1976 Toporišič naslovnica

Jože Toporišič. Slovenska slovnica. 1976.

Obdobje
20. stol.
Ime avtorja
Jože Toporišič.
Letnica rojstva in smrti
1926–2014
Kratek življenjepis avtorja
Slovenski jezikoslovec, rojen na Mostecu pri Brežicah. Po končani osnovni šoli (Dobova, 1933–38) je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Še pred maturo je bila družina izgnana v Šlezijo in na Poljsko, zato je šolanje zaključil šele po vrnitvi. Po končani slavistiki (1947–52) na filozofski fakulteti v Ljubljani je delal kot profesorski pripravnik (Novo mesto, 1953/4), nato je služboval kot lektor slovenskega jezika na filozofski fakulteti v Zagrebu (1954–65). Doktoriral je z disertacijo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze (1963), nato se je habilitiral za docenta (1966), za izrednega profesorja za slovenski knjižni jezik (1970) in rednega profesorja (1976). Od leta 1963 je tudi predaval (sprva honorarno) na filozofski fakulteti v Ljubljani, bil pobudnik ustanovitve katedre za slovenski knjižni jezik in njen prvi predstojnik. Predaval je tudi na današnji Fakulteti za družbene vede, in sicer slovnico in stilistiko slovenskega knjižnega jezika (1972/3), ter na AGRFT slovenski knjižni jezik (1979). Raziskovalno se je izpopolnjeval v tujini v Hamburgu (1962/63), v Chicagu; kot predavatelj v Gradcu, Berlinu in Leipzigu, Varšavi, Regensburgu, Moskvi. Mnogostransko delo na vseh področjih jezikovne zgradbe je izkazal v slovničnih priročnikih: njegova Slovenska slovnica (1976) je edino pregledno slovnično delo za slovenščino v drugi polovici 20. stoletja; popravljena in pregledana je izhaja še v letih 1984, 1991, 2000, 2004, posodobljena na osnovi avtorjevih znanstvenih raziskav oz. več kot 300 znanstvenih prispevkih. Pravopisno in pravorečno je deloval zlasti v začetnih pripravah za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Kot glavni konceptualni avtor Slovenskega pravopisa 2001 je skupaj z J. Riglerjem objavil Komentar k Načrtu pravil slovenskega pravopisa (1977–1979), bil v javni razpravi zagovornik rešitev ter vodja skupine za pripravo pravopisnih pravil (izšla 1990) in slovarja (2001, 2003). Več...
Izvirni naslov slovnice
Slovenska slovnica.
Vrsta dela
Splošna slovnica sodobnega knjižnega jezika, ki pokriva vse jezikoslovne ravnine. Pogosto jo obravnavajo kot znanstveno delo, čeprav postavljenih trditev ne utemeljuje oz. ne potrjuje z ustreznimi referenčnimi viri. V pristopu je strukturalistična. Zasnovana je kot sinhrona slovenska slovnica, diahroni vidiki so omenjeni redko (v četrti izdaji iz leta 2000 je dodano poglavje o zgodovini slovenskega jezika). Kombinira opisnost in predpisovalnost, mestoma se dotika tudi pravopisnih tem (npr. pisava zloženk, raba ločil ipd.). V rabi je bila tudi kot visokošolski slovenistični učbenik. Namenjena je predvsem govorcem slovenščine, suverenega govorca slovenščine predvidevata tako metajezik slovnice kot sama razlaga.
Vrsta dela (ključne besede)
Celovita slovnica, strukturalistična slovnica.
Leto in kraj 1. izdaje
1976, Maribor.
Uporabljena izdaja
1976, Maribor.
Fizični opis
588 str.
Število znakov
1,500.000
Razširjenost
Slovnica je doživela tri ponovne (dopolnjene in delno predelane) izdaje:
– druga dopolnjena izdaja, 1984;
– tretja izdaja (dejansko ponatis 2. izdaje), 1991;
– četrta, prenovljena in razširjena izdaja, 2000, 2. natis, 2004.
V Sloveniji je ta slovnica referenčno delo. Upoštevajoč vse štiri izdaje gre za trenutno najbolj citirano posamično slovenistično delo.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Slovenščina.
