Obdobje
20. stol.
Ime avtorja
Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Lino Legiša, Janko Moder, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Matej Šmalc, Jakob Šolar, France Tomšič.
Letnica rojstva in smrti
1897–1985; 1898–1975; 1908–1980; 1914–2006; 1901–1963;1885–1963; 1888–1960; 1896–1968, 1905 –1975
Kratek življenjepis avtorja
Anton Bajec: Slovenski jezikoslovec, slavist in romanist, rojen v Polhovem Gradcu. Habilitiral se je v Parizu, doktoriral v Ljubljani (1923), kjer je postal profesor in ravnatelj Ženske gimnazije. Po 2. sv. vojni je poučeval na učiteljišču (do 1947), nato je bil do leta 1962 predavatelj za slovenski knjižni jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Bil je med sestavljavci obeh največjih povojnih pravopisov (1950 in 1962) ter Načrta za izdajo novega slovenskega pravopisa (1981). Od leta 1962 zaposlen na Inštitutu za slovenski jezik SAZU; predsednik oziroma sopredsednik komisije za pravopis in član glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Sodeloval je pri slovnici (1940) in pri pripravi čitank za srednjo šolo, ki so bile večkrat predelane in ponatisnjene (1947–64). Prevajalec iz francoščine in angleščine, soavtor Italijansko-slovenskega slovarja (1941, 1971). Raziskovalec besedotvorja in avtor monografije Besedotvorje slovenskega jezika (1950–59). Umrl je v Ljubljani.
Rudolf Kolarič: Slovenski jezikoslovec, rojen v Ilovcih. Po osnovnem šolanju in gimnaziji v Mariboru in Ljubljani (1911–19) je diplomiral iz slavistike, germanistike in primerjalnega jezikoslovja na ljubljanski filozofski fakulteti (1923), tam tudi doktoriral (1923). Asistent slavistične stolice na ljubljanski filozofski fakulteti (do leta 1927), profesor na klasični in realni gimnaziji v Ljubljani (1927–47), kasneje znanstveni sodelavec SAZU (1947–58) in redni profesor na Univerzi v Novem Sadu (1958–68). Strokovno deloval kot član skupine čitankarjev, tj. slovničarjev, (1934–45), bil sodelavec obeh povojnih slovenskih pravopisov (1950, 1962), deloval na področju jezikovnokulturne in jezikovnosvetovalne dejavnosti (Jezikovno rešeto, 1931) in v radijskih oddajah pred 2. sv. vojno. Bil aktiven tudi kot narečjeslovec za področje vzhodne Slovenije in pivškega govora. Izvajal je tudi psiholingvistične raziskave. Umrl je v Ljubljani.
Lino Legiša: Slovenski jezikoslovec, rojen v Škofljah pri Divači. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani je študiral slavistiko (1930–34) in bil suplent na klasični gimnaziji v Ljubljani (1935–37). Do začetka 2. sv. vojne je služboval kot profesor na celjski gimnaziji. Doktoriral je z disertacijo Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Kranjsko Čbelico (1938). Študijsko se je izpopolnjeval tudi v Parizu. Kot pripadnik odporniškega gibanja (Osvobodilna fronta) je po 2. sv. vojni vodstveno funkcijo v odseku za literaturo na ministrstvu za prosveto, nato je služboval kot profesor na srednjih šolah (1946–54), od 1955 dalje je deloval na Inštitutu za slovenski jezik na SAZU, ob tem je predaval tudi svetovno in jugoslovansko književnost na igralski akademiji. Bil je v uredniških odborih slovenistične revije Jezik in slovstvo, akademijskega Slovenskega pravopisa (1962) in Slovarja slovenskega knjižnega jezika ter sourednik in soavtor Zgodovine slovenskega slovstva. Ukvarjal se je predvsem z znanstveno obdelavo starejše slovenske literature. Umrl je v Ljubljani.
