Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
trenúten -tna -o prid. (ȗ)
1. ki traja zelo kratek čas: trenuten uspeh; trenutna nepazljivost; trenutna veselost, zadrega; trenutno nesoglasje, zadovoljstvo; navdušenje, olajšanje je bilo le trenutno
2. ki je, obstaja v trenutku, času govorjenja: ugotoviti trenutni položaj; oblačiti se po trenutni modi; delati v skladu s trenutnimi potrebami; trenutne vremenske razmere; trenutno stanje bolnika je zadovoljivo / trenutni ugled; knjiž. trenutni upravitelj sedanji
// ki nastopi v trenutku, nenadoma: ravnati se po trenutnem navdihu; trenutna misel; močna trenutna svetloba / trenutna smrt
♦ 
elektr. trenutni kontakt kontakt, ki odpre ali zapre tokokrog samo za kratek čas; fiz. trenutna hitrost izstrelka; trenutna vrednost količine vrednost od časa odvisne količine ob določenem času
    trenútno prisl.:
    trenutno ga je obšla slabost
     
    trenutno je vojak zdaj; tega trenutno nimamo na zalogi v tem trenutku, zdaj
     
    jezikosl. trenutno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža trenutnost dejanja
SSKJ²
u... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) v zvezi s se usmerjenosti dejanja z višjega mesta, položaja na nižjega: ugrezati se, usedati se / ulekniti se
b) premikanja stran: ubežati, uiti, uteči / umakniti se
c) dosege zaželenega namena, cilja: ublažiti / uokviriti, ustekleničiti / udobrovoljiti, uenosmeriti, upokončiti / ubesediti, učlovečiti / udomačiti, upijaniti / uhoditi, uigrati se / upliniti, utekočiniti se
č) v zvezi s se zmanjšanja česa kot posledice dejanja: ukuhati se, uskočiti se, usušiti se
d) v zvezi s se napake, pomote pri dejanju: umeriti se, uračunati se, ušteti se
e) povzročitve škode, poškodbe z dejanjem: urezati, ustriči / usekati se
f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): ubraniti, uloviti / uleči se
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: udor, udoren, udrtje, usedlina
SSKJ²
uhó ušésa s (ọ̑ ẹ́)
1. čutilo za sluh in ravnotežje: primerjati človeško uho z živalskim; oko in uho / ušesa ga bolijo; zamašiti si, zatisniti si ušesa; iz ušes mu teče gnoj; trga ga po ušesu
// to čutilo glede na svojo sposobnost: levo uho mu peša; na eno uho slabo sliši; gluh, naglušen na obe ušesi / ekspr. čeprav je napel ušesa, ni nič slišal; ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila; šepetati, vpiti na uho, v uho / ekspr. škripanje jim je paralo ušesa povzročalo velik občutek neugodja, bolečino; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; šumelo ji je v ušesih imela je neprijeten, šumenju podoben občutek v njih zaradi motenj v delovanju organizma; zvoni mu v ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona / ekspr.: zdaj pa odpri ušesa poslušaj, prisluhni; za uho ta glasba ni privlačna za poslušanje; to je prijetno za oko in uho / ekspr. vleči na ušesa prisluškovati / ekspr.: na lastna, svoja ušesa sem to slišal sam, osebno; ni mogla verjeti lastnim, svojim ušesom da je res / ekspr.: poslušal jo je samo z enim ušesom, s pol ušesa nepazljivo; vpijejo, da gre skozi ušesa zelo; otroci so zgodbo poslušali na vsa ušesa, z očmi in ušesi zelo pozorno
// nav. ekspr. izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: njegovo uho je poslušalo domačo govorico; uho je komaj zaznalo glasove / tak ropot ušesa težko prenašajo
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost poslušanja: marsikatero uho je to slišalo / take besede niso za ženska ušesa za ženske; uho glasbenika, strokovnjaka glasbenik, strokovnjak / to je prišlo tudi do njegovih ušes, na njegova ušesa o tem je slišal tudi on / govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati; ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali
3. zunanji del tega čutila: ušesa mu štrlijo; striči z ušesi; kosmata ušesa; majhna, velika ušesa; oslovska, zajčja ušesa; pokončna, viseča ušesa / zardeti do ušes; potegniti kapo čez ušesa; dati si svinčnik za uho; prijeti, vleči koga za ušesa; popraskati se za ušesom; ščitniki za ušesa / umiti si ušesa ta del s sluhovodom; dati vato v uho v sluhovod
4. s prilastkom temu delu podoben del kake priprave z luknjo za držanje, nameščanje česa: prijeti škaf za ušesa; šivankino uho se odlomi; uho klina, motike, škarij
// luknja v takem delu: vrtati ušesa v kamnite sekire; vdeti nit v uho
5. mn., ekspr. zavihani, zmečkani ogli: njegove knjige so zdelane, vse imajo ušesa; poravnati oslovska ušesa pri zvezkih
● 
ekspr. sama ušesa so ga bila pazljivo je poslušal; ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. ušesa si maši, zatiska pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. naviti komu ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. ta prevod žali moja ušesa je slab; do ušes odpreti usta zelo, na široko; ekspr. vanjo je bil do ušes zaljubljen zelo; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho udari ga; ekspr. vse mu nosi na ušesa pripoveduje, česar ne bi smel; ekspr. povedati kaj na uho zaupno; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. iti skozi šivankino uho narediti kaj težko uresničljivega; ekspr. melodija gre v uho je prijetna; lahka za zapomnjenje; ekspr. piši me v uho izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; ekspr. sedeti na ušesih ne poslušati (pazljivo); ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; pog. je še moker, zelen za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; nar. medvedje uho zimzeleni gornik; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega
♦ 
anat. notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; bot. mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; zajčje uho rastlina s celorobimi, črtalastimi ali jajčastimi listi in rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih; prerast; lov. ušesa daljše, uhljem podobno perje na glavi sov uharic; med. izpirati ušesa s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz sluhovoda ušesno maslo; vnetje srednjega ušesa; zool. morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata
SSKJ²
v... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z v za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa: vkorakati, vpluti / vstopiti v hišo / vbočiti, vlomiti / vpasti v besedo
b) spravljanja česa v omejen prostor ali v snov: vliti, vnesti / vtakniti v odprtino / vcepiti, vgnesti / vdihniti
c) spravljanja česa v kaj za dosego določenega namena: vkuhavati, vlagati sadje; vplačati, vsejati
č) dajanja, nameščanja česa v kaj kot sestavni del: vgraditi, vlepiti; vpisati, vpoklicati, vračunati / vplesti v pripoved
d) delanja česa v kaj, v notranjost česa: vbrusiti, vklesati / vžgati znamenje v kaj / včrtati, vrisati trikotniku krog
e) prizadevanja, da bi kdo sprejel kaj za svoje: vcepljati, vsiljevati / vbijati komu kaj v glavo
f) v zvezi s se prilagajanja, povezovanja, duševnega poglabljanja: vrasti se, vživeti se v okolje / vživeti se v koga
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vbod, vhoden, vrinjenec
3. v sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: vnaprej, vtem, vtretjič
SSKJ²
verbalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. izraziti, opisati z besedami: verbalizirati pojem / verbalizirati tabelo
 
