1899 Levec naslovnica

Fran Levec. Slovenski pravopis. 1899.

Obdobje
19. stol.
Ime avtorja
Fran Levec.
Letnica rojstva in smrti
1846−1916
Kratek življenjepis avtorja
Rojen je bil v Ljubljani. Po končani gimnaziji je študiral na dunajski univerzi slavistiko, germanistiko, zgodovino, zemljepis. V tem obdobju je bil literarno in kulturno dejaven. Služboval je najprej na gimnaziji v Novi Gorici (1871), od 1873 je 28 let na ljubljanski realki poučeval slovenščino, naredil pa je tudi izpit za zemljepis in zgodovino. Najbolj znan je kot urednik osrednje kulturno-literarne revije Ljubljanski zvon (1881−1890), v kateri je objavljal tudi svoje literarnozgodovinske študije. Poleg tega se je posvečal zbiranju in izdajanju zbranih del. V uredniškem obdobju je več pozornosti namenil tudi jezikovni podobi besedil svojih sodobnikov. V Slovenskem pravopisu 1899 je združil svoje pedagoške in uredniške izkušnje, zaradi nekaterih rešitev je še dobro desetletje po izidu vznemirjal sodobnike. Levec je deloval tudi kot šolski nadzornik v radovljiškem okraju, nato pa še kot ravnatelj obeh ljubljanskih učiteljišč, deželni nadzornik za ljudske šole na Kranjskem in bil slednjič kot dvorni svetnik upokojen leta 1915. Umrl je v Ljubljani. Več...
Izvirni naslov pravopisa
Slovenski pravopis.
Ostali naslovi v rabi
SP 1899, Levčev pravopis.
Vrsta dela
Šolski pravopis, sestavljen iz obsežnejšega teoretičnega dela (pravila) in krajšega slovarskega dela (slovar). Obsegovno in obvestilno skromen. Osredinjen večinoma na vprašanja zapisa oz. razmerje glas − črka, deloma tudi oblikoslovja. V slovarju je opazno sklicevanje na argumentacije v teoretičnem delu (pravilih).
Vrsta dela (ključne besede)
Šolski pravopis.
Leto in kraj 1. izdaje
1899, Dunaj.
Uporabljena izdaja
1899, Dunaj.
Fizični opis
167 str.
Število znakov
282.888 [166.005 (pravila) + 116.883 (slovar)]
Faksimili, reprinti, elektronske izdaje
Elektronska izdaja omogoča tudi iskanje po besedilu.
Razširjenost
Edina izdaja pravopisa je bila leta 1899, spodbudil jo je razpis avstro-ogrskega »Ministrstva za bogočastje in nauk«.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Slovenščina (deloma tudi nemščina).
Jezik primerov
Slovenščina.
Povzetek vsebine
A. PRAVILA (5–124): Prvi del, Glasoslovje (5–22): I. Glasovi [Glasniki] (5), II. Kako izrekamo in pišemo soglasnik l (6–7), III. Kako delimo samoglasnike in soglasnike (7–8), IV. Samoglasniške premene [Premembe na samoglasnikih] (8–11), V. Soglasniške premene [Premembe na soglasnikih] (11–22). Drugi del, Oblikoslovje (23): I. Sklanjatev (23–30), II. Sklanjatev lastnih imen (31–34), III. Pridevnik (34–39), IV. Zaimek (39–42), V. Spregatev (42–53). Tretji del, Besedotvorje [Debloslovje] (54–74): I. Samostalniške izpeljanke [Tvoritev samostalnikov s priponami] (54–56), II. Pridevniške izpeljanke [Tvoritev pridevnikov s priponami] (56–59), III. Glagolske izposojenke s priponskim obrazilom -ieren [Tvoritev izposojenih glagolov na -ieren] (59), IV. Sestavljenke [Besede, sestavljene s predlogi iz-, s-, u-, v-, vz-] (60–61), V. Prevzete besede in imena [Kako obrazimo tuja imena] (61–74). Četrti del, Besedni red v stavku (75–79). Peti del, Pravopisna pravila (80–102): I. Raba velikih in malih črk [Katere besede pišemo z veliko začetnico] (80–89), II. Pisanje skupaj in narazen [Kako pišemo sestavljene besede] (89–93), III. Deljenje [Kako delimo ali razstavljamo besede na zloge] (93–95), IV. Raba naglasnih in diakritičnih znamenj [Kakšna besedna znamenja nam rabijo v pisanju posameznih besed] (95–102). Šesti del, Raba ločil [Kakšna znamenja nam rabijo v pisanju posameznih stavkov]. (Ločila) (103–120): I. Vejica (103–108), II. Podpičje (108–110), III. Dvopičje (110–111), IV. Pika (111–112), V. Vprašaj (112–113), VI. Klicaj (113–114), VII. Pomišljaj (114–117), VIII. Narekovaj (117–119), IX. Oklepaj (119), X. Opominjaj (120), XI. Enačaj (120), XII. Točka ali paragraf (120). Dodatek (121–124). B. SLOVAR (125–165).