Janko Moder: Slovenski prevajalec, rojen v Dolu pri Ljubljani. Po končanem osnovnem šolanju v rojstnem kraju se je vpisal na Marijanišče, kasneje pa na slavistiko na ljubljansko filozofsko fakulteto, kjer je diplomiral (1939). Poučeval je na ljubljanski gimnaziji, delal kot dramaturg v Državnem gledališču v Ljubljani (1944). Postal je svobodni prevajalec in soustanovitelj ter predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev. Bil je tudi prvi predsednik Zveze društev prevajalcev Jugoslavije (1972–74). Kot prevajalec iz več kot 20 evropskih jezikov je postal član pravopisnih komisij pri SAZU in bil sodelavec pri vseh treh pravopisih 1950 (sodeloval pri odtisih), 1962 (član uredniškega odbora), 1990 (član uredniškega odbora za pripravo pravil). Bil je član t. i. svetovalnega telesa za jezikovna vprašanja (Jezikovno razsodišče) in lektor za pisano in govorjeno jezikovno podobo. Umrl je v Ljubljani.
Anton Sovrè: Slovenski jezikoslovec, prevajalec iz klasičnih jezikov, rojen v Šavni Peči pri Zidanem Mostu. Po končani osnovi šoli (1898) je obiskoval gimnaziji v Celju in Ljubljani, kjer je maturiral (1906). Po maturi je služil vojaščino, nato je študiral klasično filologijo na Dunaju in v Gradcu (delni izpit 1912). Leta 1913 je bil vpoklican v vojaško službo v Črni gori; ko je izbruhnila 1. sv. vojna, je bil na karpatski fronti ranjen v glavo. Po vojni služboval v Ljubljani na klasični gimnaziji (1926–32), kazensko pa tudi na gimnaziji v Pančevu (1932–33), v Sremskih Karlovcih (1933–34), na II. gimnaziji v Ljubljani (1934–38). V tem obdobju je začel prevajati in je ustvaril pomembne prevode svetovnih klasikov, o prevajanju pa je tudi teoretično razmišljal in pisal. Do 2. sv. vojne je delal v Beogradu kot inšpektor klasičnih jezikov pri ministrstvu za prosveto. Vojna ga je dohitela v Ljubljani, kjer je bil leta 1941 dodeljen kot inšpektor prosvetnemu oddelku banske uprave in tu ostal do 1945. Po vojni je bil profesor klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1946–56). Od leta 1953 je bil redni član SAZU. Sodeloval je pri razpravah o pouku in problemih slovenščine, zato so ga pritegnili k izdaji srednješolske slovnice 1939 in Slovenskih čitank I–IV (1931–35). Bil je član pravopisne komisije SAZU, ki je pripravila Slovenski pravopis 1962. Umrl je v Ljubljani.
Matej Šmalc: Slovenski prevajalec, esejist, lit. kritik, rojen v Ribnici. Po osnovnem šolanju v Ribnici je bil zaradi nacionalnega aktivizma izključen iz vseh avstrijskih srednjih šol, zato je gimnazijo zaključil na Sušaku (Reka, Hr.). Študiral je romanistiko v Firencah, na Dunaju in v Parizu. leta 1915 je bil na Dunaju promoviran z disertacijo Leopardi in nemška romantika. V 1. sv. vojni je bil ranjen, nato je bil propagandni referent pri Narodnem svetu v Ljubljani. V obdobju 1919–20 je imel različne funkcije: tiskovni dopisnik v Ženevi; tiskovni referent deželne vlade za Slovenijo; glavni urednik Celovških novic, tolmač pri razmejitveni komisiji (jugoslovansko-italijansko-avstrijska meja). Bil je sekretar ljubljanske univerze (1920–33), kazensko upokojen zaradi podpore študentskim gibanjem. Ob izbruhu 2. sv. vojne se je zaradi protifašističnih dejavnosti s Francozi umaknil v Toulouse in Marseille, nato se je vrnil v Ljubljano. Po vojni je bil upravnik znanstvene pisarne SAZU, član terminološke komisije, komisije za slovar slov. knjižnega jezika, etimološki slovar in slovenski pravopis. Živel je boemsko, prevajal gledališka besedila in bil nadarjen poliglot (govoril je angleško, francosko, italijansko, slovanske jezike in švedščino). Umrl je v Ribnici.
