1768 Pohlin naslovnica

Marko Pohlin. Kraynska Grammatika. 1768.

Obdobje
18. stol.
Ime avtorja
Marko Pohlin.
Varianta zapisa imena
p. Marcus (rojstno ime: Anton).
Letnica rojstva in smrti
1735–1801
Kratek življenjepis avtorja
Prevajalec, pisec in jezikoslovec, rojen v Ljubljani. Po gimnaziji v Novem mestu in Ljubljani je okoli leta 1754 stopil v red bosonogih avguštincev (diskalceatov) ter nato izmenjaje bival v njihovih samostanih v Mariabrunnu pri Dunaju, na Dunaju in v Ljubljani. Večino svojega ustvarjalnega življenja je tako prebil zunaj Slovenije. Bil je začetnik slovenskega literarnega preroda in je napisal okoli 50 zvrstno zelo različnih del, od katerih jih je okoli 20 ostalo v rokopisu. Pomembna je njegova pobuda za pesniški almanah Pisanice, prve slovenske publikacije, namenjene laiški eliti. Poleg slovnice v dveh izdajah je napisal tudi slovensko-nemško-latinski slovar (1781) in etimološki priročnik Glossarium slavicum (1792). Več...
Izvirni naslov slovnice
Kraynska Grammatika, das iſt Die craineriſche Grammatik, oder Kunſt die craineriſhe Sprach regelrichtig zu reden, und zu ſchreiben, welche aus Liebe zum Vaterlande, und zum Nutzen derjenigen, ſo ſelbe erlehrnen, oder in ſelber ſich vollkommentlicher üben wollen, bey ruhigen Stunden mit beſonderem Fleiße verfaſſet zum Behuffe der Reiſendern mit etwelchen nützlichen Geſprächen verſehen und Mit vollkommener Genehmhaltung Hoher Obrigkeiten zum Druck befördet hat P. Marcus.
Prevod naslova
Kranjska slovnica ali veščina, kako se kranjski jezik pravilno govori in piše, ki jo je iz ljubezni do domovine in za rabo tistih, ki se je želijo naučiti ali se v njej popolneje izuriti, v mirnih urah posebno marljivo napisal, oskrbel z nekaj koristnimi pogovori za popotnike in dal v tisk s popolnim dovoljenjem višjih oblasti p. Marko.
Ostali naslovi v rabi
Kraynska grammatika, Kranjska gramatika.
Opombe k naslovu
Pohlin že z naslovom opredeli svojo slovnico kot slovnico jezika, ki se govori na Kranjskem. Formulacija »v mirnih urah« (bey ruhigen Stunden) je verjetno namig na slovnico Adama Bohoriča.
Vrsta dela
Didaktična slovnica za materne govorce in tujce z očitno tendenco po vzpostavitvi nove norme.
Vrsta dela (ključne besede)
Normativna slovnica, didaktična slovnica.
Leto in kraj 1. izdaje
1768, Ljubljana.
Uporabljena izdaja
1768, Ljubljana.
Fizični opis
196 + [1 (med stranmi 16 in 17)] str.
Število znakov
199.000
Faksimili, reprinti, elektronske izdaje
Faksimile s prevodom v slovenščino: Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003.
Razširjenost
Druga izdaja slovnice iz leta 1783 je močno preurejena in popravljena. Pohlin sam poudarja, da s prvo izdajo ni bil zadovoljen in da je zato v drugi izdaji marsikaj spremenil, poleg tega pa je bila druga izdaja zagotovo tudi odgovor na pripombe (Anmerkungen über die windiſch- und kraineriſche Rechtſchreibung) in slovnico Ožbalta Gutsmana iz let 1770 in 1777, kjer je opazno odkrito nasprotovanje Pohlinovi slovnici. Na koncu druge izdaje prinaša Pohlin tudi kritiko svoje slovnice izpod peresa Matije Čepa iz leta 1768 (Wiener diarium, 5. december), ki jo je v veliki meri upošteval, čeprav jo v svojem odgovoru, natisnjenem prav tako na koncu druge izdaje, zavrača. Od samega začetka, še posebej pa od kritike v Kopitarjevi slovnici leta 1809 je bila Pohlinova slovnica vse do druge polovice 20. stoletja obravnavana izrazito negativno.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Nemščina, temeljni jezikoslovni izrazi tudi v slovenščini.
