1950 skupinski, Župančičev naslovnica

Fran Ramovš, Oton Župančič, Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Matej Šmalc, Jakob Šolar. Slovenski pravopis. 1950.

Obdobje
20. stol.
Ime avtorja
Fran Ramovš, Oton Župančič, Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Matej Šmalc, Jakob Šolar.
Letnica rojstva in smrti
1890−1952; 1878–1949; 1897–1985; 1898–1975; 1901–1963; 1888–1960; 1896–1968
Kratek življenjepis avtorja
Fran Ramovš: Slovenski jezikoslovec, rojen v Ljubljani. Šolal se je v Borovnici in Ljubljani (1897–1902), na II. gimnaziji v Ljubljani (1902–10), študiral je jezikoslovje na Dunaju in v Gradcu (1910; 1911–14), kjer je doktoriral z delom o moderni vokalni redukciji v slovenščini (1914) in se habilitiral s tematiko furlanskih krajevnih imen. Leta 1919 je bil imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika novoustanovljene univerze v Ljubljani. Predaval je historično slovnico slovenskega jezika, akcentologijo, splošno fonetiko, karakteristiko praslovanščine in dve leti še primerjalno indoevropsko slovnico. Kot jezikoslovec je izhajal iz mladogramatične šole, a se je preusmeril k substitucijski metodi, v kateri je dobil ključ za ugotavljanje glasovnega stanja v najstarejših razvojnih stopnjah slovanščine. Njegova prva razprava so Slowenische Studien (1918, 1920); sledile so ji monografije o konzonantizmu, zgodovini slovenskega jezika, slovenskih akcentskih pojavih in slovenskem vokalizmu. Ob svojem delu ustvaril tudi vso potrebno slovensko lingvistično terminologijo. Velik del njegovega znanstvenega dela se nanaša na slovenska narečja. Bil je soavtor slovenskih pravopisov obdobja (1935–50) in idejni vodja del za veliki slovar slovenskega knjižnega jezika, za slovenski etimološki in historični slovar. Reševal terminološke probleme za najrazličnejše stroke. Kot dekan filozofske fakultete (1926–27) in rektor ljubljanske univerze (1934) se je boril se je za ustanovitev AZU. Po 1945 je Akademijo preuredil po inštitutih in bil izvoljen za predsednika SAZU (1950). Umrl je v Ljubljani.
Oton Župančič: Slovenski pesnik, kulturnik, rojen v Vinici v Beli krajini. Po osnovnem šolanju (Vinica), gimnaziji (Novo mesto, Ljubljana; 1896) je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis, absolviral, a študija ni končal. Živel v Parizu, Švici in Nemčiji, kjer se je preživljal z zasebnim poučevanjem. Po vrnitvi leta 1910 in Aškerčevi smrti je postal ljubljanski mestni arhivar, od leta 1920 dramaturg v ljubljanski Drami (od leta 1919 Slovensko narodno gledališče), kasneje upravnik. Bil je pesniško aktiven, najprej kot modernist, kasneje je pisal za otroke in dokumentarno prozo, med vojno pesnik upora. Prevajalec Shakespearja in drugih gledaliških del. Po drugi svetovni vojni upravnik Zavoda za kulturo slovenskega jezika pri AZU ter eden prvih članov SAZU. Umrl je v Ljubljani.
Anton Bajec: Slovenski jezikoslovec, slavist in romanist, rojen v Polhovem Gradcu. Habilitiral se je v Parizu, doktoriral v Ljubljani (1923), kjer je postal profesor in ravnatelj Ženske gimnazije. Po 2. sv. vojni je poučeval na učiteljišču (do 1947), nato je bil do leta 1962 predavatelj za slovenski knjižni jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Bil je med sestavljavci obeh največjih povojnih pravopisov (1950 in 1962) ter Načrta za izdajo novega slovenskega pravopisa (1981). Od leta 1962 zaposlen na Inštitutu za slovenski jezik SAZU; predsednik oziroma sopredsednik komisije za pravopis in član glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Sodeloval je pri slovnici (1940) in pri pripravi čitank za srednjo šolo, ki so bile večkrat predelane in ponatisnjene (1947–64). Prevajalec iz francoščine in angleščine, soavtor Italijansko-slovenskega slovarja (1941, 1971). Raziskovalec besedotvorja in avtor monografije Besedotvorje slovenskega jezika (1950–59). Umrl je v Ljubljani.
