1. 1. kar je nabrano, zbirka: bera ni bila slaba: imel je polno torbo / bogata bera besed
2. 2. redko nabiranje: priti na bero
   ♦ čeb. jesenska bera paša
3. 3. nekdaj dajatev učitelju ali cerkvenim ljudem: dajati, pobirati bero; priti po bero; vinska bera; bera žita in drv

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. težek predmet, ki se nosi navadno na ramenih: naložiti si breme; nositi breme na plečih; odložiti, odvreči breme z ramen; opotekati se pod težo bremena / maksimalno dovoljeno breme za vozilo tovor
   // nar. breme dračja butara, sveženj
2. 2. težava, skrb, nadloga: težko breme mu je padlo od srca; vsak mora nositi svoje breme / breme let, starosti
3. 3. s prilastkom dolžnost, obveznost: odvzeti ženam gospodinjska bremena; država je prevzela nase breme plačevanja stroškov za vzdrževanje onemoglih
   // nav. mn. dajatev, davščina: pritiskala so ga velika bremena; oprostili so kmeta tlake, desetine in drugih bremen; davčna bremena
   ● bila je v breme sosedom sosedje so skrbeli zanjo, so jo preživljali; pasti občini v breme živeti na stroške občine
   ♦ ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; fin. v breme leva stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo obremenitve; knjižiti v breme; jur. dokazno breme

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
2. 2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
   ● star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
   ♦ etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
   // čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
   // ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet
2. 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
   // ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava
3. 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
4. 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
5. 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
   // vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce
6. 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
   ● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
   ♦ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo

čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto

čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden
♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. v fevdalizmu podložniška dajatev zemljiškemu gospodu: dajati dačo; njegova hiša je bila prosta dače
2. 2. nar. vzhodno davek: plačevati dačo / vojna dača

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. splošna dajatev za kritje skupnih izdatkov javne uprave: izterjati, odmeriti, odpraviti davek; plačati, utajiti davke; pobirati, znižati davke; naložiti davke; občinski davek / prometni, vinski, zemljiški davek; davek od dohodka, od prometa; davek na dohodek, na promet; odmera, znižanje davka; biti prost davka; imeti sto tisoč dinarjev davka
   ♦ jur. direktni ali neposredni davek od dohodkov in premoženja; indirektni ali posredni davek ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga
2. 2. ekspr. kar kdo stori, dá kot svoj delež za izpolnitev obveznosti: naši narodi so plačali svoj davek v krvi; pesnikov davek literarni modi / dolgo so plačevali davek zaostalosti trpeli posledice zaostalosti
   ● Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel; publ. krvni davek izgubljena življenja, navadno v vojni, v prometnih nesrečah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. del na deset enakih delov razdeljene celote: dobil je desetino dobička; ekspr. niti desetina tega ni res! / desetina litra
   ♦ mat. ena cela, devet desetin
2. 2. vojaška enota desetih vojakov: zasedi je prihitela na pomoč naša desetina z dvema puškomitraljezoma; komandir desetine
   // organizirana skupina desetih ljudi: bili so najboljša desetina v zadrugi; tekmovanje pionirskih gasilskih desetin; tekmovalna desetina; vodja desetine
3. 3. v fevdalizmu podložniška dajatev desetega dela pridelka, dohodkov zemljiškemu gospodu ali cerkvi: dajati, pobirati desetino; hiša je bila oproščena tlake in desetine; cerkvena desetina; žitna desetina
4. 4. ruska ploščinska mera, 1,092 ha: barin je imel sto desetin zemlje
5. 5. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: desetine let so minile od takrat; prehodili so že desetine kilometrov; hiši sta nekaj desetin korakov narazen / zaradi izdaj je padlo na desetine naših borcev
   ● star. v desetino iti po ljudskem verovanju iti po svetu kot deseti brat ali sestra

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno ceno: pri kupčiji ni imel dobička; v podjetju so si delili dobiček; tovarna je ustvarila velik dobiček; dobiček gospodarske organizacije; ali bo kaj dobička? ekspr. masten dobiček / trgovina mu je prinašala lepe dobičke; prodajati z dobičkom / vojni dobiček
   ♦ ekon. čisti dobiček ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov; tržni dobiček
2. 2. korist, ki izvira iz česa: od takega ravnanja ne boš imel nobenega dobička; pri vsaki stvari gleda samo na svoj dobiček; dobiček iz pravd
   ● biti na dobičku imeti korist, zaslužiti; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi
3. 3. zastar. plačilo: prevažal je ljudi čez reko za dober dobiček