Jezik primerov
Slovenščina, primeri so večinoma prevedeni v nemščino.
Povzetek vsebine
Uvod (1–16). Cirilske črke (Ia), glagolske črke (Ib). I. Etimologija [die Wortforſchung/beſſedna ſazhetnoſt] (17–125): črke (17–18), členi (18–19), 1. ime [das Nennwort/imęnska beſſeda] (19– 46), 2. zaimek [das Fürwort/perdevk] (47–54), 3. glagol [das Zeit- oder Handlungswort/zhasna beſſeda] (54–83),4. predlog [das Vorwort/spredna beſſeda] (83–87), 5. prislov [das Nebenwort/stranska beſſeda] (88–95), 6. medmet [das Zwiſchenwort/v’mejs poſtavlena beſſeda] (95–98), 7. veznik [das Bindenwort/veſhejoza beſſeda] (98–100), slovarček korenskih besed (101–112), besedotvorje [die Herleitung und Zuſammenſetzung der Worte] (112–125). II. Skladnja [die Wortfügung/skupskladanje teh beſſedy] (126–149): 1. ime (127–136), 2. zaimek (136–140), 3. glagol (141–147), 4. predlog (147), 5. prislov (148), 6. medmet (148), 7. veznik (149). III. Pravopis [die Rechtſchreibung/dobropisnost] (150–187): 1. črke, njihova izgovorjava in pravopis (150–168), 2. naglas (168–170), 3. ločila (170–176), nauk o verzifikaciji [die Thonſprechung/spevorezhnost] (176–187). Dodatek s pogovori v kranjščini, nemščini in italijanščini (188–196).
Avtorjev namen
Avtor namenja slovnico tistim, ki se želijo naučiti ali se bolje naučiti kranjščine, s tem pa želi dvigniti tudi splošno raven znanja jezika in vrniti rojakom ponos na svojo materinščino. S slovnico želi pokazati, kako se da kranjski jezik urediti po pravilih. Slovnico pojmuje kot sredstvo za ohranitev jezika in kot vzpodbudo mladini, da bi v večji meri rabila materni jezik. Jezik brez slovnice namreč po avtorjevem mnenju kmalu začne pešati, zato mu je treba določiti trdna pravila. Jezik, ki ga obravnava, pojmuje kot deželni jezik (Landsprache), kot jezik vojvodine Kranjske, torej kot (zgolj) kranjski jezik.
Splošni pomen
Slovnica ima v slovenskem slovničarstvu pomembno razvojno mesto. Uvod, ki ga v takšni obliki v drugi izdaji ni, sledi Bohoričevemu, poleg tega pa prinaša Pohlinov pogled na slovnico kot pogoj za ohranjanje jezika in na vlogo slovničarja kot oblikovalca, predpisovalca in usmerjevalca jezikovnega razvoja.
Njegov črkopis je kljub vsem kritikam, ki jih je doživel, zelo moderen in ga lahko štejemo za prvega predhodnika slovenske gajice. Še posebej drzna (a logično utemeljena) je bila zamenjava znakov s in ſ glede na bohoričico. Da je bil glede zapisovanja polglasnika v zadregi, kaže tudi to, da je mnoge zapise v drugi izdaji popravil. Je pa Pohlin tako z izbiro jezika kakor črkopisa popolnoma obšel dotedanjo knjižnojezikovno tradicijo, kar je bil tudi glavni razlog za ostro sodbo o njegovem delu. Poleg tega je pri zapisu besed upošteval predvsem fonetično podobo besede s samoglasniško redukcijo vred. Kot prvi je ločeval ozke in široke e-je in o-je, kot prvi pa je tudi opozoril na pomenskorazločevalno vlogo samoglasnikov in vseh zapornikov. Poglavje o pravopisu predvsem v drugi izdaji prinaša zanimiva teoretična izhodišča glede načina zapisovanja slovenščine (1782: 199–213), ki so v razvoju slovenske jezikoslovne misli ne glede na Pohlinove praktične rešitve pomemben korak naprej. Prav tako je novost glede na predhodne slovnice obsežnejše poglavje o ločilih.
