Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
izhájati -am nedov. (ȃ)
1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik
// biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih
2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva
// izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je / tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je
3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti
4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij
5. knjiž. prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše
6. zastar. vzhajati1: sonce izhaja
    izhajajóč -a -e:
    izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; 
prim. shajati2
SSKJ²
izíti -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í)
1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / tisk. žarg. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani
// biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku
2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od malih podjetij iniciativo naj bi dala mala podjetja
3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide
4. zastar. vziti1: luna, sonce izide
● publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša
    izíti se 
    1. mat. končati se brez ostanka: deljenje se izide / račun se je izšel brez ostanka
    2. s prislovnim določilom izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: stvar se je dobro izšla; vse se je po sreči izšlo; brezoseb. izšlo se je, kakor je hotel
    izšèl -šlà -ò:
    lani izšle knjige; poročilo o izšlih delih
SSKJ²
izlízati tudi izlizáti -lížem in zlízati tudi zlizáti zlížem dov. (í á í)
1. z lizanjem ozdraviti: pes (si) izliže rano
2. ekspr. z dolgotrajnim učinkovanjem poškodovati, uničiti: voda je izlizala v skalo stopnice / na južnih pobočjih je sonce že izlizalo sneg stopilo
    izlízati se tudi izlizáti se in zlízati se tudi zlizáti se pog., ekspr.
    ozdraveti: ranjenec se je kmalu izlizal; zbolela je za pljučnico, a se je le izlizala / izlizal se je iz bolezni
    izlízan in zlízan -a -o
    1. deležnik od izlizati: izlizan napis; od vode izlizane skale
    2. ekspr. pretirano urejen: polkovnik je bil lep, izlizan mlad mož
SSKJ²
izmamíti in izmámiti -im, in izmámiti -im tudi zmamíti in zmámiti -im, in zmámiti -im dov. (ī á; á ȃ) ekspr.
1. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izmamiti denar od prijateljev / izmamiti komu skrivnost
2. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga od kod: izmamili so ga iz dijaškega doma / toplo sonce jih je izmamilo iz hiše
● knjiž., ekspr. s svojim petjem jim je izmamil solze jih je ganil do solz; prim. zmamiti
SSKJ²
izmériti -im tudi zmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: izmeriti gozd, zemljišče; izmeriti sod, vino / izmeriti dolžino ceste, globino jezera; izmeriti jakost udarcev, količino strupenih snovi; izmeriti površino travnika, razdaljo med dvema krajema; izmeriti trajanje poleta; izmeriti z litrom, metrom, toplomerom; izmerili so minus dvajset stopinj namerili so / uradno izmeriti posodo cimentirati; pren. gorje se ne da izmeriti
// knjiž. z merjenjem ugotoviti, določiti položaj: stopil je k sekstantom, da bi izmeril sonce
    izmérjen tudi zmérjen -a -o:
    izmerjen čas; izmerjena višina
SSKJ²
izmótati -am tudi izmotáti -ám dov.(ọ̄; á ȃ)
z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega narediti kaj prosto, vidno: izmotati knjigo iz papirja, roko iz povoja; izmotati se iz plašča / ličinka se izmota iz ovoja
    izmótati se, tudi izmotáti se
    1. priti iz česa ovirajočega: izmotati se iz grmovja / le s težavo se je izmotal iz gneče; nerodno se je izmotala izza mize; pren. dolina se je izmotala iz objema gorskih grebenov; sonce se izmota izza oblakov
    2. nav. ekspr. s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega, zapletenega položaja: gospodarstvo se je izmotalo iz krize; izmotati se iz težav, zadrege / končno se je le izmotal iz dolgov jih plačal, poravnal
    // z opravičevanjem, pojasnjevanjem priti iz neugodnega položaja: upal je, da se bo izmotal
SSKJ²
iznad tudi znad predl., z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja nad čim: sonce prisije iznad gore; iznad streh se suka dim / vzdigniti glavo iznad knjige / hrast se dviga iznad smrečja
// knjiž. za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik; nad: gamsi se pasejo iznad pečine