Rudolf Kolarič: Slovenski jezikoslovec, rojen v Ilovcih. Po osnovnem šolanju in gimnaziji v Mariboru in Ljubljani (1911–19) je diplomiral iz slavistike, germanistike in primerjalnega jezikoslovja na ljubljanski filozofski fakulteti (1923), tam tudi doktoriral (1923). Asistent slavistične stolice na ljubljanski filozofski fakulteti (do leta 1927), profesor na klasični in realni gimnaziji v Ljubljani (1927–47), kasneje znanstveni sodelavec SAZU (1947–58) in redni profesor na Univerzi v Novem Sadu (1958–68). Strokovno deloval kot član skupine čitankarjev, tj. slovničarjev, (1934–45), bil sodelavec obeh povojnih slovenskih pravopisov (1950, 1962), deloval na področju jezikovnokulturne in jezikovnosvetovalne dejavnosti (Jezikovno rešeto, 1931) in v radijskih oddajah pred 2. sv. vojno. Bil aktiven tudi kot narečjeslovec za področje vzhodne Slovenije in pivškega govora. Izvajal je tudi psiholingvistične raziskave. Umrl je v Ljubljani.
Mirko Rupel: Slovenski jezikoslovec, slavist in romanist, rojen v Trstu, kjer je leta 1919 maturiral. Ob koncu 1. sv. vojne se je družina preselila v Ljubljano, kjer je na ljubljanski filozofski fakulteti študiral slavistiko in romanistiko ter doktoriral (disertacija o Trubarju, 1923). Upravnik v ljubljanski Narodni nacionalni knjižnici (1946–63), predavatelj odrskega jezika na Akademiji za igralsko umetnost (1946–50) in starejše slovenske književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot štipendist Unesca je študiral in proučeval bibliotekarstvo zahodne Evrope v Švici, Belgiji in Franciji (1952–53). Kot bibliotekar je objavljal arhivsko gradivo in besedila (o protestantskih piscih, o Svetokriškem in Valvasorju), pripravil je izdajo Poezij dr. Franceta Prešerna in dokončal Prešernov album. Sodeloval v skupini čitankarjev pri obeh povojnih slovnicah (1947, 1956) in pravopisih (1950, 1962). Umrl je v Mariboru.
Matej Šmalc: Slovenski prevajalec, esejist, lit. kritik, rojen v Ribnici. Po osnovnem šolanju v Ribnici je bil zaradi nacionalnega aktivizma izključen iz vseh avstrijskih srednjih šol, zato je gimnazijo zaključil na Sušaku (Reka, Hrvaška). Študiral je romanistiko v Firencah, na Dunaju in v Parizu. Leta 1915 je bil na Dunaju promoviran z disertacijo Leopardi in nemška romantika. V 1. sv. vojni je bil ranjen, nato je bil propagandni referent pri Narodnem svetu v Ljubljani. V obdobju 1919–20 je imel različne funkcije: tiskovni dopisnik v Ženevi; tiskovni referent deželne vlade za Slovenijo; glavni urednik Celovških novic, tolmač pri razmejitveni komisiji (jugoslovansko-italijansko-avstrijska meja). Bil je sekretar ljubljanske univerze (1920–33), kazensko upokojen zaradi podpore študentskim gibanjem. Ob izbruhu 2. sv. vojne se je zaradi protifašističnih dejavnosti s Francozi umaknil v Toulouse in Marseille, nato se je vrnil v Ljubljano. Po vojni je bil upravnik znanstvene pisarne SAZU, član terminološke komisije, komisije za slovar slov. knjižnega jezika, etimološki slovar in slovenski pravopis. Živel je boemsko, prevajal gledališka besedila in bil nadarjen poliglot (govoril je angleško, francosko, italijansko, slovanske jezike in švedščino). Umrl je v Ribnici.