Njegov izbor primerov pri sklanjatvah je dober, dobro opiše tudi vse posebnosti v sklanjatvah, ki jih v drugi izdaji še dodatno razširi. Pri samostalnikih ženskega spola je s primeri ločil i-osnove od a-osnov, na kar je opozarjala že jezuitska priredba Bohoričeve slovnice iz leta 1758. Podaljšave osnove pri srednjih sklanjatvah je verjetno v drugi izdaji dodal pod vplivom Ožbalta Gutsmana. V opise sklanjatev je uvedel orodnik, ki ga Bohorič označuje še kot posebno obliko dajalnika. Mestnik Pohlin razlaga v ednini kot dajalnik, v množini pa kot rodilnik.
Glede na nadaljnje in predhodne slovnice so zelo izčrpno prikazani tudi zaimki.
Pri glagolu je obdržal Bohoričevo razporeditev po sedanjiških končnicah, ki jo prinaša tudi jezuitska priredba iz leta 1758. Opozoril je na futuralni pomen glagolov na -po, s čimer je vplival tudi na rešitve pri nadaljnjih slovničarjih. Je prvi slovničar, ki je začel z (deloma neutemeljenim) opozarjanjem, da trpni način izražanja v slovenščini ni priljubljen, ki je močno zaznamovalo puriste 19. stoletja.
Opozorilo si zasluži še zelo dobro poglavje o besedotvorju, ki se sicer v prvi in drugi izdaji bistveno ločuje v pristopu. Skladnja je krajša, a temeljita.
Ne glede na zavrnitev Pohlinove izbire opisovanega jezika je njegova slovnica razvojno gledano pomembnejša od slovnice Ožbalta Gutsmana iz leta 1777.
Besedne vrste
V prvi izdaji ločuje ime (= samostalnik in pridevnik), števnik, zaimek, glagol, predlog, prislov, medmet in veznik, v drugi izdaji pa jim v samostojnem in drugim besednim vrstam enakovrednem poglavju doda še deležnik kot »posebno vrsto pridevnika«. Člen (nedoločni in določni) obravnava v okviru imena.
Terminološke inovacije
Kot prvi od slovenskih slovničarjev navaja poleg nemških v oklepaju tudi nekatere slovenske slovnične termine. Nekateri od njih (npr. samoglasnik, zlog, lastno ime, moški spol, ženski spol ipd.) so se ohranili vse do danes.
Ilustrativni korpus
Primeri v etimologiji so Pohlinovi, večinoma enobesedni in pogosto prevedeni v nemščino. Tudi primeri v drugih poglavjih so večinoma Pohlinovi, vendar so manj dosledno prevedeni v nemščino, predvsem daljših primerov nikoli ne prevaja. Stavčni primeri so vzeti iz najrazličnejših del, večkrat iz Svetega pisma ali iz antičnih avtorjev (npr. Cicero, Vergilij, Ovidij, Dicta Catonis), vsi prevodi teh primerov pa so Pohlinovi. Za nekatere primere lahko utemeljeno sklepamo, da so povsem Pohlinovi.
Dodatna oznaka
Pohlin se je imel upravičeno za prvega slovničarja kranjskega jezika, saj se je njegov koncept knjižnega jezika bistveno razlikoval od koncepta knjižnega jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Svoj koncept je pozneje presegel in na primer leta 1799 izdal delo, namenjeno slovenskim vojakom na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, prav tako pa so bili njegovi učenci nadaljevalci vseslovenskega knjižnega jezikovnega koncepta.
