Slovnice in pravopisi

19. stol.

Peter Dajnko.

Peter Dainko.

1787–1873

Jezikoslovec, duhovnik in šolnik, rojen pri Sv. Petru pri Radgoni (danes Črešnjevci pri Gornji Radgoni). Po gimnaziji v Mariboru je študiral filozofijo in teologijo v Gradcu. Služboval je kot kaplan pri Sv. Petru pri Radgoni (1815–1816) in v Radgoni (1816–1831) ter kot župnik pri Veliki Nedelji (1831–1873). Vzporedno s tem je bil dekan, okrožni šolski nadzornik, sekovski duhovni svetovalec, lavantinski konzistorialni oz. častni kanonik. V študijskih letih je bil jezikovnokulturni somišljenik graškega Slovenskega društva. Svoja dela je pisal v vzhodnoštajerski različici slovenskega knjižnega jezika. Ob delu za slovnico je zasnoval tudi prenovljeni črkopis, ki se je po njem imenoval dajnčica, a ni bil dobro sprejet. Poleg slovnice je s svojim avtorskim, prevajalskim in prirediteljskim delom uresničil zvrstno bogat verski vzgojno-izobraževalni program. Več...

Lehrbuch der Windiſchen Sprache. Ein Verſuch zur gründlichen Erlernung derſelben für Deutſche, zur vollkommeneren Kenntniß für Slowenen.

Učbenik slovenskega jezika. Poskus, namenjen osnovnemu pouku slovenščine za Nemce in popolnejšemu poznavanje slovenščine za Slovence.

Lehrbuch der windischen Sprache.

Zvezo windische Sprache, tj. 'slovenski jezik', uporablja Dajnko, čeprav dejansko opisuje vzhodnoštajersko različico slovenskega knjižnega jezika.

Opisna in normativna slovnica z didaktičnimi cilji. Pri normativnem opisovanju jezika je uporabljal načelo hierarhičnega vrednotenja pojavov in pri tem upošteval slovensko pisno izročilo ne le vzhodnih, ampak tudi osrednjih pisateljev.

Didaktična slovnica.

1824, Gradec.

1824, Gradec.

XVI str. + 344 str.

Slovnico je uporabnostno omejevalo v prvi vrsti dejstvo, da gre za opis vzhodnoštajerskega narečja, v drugi vrsti pa novi črkopis, poimenovan po avtorju dajnčica, ki je preživel samo dobrih 15 let, čeprav je Dajnko v njem objavil celoten šolski repertoar.

Slovenščina.

Nemščina.

Slovenščina; slovenski slovnični zgledi so praviloma prevedeni v nemščino. Besedila (pogovori, basni, kratke zgodbe, uganke z rešitvami, pregovori) od str. 299–344 so samo slovenska.

Predgovor [Vorrede] ([III]–VIII). Razlaga nekaterih iz latinske terminologije napol prevzetih izrazov [Erklärung einiger aus der lateiniſchen Nomenclatur Kürze halber angenommenen Ausdrücke] (IX–X). Vsebina [Inhalt] (XI–XVI). I. del: Pregibanje besed (»etimologija«) [Von der Wortforſchung] (1–268): 1. O izgovoru in pravopisu črk, zlogov in besed [Von der Ausſprache und Rechtſchreibung der Buchſtaben, Sylben und Wörter] (1–42); 2. O besednih vrstah in njihovem pregibanju [Von den Redetheilen und ihren Biegungen] (42–268). II. del: O skladnji [Von der Wortfügung]: 1. (sic!) O stavkih [Von dem Redesatze] (269–296). Dodatek. Slovenski sestavki [Windiſche Aufſätze] (297–344).

Postaviti vzhodnoštajersko slovensko narečje na raven knjižnega jezika, ga kot takega utemeljiti in popisati. Kot je razvidno iz naslova, je slovnica namenjena tako Nemcem kot Slovencem: prvim za pridobivanje osnov njim tujega jezika, drugim pa za poglabljanje znanja.

Za raziskovalce zgodovine jezika in dialektologe je to odličen raziskovalni vir za jezikovno stanje na širšem območju Radgone v prvi četrtini 19. stoletja, za raziskovalce slovenskega slovničarstva pa pomeni Dajnkova slovnica pomemben razvojni člen zlasti kot model za obravnavo besedotvorja. Omenja se tudi kot pomemben razvojni dosežek v obravnavi glagolskega vida, saj ločuje dve osnovni pomenski možnosti nedovršnega vida: trajajoče enkratno in ponavljalno dejanje.

Dajnko obravnava devet besednih vrst: samostalnik, pridevnik, števnik, zaimek, glagol, prislov, predlog, veznik in medmet. Poleg njih omenja tudi členek (Partikel), a ga ne obravnava posebej.

