda pojma ni imel, zato je samo začudeno gledal ni nič vedel, mu ni bilo nič znano; pog. nimaš pojma, kako lepo je bilo zelo lepo je bilo; pog. nimam pojma, kdo bi mogel priti ob taki uri ne morem si predstavljati, ne vem; pri učni uri so obravnavali pojem samostalnika bistvene lastnosti, značilnosti; spoznati osnovne pojme matematike osnovna dejstva, zakone, izraze; o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; evfem. o poštenosti ima meglene pojme ni (preveč) pošten; publ. vloga te organizacije je še nerazčiščen pojem njena vloga je še nejasna; ekspr. čast mu ni prazen pojem veliko da na svojo čast; ravna, vede se zelo častno; ekspr. kmalu je zelo raztegljiv, širok pojem se lahko razume zelo različno; evropski strateški pojmi so v teh džunglah brez vrednosti načela, pravila; ekspr. letalo je zelo zmanjšalo pojem daljave zaradi poletov z letali se zdijo daljave manjše
    ♦     filoz. nadrejeni pojem v odnosu do pojma, katerega vsebuje; podrejeni pojem v odnosu do pojma, v katerem je vsebovan; rodovni pojem ki obsega določene vrstne pojme; vrstni pojem ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi
SSKJ
póljski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Poljake ali Poljsko: poljski jezik; poljska država, vlada; poljsko-litovski slovar / poljska meja, pokrajina / poljski Židje; poljsko plemstvo
    póljsko prisl.: govoriti (po) poljsko
SSKJ
pomôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje ali pomorstvo: pomorski prevoz, promet; pomorska plovba; oceanska pomorska pot / pomorska bitka / Grki so pomorski narod; pomorske države / kopenske in pomorske sile / pomorski strokovnjak / pomorska agencija, družba / pomorska akademija, šola / slovar pomorskih izrazov
♦ jur. pomorsko pravo pravo, ki ureja pravna razmerja v pomorstvu; navt. pomorski strojnik čin v trgovski mornarici za oficirja stroja ali nosilec tega čina; pomorska karta karta, ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti; pomorska knjižica dokument o strokovni usposobljenosti, nazivu, zdravstvenem stanju pomorščaka, ki je potreben za delo na ladji; voj. pomorska eskadra
SSKJ
poúčen1 -čna -o prid., poúčnejši (ú) ki je usmerjen, teži k poučevanju: poučen film; poučna knjiga / poučni izlet ekskurzija; knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon
// iz katerega se kaj dobro spozna: ta primer je zelo poučen; poučna izkušnja
    poúčno prisl.: poučno razpravljati; sam.: povedal jim je marsikaj poučnega
SSKJ
prebŕskati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. razkopati s kremplji, s prsti: kokoši so prebrskale gredo na vrtu / s palico je prebrskal listje, da bi našel prstan
  2. 2. prizadevno preiskati, pregledati: prebrskati predale, žepe; prebrskati slovar; ekspr. prebrskal je ves arhiv, pa ni nič našel
SSKJ
priímek -mka m (ȋ) 
  1. 1. ime, ki ga ima kdo navadno po starših: v seznam je napisal svoj priimek; po poroki obdržati, spremeniti priimek; poklicati koga po priimku, s priimkom; podpisati se z imenom in priimkom; dolg, neslovenski priimek; možev, očetov priimek; priimek tekmovalca; slovar priimkov; priimek, ime in bivališče / otrok ima priimek po očetu / dekliški priimek ki ga ima ženska po starših
  2. 2. ekspr. pridevek, vzdevek: otroci so si dajali različne priimke; ozmerjala ga je z grdimi priimki; zbadljiv priimek
SSKJ
priklopíti in priklópiti -im dov. (ī ọ̄) 
  1. 1. z namestitvijo povezovalne naprave povezati s čim: priklopiti lokomotivo; k tovornemu vlaku so priklopili oba potniška vagona
  2. 2. povezati z omrežjem; priključiti: priklopiti plinski štedilnik; strokovnjak mu je priklopil televizijski sprejemnik / priklopiti motor vklopiti, vključiti
    // narediti, da je kaj povezano s čim: priklopiti tovarno na plinovod in toplovod
    // začeti dovajati: ko so plačali pristojbino, so jim priklopili električni tok
  3. 3. publ. priključiti, pripojiti: botaničnemu vrtu bodo priklopili še sadno drevesnico; mestu so priklopili nekaj predmestij / hiši je novi lastnik priklopil hlev prizidal; tekstu je priklopila slovar narečnih besed dodala
    priklopíti se in priklópiti se zastar.  priključiti se, pridružiti se: popoldne se jim je priklopilo še nekaj izletnikov / priklopil se je njihovemu mnenju
    priklópljen -a -o: prikolica je že priklopljena
SSKJ
razlagálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razlaganje: razlagalni postopek / razlagalna metoda
♦ lingv. razlagalni slovar; lit. razlagalna pripovedka
SSKJ
rédek -dka -o prid., redkéjši tudi rédkejši (ẹ́) 
  1. 1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka; malta je preveč redka
  2. 2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje; trava je zaradi suše redka; redko drevje / redki lasje; ima zelo redko brado
    // ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami; redko blago
  3. 3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema
  4. 4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek; redka naseljenost
  5. 5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo; to vedo le redki posamezniki
    // ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig; ta rastlina, žival je redka
  6. 6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma
  7. 7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi
    // ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri; slovar vsebuje tudi redke besede
    ●     ta človek je redkih besed zelo malo govori; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
    ♦     les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo
    rédko prisl.: redko prihaja k nam; redko obljudeni kraji; ekspr. redko redko se to zgodi
    rédki -a -o sam.: le redki to razumejo; jesti kaj redkega; na redko mu piše naredko; po redkem se vidita poredkoma
SSKJ
rékcija -e ž (ẹ́) lingv. odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela, vezava: proučevati rekcijo; rekcija in kongruenca / dober slovar navaja dosti rekcij
SSKJ
retrográden -dna -o prid. (ȃ) knjiž.  