Jezik primerov
Slovenščina.
Povzetek vsebine
I. Zvrstnost slovenskega jezika (9–30): Osnovni pojmi (10); Socialne zvrsti (11); Funkcijske zvrsti (21); Prenosniške zvrsti (27); Literatura (29). II. Glasoslovje (31–88): Splošno o glasoslovju (33); Glasovi po tvorbi in akustičnih značilnostih ter razvrstitvi (39); Samoglasniki (39); Zvočniki (67); Nezvočniki (73); Preglednice soglasnikov (83); Sintagmatika fonemov (84); Zlog (86); Literatura (87). III. Besedoslovje (89–108): Kaj je beseda (90); Posebnosti v pisavi (90); Večdelne besede in oblike (92); Glasovna podoba in pomen (93); Pomeni besed (93); Vrste besed (96); Literatura (106). IV. Besedotvorje (109–174): Osnovni pojmi (114); Tvorba samostalniških besed (124); Tvorba pridevniških besed (147); Tvorba glagolov (158); Tvorba prislovov (169); Tvorba veznikov in medmetov (173); Literatura (173). V. Oblikoslovje (175–404): Osnovni pojmi (192); Oblikoslovne kategorije besed, ki se sklanjajo (202); Samostalniška beseda (208); Pridevniška beseda (252); Glagol (282); Prislov (343); Predikativ (347); Predlog (348); Vezniška beseda (362); Členek (384); Medmet (386); Literatura (401). VI. Skladnja (405–545): Kaj obsega (418); Poved in stavek (419); Upovedovanje (422); Fonetika besedila (437); Stavek (462); Zveza stavkov (506); Literatura (543). Kazala (547–588).
V četrti izdaji (2000) so dodana vsebinska poglavja VII, VIII in IX, razdelek Kazala iz prve izdaje (1976) pa je v četrti izdaji (2000) predelan in vključen kot poglavje X: VII. Sporočanje (693–749): Splošno (695); Tvorjenje (697); Tvorec (698); Besedilo (715); Naslovnik (726); Sklep (731); Pragmatika (731); Literatura (743). VIII. Slovenski jezik v času (751–822): Splošno (755); Zgodovina slovenskega jezika (755); Slovenska narečja (777); Literatura (788); Slovenski pismeni jezik (795); Literatura (807). IX. Sodobna vprašanja slovenskega knjižnega jezika in jezikoslovja (823–859): Vseslovenskost knjižnega jezika (825); Normodajalna podstava (826); Funkcijska zvrstnost (826); Norma in predpis (827); Literatura (842).
Avtorjev namen
Avtor je bil odkrit kritik slovenske slovnice iz leta 1956 (in dopolnjene izdaje iz leta 1964), ki je bila do izida njegove slovnice vodilna slovenska slovnica. Z novo slovnico je skušal ne le popraviti v stari slovnici neustrezno opisano problematiko ter slovnico tako dopolniti, temveč staro slovnico po obsegu obravnavanega gradiva in globini obravnave izdatno nadgraditi oziroma izdelati novo vodilno slovnico. Slovnično obravnavo slovenščine je želel približati moderni strukturalistični obravnavi drugih jezikov, ki naj bi bila naprednejša in preciznejša. Ker je slovnica iz leta 1964 vključevala poglavje o pravopisu, tudi Toporišič ni imel očitnega namena slovnice popolnoma ločiti od pravopisa, je pa hotel pravopisna določila razdeliti med posamezna slovnična poglavja slovnice. Slovnico si je avtor zamislil tudi kot normativno delo, s katerim bi vzpostavljal podobo knjižne slovenščine, zato neknjižne prvine omenja le mestoma in jih jasno ločuje od knjižnih prvin. Hkrati naj bi slovnica služila kot podlaga za sestavo šolskih učbenikov. V slovnici je kakor tudi v drugih svojih delih hotel avtor v slovensko jezikoslovje vpeljati tudi čim več slovenskega jezikoslovnega izrazja tako za poimenovanje novih pojmov kot za nadomeščanje že obstoječega izvorno tujega izrazja z izvorno slovenskim.
