Slovnice in pravopisi

21. stol.

Jože Toporišič (ur.). ([Pravila:] Franc Jakopin, Janko Moder, Janez Dular, Stane Suhadolnik, Janez Menart, Breda Pogorelec, Kajetan Gantar, Martin Ahlin. [Slovar:] Franc Jakopin, Janko Moder, Janez Dular, Milena Hajnšek - Holz; [redaktorji:] Martin Ahlin, Ljudmila Bokal, Alenka Gložančev, Janez Keber, Branka Lazar, Zvonka Praznik, Jerica Snoj.)

1926–2014

Jože Toporišič: Slovenski jezikoslovec, rojen na Mostecu pri Brežicah. Po končani osnovni šoli (Dobova, 1933–38) je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Še pred maturo je bila družina izgnana v Šlezijo in na Poljsko, zato je šolanje zaključil šele po vrnitvi. Po končani slavistiki (1947–52) na filozofski fakulteti v Ljubljani je delal kot profesorski pripravnik (Novo mesto, 1953/4), nato je služboval kot lektor slovenskega jezika na filozofski fakulteti v Zagrebu (1954–65). Doktoriral je z disertacijo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze (1963), nato se je habilitiral za docenta (1966), za izrednega profesorja za slovenski knjižni jezik (1970) in rednega profesorja (1976). Od leta 1963 je tudi predaval (sprva honorarno) na filozofski fakulteti v Ljubljani, bil pobudnik ustanovitve katedre za slovenski knjižni jezik in njen prvi predstojnik. Predaval je tudi na današnji Fakulteti za družbene vede, in sicer slovnico in stilistiko slovenskega knjižnega jezika (1972/3), ter na AGRFT slovenski knjižni jezik (1979). Raziskovalno se je izpopolnjeval v tujini v Hamburgu (1962/63), v Chicagu; kot predavatelj v Gradcu, Berlinu in Leipzigu, Varšavi, Regensburgu, Moskvi. Mnogostransko delo na vseh področjih jezikovne zgradbe je izkazal v slovničnih priročnikih: njegova Slovenska slovnica (1976) je edino pregledno slovnično delo za slovenščino v drugi polovici 20. stoletja; popravljena in pregledana je izhaja še v letih 1984, 1991, 2000, 2004, posodobljena na osnovi avtorjevih znanstvenih raziskav oz. več kot 300 znanstvenih prispevkih. Pravopisno in pravorečno je deloval zlasti v začetnih pripravah za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Kot glavni konceptualni avtor Slovenskega pravopisa 2001 je skupaj z J. Riglerjem objavil Komentar k Načrtu pravil slovenskega pravopisa (1977–1979), bil v javni razpravi zagovornik rešitev ter vodja skupine za pripravo pravopisnih pravil (izšla 1990) in slovarja (2001, 2003).

Slovenski pravopis.

SP 2001, Toporišičev pravopis.

Razširjeni pravopis, sestavljen iz teoretičnega dela (pravila) in slovarskega dela (slovar). Obsegovno in obvestilno najobširnejši slovenski pravopis tako v pravilih kot v slovarju, ki vključuje vse besedišče. Izrecna normativnost. Stilna priporočila.

Razširjeni pravopis, temeljni pravopis.

2001, Ljubljana.

2001, Ljubljana.

XV + 1805 str.

Elektronske izdaje omogočajo tudi iskanje po besedilu.

Pravopis je zelo razširjen in uporabljan, saj je prosto dostopen. Ponovno je izšel leta 2003 v broširani izdaji, namenjeni naročnikom časnika Delo. V njej so bile popravljene tehnične napake, pa tudi vsebinski lapsusi. Istega leta je izšla tudi elektronska različica na CD-ROM-u v programu ASP32, ki omogoča različne tipe poizvedb po bazi. Ta popravljena varianta je bila kasneje (2008) uporabljena za knjižni trdi natis. V vmesnem obdobju so bile opažene napake pri zapisu tonemskega naglasa, ki jih je podjetje Amebis popravilo in uporabnikom omogočilo elektronsko namestitev popravkov. V letu 2010 je bil pravopis objavljen na spletu v okviru spletišča Elektronske in besedilne zbirke Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, leta 2014 pa z razširjeno možnostjo iskanj na spletišču Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Slovenščina.

Slovenščina.

Slovenščina.

