1809 Kopitar naslovnica

Jernej Kopitar. Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. 1809.

Obdobje
19. stol.
Ime avtorja
Jernej Kopitar.
Varianta zapisa imena
Bartholomeus Kopitar.
Letnica rojstva in smrti
1780–1844
Kratek življenjepis avtorja
Slavist, jezikoslovec in publicist. Rojen v Repnjah pri Vodicah v Sloveniji, leta 1800 je končal dveletni študij filozofije na liceju v Ljubljani, domači učitelj (poučevanje slovenščine kontese Bellegarde je spodbudilo nastanek francosko pisanega tabelarnega orisa slovenščine in za tem nemško pisane slovnice), nato od leta 1803 tajnik, knjižničar in varuh mineraloške zbirke v hiši Žige Zoisa. V letih 1808–1810 je na Dunaju študiral pravo in naravoslovje; 1810 je postal cenzor za slovanske in novogrške (kasneje tudi romunske) knjige ter skriptor v Dvorni knjižnici na Dunaju. Napredoval je do prvega kustosa in dvornega svetnika (1844). Bil je na štirih študijsko-službenih popotovanjih (1811 Nemčija in Češka, 1814 Pariz, 1837 in 1842–1843 Rim). V zadnjih letih življenja je bil član vseh pomembnejših evropskih znanstvenih akademij. Poleg slovnice, v kateri je prvi podrobno opisal slovensko protestantsko izročilo, je leta 1836 izdal knjigo Glagolita Clozianus, v kateri je objavil Brižinske spomenike. Bil je zagovornik t. i. panonske teorije o izvoru stare cerkvene slovanščine v Panoniji oz. Karantaniji (njena podlaga naj bi bil slovanski jezik v Panoniji). Za Slovence si je zamislil prerodni program, ki je vključeval izdelavo slovnice, pravopisa, slovarja, zbiranje ljudskih pesmi in nov prevod biblije. Za uresničevanje podobnega programa za Srbe je pridobil Vuka Karadžića in mu pri tem veliko in vsestransko pomagal. Več...
Izvirni naslov slovnice
Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark.
Prevod naslova
Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem.
Ostali naslovi v rabi
Kopitarjeva slovnica.
Opombe k naslovu
Kopitar slovenskega jezika še ne označuje s pridevnikom slovenisch ‘slovenski’, ki bi veljal za vse tri naštete slovenske dežele. Slovnico označuje tudi kot Krainiſche Grammatik (str. 385).
Vrsta dela
Znanstvena slovnica, namenjena za praktično rabo in kot osnova za nadaljnje preučevanje slovenskega jezika in dopolnjevanje slovenske jezikovne zgodovine. Uporabljali naj bi jo govorci slovenskega jezika z dobrim znanjem nemščine (zlasti učitelji). Zaradi opisa slovenskega jezika, primerjav s slovanskimi jeziki in številnih nakazanih paralel naj bi bila uporabna tudi za slovanske jezikoslovce (str. XLVII–XLVIII). Z mislijo na predvidene izobražene uporabnike slovnice se je Kopitar odločil za opustitev gramatičnih definicij in razlag slovničnih pojmov ter se omejil zgolj na slovnico v ožjem smislu, tj. na obravnavo jezikovnih elementov in paradigem (str. XLVIII).
Vrsta dela (ključne besede)
Znanstvena slovnica.
Leto in kraj 1. izdaje
1809, Ljubljana (z letnico 1808 na naslovni strani in letnico 1809 na str. 460).
Uporabljena izdaja
1809, Ljubljana.
Fizični opis
XLVIII + 460 + [2] + [2 – zgibanki večje velikosti, neoštevilčeno] str.
Število znakov
658.000
Faksimili, reprinti, elektronske izdaje
Faksimile: Cankarjeva založba v Ljubljani in dr. dr. Rudolf Trofenik v Münchnu, 1971.
Razširjenost
Slovnica do leta 1971 ni doživela ponatisov, bila pa je vseskozi poznana. Redki izvodi prve izdaje so ohranjeni zlasti v evropskih knjižnicah. Zaradi neoznačenega avtorstva na naslovnici se je npr. v Franciji pripisovala Žigi Zoisu.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Nemščina.