Avtorjev namen
Avtor želi kot dejaven urednik osrednje literarne revije (Ljubljanski zvon) in zbranih del slovenskih klasikov ter pedagoški delavec s priročnikom prispevati k poenotenju pisne norme slovenščine ob prelomu 19. v 20. stoletje. O tem priča tudi njegov odnos do dvojnične norme, ki jo je mestoma poenotil, da bi učečim se olajšal usvajanje izrazne podobe slovenskega jezika.
Splošni pomen
Prvi slovenski pravopis in uradno sprejet šolski priročnik/učbenik. Izšel je še v Avstro-Ogrski. Slovenščina je v njeni cislajtanski polovici veljala za (prvi ali drugi) deželni jezik, medtem ko je bil nemščini priznan status jezika države (vendar ne tudi državnega jezika). Kot specializirani normativni priročnik z izrazito didaktično funkcijo in priročniškim značajem je dosegel širši krog pišočih kot slovarsko delo Maksa Pleteršnika (1894–1895), ki je bilo uporabljeno za gradivsko izhodišče.
Teoretični del pravopisa (pravila) vključuje tudi slovnična poglavja, ki so povezana s pravopisom (s poudarkom na razmerju črka – glas) in slovenjenjem tujejezikovnih prvin. Slovarski del prinaša predvsem nabor pisno neustaljenega in s tega vidika problematičnega besedja.
Pravopis je spodbudil številne polemike zaradi premene med soglasnikom l in dvoustničnim u, saj je v slovenščini uveljavljeni tradicionalni zapis bralec (in drugih besed s priponskimi obrazili -a/ilec in -a/ivec) Levec prepovedal in nadomestil z bravec.
Terminološke inovacije
Terminološko je v teoretičnem delu (pravilih) opazna naslonitev na sočasne dijaške priročnike. Avtor kot predavatelj slovenščine skrbi za uveljavitev domačih strokovnih izrazov (samostalnik, pridevnik, soglasnik ipd.), in to tudi v slovarskem delu, kar je odmik od slovarskega metajezika v Pleteršnikovem slovarju (1894–1895).
Ilustrativni korpus
Značaj ilustrativnega korpusa je prilagojen vsebini, ki jo podaja priročnik. Splošna oznaka je, da je v teoretičnem delu ob navajanju posameznih zgledov aktualen, saj prinaša težavne primere jezikovne rabe tako pri lastnih imenih kot pri novonastalih tvorjenkah. Pri ponazarjanju skladenjske in stilne podobe jezika povzema bodisi zglede iz del slovenskih klasikov, ki jih ne navaja (npr. France Prešeren), bodisi iz poljudnih spisov o pretekli in polpretekli slovenski zgodovini (pokristanjevanje, turški vpadi), domoznanske literature, slovenskih pregovorov in rekov (Boljše poštenje nego sramotno življenje) in lastnega ustvarjanja (Ako primerjamo Prešernove poezije veličastni simfoniji ...). Ilustrativni korpus odseva tudi družbeno ureditev in ideologijo (Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na pravdo, za vero, za dom, za cesarja), kar je razvidno predvsem pri ponazarjanju ogovorov, nagovorov, izrazov spoštovanja, saj v teh poglavjih ponazarja izključno avstro-ogrsko cesarsko družino in katoliške dostojanstvenike.
Ilustrativnost gradiva v slovarskem delu je podrejena skopi obvestilnosti slovarja: pomenski razločki so pojasnjeni s pomočjo nemških ustreznic (Lah = der Italiener, Vlah = der Walache), redke slovnične besedne vrste so navadno prikazane v sobesedilu, obširnejše ponazoritve so uporabljene pri tistih slovarskih iztočnicah, kjer je avtor želel opozoriti na neustreznosti v knjižnem in pogovornem jeziku (rabiti: ta glagol se često napačno govori in piše ...), sicer je gradivo omejeno na leksikalno raven.