  1. 1. ki je usmerjen nazaj, proti izhodišču, povraten: retrogradno gibanje / retrogradno prikazovanje dogodkov / retrogradna smer
    ♦     astr. retrogradno gibanje planetov navidezno gibanje planetov glede na zvezdno nebo od vzhoda proti zahodu; lingv. retrogradni slovar odzadnji slovar; med. retrogradna amnezija amnezija, ki se nanaša na dogodke pred poškodbo možganov, boleznijo
  2. 2. nazadnjaški, konservativen: retrogradna miselnost / retrogradno stališče
SSKJ
rimárij -a m (á) slovar rim: izdati rimarij
SSKJ
sestáviti -im [səs in ses] dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, da deli, kosi tvorijo celoto: sestaviti igračo; iz teh elementov lahko sestavimo različne omare; uro je razstavil, zdaj pa je ne zna več sestaviti; stroj je hitro sestavil; narobe sestaviti
  2. 2. narediti, da določeni podatki, dejstva tvorijo celoto: sestaviti jedilnik; učitelj je sestavil naloge za tekmovanje; sestaviti program proslave; sestaviti vozni red, urnik; na pamet sestaviti / v mislih je sestavil načrt za pobeg / sestaviti članek; pomagaj mi sestaviti prošnjo, spis; o izjavi se sestavi zapisnik / govore mu navadno sestavijo svetovalci / sestaviti leksikon, slovar
    ♦     jur. sestaviti obtožnico
  3. 3. izbrati skupino ljudi za opravljanje določene naloge: sestaviti komisijo, odbor; sestaviti vlado / sestaviti ekipo; sestaviti orkester
    sestávljen -a -o 
    1. 1. deležnik od sestaviti: igrača je sestavljena iz petih delov; komisija še ni sestavljena
    2. 2. knjiž. zapleten, kompliciran: vprašanja so vedno bolj sestavljena
      ♦       biol., kem. sestavljena beljakovina beljakovina iz aminokislin in lipidov, sladkorjev; bot. sestavljeni grozd socvetje z več grozdi na stranskih poganjkih; sestavljeni klas klas, ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase; sestavljeni kobul socvetje s kobulčki na poganjkih, ki rastejo iz iste točke glavne osi; sestavljeni list; ekon. sestavljena organizacija združenega dela [SOZD] samostojna organizacija, v katero je zaradi skupnih interesov povezanih več organizacij združenega dela iste gospodarske ali negospodarske dejavnosti; sestavljeno delo delo, katerega produktivnost je večja zaradi izkušenj, prizadevnosti; fiz. sestavljeno gibanje gibanje iz več gibanj; lingv. sestavljena glagolska oblika; mat. sestavljeno število naravno število, deljivo z eno, s samim seboj in še z najmanj enim deliteljem; navt. sestavljeni jambor jambor, ki sestoji iz več delov, podaljškov; zool. sestavljeno oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino
SSKJ
sestávljati -am [səs in ses] nedov. (á) 
  1. 1. delati, da deli, kosi tvorijo celoto: sestavljati aparate; otrok rad sestavlja hiše in avtomobilčke iz lego kock; dolgo, počasi sestavljati; sestavljati in razstavljati
  2. 2. delati, da določeni podatki, dejstva tvorijo celoto: sestavljati vozni red, urnik / sestavljati berila za osnovno šolo / sestavljati dopis, zapisnik / govore mu sestavljajo sodelavci / sestavljati leksikon, slovar
  3. 3. izbirati skupino ljudi za opravljanje določene naloge: sestavljati komisijo, odbor / sestavljati moštvo
  4. 4. nav. 3. os., z oslabljenim pomenom izraža, da je kaj sestavni element česa: človekovo telo sestavljajo različni organi; vretenca sestavljajo hrbtenico / družino sestavljajo oče, mati in dva sinova; izvoljeni člani sestavljajo odbor
    sestávljati se fiz.  združevati se z drugim valovanjem, drugimi valovanji: valovanji se sestavljata
    sestavljajóč -a -e: program so izdelale organizacije, sestavljajoče večino
Število zadetkov: 84