Jakob Šolar: Slovenski jezikoslovec, duhovnik, slavist in romanist, rojen na Rudnu pri Železnikih. Po osnovnem šolanju (Dražgoše, Škofja Loka) je odšel v ljubljansko Marijanišče (1905–07) in kasneje na klasično gimnazijo, kjer je leta 1915 maturiral. Po študiju bogoslovja (1915–19) je študiral slovenščino in francoščino na ljubljanski filozofski fakulteti (diplomiral 1922). Izpopolnjeval se je v Strasbourgu (1920) in Parizu (1922–24). Kot profesor na škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani (1927–41) je organiziral skupino jezikoslovcev, ki so priskrbeli učbenike slovenščine za šole. Deloval ne področju glasoslovja, opisal ga je v tretji izdaji Breznikove slovnice (1924), v med- in povojnih slovnicah (1940, 1947, 1956) ter v Slovenskem pravopisu 1962 (deloma že v SP 1950). Bil je zaslužen za ureditev izdaje leta 1937. Organiziral je zbiranje jezikovnega gradiva za slovar slovenskih krajevnih in ledinskih imen, bil je svetovalec pri raznih strokovnih terminologijah. Pisal je jezikoslovne ocene in kritike, prevajal iz francoščine. Med 2. sv. vojno je bil aretiran in interniran v Dachau. Po koncu 2. sv. vojne je bil ponovno imenovan za profesorja, na Ramovševo pobudo je v obdobju (1946–49) na SAZU opravljal ekscerptorska in redaktorska dela za novi slovar knjižnega jezika. Po Ramovševi smrti so ga odpustili in po montiranem političnem procesu zaprli z obtožbo narodnega izdajstva (1952) Po izpustitvi je leta 1958 postal kanonik ljubljanskega kapitlja in ravnatelj škofijske gimnazije v likvidaciji, leta 1965 prelat in kot pobudnik njegove ustanovitve tudi častni član Slavističnega društva Slovenije. Umrl je v Ljubljani.
France Tomšič: Slovenski jezikoslovec, rojen v Trebnjem. Osnovno šolo (1911–15) in gimnazijo (1915–23) je obiskoval v Novem mestu, nato je na ljubljanski filozofski fakulteti študiral slavistiko in leta 1928 diplomiral. Izpopolnjeval se je na Jagelonski univerzi v Krakovu in Varšavi (1928–29) ter decembra 1930 doktoriral v Ljubljani (disertacija Jezik v Janeza Svetokriškega Sacrum Promptuarium). Kot gimnazijski profesor je služboval na gimnazijah v Ljubljani in Kranju (1931–48), nato je bil nameščen na Višjo pedagoško šolo v Ljubljani kot profesor slovenščine (1949–53). Leta 1953 je postal izredni profesor za starocerkvenoslovanščino in slovansko filologijo na ljubljanski filozofski fakulteti. Ukvarjal se je z zgodovino jezika, zlasti prvimi razvojnimi obdobji. Od 1961–71 je predaval starocerkvenoslovanščino in zgodovino slovenske književnosti. Ob tem je bil zaposlen na SAZU kot znanstveni svetnik pri komisiji za slovensko gramatiko, filologijo in pravopis pri SAZU. Bil je član uredniškega odbora pri Slovenskem pravopisu 1962 in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Umrl je v Ljubljani.
Rudolf Kolarič: Slovenski jezikoslovec, rojen v Ilovcih. Po osnovnem šolanju in gimnaziji v Mariboru in Ljubljani (1911–19) je diplomiral iz slavistike, germanistike in primerjalnega jezikoslovja na ljubljanski filozofski fakulteti (1923), tam tudi doktoriral (1923). Asistent slavistične stolice na ljubljanski filozofski fakulteti (do leta 1927), profesor na klasični in realni gimnaziji v Ljubljani (1927–47), kasneje znanstveni sodelavec SAZU (1947–58) in redni profesor na Univerzi v Novem Sadu (1958–68). Strokovno deloval kot član skupine čitankarjev, tj. slovničarjev, (1934–45), bil sodelavec obeh povojnih slovenskih pravopisov (1950, 1962), deloval na področju jezikovnokulturne in jezikovnosvetovalne dejavnosti (Jezikovno rešeto, 1931) in v radijskih oddajah pred 2. sv. vojno. Bil aktiven tudi kot narečjeslovec za področje vzhodne Slovenije in pivškega govora. Izvajal je tudi psiholingvistične raziskave. Umrl je v Ljubljani.