Jezik primerov
Slovenščina; slovenski primeri so vselej prevedeni v nemščino, občasno tudi v latinščino, izjemoma pa pojasnjeni tudi z ekvivalentom iz drugega jezika ali samo z latinskim prevodom. V drugem delu poglavja o elementarni ortografiji so v latinici zapisanim slovenskim zgledom nekajkrat dodani tudi zapisi v cirilici. S primerjalnim namenom so navedeni tudi zgledi iz drugih jezikov: iz obeh klasičnih (grščine in latinščine) ter iz sodobnih neslovanskih (poleg nemščine tudi iz italijanščine, francoščine, redkeje angleščine in španščine, izjemoma tudi iz turščine) in slovanskih jezikov (iz hrvaščine, srbščine, češčine, poljščine, ruščine, lužiščine itd.), navaja pa tudi primere iz stare cerkvene slovanščine.
Povzetek vsebine
Uvod [Einleitung] (III–XLVIII). Prvi del slovnice. Elementarni pravopis [Der Grammatik erſter Theil. Elementar-Orthographie] (1–221): 1. Cirilov slovanski alfabet [Kyrill’s Slaviſches Alphabet] (1–13), 2. Trubarjeva priredba latinskega alfabeta za kranjski jezik (13–20), 3. Dalmatin, prevajalec Spangenbergove postile (20–37), 4. Bohorič, avtor prve kranjske gramatike (37–56), 5. Usoda Bohoričevega elementarnega pravopisa od 1584 do 1808 (57–157), 6. Rezultati predhodnega paragrafa (158–160), 7. Izboljšani Bohorič (161–212). Drugi del slovnice. Etimologija (213–384): 8. Predmet tega dela (213–214), 9. Člen [Der Artikel] (214–215), 10. Samostalnik [Das Subſtantivum] (216–254), 11. Pridevnik [Das Adjectivum] (254–271), 12. Števnik [Das Zahlwort (Adjectivum Numerale)] (271–280), 13. Zaimek [Das Pronomen] (280–300), 14. Glagol [Das Verbum] (300–366), 15. Adverb [Das Adverbium] (366–374), 16. Predlog [Die Präpoſition] (374–383), 18. Medmet [Die Interjection] (383–384). Postskriptum (385–460), Popravki (461–462]. K strani 157 (zgibanka, neoznačeno), K strani 233 (zgibanka, neoznačeno).
Avtorjev namen
Avtorjev osnovni namen je bil predstaviti sočasno stanje v slovenskem jeziku kot členu zelo obsežne (po številu jezikov in po številu njihovih govorcev) družine slovanskih jezikov (Kopitar jih obravnava kot slovanske dialekte) in kot jeziku z bogato jezikovno zgodovino. Predstavitev vključuje tudi kritično revizijo (dotedanje) slovenske slovnice, kar naj bi bil sestavni del nujno potrebne kritične revizije celotnega slovanskega jezikovnega stanja, kot si jo je zamislil Josef Dobrovsky. Vzporedni namen slovnice je bil pokazati na potrebo po izdelavi izboljšanega, glasovju slovanskih jezikov prirejenega, enotnega latiničnega črkopisa.
Splošni pomen
Prva slovnica slovenskega jezika, ki temelji na sodobnih znanstvenih načelih. Je hkrati opisna in mestoma tudi zgodovinska. Dobro poznavanje in kritično vrednotenje dotedanjih slovnic slovenskega jezika je Kopitarju ob poznavanju tujih slovničnih zgledov in domačega jezikovnega stanja omogočilo izdelavo slovničnega opisa, ki ga odlikuje analitičnost in zanesljivost ugotovitev. Slovnica je pomembna tudi zaradi celovitega, natančnega, še vedno aktualnega prikaza za jezik pomembnih besedil ter jezikoslovnih odlomkov iz slovenske književnosti do leta 1808.
Besedne vrste
Kopitar obravnava devet besednih vrst: člen, samostalnik, pridevnik, števnik, zaimek, glagol, prislov, predlog in medmet. Opis nepregibnih besednih vrst je po Kopitarjevi navedbi (str. 388–389) dokončal Valentin Vodnik.