Splošni pomen
V primerjavi s predhodnimi slovenskimi slovnicami je Toporišičeva slovnica opis slovenščine znatno razširila in izpopolnila. Ob nastanku je bila hitro sprejeta kot osrednja slovnica slovenščine, ta status pa ohranja še danes kljub relativni zastarelosti. Trenutno je to še vedno tudi najobsežnejša in ob upoštevanju vseh štirih izdaj skupaj citatno daleč najodmevnejša slovenska slovnica. Nanjo se sklicuje ogromen del tako znanstvenih in strokovnih slovenističnih razprav kot tudi strokovnih in poljudnih jezikovnih priročnikov. V splošni javnosti se ji pogosto pripisuje tudi normativno vlogo, predpisovalni praktiki (lektorji) jo često navajajo kot vir za normativne odločitve. Na njenih dognanjih je do nedavnega slonela večina šolskih učbenikov. S svojim strukturalizmom v slovenskem kontekstu slovnica predstavlja dokončni prelom s tradicionalnim jezikoslovjem na Slovenskem.
Besedne vrste
Slovnica ločuje devet besednih vrst: samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, prislov, predikat, predlog, veznik, členek in medmet. Pod samostalniško besedo vključuje samostalnike, posamostaljene pridevniške besede in samostalniške zaimke. Pod pridevniško besedo vključuje pridevnike, števnike in pridevniške zaimke. Glagol slovnica deli na osebne in neosebne glagolske oblike. Med neosebne glagolske oblike šteje deležja, deležnike, glagolnik, nedoločnik, namenilnik. V kasnejših izdajah Slovnice je predikat preimenovan v povedkovnik. Glede na starejše slovnice je Toporišič v obravnavo besednih vrst vnesel precej inovacij. Pri razvrščanju so bila v ospredje postavljena skladenjska in pomenska merila. Zaimek in števnik sta bila v predhodnih slovnicah obravnavana kot samostojni besedni vrsti, v tej slovnici pa sta vključena med samostalniške in pridevniške besede. Slovnica je vpeljala novi besedni vrsti: povedkovnik in členek.
Terminološke inovacije
Glede na predhodne slovnice prinaša precej novega, zlasti slovenskega, jezikoslovnega izrazja (po avtorju poimenovanega kot jezikoslovni teoremi Jožeta Toporišiča). V osnovi se je Toporišič zgledoval po starejših slovničarjih in slovenistični tradiciji, vendar pa slovnica opisuje dotlej v slovnicah še neobdelana področja, kar je terjalo tudi uvedbo nove terminologije – bistveno sta dopolnjeni zlasti glasoslovno in besedotvorno področje, povsem novo je področje o sporočanju oz. besediloslovju, kar so predhodno napovedovali tudi številni avtorjevi znanstveni članki pred izdajo slovnice. Pogosto so poimenovanja novih terminov oblikovana na podlagi direktnega prevoda tujejezičnih, predvsem čeških, nemških in latinskih terminov; po češki strukturalistični terminologiji pa se zgleduje pri terminoloških inovacijah tudi na pojmovni ravni.
Poleg novega izrazja vsebuje delo tudi že prej obstoječe izraze, ki so rabljeni v drugačnem pomenu kot v predhodnih slovnicah. Na primer: členki so bili do te slovnice samostojni ali vezani morfemi prislovnega značaja brez samostojnega pomena, Toporišič pa vpeljuje izraz členek kot izraz za samostojno nepregibno besedno vrsto, ki vzpostavlja zvezo med besedilom in sobesedilom, izraža pomenske odtenke posameznih besed, delov stavka itd.