Lino Legiša: Slovenski jezikoslovec, rojen v Škofljah pri Divači. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani je študiral slavistiko (1930–34) in bil suplent na klasični gimnaziji v Ljubljani (1935–37). Do začetka 2. sv. vojne je služboval kot profesor na celjski gimnaziji. Doktoriral je z disertacijo Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Kranjsko Čbelico (1938). Študijsko se je izpopolnjeval tudi v Parizu. Kot pripadnik odporniškega gibanja (Osvobodilna fronta) je po 2. sv. vojni vodstveno funkcijo v odseku za literaturo na ministrstvu za prosveto, nato je služboval kot profesor na srednjih šolah (1946–54), od 1955 dalje je deloval na Inštitutu za slovenski jezik na SAZU, ob tem je predaval tudi svetovno in jugoslovansko književnost na igralski akademiji. Bil je v uredniških odborih slovenistične revije Jezik in slovstvo, akademijskega Slovenskega pravopisa (1962) in Slovarja slovenskega knjižnega jezika ter sourednik in soavtor Zgodovine slovenskega slovstva. Ukvarjal se je predvsem z znanstveno obdelavo starejše slovenske literature. Umrl je v Ljubljani.
Janko Moder: Slovenski prevajalec, rojen v Dolu pri Ljubljani. Po končanem osnovnem šolanju v rojstnem kraju se je vpisal na Marijanišče, kasneje pa na slavistiko na ljubljansko filozofsko fakulteto, kjer je diplomiral (1939). Poučeval je na ljubljanski gimnaziji, delal kot dramaturg v Državnem gledališču v Ljubljani (1944). Postal je svobodni prevajalec in soustanovitelj ter predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev. Bil je tudi prvi predsednik Zveze društev prevajalcev Jugoslavije (1972–74). Kot prevajalec iz več kot 20 evropskih jezikov je postal član pravopisnih komisij pri SAZU in bil sodelavec pri vseh treh pravopisih 1950 (sodeloval pri odtisih), 1962 (član uredniškega odbora), 1990 (član uredniškega odbora za pripravo pravil). Bil je član t. i. svetovalnega telesa za jezikovna vprašanja (Jezikovno razsodišče) in lektor za pisano in govorjeno jezikovno podobo. Umrl je v Ljubljani.
Anton Sovrè: Slovenski jezikoslovec, prevajalec iz klasičnih jezikov, rojen v Šavni Peči pri Zidanem Mostu. Po končani osnovi šoli (1898) je obiskoval gimnaziji v Celju in Ljubljani, kjer je maturiral (1906). Po maturi je služil vojaščino, nato je študiral klasično filologijo na Dunaju in v Gradcu (delni izpit 1912). Leta 1913 je bil vpoklican v vojaško službo v Črni gori; ko je izbruhnila 1. sv. vojna, je bil na karpatski fronti ranjen v glavo. Po vojni služboval v Ljubljani na klasični gimnaziji (1926–32), kazensko pa tudi na gimnaziji v Pančevu (1932–33), v Sremskih Karlovcih (1933–34), na II. gimnaziji v Ljubljani (1934–38). V tem obdobju je začel prevajati in je ustvaril pomembne prevode svetovnih klasikov, o prevajanju pa je tudi teoretično razmišljal in pisal. Do 2. sv. vojne je delal v Beogradu kot inšpektor klasičnih jezikov pri ministrstvu za prosveto. Vojna ga je dohitela v Ljubljani, kjer je bil leta 1941 dodeljen kot inšpektor prosvetnemu oddelku banske uprave in tu ostal do 1945. Po vojni je bil profesor klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1946–56). Od leta 1953 je bil redni član SAZU. Sodeloval je pri razpravah o pouku in problemih slovenščine, zato so ga pritegnili k izdaji srednješolske slovnice 1939 in Slovenskih čitank I–IV (1931–35). Bil je član pravopisne komisije SAZU, ki je pripravila Slovenski pravopis 1962. Umrl je v Ljubljani.
Matej Šmalc: Slovenski prevajalec, esejist, lit. kritik, rojen v Ribnici. Po osnovnem šolanju v Ribnici je bil zaradi nacionalnega aktivizma izključen iz vseh avstrijskih srednjih šol, zato je gimnazijo zaključil na Sušaku (Reka, Hr.). Študiral je romanistiko v Firencah, na Dunaju in v Parizu. leta 1915 je bil na Dunaju promoviran z disertacijo Leopardi in nemška romantika. V 1. sv. vojni je bil ranjen, nato je bil propagandni referent pri Narodnem svetu v Ljubljani. V obdobju 1919–20 je imel različne funkcije: tiskovni dopisnik v Ženevi; tiskovni referent deželne vlade za Slovenijo; glavni urednik Celovških novic, tolmač pri razmejitveni komisiji (jugoslovansko-italijansko-avstrijska meja). Bil je sekretar ljubljanske univerze (1920–33), kazensko upokojen zaradi podpore študentskim gibanjem. Ob izbruhu 2. sv. vojne se je zaradi protifašističnih dejavnosti s Francozi umaknil v Toulouse in Marseille, nato se je vrnil v Ljubljano. Po vojni je bil upravnik znanstvene pisarne SAZU, član terminološke komisije, komisije za slovar slov. knjižnega jezika, etimološki slovar in slovenski pravopis. Živel je boemsko, prevajal gledališka besedila in bil nadarjen poliglot (govoril je angleško, francosko, italijansko, slovanske jezike in švedščino). Umrl je v Ribnici.