jezikosl. spremeniti v glagol
SSKJ²
vêrbum -a m (ȇ)
jezikosl. glagol: substantiv in verbum
SSKJ²
véz2 ž, daj., mest. ed. vézi (ẹ̑)
1. glagolnik od vezati: slama, vrv za vez
// agr. privezovanje trte k opori: kop, rez in vez vinske trte / opraviti prvo vez v vinogradu
2. priprava za vezanje: vezi so popustile, se raztegnile; presekati, razrahljati vezi; povezati z jekleno vezjo; toga vez / rešiti ujetnika vezi
// kar se uporablja za vezanje sploh: srobot, šibe in druge vezi
// strojn. vsak od strojnih elementov, ki kaj veže: razstavljive vezi; kovice, mozniki, vijaki in druge vezi / gredna vez
3. anat. vezivno tkivo, ki utrjuje sklep: nategniti si vezi; mišice, kite in vezi / medvretenčne, sklepne vezi; stranska vez (kolenskega sklepa)
4. kar kaj veže sploh: vez med dvema oblikama v čipki / notranje vezi med pojavi; časopis mu je bil edina vez s svetom / vezi s slovenskim Primorjem
// navadno s prilastkom kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi: pretrgali so vezi, ki so jih povezovale; družbene, družinske, sorodstvene vezi; gospodarske in kulturne vezi; krvna vez; ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo; prijateljske vezi
5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga veže, omejuje: vezi kapitalističnega družbenega reda / vezi greha
6. teh., s prilastkom način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj: rogljičena vez; vez na topi spah / natezna vez
♦ 
fiz. vez sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu; ionska vez ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal; jezikosl. vez pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; kem. enojna, dvojna vez; kemična vez; konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah; les. čepna, kotna, križna vez; šport. smuška vez priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja; varnostna vez ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne
SSKJ²
víkanje1 -a s (ī)
glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje
 