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. knjiž. priti, prispeti: vojaki so dospeli na bojišče; dospeti do gozda; ladja dospe na cilj; hitela sta in v mesto sta dospela ravno opoldne; proti jutru smo dospeli domov / iz mesta so dospele novice; pren. moje trpljenje je dospelo do vrha; stvar je dospela do kritične točke
2. 2. ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica priti do dneva, termina, ko je treba plačati: menice so dospele; dajatev, dolg dospe v plačilo 1. januarja

dospévši zastar.: dospevši do vrha, se je oddahnil

dospèl in dospél -éla -o: dospeli rokopisi; plačati dospele anuitete

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. jur. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost: imeti, kršiti imuniteto; odvzeti komu imuniteto; sklicevati se na imuniteto / diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov; poslanska imuniteta
   ♦ zgod. izvzetost od javnih dajatev ali drugih javnih obveznosti
2. 2. med. imunost: ugotoviti imuniteto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
   // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
   // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
   // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
   ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
   ♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti

jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

kméčko prisl.: kmečko oblečena ženska; (po) kmečko se obnašati; sam.: v njegovem vedenju je nekaj kmečkega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. nekdaj dajatev cerkvenim ljudem; bera: priti po kolekturo
2. 2. knjiž., redko prodajalna srečk: prodajati v kolekturi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države, vojna odškodnina: Nemci so morali plačati velike kontribucije / vojna kontribucija
2. 2. zgod., v stari Avstriji podložnikova dajatev zemljiškemu gospodu, zlasti za vojne namene: pobirali so kontribucijo
3. 3. knjiž., redko dajatev, prispevek sploh: kontribucija članic Organizacije združenih narodov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. zelo porasel z dlakami: po prsih je kosmat; ima kosmate noge / kosmata žival
   // nav. ekspr. porasel s kocinami, neobrit: kosmata brada; kosmat po obrazu
2. 2. nav. ekspr. ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni: kosmat klobuk; pokriti se s kosmato kapo, kučmo / kosmato blago; tkanina je kosmata na obeh straneh / kot kletvica kapa kosmata, tega pa nisem vedel
3. 3. ekon. ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov: kosmati prejemki; kosmata cena / kosmata teža skupna teža blaga in embalaže; bruto teža
4. 4. ekspr. nespodoben, opolzek: kosmati dovtipi; povedal je nekaj kosmatih šal
   ● ekspr. to je kosmata laž velika, očitna; ekspr. imajo kosmato vest so krivi česa; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; ekspr. ta je pa res kosmata! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
   ♦ bot. kosmati sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč

kosmáto prisl.: kosmato zakleti

kosmáti -a -o sam.: povedal je marsikatero kosmato / kot kletvica tristo kosmatih!

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. kar se pridela v (enem) letu: letina dobro kaže; kakšna bo letos letina; tam daje zemlja letino le vsako drugo leto; prodali so vso letino tobaka; spravljati letino; sadna, vinska letina; bogata letina krompirja; pren., ekspr. lani je izšlo dvajset pesniških zbirk, to je kar dobra letina
   // s prilastkom določen čas v okviru enega leta glede na pridelek: takrat so se vrstile dobre letine; pogovarjati se o slabih letinah; bali so se ga kot hude letine zelo
   // ob dobri letini je pridelal sto mernikov pšenice
   ● lani je bila sadna letina ali letina za sadje so sadna drevesa dobro obrodila
2. 2. gozd. enoletni debelinski prirastek lesa; letnica: šteti letine
   ♦ jur. letina v fevdalizmu podložniška dajatev sodni oblasti kot odškodnina za varstveno poslovanje v enem letu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek
   // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave
2. 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje
   // ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave
3. 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari
   // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave
4. 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava
5. 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo
   ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
   ♦ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije
   // knjiž., redko obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije
2. 2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije; naložiti denar v obligacije / državne obligacije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. a) obligacijska pogodba, pravica / obligacijsko pravo pravo, ki ureja obligacijska razmerja; obligacijsko razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev
2. b) obligacijsko posojilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost
   // delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec
   // sprejeti kaj brez obveznosti
   // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost
2. 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti
3. 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost
   ♦ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