Jakob Šolar: Slovenski jezikoslovec, duhovnik, slavist in romanist, rojen na Rudnu pri Železnikih. Po osnovnem šolanju (Dražgoše, Škofja Loka) je odšel v ljubljansko Marijanišče (1905–07) in kasneje na klasično gimnazijo, kjer je leta 1915 maturiral. Po študiju bogoslovja (1915–19) je študiral slovenščino in francoščino na ljubljanski filozofski fakulteti (diplomiral 1922). Izpopolnjeval se je v Strasbourgu (1920) in Parizu (1922–24). Kot profesor na škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani (1927–41) je organiziral skupino jezikoslovcev, ki so priskrbeli učbenike slovenščine za šole. Deloval ne področju glasoslovja, opisal ga je v tretji izdaji Breznikove slovnice (1924), v med- in povojnih slovnicah (1940, 1947, 1956) ter v Slovenskem pravopisu 1962 (deloma že v SP 1950). Bil je zaslužen za ureditev izdaje leta 1937. Organiziral je zbiranje jezikovnega gradiva za slovar slovenskih krajevnih in ledinskih imen, bil je svetovalec pri raznih strokovnih terminologijah. Pisal je jezikoslovne ocene in kritike, prevajal iz francoščine. Med 2. sv. vojno je bil aretiran in interniran v Dachau. Po koncu 2. sv. vojne je bil ponovno imenovan za profesorja, na Ramovševo pobudo je v obdobju (1946–49) na SAZU opravljal ekscerptorska in redaktorska dela za novi slovar knjižnega jezika. Po Ramovševi smrti so ga odpustili in po montiranem političnem procesu zaprli z obtožbo narodnega izdajstva (1952) Po izpustitvi je leta 1958 postal kanonik ljubljanskega kapitlja in ravnatelj škofijske gimnazije v likvidaciji, leta 1965 prelat in kot pobudnik njegove ustanovitve tudi častni član Slavističnega društva Slovenije. Umrl je v Ljubljani.
France Tomšič: Slovenski jezikoslovec, rojen v Trebnjem. Osnovno šolo (1911–15) in gimnazijo (1915–23) je obiskoval v Novem mestu, nato je na ljubljanski filozofski fakulteti študiral slavistiko in leta 1928 diplomiral. Izpopolnjeval se je na Jagelonski univerzi v Krakovu in Varšavi (1928–29) ter decembra 1930 doktoriral v Ljubljani (disertacija Jezik v Janeza Svetokriškega Sacrum Promptuarium). Kot gimnazijski profesor je služboval na gimnazijah v Ljubljani in Kranju (1931–48), nato je bil nameščen na Višjo pedagoško šolo v Ljubljani kot profesor slovenščine (1949–53). Leta 1953 je postal izredni profesor za starocerkvenoslovanščino in slovansko filologijo na ljubljanski filozofski fakulteti. Ukvarjal se je z zgodovino jezika, zlasti prvimi razvojnimi obdobji. Od 1961–71 je predaval starocerkvenoslovanščino in zgodovino slovenske književnosti. Ob tem je bil zaposlen na SAZU kot znanstveni svetnik pri komisiji za slovensko gramatiko, filologijo in pravopis pri SAZU. Bil je član uredniškega odbora pri Slovenskem pravopisu 1962 in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Umrl je v Ljubljani.
Izvirni naslov pravopisa
Slovenski pravopis.
Ostali naslovi v rabi
SP 1962.
Vrsta dela
Razširjeni pravopis, sestavljen iz teoretičnega dela (pravila) in slovarskega dela (slovar). Obsegovno in obvestilno je glede na predhodno izdajo iz leta 1950 razširjen z novimi pravilih in pomenskimi informacijami. Ohranjeno je slovarsko gnezdenje. Izrecna normativnost. Stilna priporočila. Izidu pravopisa je sledila polemika, poimenovana »bralec – bravec«.