jezikosl. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini
SSKJ²
vz... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja navzgor: vzdigniti, vziti, vzleteti, vzpeti se, vzravnati
b) začetka dejanja, nastopa stanja: vzfrfotati, vzplahutati / vzbuhniti, vzkipeti / vzcvesti, vzljubiti, vznemiriti
c) dosege zaželenega namena, cilja: vzgojiti, vzrediti / vzpostaviti
č) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): vzkaliti, vzrohneti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vzhod, vzpenjavka, vzpon, vzponski, vzreja
SSKJ²
z... ali z... in iz... ali z... tudi iz..., pred nezvenečimi soglasniki s... ali s... in iz... ali s... tudi iz..., pred s, š, z, ž se... [in sepredpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti s česa, od kod, kam: zbezati iz koša; zbiti klobuk z glave; zlesti na drevo, zriniti vstran, zvoziti drva iz gozda
b) druženja, kopičenja: zbiti deske; zbrati, zgrabiti seno; zliti skupaj, zrasti se
c) začetka dejanja: zbezljati, zdirjati, zdrveti
č) stanja kot rezultata dejanja: zbombardirati, zbrisati, zdresirati, zdrgniti
d) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: zblazneti, zbledeti, zboleti, zdaniti se, zmračiti se, zmrzniti / zgostiti, zjekleniti
e) dosege zaželenega namena, cilja: zberačiti, zvabiti
f) same dovršnosti: zgoreti, zgraditi, zravnati / zlagati se
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zbiranje, zbledelost, zrastlina
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zbliza, zdaleč, zdoma; prim. iz
SSKJ²
za... ali zà... predpona (ȁ)
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja za kaj: zaiti, zaostati / zagraditi, zajeziti / zapogniti, zavihati
b) usmerjenosti dejanja čez kaj tako, da odprtine, vdolbine ni več: zagladiti, zamazati / zasnežiti
c) usmerjenosti dejanja v notranjost česa tako, da kaj tam s svojim delom ostane: zadreti, zasaditi / zaglodati se, zajesti se
č) odklona od prave poti, mere: zabloditi, zaiti / zadeliti se, zagovoriti se / zasedeti se
d) izgube, porabe česa: zakockati, zapiti
e) časovne omejenosti dejanja: zacincati / zacepetati, zahlastati
f) začetka dejanja: zagospodariti, zajokati, zavladati
g) same dovršnosti: zakikirikati, zakričati / začutiti, zaželeti / zapisati, zaščititi
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zagovor, zajedav, zapis
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zadoben, zamejstvo, zatilje
SSKJ²
začéten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na začetek:
a) začetni del postopka, preiskave; začetni pogovori državnikov / vrniti se na začetno stopnjo razvoja / začetno obdobje romantike / začetne priprave za gradnjo; začetna dela za pravopis; začetno šolanje / definirati začetne pojme teorije prve, osnovne; pridobiti začetna znanja s kakega področja osnovna, temeljna / začetni tečaj tečaj za pridobitev osnovnega znanja, vedenja o čem
b) bat se vrne v začetni položaj; začetna in končna prostornina pri raztezanju / začetni znaki bolezni; začetna cena na dražbi
c) začetni prizor drame; začetni takti skladbe / začetni del dopisa; začetna vrsta pletenja / začetni zlog; začetna črka imena / začetna in končna postaja žičnice
♦ 
gastr. začetna jed prva jed na meniju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed; geogr. začetni poldnevnik poldnevnik, ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine; ped. začetni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole; šport. začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis; teh. začetni robnik robnik (pri pisalnem stroju), s katerim se določi levi rob na listu
    začétno prisl.:
    začetno skicirati portretiranca
     
    jezikosl. začetno dovršni glagol glagol, ki poudarjeno izraža začetek dejanja
Število zadetkov: 72