Krajšave in slovarske oznake (XII). I. PRAVILA: Nauk o pisnih znamenjih (3), Pravopis (9), Raba velikih in malih črk (9), Velike črke (9), Male črke (18), Prevzete besede in besedne zveze (22), Ločila (30), Raba posameznih ločil (30), Pisanje skupaj oz. narazen (56), Deljenje (67), Glasoslovje (69), Glasovi slovenskega knjižnega jezika (69), Posebne glasovne zveze (79), Oblikoslovje (87), Oblike (87), Samostalniška beseda (87), Samostalnik (87), Večbesedna poimenovanja (97), Samostalniški zaimki (99), Pridevniška beseda (101), Glagol (102), Oblikoslovni naglas (105), Besedotvorje (109), Težji primeri iz besedotvorja (112), Naglas v besedotvorju (123), Zvrstnost (125), Oznake za zvrsti, stil in drugo (128), Preglednice (135), Glasovna vrednost črk (135), Zapisovanje glasov (139), Pisave za posamezne jezike (144), Slovarček jezikoslovnih izrazov (197), Dodatek (209), Priprava tipkanega besedila za tisk (209), Slovaropisna pravila (211), Stvarno kazalo (233), Razčlenjeno kazalo (271). II. SLOVAR (305–1805).

Že priprave na novi pravopis so prinesle spoznanja, da je povojno jezikoslovje izoblikovalo nove poglede na jezikovno realnost. Metodološko temelji nova kodifikacija na temeljih strukturalne slovnice ter na vzročno-posledičnem razmerju posameznih pravil, ki izhajajo iz razčlenitve sestavin jezikovnega sistema. Med motivi je zagotovo tudi želja po uskladitvi teoremov tedaj nove strukturalne slovnice in normativnega priročnika.

Priprave na izid novega pravopisa so se začele že v 70. letih, ko sta njegova glavna sestavljavca, Toporišič in Rigler, predloge novih rešitev strokovno utemeljila s prispevki v osrednji slovenski slovenistični reviji, nato pa je SAZU izdala Načrt pravil za novi slovenski pravopis (1981), ki je spodbudil obširno javno razpravo. Ta je pokazala na različnost pri presoji nekaterih tradicionalno odprtih vprašanj, predvsem pa predsodke do preobširne obvestilnosti na račun praktičnosti priročnika ter številnih teoretičnih novosti. Sestavljavci novih pravopisnih pravil so se namreč naslonili na Toporišičevo Slovensko slovnico (1976), ki predstavlja do tedaj najsodobnejši in najustreznejši prikaz zgradbe slovenskega knjižnega jezika: gre za novo strokovno podlago, ki prekinja ponavljanje tradicionalnih pojmovanj o jezikovni pravilnosti. Leta 1990 je izšel prvi del pravopisa (Slovenski pravopis 1 – Pravila). Strokovna javnost jih je sprejela kot korak k sistemskosti, praktičnosti in ustaljenosti jezikovne rabe na področju pisanega knjižnega jezika (Slavistično društvo Slovenije). V primerjavi s prejšnjim pravopisom prinaša dopolnitve in razširitev na področju podomačevanja tujih pisav ter prilagoditve slovenskemu slovničnemu sistemu; razvrstitev besed glede na njihove oblikoslovne lastnosti in ne glede na izvor ali pomen. V naslednjem desetletju so bila pravila nekajkrat ponatisnjena in prenovljena (tretja izdaja leta 1994, peta izdaja leta 1997), leta 2001 pa dopolnjena še s slovarskim delom, ki se je od predstavljenega v Načrtu (1981) precej razlikoval, saj »rešuje« pisno, izgovorno, slovnično in besedijsko normativno in stilistično problematiko (pomensko le v posebnih primerih), in sicer slovenskega besedja, nekaterih (stalnih) besednih zvez, poleg tega pa še besedo- in oblikotvorno ter oblikospreminjevalno stilistiko (Toporišič 1994). Slovar prinaša nad 130 tisoč uslovarjenih leksemov, ki so prikazani s pisnega, glasovno-naglasnega, oblikoslovnega, skladenjskega in zvrstno-stilnega stališča, pri manj znanih enotah tudi z identifikacijskega in deloma s pomenskega stališča (SP 2001). Izid slovarja je bil deležen velike strokovne pozornosti. Kritična ost je bila sprva usmerjena le proti preširoki obvestilnosti, neusklajenim spremembam na področju pravorečne norme, neaktualnosti gradiva, ob uveljavljanju novih rešitev v praksi pa tudi proti »nasilno sestavljenim« prebivalskim imenom tipa Bohinjskobeljan, sistemsko tvorjenim, a v rabi neobstoječim besedotvornim oblikam (feminativi), normiranju t. i. ljudskih poimenovanj (Adamička), napakam v razlagah in na neusklajenosti med pravili in slovarjem. Leta 2003 sta izšli elektronska in broširana izdaja, v katerih so bile odpravljene tehnične pomanjkljivosti in nekatere napake, na katere so opozorili kritiki. Od leta 2010 je slovar tudi prosto spletno dostopen.