Ilustrativni korpus
V primeru stavčnih zgledov je ilustrativni korpus večinoma slovensko leposlovje. Primeri so zbrani iz del 94 slovenskih književnikov (Anton Aškerc, Draga Ahačič, Fran Albreht, France Bevk, Matej Bor, Peter Bohinjec, Vladimir Bartol, Valter Bohinec, Josip Broz – Tito, Ivan Cankar, Angelo Cerkvenik, Emilijan Cevc, Fran Detela, Fran Erjavec, F. Saleški Finžgar, France Filipič, Simon Gregorčič, Cvetko Golar, Danilo Gorinšek, Fran Govekar, Pavel Golia, Slavko Gruden, Matevž Hace, Anton Ingolič, Simon Jenko, Jože-Brejc Javoršek, Fran Jesenovec, Josip Jurčič, Janez Jalen, Janez Kajzer, Edvard Kardelj, Janko Kersnik, Dragotin Kette, Matjaž Kmecl, Ignac Koprivec, Ciril Kosmač, Srečko Kosovel, Lojze Kovačič, Vladimir Kovačič, Ferdo Kozak, Juš Kozak, Miško Kranjec, Bratko Kreft, Zofka Kveder, Anton Leskovec, Fran Levstik, Franc Lipah, Manica Lobnik, J. Lovec, Stanko Leben, Vladimir Levstik, Josip Murn, Franc Metelko, Fran Milčinski, Janko Moder, Ksaver Meško, Miloš Mikeln, Vasja Ocvirk, Boris Pahor, Jože Pahor, Tone Pavček, Josip Pavlica, Ela Peroci, Ivan Potrč, Jože Potrč, Ivan Pregelj, France Prešeren, Ljuba Prenner, Milan Pugelj, Voranc Prežihov, Vasa Ravljen, Alojzij Remec, Marjan Rožanc, Tone Seliškar, Milan Skrbinšek, Dominik Smole, Viktor Smolej, Breda Smolnikar, Josip Stritar, Ivan Šorli, Ivan Tavčar, Hugo Tavzes, Janez Trdina, Primož Trubar, Matija Valjavec, Josip Vidmar, Venceslav Vinkler, Valentin Vodnik, Pavle Zidar, Boris Ziherl, Ciril Zlobec, Ivan Zorec, Beno Župančič, Oton Župančič). Ilustrativno gradivo vključuje tudi nekaj sodobnih besedil, pregovore in ljudsko slovstvo. Nekaj primerov je povzetih tudi iz starejših slovnic in pravopisov (Janežič; Slovenski pravopis 1962 in Slovenska slovnica 1964). Ilustrativni korpus predstavlja predvsem slovenski knjižni/zborni jezik.
Dodatna oznaka
Primarno gre za slovnico slovenskega knjižnega jezika. Omembe neknjižnih prvin so redke, pogosto, a ne vedno, so omejene le na tiste neknjižne prvine, ki prehajajo v knjižni jezik. Ko so prvine iz govorjenega jezika omenjane, so jasno ločevane od sistema knjižnega jezika. Čeprav gre v delu za kombinacijo opisa in predpisa, ima delo razmeroma močno normativno vlogo, kot referenco za sodobno slovensko knjižno normo slovnico dojema tudi širša slovenistična javnost. Omejitev na knjižno slovenščino slovnica sistematično presega le mestoma, npr. v poglavju o zvrstnosti, v katerem upošteva širok spekter zvrsti slovenščine. V četrti izdaji iz leta 2000 to omejitev presega tudi v dodanih poglavjih Sporočanje, Slovenski jezik v času in Sodobna vprašanja slovenskega knjižnega jezika in jezikoslovja.
Vpliv na delo
Slovnica upošteva spoznanja vseh dotedanjih slovenskih slovnic, avtor sam pa v predgovoru k 4. izdaji slovnico opiše kot odslikavo dela slovenistov od začetka 20. stoletja naprej. Neposredno napoved slovnice predstavljajo štirje zvezki avtorjevega učbenika Slovenski knjižni jezik I–IV, ki je izhajal v letih 1965–1967, 1970.
Teoretično je delo grajeno na prvinah strukturalizma praške šole (fonologija, teorija jezikovnih zvrsti), ženevskega strukturalnega funkcionalizma (morfematika) in ameriškega distribucionizma (besedne vrste).