Vpliv na delo
Kakor lahko vidimo ob primerjavi Pohlinovih izdaj slovnice iz leta 1768 in 1783, nam Pohlinov način dela v precejšnji meri onemogoča natančno določitev virov, saj si je zelo prizadeval, da bi oblikoval besedilo čim bolj po svoje.
Pohlin je verjetno poznal slovensko slovnico Adama Bohoriča iz leta 1584, zagotovo pa njeno priredbo iz leta 1758. Po njej se opazno zgleduje predvsem v uvodu, pa tudi v drugih delih slovnice lahko zasledimo njene odmeve. Še najlepše se vidi, kako je Pohlin zakrival svoje zglede, na zadnji strani poglavja o števniku (46), ki je v celoti posneta po Bohoričevi slovnici ali njeni priredbi iz leta 1758.
Pohlinovo opozorilo na problematiko diglotične situacije na tedanjem slovenskem prostoru (slovenščina : nemščina) je drugo za Hipolitovim iz njegovega rokopisnega uvoda v slovar iz leta 1711, vendar Pohlin tega uvoda verjetno ni poznal.
Od vplivov na njegovo delo v uvodu sam omenja spodnjelužiško srbsko slovnico Johanna Gottlieba Hauptmana iz leta 1761 Niederlausitzsche Wendische Grammatica, poleg te pa lahko zasledimo še vplive naslednjih slovnic: Václav Jan Rosa: Grammatica Linguae Bohemicae iz leta 1672 (nato več natisov), Jan Václav Pohl: Gramatica Linguae Bohemicae (1765), Johann Christoph Gottsched: Kern der Deutschen Sprachkunst (več izdaj, primerjali smo 1762). Vplivi so težko dokazljivi in predvsem posredni. Načelo, da je najboljša osnova za knjižni jezik jezik središča določene pokrajine ali države, sledi načelu, ki ga je najopazneje izoblikoval Johann Christoph Gottsched, načelo, da je sodobni jezik boljši od jezika starejših obdobij, pa je Pohlin najverjetneje povzel po Pohlovi slovničarski praksi. Na drugo izdajo sta nedvomno vplivali tudi zgoraj navedeni kritiki (Matija Čep in Ožbalt Gutsman).
Vpliv na nadaljnja dela
Slovnica je vplivala na bolj dodelane drugačne rešitve v slovnici Ožbalta Gutsmana, saj prav Gutsmanova kritika iz leta 1770 napoveduje drugačne rešitve v njegovi slovnici iz leta 1777. Jernej Kopitar je podal v svoji slovnici (1809) uničujočo kritiko Pohlinovega dela, ki pa jo moramo razumeti predvsem kot odmev velikega nasprotovanja Pohlinovemu jezikovnemu konceptu v krogih, v katerih se je Kopitar gibal. Kopitarjeva kritika je predstavljala osnovo za vrsto neutemeljenih kritičnih pogledov na Pohlina, ki so se končali šele v drugi polovici 20. stoletja, ko so začeli raziskovalci opozarjati na pozitivne dosežke njegovega dela. Pohlinovo obravnavo besedotvorja, skladnje in pogleda na probleme vokalne redukcije je nadaljeval šele Fran Metelko, ki pa je Pohlina bolj nadgrajeval, kot da bi se po njem tudi dejansko zgledoval. Po izdaji iz leta 1783 se je zgledoval Mihael Zagajšek.
Literatura
Grdina 2013; Honzak Jahić 2006, 2013; Neweklowsky 2013; Orožen 2003; SBL; Toporišič 1983. Seznam...
Avtor opisa
Kozma Ahačič
Navedite kot
Kozma Ahačič: Marko Pohlin. Kraynska Grammatika. V: Ahačič, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Različica 1.0. https://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/7/1768-pohlin. Zadnja sprememba 10. 6. 2015.