Latinske izraze uporablja le za sklone, v glavnem se je odločil za uveljavljene nemške termine, kdaj pa tudi za novo prevedene. Izrazi za besedne vrste se skoraj v celoti prekrivajo z izrazi v slovnici J. K. L. Šmigoca (1812).

Zgledi so v vzhodnoštajerskem narečju in so vsi prevedeni v nemščino. V začetnem delu se pri izgovoru nekaterih glasov sklicuje poleg nemščine tudi na francoščino in italijanščino.

Za predgovorom sta dve strani jezikoslovnega slovarčka z latinizmi kot iztočnicami in z nemškimi prevedki kot ustreznicami.
V dvajsetih letih 19. stoletja so se vrstili poskusi za reformo črkopisa. Osnovna ideja, ki je imela glavno pobudo v slovnici Jerneja Kopitarja, je bila, da je treba zamenjati obstoječa veččrkja za šumevce z eno samo črko in s tem povečati število razpoložljivih črk. Dajnčica je bila poleg metelčice najbolj znan reformni poskus, zaradi česar se je vnela t. i. abecedna vojna. Zmagala je 250 let stara, že nekoliko spremenjena bohoričica, ki se je v štiridesetih letih brez vidnega odpora umaknila t. i. gajici, ki je prišla s hrvaške strani in je v rabi še danes.

Na njegov jezikovni nazor je vplivalo tako delovanje svetourbanske akademije kot graškega Slovenskega društva. Njegova književna predhodnika z vzhodnoštajerskega jezikovnega prostora sta pesnika Leopold Volkmer in Štefan Modrinjak. Janez K. L. Šmigoc iz Haloz je avtor praktične slovenske slovnice (1812), pisane v nemškem jeziku in namenjene Nemcem, v kateri navaja med slovenskimi zgledi tudi žive primere z vzhodnoštajerskega govornega območja. Podobno je upošteval zbrano leksiko s tega območja v svojih knjigah (1813 in 1814) tudi Janez Nepomuk Primic, prvi profesor slovenskega jezika na graškem liceju. Ta vstop vzhodnoštajerskega narečja v knjige v družbi z osrednjim, standardiziranim jezikom je pomenil predstopnjo za kasnejša Dajnkova prizadevanja.
Pri pisanju slovnice naj bi se tako v prvem delu (oblikoslovje z besedotvorjem) kot drugem (skladnja) zgledoval delno po češkem jezikoslovcu Josefu Dobrovskem in njegovi Lehrgebäude der Böhmischen Sprache iz leta 1819: v oblikoslovnem delu je besedotvorno členitev jezika nadredil tradicionalni slovnični delitvi, skladenjski del pa vsebuje podobno vsebinsko členitev kot češka slovnica, kar pomeni pravila o ujemanju in odvisnosti, besednem redu, elipsi. Primerjava s predhodnimi slovenskimi slovnicami je pokazala, da jih je Dajnko poznal in se po nekaterih (Marko Pohlin, Jernej Kopitar, Valentin Vodnik, Janez Krstnik Leopold Šmigoc) tudi zgledoval. Kopitarjev vpliv se na primer kaže v samem slovniškem okviru, snovno pa delno v glasoslovju in zlasti v oblikoslovju: obdelava besednih vrst, zgledi sklanjatev, delitev glagola na osnovi sedanjika. Pohlin je Dajnkov predhodnik v pomenskem razvrščanju besedotvornih obrazil.

Z izbiro vzhodnoštajerskega narečja za osnovo knjižnega jezika, z njegovo standardizacijo in prenovljenim črkopisom je Dajnko močno vplival na nekatere svoje sodobnike s tega jezikovnega področja (Vid Rižner, Anton Šerf). V dajnčici naj bi izšlo ok. 50.000 izvodov knjig, zadnja knjiga v tem črkopisu je izšla leta 1839. Med letoma 1831–1838 so se v dajnčici tiskali tudi učbeniki, z njeno prepovedjo za šolsko rabo (črkopis je bil namreč na koncu zavrnjen kot neprimeren) pa so se bistveno zmanjšale možnosti za prebiranje Dajnkovih knjig in uporabo njegove slovnice.
Poudarja pa se Dajnkov posredni vpliv na uveljavljanje t. i. novih oblik iz obrobnih narečij v osrednjem knjižnem jeziku pri Antonu Murku in še bolj pri Franu Miklošiču, s tem poenotenjem in zbliževanjem pa so odpadli razlogi za knjižnojezikovni separatizem Dajnkovega tipa. V knjižnem jeziku so nasploh prevladali povezovalni trendi, ki so s širitvijo uporabnostnega prostora edini lahko zagotovili njegov trajni obstoj.

Breznik 1929; ES; Rajhman 1970; Rigler 1968; Orožen 1973; Jesenšek in Rajh (ur.) 1998; Orel 2003, 2004; Rajh 1998a, 1998b, 2002; SBL. Seznam...

Jožica Narat