Vrsta dela (ključne besede)
Razširjeni pravopis.
Leto in kraj 1. izdaje
1962, Ljubljana.
Uporabljena izdaja
1962, Ljubljana.
Fizični opis
1054 str.
Število znakov
3,665.246 [177.354 (pravila) + 3,487.992 (slovar)]
Faksimili, reprinti, elektronske izdaje
Elektronska izdaja omogoča tudi iskanje po besedilu.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Slovenščina.
Jezik primerov
Slovenščina.
Povzetek vsebine
Navodila za uporabo (5), Seznam kratic v Slovenskem pravopisu (10). UVOD: Govor in pisava (13–27), O pogovornem jeziku (27–28), Poudarek (28–32), Deljenje (32–33), O rabi velikih in malih črk (33–39), Raba domačih lastnih imen (39–49), Tuja lastna imena (49–67), O rabi in pisavi tujk (67), O rabi in pisavi pripon (72), Pisanje skupaj in narazen [Pisava sestavljenih besed] (75), Ločila (81), Kratice (90). SLOVAR (95−1036). DODATEK: Kratice in znamenja (1037), Korekturna znamenja (1045), Popravki (1049), Prošnja (1049).
Avtorjev namen
Povojne družbene okoliščine so občutno zaznamovale podobo knjižnega jezika, česar SP 1950 kljub prizadevanjem ni realno odslikoval. Namen SP 1962 je bil preseči vedno večjo oddaljenost med želenim standardom in rabo knjižnega jezika, katerega raven je zaradi družbenih sprememb občutno padla. Nekatere prepovedi starega pravopisnega priročnika so bile, upoštevajoč jezikovno rabo, preostre: npr. sestavljenke (medjed; nadkuhar, predjed, predvečer), ki jih je SP 1950 prepovedoval ali odsvetoval, so postale nevtralne sestavine knjižnega jezikovnega sistema ipd.
Splošni pomen
Priprave na izid SP 1962 je spodbudila vse večja oddaljenost med jezikovnim predpisom in dejansko jezikovno rabo, ki je SP 1950 s ponavljanjem že zastarelih jezikovnih pravil ni presegel. Odmevi ob izidu slednjega so namreč kazali na to, da so nedoslednosti tudi posledica metodološke nezmožnosti tradicionalno, mladogramatično usmerjenih jezikoslovcev ob razmahu pisanih besedil in povečanju števila pišočih. Takoj po izidu SP 1962 je javnost zavrnila reformo glede zapisovanja priponskega obrazila -lec/-vec (protielkarsko reformo) in SAZU je morala pod pritiskom pišočih, zlasti pa pedagoških delavcev in društva književnikov, uporabnike glede tega vprašanja usmeriti k SP 1950, s čimer je novemu priročniku »pomagala« zmanjšati njegovo normativno kompetentnost. Temu bi se bilo mogoče izogniti tudi s predhodno predstavitvijo pravopisnih rešitev v strokovni oz. zainteresirani javnosti. Sicer je priročnik glede na predhodnike vsebinsko precej razširjen, saj so uvodoma obsežno predstavljena načela glede uresničevanja govora v pisavi, ostala poglavja pa so strukturirana podrobneje kot v prejšnjih pravopisih. Slovar je razširjen s slovničnimi informacijami glede oblikoslovja, besedotvorja in skladnje, s podatki o funkcijskih vidikih rabe posameznih leksemov.
Številnost polemik, pa tudi krajših prispevkov, je pokazala, da ob pripravi SP 1962 niso bila razjasnjena načelna vprašanja spreminjanja kodifikacije. Z današnje perspektive je očitno, da je bila zaradi razvpite afere množica drugih nedoslednosti potisnjena vstran (npr. zapisovanje večbesednih zemljepisnih imen, pisanje skupaj in narazen, pisanje prevzetih besed, izrecno normativno vrednotenje namesto upoštevanja zvrstnega jezikovnega modela, glasoslovne nepravilnosti idr.) in da so jih začele razreševati šele razprave mlajšega rodu jezikoslovcev (Jože Toporišič, Jakob Rigler).