Terminološke inovacije
Dotedanji oznaki verbum perfectum in verbum imperfectum je nadomestil z ustreznejšima novima, obenem pa kot prvi natančno opredelil glagolski vid v slovanskih jezikih: kot verbum perfectivum je označil glagol, ki v celotni paradigmi ohranja pomen dovršitve dejanja na koncu poteka, kot verbum imperfectivum pa glagol, ki označuje stanje oz. dejanje v poteku pred dovršitvijo. Kopitar sicer v slovnici (bodisi ločeno ali vzporedno) uporablja uveljavljeno nemško in/ali latinsko jezikoslovno terminologijo. Mestoma navaja tudi strokovna poimenovanja iz drugih jezikov, zlasti za pojave, značilne zanje (npr. e aperto in e chiuso iz italijanščine ali e muet iz francoščine).
Ilustrativni korpus
Tudi kadar bi lahko sledil predhodnim slovenskim slovnicam, Kopitar raje izbira svoje primere. V okviru uvodne obravnave slovenske jezikovne zgodovine in faz, ugotovljivih pri oblikovanju latiničnega alfabeta kranjskega jezika od reformacije dalje, so navedeni številni odlomki iz del različnih avtorjev od 16. do 18. stoletja. Obsežnejši besedilni odlomki so navedeni tudi v zadnjem poglavju (Nachſchrift), kjer so predstavljeni vsi znani slovenski tiski iz 16. stoletja, obsežneje zlasti tisti, ki še niso bili v evidenci. Poleg slovenskih je Kopitar popisal tudi hrvaške izdaje iz tega časa, natisnjene v glagolici ali cirilici.
Kopitar v obeh osrednjih poglavjih slovnice poleg zgledov za izgovor glasov v različnih položajih in poleg tipičnih primerov za posamezne besedne vrste oz. za nadaljnje, različno motivirane členitve navaja tudi najpogostejše glasovne, oblikovne, tvorbene in naglasne variante (npr. drobtine in droftine), ki jih večkrat tudi narečno opredeljuje (npr. trétji, tréki (dolenjsko) in trézhi (gorenjsko) (str. 277)). Sočasno stanje ilustrira tudi s primeri iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika.
Prizadeva si izbrati čim več raznovrstnih zgledov. Pri tem so mu v pomoč tudi obstoječi slovarski oz. slovnični seznami (posebej omenja sezname iz rokopisnih slovarjev, ki so jih pripravljali Blaž Kumerdej, Janez Debevec in Valentin Vodnik (str. 222)). Tuji primeri pa so najpogosteje vzeti iz slovnic, po katerih se je zgledoval.
Na dodatku k str. 157 je nanizanih 19 besedilnih vzorcev (odlomek iz Lukovega evangelija): poleg grškega biblijskega originala in latinskega prevoda je navedenih še 17 slovanskih prevodov (dva starocerkvenoslovanska in 15 slovenskih iz obdobja 1557–1806).
Dodatna oznaka
Kopitarjeva slovnica je zapleteno sestavljena knjiga z velikim številom zanesljivih podatkov. Kopitar jo predstavlja kot priročnik o jeziku. Prikazani jezikovni sistem je ponazorjen z dodanimi besedilnimi vzorci.
V uvodu avtor obžaluje uporabo različnih pisnih sistemov, ki onemogoča večje medsebojno razumevanje in utrjevanje zavesti o jezikovno enakem in povezovalnem, predstavlja starejše slovnice slovenskega jezika, poudari pomen prve (Bohoričeve, 1584) slovnice slovenskega jezika, poudarja vrednost jezikoslovnega dela Žige Popoviča in na osnovi kritične presoje argumentirano korigira trditve Antona Tomaža Linharta o pisanju slovenskega jezika v preteklosti v Zgodovini Kranjske (Geſchichte von Krein, Ljubljana, 1788–1791). Zelo kritično se odziva na slovnico Marka Pohlina, zlasti na njegovo pravopisno reformo in na številne nove tvorjenke, ki so po Kopitarjevem mnenju neustrezne.