Jakob Šolar: Slovenski jezikoslovec, duhovnik, slavist in romanist, rojen na Rudnu pri Železnikih. Po osnovnem šolanju (Dražgoše, Škofja Loka) je odšel v ljubljansko Marijanišče (1905–07) in kasneje na klasično gimnazijo, kjer je leta 1915 maturiral. Po študiju bogoslovja (1915–19) je študiral slovenščino in francoščino na ljubljanski filozofski fakulteti (diplomiral 1922). Izpopolnjeval se je v Strasbourgu (1920) in Parizu (1922–24). Kot profesor na škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani (1927–41) je organiziral skupino jezikoslovcev, ki so priskrbeli učbenike slovenščine za šole. Deloval je na področju glasoslovja, opisal ga je v tretji izdaji Breznikove slovnice (1924), v med- in povojnih slovnicah (1940, 1947, 1956) ter v Slovenskem pravopisu 1962 (deloma že v SP 1950). Bil je zaslužen za ureditev izdaje leta 1937. Organiziral je zbiranje jezikovnega gradiva za slovar slovenskih krajevnih in ledinskih imen, bil je svetovalec pri raznih terminologijah. Pisal je jezikoslovne ocene in kritike, prevajal iz francoščine. Med 2. sv. vojno je bil aretiran in interniran v Dachau. Po koncu 2. sv. vojne je bil ponovno imenovan za profesorja, na Ramovševo pobudo je v obdobju (1946–49) na SAZU opravljal ekscerptorska in redaktorska dela za novi slovar knjižnega jezika. Po Ramovševi smrti so ga odpustili in po montiranem političnem procesu zaprli z obtožbo narodnega izdajstva (1952). Po izpustitvi je leta 1958 postal kanonik ljubljanskega kapitlja in ravnatelj škofijske gimnazije v likvidaciji, leta 1965 prelat in kot pobudnik njegove ustanovitve tudi častni član Slavističnega društva Slovenije. Umrl je v Ljubljani.
Izvirni naslov pravopisa
Slovenski pravopis.
Ostali naslovi v rabi
SP 1950, Župančičev pravopis.
Vrsta dela
Razširjeni pravopis, sestavljen iz teoretičnega dela (pravila) in slovarskega dela (slovar). Obsegovno in obvestilno je širši od vseh predhodnih pravopisov tako v slovarju kot v pravilih. Slovar je zgrajen po načelih gnezdenja in etimološke sorodnosti leksemov. Izrecna normativnost.
Vrsta dela (ključne besede)
Razširjeni pravopis.
Leto in kraj 1. izdaje
1950, Ljubljana.
Uporabljena izdaja
1950, Ljubljana.
Fizični opis
934 str.
Število znakov
2,539.894 [98.294 (pravila) + 2,441.600 (slovar)]
Faksimili, reprinti, elektronske izdaje
Elektronska izdaja omogoča tudi iskanje po besedilu.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Slovenščina.
Jezik primerov
Slovenščina.
Povzetek vsebine
A. PRAVILA: Raba velikih in malih črk [O rabi velikih črk] (11–18): I. Prve besede v stavku (11), II. Lastna imena (12), III. Spoštovanje (18); O domačih lastnih imenih (18–21); O tujih lastnih imenih (22–31); Prevzete besede in besedne zveze [O pisavi in rabi tujk] (31–33); O rabi nekaterih pripon (33–36); Deljenje [O razzlogovanju] (36–37); Pisanje skupaj in narazen [O pisavi sestavljenih besed] (37–42); O rabi naglasnih znamenj (42–43); Ločila (43–52); Kratice (52–54); Navodila za zborno izreko (54–56). B. SLOVAR (57–931). Dostavi in popravi (931).
Avtorjev namen
Prvi povojni pravopis je zaradi pomanjkanja aktualnega slovarskega dela ob spremenjeni družbeni in jezikovni situaciji izšel kot priredba Breznik-Ramovševega pravopisa iz leta 1935.
Splošni pomen
SP 1950 je izšel po triletnem delu sedemčlanskega uredniškega odbora pri SAZU. Glede na SP 1935 je povečan po obsegu in vsebini, saj se ne ukvarja le s problemi pravopisja in pravorečja, temveč je tudi svetovalec za stil ter oblikoslovni priročnik in je tudi izrecno normativen: neustrezne besede prepoveduje ali pa jih obravnava kot sprejemljive v neknjižnih govornih položajih. V pravilih ne prinaša veliko sprememb glede na svoja predhodnika, res pa so poglavja razširjena ob obravnavi lastnoimenske problematike; prvič po pravopisu Frana Levca je med pravili spet poglavje s prečrkovalnimi vzorci, obravnavane so kratice, opazna pa je tudi naslonitev na spoznanja, ki jih je prinesel prvi povojni normativni slovnični priročnik, Slovenska slovnica 1947.