Številnost polemik, pa tudi krajših prispevkov, je pokazala, da ob pripravi SP 1962 niso bila razjasnjena načelna vprašanja spreminjanja kodifikacije. Z današnje perspektive je očitno, da je bila zaradi razvpite afere množica drugih nedoslednosti potisnjena vstran (npr. zapisovanje večbesednih zemljepisnih imen, pisanje skupaj in narazen, pisanje prevzetih besed, izrecno normativno vrednotenje namesto upoštevanja zvrstnega jezikovnega modela, glasoslovne nepravilnosti idr.) in da so jih začele razreševati šele razprave mlajšega rodu jezikoslovcev (Jože Toporišič, Jakob Rigler).
Terminološke inovacije
Glede na to, da je SP 1962 v posameznih poglavjih posodobljen, v drugih pa ostaja v tradicionalnem pojmovnem in normativnem sistemu, posledično tudi terminologija ostaja deloma v tradicionalnem deloma sodobnem pojmovnem aparatu: uvedeni so izrazi »zemljepisno ime«, »predložno ime«, »razzlogovanje« je zamenjano z »deljenjem«. Pri ločilih je npr. uveden »vezajni pomišljaj«, ki se danes imenuje »predložni pomišljaj«. Današnje »zloženke s črkovno, kratično ali številčno sestavino« so v SP 1962 »sklopi, ki imajo v prvem delu znamko« – kategorijo ta pravopis definira na novo.
Slovarski del prinaša celo paleto funkcijskozvrstnih oznak, ki izhajajo tudi iz koncepta vzporedno nastajajočega enojezičnega razlagalnega slovarja.
Slovarski del prinaša celo paleto funkcijskozvrstnih oznak, ki izhajajo tudi iz koncepta vzporedno nastajajočega enojezičnega razlagalnega slovarja.
Ilustrativni korpus
Podobno kot v SP 1950 je tudi v SP 1962 ponazarjanje ustrezne jezikovne rabe prilagojeno povojni družbeni stvarnosti v Sloveniji. Ilustrativno gradivo je precej bolj pestro in notranje členjeno, leksikalni ponazarjalni zgledi so vzeti iz družbenega okolja, gre npr. za imena slovenskih umetnikov, politikov (Jakac Jakca, Edi Edija), imena organov oblasti (ObLO = občinski ljudski odbor), pa tudi povsem nevtralna imena (Janez Kovač). Stavčna ponazorila pogosteje kot v predhodnih pravopish segajo na področje strokovnega in poljudnostrokovnega jezika (Participi (deležniki) so v ljudskem govoru zelo redki), ljudskih modrosti (Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš.) in slovstvene tradicije, zlasti Franceta Prešerna in Ivana Cankarja. Za uporabnika najbolj očitna sprememba glede ilustrativnega gradiva v SP 1962 je v slovarju, kjer je ponazarjanje rabe s tipičnimi besednimi zvezami že skoraj na ravni enojezičnega razlagalnega slovarja (vonj: vijolice imajo prijeten vonj; vonj po vijolicah, po medu; zmaj: zmaja spuščati, leteči zmaj), ki ga je ta slovar v slovenskem prostoru deloma nadomeščal. (Prvi enojezični razlagalni slovar slovenščine je začel izhajati šele leta 1970.)
Normativna usmeritev
Načelo črno-belega vrednotenja in presojanja besedišča z vidika literarne pravilnosti je uveljavljeno tudi v SP 1962. Nekatere prepovedi starega pravopisnega priročnika so se občutile ob pripravljanju novega preostre in sestavljavci so pred izidom priročnika napovedovali sprostitev normativnosti, a se je kasneje izkazalo, da je normativno presojanje tudi v SP 1962 podvrženo logiki predpisovalnosti. V slovarskem delu je normativnost razpršena na sistem treh simbolov (zvezdico, krožec in puščico), ki med seboj niso dovolj razlikovalni, da bi ponujali nedvoumno normativno informacijo: (a) zvezdice kažejo na »ljudske izposojenke« (*gril ščurek, muren, cvrček; *repetnica perutnica), (b) puščica opozarja, da beseda (zveza) »ni najbolj domača in najboljša«, zato podaja ustreznejše izraze (rever --> zaslec, zavihek pri obleki; rezultirati: iz tega rezultira --> iz tega sledi), (c) krožec, ki ga imenujejo »ničla«, pa pomeni, »da beseda ali zveza za knjižno rabo ni dovoljena« (°gres zdrob, °ostaviti zapustiti). Tudi v pravilih SP 1962 opozarja na jezikovne posebnosti, ki niso dovoljene v knjižnem jeziku, npr. na neustrezno izražanje svojine (°mojster Plečnikova šola), na prepovedano pisno dodajanje sklonil in nakazovanje pregibanja pri kraticah. S SP 1962 je bila uradno prepovedana raba starejših poimenovanj tipa Frankobrod, Inomost, Monakovo, Solnograd ipd. Precej prepovedanih sredstev je bilo kasneje (npr. že v SSKJ) obravnavanih kot nevtralnih ali le stilno zaznamovanih (v SP 2001).