Pravopisna pravila iz leta 1990 (skupaj s slovarjem leta 2001) prinašajo več preloma s tradicijo v terminološkem pogledu kot v smislu reforme pravil oz. načel. Glede na to, da zlasti tista, ki se nanašajo na slovnična poglavja, izhajajo iz slovnice Jožeta Toporišiča (npr. »povedkov prilastek«), ki je glavni avtor pravil, v tem poglavju navajamo le pravopisno relevantno izrazje. Uvedeno je npr.poglavje o »pisavoslovju«. V okviru poglavja o rabi male/velike začetnice govorimo o »vloženi povedi« in »velepovedi«. V SP 1962 uvedena »zemljepisna imena« so razdeljena na »naselbinska« in »nenaselbinska«, osebna pa na »enodelna in dvodelna«. Čeprav so »skrajšana« in »nadomestna« imena znana že iz prejšnjih pravopisov, so v tem pravopisu prvič tako poimenovana. Uvedena sta pojma »citatnost« in »polcitatnost«. Definirana je tudi velika začetnica pri izrazih spoštovanja (»socialna velika začetnica«) in izrazih, ki odražajo posebno razmerje do imenovanega (»ideološka velika začetnica«). Pri ločilih navajajo položaje »skladenjske« in »neskladenjske« rabe ter izpostavljajo »čustvene vloge ločil«. Postavljeno je krovno besedotvorno načelo pri postavljanju meril za pisanje skupaj in narazen (»načelo o nerazdružnosti in nezamenljivosti zaporedja delov dane besede«).
Povsem spremenjen je sistem slovarskih oznak, ki na eni strani izhajajo iz pravopisne tradicije, deloma pa iz prakse slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki je pravopiscem služil kot izhodiščno gradivo.

Kljub navideznemu prelomu s tradicionalnim pravopisjem pregled ilustrativnega gradiva v pravilih SP 2001 kaže na tesnejše ohranjanje vezi s predhodniki. Nekatere zglede, ki v SP 2001 ponazarjajo ustrezno rabo ločil, najdemo pri Brezniku že v njegovem prvem pravopisu (1920: Komaj je zatisnil oči – človek bi mislil, da je minila le minuta – se je zbudil in dan je bil. (Ivan Cankar)), drugi pa so prisotni v pravilih vse od 2. sv. vojne dalje (1950: Imeli smo ljudi – v poljani cvet, imeli smo jih – vrhu gore hrast.). Prav to dejstvo je bilo ob izidu pravopisa pogosto kritizirano, saj neaktualnost gradiva in pa metrična pravila pesniškega jezika (odlomki iz pesmi iz 19. stoletja ali prve polovice 20. stoletja) zlasti mlajšim generacijam otežujejo razumevanje najprej zgleda, nato pa tudi pravila, ki ga ponazarjajo (npr. Verjel v prestolov trhlo sem oblast, v junaštvo šlev, v pismarjev vseh modrost, v pobeljenih grobov svetost, v glumačev, zvodnikov, skrivalcev čast.). Morda je razlog za ohranjanje tradicionalnih zgledov povezan tudi z dejstvom, da je sestavljavce pravopisnih pravil pri izbiri ponazoritev nadzorovala politična oblast: gradivo je bilo treba pošiljati na Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, kjer niso zahtevali le, da umaknejo iz ponazoril imena ideološko spornih avtorjev (književnik Kocbek), temveč so želeli vplivati tudi na pravila za zapis male in velike začetnice (poimenovanja dogodkov, kot sta prvi maj in kočevski zbor, naj bi pisali z veliko začetnico).
Drugo dejstvo, ki označuje ilustrativni korpus SP 2001 je, da so pravila izšla tik pred osamosvojitvijo Slovenije, zato uporabljeni zgledi zlasti pri ponazarjanju male/velike začetnice pri stvarnih imenih že leto, dve po izidu pravopisnih pravil (1990) niso bili več aktualni (Izvršni svet Skupščine občine Ljubljana Center, Teritorialna obramba), zamenjani pa so bili šele leta 2001.
V primerjavi s preostalimi pravopisi je posebnost SP 2001 tudi ponazarjalno gradivo v slovarju. Pravopisni slovar je namreč nastal na osnovi Slovarja slovenskega knjižnega jezika (1970−91), lastna imena, ki jih v SSKJ ni, niso besedilno ponazorjena.

