gǫ́vnọ 2., n. prostor pri opekarnici, kjer se suši opeka, Bilje pri Gorici-Erj. (Torb.); — nam. gumno.
gúbnọ, n., Dict., Dalm., Trub., Jap., jvzhŠt., pogl. gumno.
gúmənce, n. dem. gumno, Cig.
gúmlọ, n., Danj. (Posv. p.), pogl. gumno.
gúmnọ, n. 1) festgestampfter Boden: die Tenne, die Dreschtenne, Mur., Cig., Jan., ogr.-Mik.; gumnò, Ravn., ogr.-Valj. (Rad); — 2) der Vogelherd, Cig., Pot.-M., C.
gúna, f. freier Platz im Dorf, wo zwei Wege sich kreuzen, Štrek.; — "svet za hišo ali okolo hiše", Krn-Erj. (Torb.); — pogl. gumno.
gúnọ,* n. kmetske hiše dvorišče, Kras, Goriš.; pogl. gumno.
gúvnọ, n., Trst. (Let.), pogl. gumno.
jə̀gnọ, n. = gumno, die Dreschtenne, Hrušica v Istri-Erj. (Torb.); — der glatte Boden vor dem Hause, Z.; der Hof, Prim.-Cig., C., Z.
júgnọ, n. = gumno, Dict.; prim. jegno.
svòd, svǫ́da, m. 1) die Confrontation der Zeugen, C.; — 2) der Bogen, das Gewölbe, die Wölbung, Cig., Jan., Cig. (T.); s. delati, wölben, Cig.; s. na krog, krožni s., das Rundbogengewölbe, s. na križ, križni s., das Kreuzgewölbe, s. na oproge, das Gurtgewölbe, Cig. (T.); s. na gumno, das Spiegelgewölbe, h. t.-Cig. (T.); nebesni s., das Himmelsgewölbe, Žnid.; (stsl., rus.).