Obvestilnost
Tako kot SP 1950 tudi SP 1962 ohranja uveljavljeno pravopisno obvestilnost glede zapisa, pravorečja in oblikoslovja, ki pa jo nadgradi s slovničnimi in skladenjskimi informacijami. Te so prikazane neposredno s slovarskimi oznakami, ki kažejo na odklone od običajne paradigme in nepredvidljivo oblikotvorje, besedotvorna obvestilnost pa je najbolj razvidna iz zapisa tvorjenk v samostojnih iztočničnih sestavkih ali ob obrazilnih iztočnicah, ki navadno podajajo tudi pomen obrazila (pra- predpona pomeni davno preteklost, prvotnost, ohrani svoj poudarek: pračlovek). Dejstvo, da je pomenska obvestilnosti v pravopisnih slovarjih zgolj fakultativna, se kaže zlasti v povsem neenotni zasnovi pomenskorazlagalnega dela slovarskega sestavka, ki se mu v SP 1962 pridruži še ilustrativni del s tipičnimi besednimi zvezami. V slovarju se je koncentracija različnih nepravopisnih podatkov še povečala, zlasti se je namnožilo število novotvorjenk, torej še nenormiranih besed, in ilustrativnega gradiva. Druga novost SP 1962 je uvajanje sistema funkcijskozvrstnih oznak, ki skupaj s pomenskimi razlagami pomagajo pri uvrščanju besed v ustrezne položaje rabe, kar naj bi sledilo normativnemu namenu priročnika. Sestavljavci slovarja namreč pomensko obvestilnost povezujejo z normativno usmerjevalnim značajem slovarja, saj naj bi tako lahko skrbeli za »vzgojo dobrega sloga«, utemeljujejo sestavljavci.
Vpliv na delo
V uvodnem poglavju k izdaji SP 1962 so avtorji zapisali, da »nova izdaja Slovenskega pravopisa sloni na načelih Slovenskega pravopisa iz leta 1950, le da še bolj izčrpno obravnava vsa tri področja: slovar, pravorečje in pravopis«. Nespregledljivo izhodišče teoretičnega dela pravopisa je t. i. slovnica štirih avtorjev iz leta 1956. Glede na to, da sta tako Slovenski pravopis 1950 kot Slovenski pravopis 1962 nastajala na Inštitutu za slovenski jezik SAZU, kjer se je zbiralo gradivo za veliki slovar knjižnega jezika, slovar očitno nakazuje izhodišča pomenskorazlagalnega slovaropisja, tako pri gradivski osnovi kot pri funkcijskem vrednotenju besedja.
Vpliv na nadaljnja dela
Glede na to, da je naslednik SP 2001 izšel štiri desetletja po izidu SP 1962, je nanj vplival v manjši meri. Kljub temu je zlasti v pravopisnih pravilih mogoče zasledovati gradivske povezave in argumente, ki so jih ustrezno zastavili že sestavljavci SP 1962 oz. pravopisi pred njimi. Pravopis je bil izdan še leta 1966 v mali izdaji (Stanko Bunc: Mali slovenski pravopis), kjer ni vsebinskih sprememb glede na SP 1962. Tvorno je vplival tudi na pisce prepovedovalnih slovarčkov oz. napak, npr. Kako je prav (1965) avtorjev Ileane in Ceneta Kopčavarja, namenjen ljudem s srednjo izobrazbo (v njem so redke osnovne zapisovalne napake, izvirajoče npr. iz osnovnih razmerij fonem – črka oz. glasovnih premen).
Literatura
Bajec 1957–58; Dobrovoljc 2004; Dobrovoljc in Bizjak Končar 2011; Novak 1963–64; Pogorelec 1962,1963; SBL; Suhadolnik 1963. Seznam...
Avtor opisa
Helena Dobrovoljc