odkrížati knjiž., redko  oprostiti, rešiti: odkrižati koga dajatev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. a) za poravnavo škode: oškodovanci niso zahtevali odškodnine; plačati odškodnino; tožiti za odškodnino; dobiti odškodnino za bolečine / vojna odškodnina dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države
2. b) za uporabo, obrabo: prepustil mu je sobo za dve leti brez odškodnine; odškodnina za uporabo mestnega zemljišča
3. c) za storitev, delo: obljubil sem mu pomoč pri urejanju brez odškodnine; igral bo tudi pri radiu za primerno odškodnino honorar
   // odpuščenim vojakom so prepustili konje za majhno odškodnino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa
2. 2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje
3. 3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon
   ♦ zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. boljša jed, boljše jedi, ki se dodajajo k običajni hrani: odreči se priboljšku; biti potreben priboljška / imeti, privoščiti si kaj za priboljšek / priboljšek v hrani
   // boljša jed, pecivo: skrivaj je dobival priboljške; mati mu je k vojakom poslala razne priboljške
2. 2. jur. dodatna dajatev izročevalcu posestva, navadno v obliki denarja, pridelkov: izgovoriti si priboljšek; denarni priboljšek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. denarna vsota ali kaka stvar, ki se za kaj da, prispeva: dati svoj prispevek za novo šolo; zbirati denarne prispevke za izlet; podpreti kaj s prispevkom; letni, mesečni prispevek; prispevek v blagu, obleki / prostovoljni prispevek
   // dajatev za zadovoljevanje skupnih potreb: odmeriti, predpisati prispevek; plačati prispevke; določiti stopnjo prispevka; dajatve in prispevki / komunalni prispevek za kritje stroškov komunalne ureditve zazidalnega zemljišča; stanovanjski prispevek; prispevek za invalidsko, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje delavcev / družbeni prispevki
   ♦ ekon. proračunski prispevek nekdaj dajatev proračuna za splošne družbene potrebe; prispevek za socialno zavarovanje del osebnih dohodkov ali dohodka, ki ga odvaja izplačevalec v samoupravne interesne skupnosti za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko zavarovanje
2. 2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: prispevek delavca k ustvarjanju dohodka / prispevek režiserja k predstavi / prispevek h krepitvi socializma / publ. vsak bo dal svoj prispevek k miru, razvoju mednarodnih odnosov bo prispeval
   // članek je zanimiv prispevek k zgodovini
   ● prispevki za zgodovino gradivo
3. 3. (krajše) literarno delo, sestavek v kaki publikaciji: napisati prispevek za zbornik; v reviji je izšlo več njegovih prispevkov; objavili so tudi prispevek v domačem narečju / literarni prispevki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja
   // z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu
2. 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
   1. a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami
   2. b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom
      // napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi
      // intimno, ljubezensko, spolno razmerje
      // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim
3. 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja
   // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja
   // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka
4. 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju
5. 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi
   ♦ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. podrejen samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: vsak človek se rodi svoboden / osebno svoboden človek
   // zgod. ki ni last koga: tlačan se je odkupil in postal svoboden; svobodni ljudje in sužnji
2. 2. ki ni podrejen neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: mnogi afriški narodi še niso bili svobodni; svobodna domovina, država / svobodno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje, ki ga ne nadzoruje sovražnik; Svobodno tržaško ozemlje od 1947 do 1954 ozemlje med Jugoslavijo in Italijo, razdeljeno na cono A pod anglo-ameriško in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo
3. 3. ki lahko izbira, se odloča po lastni volji: svoboden si, naredi po svoje / svoboden pri izbiri, odločitvi
   // ki je izraz volje, odločitve osebka samega: svobodno dejanje; svoboden in prisiljen / svobodna volja
4. 4. ki mu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: ujetniku, zaporniku so sporočili, da je svoboden / dobiti dovoljenje za svobodno gibanje
5. 5. knjiž. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom; prost: danes ni nikogar doma, svoboden sem / prvo svobodno popoldne te obiščem
6. 6. ki ni omejen s posebnimi predpisi, pravicami koga: svoboden razvoj gospodarstva; svobodno oblikovanje cen / v obdobju diktature tudi znanost ni svobodna
7. 7. ki ni omejen, vezan s predpisanimi, urejenimi pravili, obrazci: svobodne pesniške oblike; svobodne skladbe; oblikovno svoboden
8. 8. ki svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: svoboden duh; vzgajati svobodne osebnosti / notranje svoboden človek
9. 9. ekspr. ki ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: svobodna ženska / v oblačenju je precej svobodna; zgodba je na nekaterih mestih zelo svobodna / evfem. svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
10. 10. ki se popolnoma ne ujema s predlogo, originalom: svoboden prevod; umetnikov opis tega dogodka je precej svoboden
11. 11. zastar., z rodilnikom osvobojen, prost, rešen česa: biti svoboden strasti, od strasti / dajatev svobodno posestvo posestvo brez obveznosti dajatev
    ● svobodni književnik književnik, ki se poklicno ukvarja s pisanjem literarnih del umetniške vrednosti; svobodni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je spet svoboden, na prostosti; ekspr. fant je še svoboden neporočen; ekspr. pusti mu svobodno pot da ravna po svojem preudarku; ekspr. pri tem je imel svobodne roke je lahko ravnal po svojem preudarku; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole; publ. svobodno morje morje, z istimi pravicami dostopno vsem državam
    ♦ ekon. svobodna carinska cona prosta carinska cona; svobodna konkurenca konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; svobodna menjava dela s samoupravnimi sporazumi določena menjava storitev ali proizvodov zlasti negospodarskih dejavnosti; jur. svobodni preudarek pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno mogočih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; lit. svobodni ritem, verz; navt. svobodna luka prosta luka; ped. svobodni razgovor učna metoda, pri kateri učenci pod učiteljevim vodstvom pripovedujejo o izkustvih z določenega področja; šol. svobodne aktivnosti, dejavnosti organizirano izvenšolsko udejstvovanje mladine