Na začetku poglavja o pravopisu Kopitar primerjalno z grščino obravnava Cirilovo slovansko pisavo, zatem pa kritično predstavlja razvoj pisave pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja in razvoj bohoričice v poprotestantski dobi. Večje priznanje glede ustreznosti zapisovanja glasov v primerjavi s Primožem Trubarjem daje Sebastijanu Krelju in Adamu Bohoriču.
V poglavju o pravopisu je izpostavljeno Kopitarjevo načelo »kolikor glasov toliko črk«, njegovo nasprotovanje pretiranemu germaniziranju ter več jasnih, zanesljivih spoznanj o značilnostih sočasnega jezika (npr. o samoglasniškem sestavu z osmimi fonemi). Kopitar navaja tudi načine, s pomočjo katerih bi bilo mogoče zmanjšati germaniziranost slovenskega knjižnega jezika: pisci bi morali poznati čistejši jezik preprostih ljudi, izbirati latinske prevodne predloge namesto nemških, brati literarna dela, napisana v tistih slovanskih jezikih, na katere nemščina ni vplivala; izdelati bi bilo treba popoln, zvest, hkrati pa kritičen slovar »kranjskega jezika« in ustanoviti stolico slovenskega jezika v okviru študija teologije (str. 56).
V poglavju o etimologiji (pregibanju besed) se Kopitar besedotvornemu opisu izrecno odpoveduje, vendar pri nekaterih besednih vrstah občasno navaja tudi besedotvorna pojasnila (npr. pri glagolih). Tudi poglavje o skladnji v slovnico ni vključeno. Pri obravnavi člena, ki ni značilen za slovanske jezike, se z omembo primerov slovenske rabe (Ktiro kravo ſi drajſhi prodál, to píſano al to zherno?) kritično odziva na trditev Dobrovskega, da gre pri rabi člena zgolj za vpliv nemščine. Sklanjatve so ločene glede na edninsko rodilniško obliko. Sklanjatvenim vzorcem so dodani (in komentirani) primeri oz. izjeme. Pri prikazu glagola obsežen razdelek namenja glagolskemu vidu kot značilni potezi slovanskih jezikov. Prikaz, ki velja za teoretično novost, razširja na osnovi kritične presoje dotedanjih obravnav časovne in vidske tematike, ga teoretično dopolnjuje ter terminološko precizira. Glagole (podobno kot predhodne slovenske slovnice, npr. Bohoričeva, Pohlinova, Gutsmanova) razvršča po sedanjiških osnovah, vendar za razliko od predhodnikov razlikuje sedem osnovnih spregatvenih vzorcev (glagoli na -am, -ám, -em, -èm, -ém, -im in -ím) in ne le tri (-am, -em, -im). Med odlike slovnice spada tudi zanesljivost ugotovitev o naglasu ter kolikosti in kakovosti samoglasnikov pregibnih besed.
Pri obravnavah pregibnih besednih vrst so omenjene tudi številne primerjalno ugotovljene razlikovalne in/ali sorodne poteze v drugih evropskih jezikih. Opozorjeno je tudi na številne glasovne, oblikovne in tvorbene variante, ki so občasno opredeljene glede na narečno rabo.
Vpliv na delo
V uvodnem poglavju slovnice pogosteje omenja dela Augusta Ludwiga Schlözerja (zlasti Nordiſche Geſchichte, Halle 1771) in stališča Josefa Dobrovskega, zapisana v pismih in v strokovnih delih (npr. njegovo klasifikacijo slovanskih jezikov, ki je bila objavljena v Slavinu: Bothſchaft aus Böhmen an alle Slawen, Prag 1806).
V poglavjih o ortografiji in etimologiji omenja več slovnic, tako domačih kot tujih. Zelo dobro je poznal grške in latinske slovnice, pa tudi slovnice nemškega, francoskega, italijanskega jezika in slovanskih jezikov. Nekatere izmed njih omenja pri primerjalno motiviranih navedbah dejstev iz tujih (neslovanskih in slovanskih) jezikov, občasno pa tudi pri navedbah mnenj ali omembah metod oz. prikazovalnih načinov, rabe terminov itd. (npr. Adelungovo slovnico Umſtändliches Lehrgebäude der Deutſchen Sprachlehre für Schulen, Erſter Band, Leipzig 1782, slovnico Dobrovskega Geſchichte der Bömiſchen Sprache und Literatur, 1792, prav tako češko slovnico (Böhmiſche Grammatik), ki jo je napisal Nejedly, Praga 1804 (1. del) in 1805 (2. del), Heymovo rusko slovnico iz leta 1804 itd.). Model analitične obravnave jezika kot živega organizma je posnel po Adelungu. Kot Adelung si je tudi sam prizadeval v jeziku odkrivati pravila, saj je bil prepričan, da sme biti slovničar le opisovalec in ne zakonodajalec jezika.