Normativna usmeritev
Avtor izrecno opozarja na primere napačne jezikovne rabe, in to na vseh ravninah jezikovne zgradbe. Upoštevajoč naslovnika so opozorila oblikovana bolj ali manj ekspresivno, odvisno od vrste napake, na katero opozarja, npr. Kdor [tako] izgovarja, se spakuje, govori tuje in prisiljeno ter dela silo narodni govorici ali Ta napaka je v šolah tako vkoreninjena, da ji bo treba napovedati črno vojsko. Slovarska normativnost je izkazana na različne načine:
a) z grafičnim znamenjem − s križcem (neokusen († neukusen); hrošč († hrost)),
b) opisno (rabiti; ta glagol se često napačno govori in piše namesto glagola potrebovati),
c) z oznakami za tujejezični izvor leksema (hrvaški (hrvatski hs.)),
č) s kazalkami, ki napotijo na ustreznejši zapis (hrasta gl. krasta),
d) s prirednimi oznakami, ki vrednotijo dvojnične oblike (nemam in nimam; inako = drugače; mikam, mičem; marmor, ora in orja).
Obvestilnost
Mikrostrukturna obvestilnost Levčevega slovarčka je bila omejena na zapis besede (žerjav, ženska). S pravorečnimi in oblikoslovnimi podatki je slovar skromen, saj navaja le posebnosti v rodilniških (okvir, ra; krhelj, hlja; kábel, bla in kebèl, blà) in sedanjiških (odpehniti, odpahnem) oblikah. Na slovnične informacije je opozorjeno neposredno, s slovarskimi oznakami in pojasnili (žganec nav. mn. žganci; mali ima samo določno obliko (za nedoločno se govori majhen); tisoč – se navadno ne sklanja), pri čemer je večina pregibalnih in slovničnih izjem, ki jih omenja Fran Levec, povzeta po slovarju Maksa Pleteršnika. Medtem ko so slovnične informacije podane izrecno, je besedotvorna obvestilnost razvidna iz zapisanih tvorjenk (žival, živalca; opolnoči, opolnočen, opolnočnica). Zelo skopo in le sporadično so podane skladenjske lastnosti leksemov, ponekod, a redko, ob slovenski navaja tudi nemško ustreznico, s katero je izkazana pomenska razlika med paronimi, podobno pisanimi besedami (npr. želo proti žrelo).
Vpliv na delo
Avtor se je zgledoval po hrvaškem pravopisu Ivana Broza (Hrvatski pravopis, 1893), ki je podobno strukturiran (pravila, slovar) in obvestilno primerljiv, izdan prav tako za šolsko rabo v podobnih družbenih okoliščinah. Gradivska osnova za Levčev slovarski del je Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika (1894–1895), zlasti zapisovalno neustaljeno besedje, ki ga obravnava tudi v pravopisnih pravilih, in pa pogoste pisne napake, ki jih je opažal v svoji poklicni dejavnosti. Normativno vrednotenje je oprl na Maksa Pleteršnika, oddaljitve od tega je utemeljil z rešitvami, ki jih je predlagal Stanislav Škrabec v svojih razmišljanjih na platnicah verske revije Cvetje z vrtov svetega Frančiška.
Vpliv na nadaljnja dela
Naslednji pravopis je leta 1920 izdal Anton Breznik. V tem obdobju je slovenščina dosegla večjo stopnjo ustalitve, zdi se, da so v večji meri kot sam pravopis iz leta 1899 na stališča o enotni pisni podobi jezika vplivale javne diskusije, ki so podrobneje tematizirale posamezna pravopisna vprašanja in s tem vplivale na diseminacijo pravopisnih vprašanj med jezikoslovci in jezikoslovnimi laiki ter ljubitelji jezika, v zadnji fazi pa tudi na splošno jezikovnokulturno zavest.
Literatura
Bokal 2000; Breznik 1913; Dobrovoljc 2004; Dobrovoljc in Bizjak Končar 2011; ES; Gložančev 1997; SBL; Štrekelj 1911. Seznam...
Avtor opisa
Helena Dobrovoljc
Navedite kot
Helena Dobrovoljc: Fran Levec. Slovenski pravopis. V: Ahačič, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Različica 1.0. http://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/34/1899-levec. Zadnja sprememba 10. 6. 2015.