Kritike (zlasti kritika Boža Voduška) so se nanašale predvsem na izbor in obravnavo besedišča knjižnega jezika v slovarju ter na izhajajoča pravopisna načela. Očitali so mu nerazjasnjenost razmerja med opisnim jezikoslovjem in predpisnostjo pravopisnega priročnika; nedosledna normativna načela pri odsvetovanju/prepovedovanju ustaljenih prevzetih besed in sprejemanju nepotrebnih; izpuščanje slovarskih oznak za narečne, starinske in umetne besede, kar jih enači z nevtralnimi besedami; nezadovoljive razlage pri manj znanih ali rabljenih besedah; nejasno razmejitev med pogovornim, občevalnim in knjižnim jezikom.
SP 1950 je izpostavil veliko temeljnih jezikoslovnih vprašanj in le malo normativnih novosti, saj tako v metodološkem kot v vsebinskem smislu temelji na Breznik-Ramovševem Slovenskem pravopisu 1935 oz. 1937. Po njegovem izidu so se pojavile zahteve po spremembi pravil v smeri novih jezikoslovnih spoznanj, doslednejšem upoštevanju postavljenih pravil, izpostavitvi izjem in njihovem sprejemanju kot normalnih sestavin jezikovnega sistema.
Terminološke inovacije
Terminološko je delo naslonjeno na predhodni pravopis. Novo izrazje je uporabljeno v poglavjih, ki so tudi tematsko novitete, npr. poglavje o kraticah (izraz je rabljen za vse tipe krajšav – za okrajšave, simbole in kratice). Prvič je uporabljen izraz »stvarno ime«. Posamezni izrazi, ki jih danes poznamo kot izrazijska izhodišča pravopisne problematike, so sicer evidentirani v slovarskem delu, niso pa uporabljeni kot teoremi (npr. »besedotvorje«).
S spremembo družbene ureditve in dejstvom, da je SP 1950 prvi pravopis, ki je izšel v tem obdobju, je povezana uvedba novih terminov za opisovanje verske tematike (»imena veroslovnih bitij«, »imena poosebljenih bitij«).
Ilustrativni korpus
Medtem ko se ilustrativni korpus vseh medvojnih pravopisov precej ponavlja, je iz gradiva v SP 1950 razvidna sprememba, ki izhaja iz nove družbene ureditve. Zlasti v teoretičnem delu, tj. pravilih, so zgledi glede na SP 1935 aktualizirani (Ministrstvo za prosveto LRS, Titova Jugoslavija; Sperans) in pomnoženi. V slovarskem delu je uporaba iztočničnih besed le izjemoma ponazorjena z zgledi iz skladenjske rabe: a) za lažje razumevanje pomena (plene [...] kadar se železo ali jeklo v tankih platničicah ali kožicah lušči, vele, da ima plene (Fran Erjavec)), b) za ponazoritev rabe (pljunek [...] ob pljunku kamna v vodo so se vsi zdrznili). V pravilih je zlasti v poglavjih o rabi velike/male začetnice, pisanju skupaj in narazen, pisanju prevzetih besed itd. ponazarjanje omejeno na leksikalne zglede in imena (Kranjska Čbelica, Mali Karpati, polotok Istra), pri prikazovanju skladenjske razčlenjenosti in stilne podobe jezika v poglavju Ločila pa je uporabljenih več stavčnih zgledov, iz katerih je mogoče razbrati več sprememeb glede na predhodna dela. Avtorstvo teh navadno ni dokumentirano. Pogosto so navedeni izseki iz del slovenskih klasikov (npr. France Prešeren, Ivan Cankar, Josip Jurčič, Oton Župančič) in iz obdobja vojne ter aktualnega družbeno-političnega dogajanja (Naši ljudje pa so padali v Krškem, v Dragi, v Dachauu, v Celju, na Rabu.; Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci.; Naloge AFŽ so bile določene na I. kongresu.). Primerjava s predhodnimi pravopisi izkazuje tudi izpust vseh vsebin, povezanih s krščansko versko mislijo. V tem smislu je prilagojeno tudi poglavje Spoštovanje, ki ilustrativno prikazuje družbeno spremembo razmer: Množice so navdušeno pozdravljale Maršala (namesto: maršala Tita); Ves narod je razumel pomen Fronte (Osvobodilne fronte).