Čeprav je bila druga polovica 20. stoletja slovarsko produktivna in se je v SSKJ že uveljavilo funkcijsko- in socialnozvrstno vredotenje besed, je iz SSKJ nastali slovar SP 2001 za označevanje manj zaželenih jezikovnih sredstev uporabil tudi normativne oznake: črna pika zaznamuje (v knjižnem jeziku) prepovedane oblike (npr. besedotvorne napake pri tvorbi pridevnikov Luka: Lukin), krožec zaznamuje (v knjižnem jeziku) nepravilne oblike (npr. oblikoslovne napake Marko: Markotov), nestična puščica pa odsvetuje (deaktivirati → dezaktivirati). Vrednotenje pa je nakazano tudi bolj prikrito (1) z oklepaji: okrogli zaznamuje bolj ali manj enakovredno domačo vzporednico prevzeti besedi (anestezija (omrtvičenje, omama)), lomljeni oklepaj zaznamuje manj pogostno domačo vzporednico prevzeti besedi (astrolog < zvezdoznanec>), ležeči tisk brez oklepaja pa zaznamuje besedo ali besedno zvezo, ki je nevtralna oz. navadnejša od iztočnične besede (meteorolog vremenoslovec), in (2) z drugim tipom slovarskih oznak (žargonsko, neobčevalno …), s katerimi obvešča uporabnika tudi o stilni ali funkcijski vrednosti besed. Sistem vrednotenja pa uporabnika vendarle sili, da prepozna svojo zadrego in se sam odloči za eno od danih izraznih možnosti, kar označuje ta priročnik kot bolj liberalen, kot se zdi na prvi pogled. Kritična ost ocenjevalcev pravopisa je bila glede normativnosti usmerjena v nerazjasnjeno razmerje med dejanskimi jezikovnimi napakami, spodrsljaji in v rabi pogosto uresničenimi sistemskimi rešitvami, ki so – sodeč po priročniku – normativno manj sprejemljive (izgovorjava – izgovarjava, nemcizem – nemčizem, željen – želen, zavedla – zavedela) ter zahtevajo ponovno ugotovitev norme ter naslonitev na dejansko, nepotvorjeno jezikovno prakso.

V okviru slovarskega sestavka SP 2001 dobimo podatke o zapisu in izreki, celo o tonemskem naglasu, posebnostih pri oblikospreminjanju (mest. ed. tudi stólu) in oblikotvorju (tôlči tôlčem ne dov. tôlci -te/-íte, -èč -éča; tôlkel -kla, tôlč/tòlč, tôlčen -a, tôlčenje; (tòlč/tôlč)), izrecne informacije o besedotvornih možnostih (pri razčlenitvi posameznih obrazil pospremljene z njihovim pomenom), skladnji (zlasti vezljivosti, npr. tolči: koga/kaj ~ grude z motiko; ~ nasprotnika s pestjo), stilističnih napotkih (izobr. živeti v slonokoščenem stolpu – zelo odmaknjeno od stvarnega, konkretnega življenja) ter rešitve pogostih jezikovnih težav. Z uslovarjenjem slovničnih kategorij in opisov ter uvajanjem novih metajezikovnih možnosti se je obvestilnost razširila prek okvirov, začrtanih v konceptu. Po mnenju stroke in javnosti se je s tem zmanjšala praktična uporabnost slovarja, vendar le v klasičnem pojmovanju uporabe slovarja. Z možnostmi, ki jih prinašajo elektronska orodja, je tako organizirana obvestilnosti normativnega priročnika lahko dobrodošla osnova za nadaljnja dela pravopisnega ali nepravopisnega značaja.

Glede na 40-letno časovno distanco in obširno javno razpravo, ki je spremljala pripravo novih pravopisnih pravil, je neposredne vplive na pravila iz leta 1990 oz. 2001 težko pripisati enemu samemu delu: zrasel je iz tradicije slovenskih pravopisov, teoreme povzema po Toporišičevi slovnici iz leta 1976, slovarski del pa je dokumentirano povzet po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Na končno podobo pravil je prvikrat v pravopisni tradiciji v večji meri vplivala tudi strokovna javnost, ki je o spremembi temeljnih pravopisnih načel razpravljala več: ob izidu Slovenske slovnice 1964, ob izidu prvega zvezka novega SSKJ ter ob objavi Načrta pravil za novi slovenski pravopis (1981).

SP 2001 je izšel leta 2003 v broširani in elektronski različici, leta 2010 pa tudi v spletni. V vseh so bile odpravljene tehnične pomanjkljivosti in lapsusi (npr. stvarni podatki: Peričnik), tehnične napake, posamezne neusklajene dvojnice. Kot obvestilno najizčrpnejši normativni priročnik do danes bo služil SP 2001 za osnovo nadaljnjim pravopisnim delom.

Dobrovoljc 2004; Dobrovoljc in Bizjak 2011; ES; Kocjan-Barle 2002; Lenarčič 2002, 2004; Šeruga Prek 2002; SBL; Toporišič 1994; Toporišič in Rigler 1977, 1979, 1980, 1982. Seznam...

Helena Dobrovoljc