2. publ. za izražanje presežene mere; nad, čez2: temperatura iznad sto stopinj
SSKJ²
izpalíti in izpáliti -im, in izpáliti -im dov. (ī á; á)
star. izžgati, izsušiti: sonce je izpalilo travo
SSKJ²
izpíti -píjem tudi spíti spíjem dov. (í)
1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen
// s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje
2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči
● izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil
// knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec
// ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica
    izpít tudi spít -a -o:
    izpit človek; izpiti kozarci; bledi, izpiti obrazi; izpito vino; izpit od dela
SSKJ²
izplávati -am dov. (ȃ)
1. s plavanjem priti iz česa: izplavati iz deroče vode, vrtinca / ladja izplava iz pristanišča izpluje / ekspr. sonce je izplavalo izza oblaka
// ekspr. s prizadevnostjo, vztrajnostjo priti iz neprijetnega, zapletenega položaja: nekaj časa je bilo hudo, potem smo pa izplavali; izplavati iz revščine; publ. naš film je izplaval iz amaterizma / izplavati iz dolgov plačati, poravnati dolgove
2. priti na površino tekočine: za trenutek je potonil in spet izplaval; podmornica je preplula pot okoli sveta, ne da bi izplavala; potapljači so izplavali daleč od obale; prim. splavati
SSKJ²
izsušíti -ím dov., izsúšil (ī í)
odstraniti vlago, vodo iz česa: sonce je izsušilo travo / izsušiti barje, močvirje; zemljišče so izsušili in tako pridobili obdelovalno zemljo
● ekspr. dolga hoja po soncu jih je popolnoma izsušila povzročila, da so postali zelo žejni
    izsušíti se 
    izgubiti vlago, vodo: koža se na vetru izsuši; nekatere rastline se hitro izsušijo; v suhi shrambi se sadje izsuši
    ●     ekspr. v kratkem času se je popolnoma izsušil je shujšal
    izsušèn -êna -o:
    izsušen les; izsušene ustnice; ni se mogel odžejati, tako izsušeno grlo je imel; izsušeno močvirje
SSKJ²
izvabíti in izvábiti -im tudi zvabíti in zvábiti -im dov. (ī á)
1. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga od kod: sošolci so ga izvabili iz dijaškega doma; pren. toplo sonce jih je izvabilo iz hiše
2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izvabiti denar od prijateljev / izvabiti komu priznanje, skrivnost; pren. izvabiti strunam melodije
3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: s svojim petjem jim je izvabil solze; prim. zvabiti
SSKJ²
izvábljati -am tudi zvábljati -am nedov. (á)
1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga od kod: izvabljali so ga iz dijaškega doma; pren. sonce je izvabljalo prve brste
2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti; pren. izvabljati klavirju glasove
3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbujati čustven odziv: njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh; prim. zvabljati
SSKJ²
izzoríti -ím dov., izzóril (ī í)
knjiž. dozoriti: poletno sonce je izzorilo žito / čas je izzoril njegove nazore
SSKJ²
izžárjati -am nedov. (á)
star. izžarevati: sonce izžarja svetlobo / gozd izžarja mir
SSKJ²
izžarjévati1 -am nedov. (ẹ́)
zastar. izžarevati: sonce izžarjeva toploto
SSKJ²
izžgáti -žgèm dov., izžgál (á ȅ)
1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči
// knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo
2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir
3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano
    izžgán -a -o:
    izžgan čoln; izžgane oči; polja so izžgana od sonca / ekspr. od mrzlice je ves izčrpan, izžgan
SSKJ²
izžígati -am nedov. (ī ȋ)
1. s sežiganjem, ognjem uničevati: trebiti in izžigati grmovje
// knjiž. z vročino uničevati: poletno sonce izžiga travo / ekspr. naša telesa so izžigali ostri vetrovi
2. delati, oblikovati z žarečim predmetom: izžigati drevake
3. med. uničevati tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžigati bradavice, rane
SSKJ²
jágnedje -a s (ā)
jagnedovo drevje: izza jagnedja je posijalo sonce
SSKJ²
járek2 -rka -o prid. (á)
star. zelo svetel, bleščeč: jarka luč, svetloba; jarko sonce / jarka belina zob / jarek pogled / jarke barve živahne, žive
// močen, silovit: govoriti z jarko jezo; jarka sila njegove lirike / jarke besede
● knjiž. pokazati se v jarki luči zelo jasno, očitno
    járko prisl.:
    jarko zažareti; jarko bel
Število zadetkov: 528