Normativna usmeritev
V povojnem SP 1950 je bila ponovno uvedena izrecna normativnost, kar je zagotovo posledica razrahljane norme v novih družbenih razmerah: v knjižni jezik so bolj kot prej začeli vdirati neknjižni in narečni izrazi, mnogokrat se je izgubilo nasprotje domače – tuje, besede pa so se zapisovale – kolikor so se sploh pisale, saj je prevladoval govorjeni jezik – v svoji fonetični obliki, kar je po mnenju jezikoslovcev posledica dejstva, da so javno začeli pisati tudi manj izobraženi ljudje in da se je novi jezik uradnih in upravnih besedil od prejšnjega zelo razlikoval. Sredstva za izražanje normativnosti so v slovarskem delu SP 1950 grafična: prepovedovalni križec označuje za knjižni jezik nedovoljene besede (+etaža, +kela, +jadikovati, +horda, +marela, +lojtra), s (peterokrako) zvezdico pa označujejo pogojno dovoljene besede za rabo v knjižnem jeziku (*etui, *gamaša, *mansarda, *pardon, *podvig, *serpentina). Sestavljavci SP 1950 so bili nenaklonjeni predvsem besedotvornim novostim, npr. sestavljenkam (medjed; nadkuhar, predjed, predvečer), ki so kasneje postale nevtralne sestavine knjižnega jezikovnega sistema. Po drugi strani so prepovedali narazen pisane besedne enote tipa +alfa žarki, +alpaka blago,+alpaka srebro, +angora koza, pri katerih je raba še danes neustaljena, normativno jezikoslovje pa v dvomih zaradi tujejezičnega vpliva. Načelo normativnega vrednotenja jezikovnih sredstev je bilo v veliki meri osnovano na črno-belem ocenjevanju jezikovnih pojavov in na literarnih merilih pravilnosti.
Obvestilnost
Oba povojna pravopisna slovarja sta bila v makrostrukturnem smislu precej povečana glede na svoje predhodnike, kar naj bi bilo deloma posledica jezikovne evolucije, deloma pa so geslovnik širili s starinskimi in narečnimi iztočnicami, zaradi česar so kritiki zlasti SP 1950 očitali, da je prenapolnjen z nenavadnimi izrazi, kar dokazuje tudi količinsko širjenje slovarskega gnezda. SP 1950 sicer uvaja že v prejšnjih pravopisih uveljavljeno obvestilnost glede zapisa, pravorečja in oblikoslovja ob vsaki slovarski iztočnici in ugnezdenih leksemih (bárva -e ž rod. mn. barv), sočasno pomanjkanje pomenskorazlagalnega slovarja pa je povzročilo, da se je v SP 1950 opazno povečalo število neleksikalnih pomenskih razlag (balzam – se rabi kot mazilo) in iztočnic z razčlenjeno pomensko strukturo (banket – 1. slavnostni obed, 2. obkrajek, hodnik ob robu ceste ali mostu). Do tedaj so ob manj znanih ali prevzetih besedah namreč prevladovale domače razlagalne sopomenke (baroka – lasulja). Tako kot predhodna slovarska dela tega tipa je tudi SP 1950 le posredno obvestilen za vprašanja skladnje in frazeologije.
Vpliv na delo
Na SP 1950 je v največji meri vplival njegov predhodnik (tako so avtorji zapisali tudi v uvodu), izjema so posamezna nova poglavja, ki izhajajo iz ugotovljenih sprememb v jezikovni normi obdobja 25 let (npr. kratice), ki jih je prinesla nova družbena stvarnost. Odklon je tudi način vrednotenja besed, kjer so se vrnili k izrecnemu normiranju.
Vpliv na nadaljnja dela
SP 1950 je bil delovno izhodišče naslednjega pravopisa – SP 1962.
Literatura
Dobrovoljc 2004; Dobrovoljc in Bizjak Končar 2011; ES; SBL; Vodušek 1950, 1952. Seznam...
Avtor opisa
Helena Dobrovoljc
Navedite kot
Helena Dobrovoljc: Fran Ramovš, Oton Župančič, Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Matej Šmalc, Jakob Šolar. Slovenski pravopis. V: Ahačič, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Različica 1.0. http://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/41/1950-skupinski-zupancicev. Zadnja sprememba 10. 6. 2015.