svobôdno prisl.: svobodno govoriti, misliti; možnost svobodneje se razvijati; svobodno misleči ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. v fevdalizmu podložniška denarna dajatev zemljiškemu gospodu: kmetje so plačevali visoke štibre in druge dajatve
2. 2. star. davek: plačevati štibro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od upreti se, upirati se: zlomiti otrokov upor / ekspr. v njem se je porodil upor
2. 2. dejavnost, s katero se kdo upre, upira: upor izbruhne, se izjalovi, zajame vso deželo; organizirati, streti, voditi upor; knjiž. netiti upor; ekspr. potlačiti, zadušiti, zasejati upor; pozivati, ekspr. zapeljevati k uporu; sodelovati v uporu; krajevni upori; vojaški upor; upor proti okupatorju; upor na ladji; žarišče upora / dvigniti se v upor
   ♦ zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva
3. 3. kar mora premagovati telo pri premikanju v tekočini, plinu ali tekočina, plin pri premikanju v ceveh: upor se poveča, zmanjša; izračunati upor; premagovati vodni, zračni upor; upor plina
4. 4. fiz., teh., navadno v zvezi električni upor lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električni upor tuljave; žica z velikim uporom; enota električnega upora / ohmski upor zaradi katerega električna priprava, naprava oddaja toploto
5. 5. elektr. predmet, pri katerem se izkorišča predvsem njegova električna upornost: izdelovati upore; vstaviti upor; vezava uporov; upori in tuljave / drsni upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grelni upor ki pri prehodu električnega toka oddaja toploto za gretje; odvodni upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike; plastni upor katerega upornost tvori tanka plast prevodne snovi na izolirnem materialu; spremenljivi upor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. zbor članov ali predstavnikov rodovne, vaške skupnosti, ki odloča o skupnih zadevah, sporih: napovedati večo; priti na večo / starešinska, vaška veča / o tem bo razpravljala veča; celotna veča / deželnosodska veča v fevdalizmu ki odloča o nekaterih upravnih in sodnih zadevah
2. 2. v fevdalizmu dajatev deželskemu sodišču: plačevati večo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
2. 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
3. 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
4. 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
5. 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
6. 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
7. 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
8. 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
   ● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen

vráčati se 
1. 1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo
   ● rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
   // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko
2. 2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
3. 3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam
4. 4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase
5. 5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača
   // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest

vračajóč -a -e: zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se

vráčan -a -o: vračan dolg; vračana ljubezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem
2. 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi
3. 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat
4. 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog
5. 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest
6. 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti
   // vrniti komu dobro s hudim
7. 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo
   // ekspr. vrniti sanjača v stvarnost
8. 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne
   ● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo

vrníti se in vŕniti se 
1. 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati
   // spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko
2. 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje
3. 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren
4. 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari
5. 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi
   // priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest
   ● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena

vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena

vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. izražati odločno hotenje
   1. a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva
   2. b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar
   3. c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost
2. 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno
   // to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti
   // nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo

zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje

zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko

zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ki zmore sorazmerno velik napor: zmogljiv človek; fizično manj zmogljivi tekmovalci / z vajami so noge postale zmogljivejše; zmogljivo srce
2. 2. ki zmore dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije: zmogljiv parni kotel; zmogljiv računalnik
3. 3. ki se zmore plačati, poravnati: zmogljiva dajatev, vsota; cene za marsikoga niso zmogljive
   // ki se zmore opraviti: komaj zmogljivo delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.