Glede fonetike naj bi na avtorjevo delo pomembno vplival Petar Guberina, po delih Jakoba Riglerja je povzet del z oblikoslovno tonematiko, iz dela Franceta Bezlaja pa so v delu ponatisnjeni skiagrami. Pri različnih drugih tematikah se je opiral na različne vire: pri narečnih podstavah na Frana Ramovša, pri funkcijskih zvrsteh zlasti na tedanje češko jezikoslovje, pri besednem redu na Antona Breznika in sodobno češko jezikoslovje. Podobno je kombiniral različne vire pri posameznih konkretnih rešitvah, npr. ločevanje pravih in nepravih predlogov po Antonu Brezniku, poimenovanje nedoločniški polstavek po češkem jezikoslovju. Pri uveljavljanju izvorno slovenske terminologije je sledil slovenski jezikoslovni tradiciji od Marka Pohlina preko Antona Janežiča, Josipa Šumana in Antona Breznika.
Obravnava členkov v četrti izdaji (2000) je v precejšnji meri povzeta po čeških in ruskih slovnicah (npr. po češki slovnici Petra s sodelavci 1986),obravnava členkov iz prve izdaje, ki je v četrti izdaji (2000) ohranjena kot ena od dveh alternativnih obravnav, pa naj ne bi imela prepoznavnih vplivov. Na obravnavo povedkovnika in prostih morfemov so poleg češkega praškega jezikoslovja vplivale tudi druge slovanske slovnice. S podpoglavjem Upovedovanje v poglavju Skladnja je Toporišič že v prvi izdaji slovnice segel tudi v tvorbeno-pretvorbeno jezikoslovje, čeprav virov ne navaja. Tudi sicer je določanje posameznih vplivov na slovnico oteženo, ker slovnica virov ne navaja ob posameznih trditvah, ampak le kot izbor ob koncu posameznih poglavij. V znanstvenih člankih, ki so spremljali posamezne izdaje slovnice, sicer po citiranosti med slovenskimi jezikoslovci izstopata Stanislav Škrabec in Anton Breznik, od tujih pa je navedenih največ čeških in ameriških del.
Vpliv na nadaljnja dela
Toporišičeva slovnica predstavlja najsodobnejšo celovito slovensko slovnico in je kot taka standardni referenčni priročnik za večino slovenskega znanstvenega in strokovnega jezikoslovja. Nanjo se sklicuje velik del tako znanstvenih in strokovnih slovenističnih razprav kot tudi strokovnih in poljudnih jezikovnih priročnikov. Toporišičev naglasni model je na primer prevladujoč še danes, pojavlja se v skoraj vseh slovarjih in v preskriptivnih priročnikih. Velik del razvrščanj in terminologije iz slovnice je prevzet v pravilski del zadnjega Slovenskega pravopisa (1990/2001). Na Toporišičevo slovnico so se do nedavnega sklicevali tudi pripravljalci šolskih učbenikov, zaradi česar slovnico poznajo vse generacije, ki so se šolale od njenega izida do začetka 21. stoletja. Toporišičevi slovnici je sledila tudi v izobraževanju široko rabljena šolska Slovenska slovnica in jezikovna vadnica Franceta Žagarja (1985). Imela je velik vpliv na oblikovanje slovenskega knjižnega jezika v zadnjih desetletjih, po mnenju nekaterih kritikov pa bi ji lahko pripisali tudi vpliv na zaviranje (naravnega) razvoja slovenščine. Na Toporišičevo slovnico se sklicujejo tudi kasnejše slovenske slovnice, npr. angleškojezični Herrity (2000) in Greenberg (2006).
Literatura
Cazinkić 2001, 2012; Dukič 2010; Dular 1978, 1986; ES; Greenberg 2006; Herrity 2000; Jurgec 2011; Logar in Verovnik 2001; Muha 1998; Orešnik 2013; Petr (ur.) 1986; Priestley 1993; SBL; Smolej 2009; Stankovska 2007; Toplak 2008; Toporišič 1965, 1965–1970, 1974a, 1974b, 1977, 2007; Toporišič (ur.) 1991, 2001; Urbančič 1976; Verovnik 2004; Žagar 1985, 2009; Žele 2003, 2010. Seznam...
Avtor opisa
Franc Marušič, Rok Žaucer
Povezava/-e
Avtorske pravice še niso potekle!
Navedite kot
Franc Marušič, Rok Žaucer: Jože Toporišič. Slovenska slovnica. V: Ahačič, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Različica 1.0. http://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/46/1976-toporisic. Zadnja sprememba 10. 6. 2015.