Njegovo razmerje do domačih in tujih slovničnih opisov je bilo kritično. Tudi med pogoste omembe Adelungove slovnice (1782) se npr. vpletajo kritična stališča do v njej izraženih mnenj oz. predstavitev (npr. do načina interpretacije nemških glasov, zapisanih z z in tſch (str. 193)). Primerjava s prvim in drugim delom Adelungove slovnice je pokazala, da se Kopitarjeva slovnica od nje razlikuje tako glede zaporedja kot glede načina obravnave besednih vrst (ujemata pa se npr. glede zaporedja nepregibnih besednih vrst).
Vpliv na nadaljnja dela
V slovnici predstavljene ideje o slovanstvu in stališča o slovenskem jeziku so odmevala in bila spoštovana v slovenski jezikovni misli 19. stoletja. Kopitarjev poznavalski prikaz zgodovine oblikovanja slovenskega knjižnega jezika in del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja je zaradi obsega, temeljitosti in zanesljivosti še danes nespregledljiv.
Kopitarjeva slovnica je v 19. stoletju vplivala na prebujo narodne zavesti. Odmevno je bilo tudi njegovo prizadevanje za manj germaniziran knjižni jezik. Spodbudilo je puristično gibanje, za katero je bilo značilno iskanje izvirne skladenjske in besedotvorne podobe slovenskega jezika. Pripadali so mu tudi Valentin Vodnik, Matevž Ravnikar, Urban Jarnik, Janez N. Primic in drugi. Kopitarjev slovnični prikaz jezika je kot vzorec vplival zlasti na slovnice iz prve polovice 19. stoletja. Po njegovi slovnici je posneta slovnica Saggio grammaticale italiano-cragnolini, ki jo je leta 1811 v Trstu izdal Vincenc Franul Weissenthurn. Vzhodnoštajerski varianti slovenskega knjižnega jezika jo je prilagodil in pri tem močno poenostavil Janez Leopold Šmigoc. V prvem delu slovnice Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre, 1812, ji je povsem sledil. V njej je celo ponatisnil Kopitarjevo poglavje o glagolskem vidu. Kot spodbudo za nadaljevanje in dopolnjevanje jezikovnega opisa je Kopitarjevo slovnico upošteval tudi Franc Serafin Metelko pri pisanju svoje slovnice Lehrgebäude der slovenischen Sprache, 1825. S preurejeno pisavo, poimenovano »metelčica«, je skušal uresničiti Kopitarjevo željo po preurejenem slovenskem (in slovanskem) črkopisu, vendar je bila njegova črkopisna reforma – enako kot istočasno na vzodnem Štajerskem Dajnkova – pri sodobnikih zavrnjena, z njo pa tudi Kopitarjeva pobuda. Med njene učinke pa je posredno mogoče šteti uvedbo sedanjega slovenskega latiničnega črkopisa, gajice, sredi 19. stoletja. Na pomen Kopitarjeve slovnice je začel opozarjati že Metelko, konec 19. stoletja pa je nanjo poznavalsko opozarjal Stanislav Škrabec.
Literatura
ES; Kolarič 1971; Kunzmann-Müller 1996; Legiša 1959; Merše 1995; Orel 2003, 2008; Orožen 1981, 1996a, 1996b; Pogačnik 1977; SBL; Toporišič 1980a, 1980b, 1981, 1987a, 1987b, 1994, 1996. Seznam...
Avtor opisa
Majda Merše
Navedite kot
Majda Merše: Jernej Kopitar. Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. V: Ahačič, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Različica 1.0. http://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/10/1809-kopitar. Zadnja sprememba 10. 6. 2015.