bahàt, -áta, adj. prahlerisch; bahati ljudje; bahata obleka, prunkende Kleidung.
bȋg, m. = 2. bik, Notr.; kar je še trsice in biga, ljudje pokosijo, LjZv.
blískati, -am, vb. impf. 1) blitzen: z očmi bliska, seine Augen sprühen Feuer, Cig.; — bliska = bliska se; Po gorah grmi in bliska, Ljubček pa po polju vriska, Npes.-Valj. (Rad); tako močno bo grmelo in bliskalo, da ljudje bodo oslepeli, Jsvkr.; bliska ino treska, ogr.-Valj. (Rad); — 2) b. se, blinken; zlato se bliska, Cig.; glitzern: Kak lepo se rosa bliska! Preš.; — bliskalo se je rib in ribic vse polno po vodi, Ravn.; — bliska sè, es blitzt; vso noč se je bliskalo; — blíšče se, Valj. (Rad).
bolẹ́havəc, -vca, m. der Kränkliche, der Sieche, Cig., Jan., C.; ljudje v nesreči, bolehavci, pokrevljenci, Ravn.
bóžji,* adj. Gottes, göttlich; sin božji, der Sohn Gottes; božja porodnica, die Gottesgebärerin; božji grob, das hl. Grab; — b. človek, der nach Gottes Ebenbild erschaffene Mensch: saj sem božji človek, ne živinče, Jurč.; kdo je božji? wer ist es? Vrt.; pomagaj, kdor je božji, Z.; ljudje božji, pomagajte mi! jvzhŠt.; božji ostani! Gott befohlen, Z.; ves božji dan, den ganzen lieben Tag; vso božjo noč; na vsem božjem svetu (auf der ganzen lieben Welt) nimam nikogar, da bi mi pomagal; (v vzklikih:) božja dekla! za božji čas! za božji dan, kaj pa delaš! um des Himmels willen, was treibst du denn! hiša božja, božji hram, das Haus Gottes; božja služba, der Gottesdienst; božja pot, die Wallfahrt; na božjo pot iti, sich auf eine Wallfahrt begeben; b. sod, die Ordalien, Cig. (T.); — po božje častiti koga, jemandem göttliche Ehre erweisen; — božje = božjast: božje ga je metalo, Zv.; tudi: božje ga tere, Št.; dete božje tere, das Kind hat die Fraisen, Pjk. (Črt.); — božje ga je udarilo, der Schlag hat ihn getroffen, Cig.; božji udarec, der Schlagfluss, Guts.
bráti,* bérem, vb. impf. 1) sammeln, pflückend sammeln; b. jagode, fižol, hmelj; čebele berejo; Weinlese halten: kedaj boste začeli brati? jvzhŠt.; dari b., betteln, b. za pogorelce, auf den Brand betteln, Cig.; b. v sklad, Beiträge sammeln, Cig.; — 2) lesen (= čitati); komu postave b., jemandem ein Capitel lesen, Cig.; b. komu v očeh, es jemandem an den Augen abmerken, Cig.; na licu se mu dobrota bere, in seinem Antlitz spricht sich Güte aus, Cig.; b. na kaj: tisti ljudje, ki na pismo bero, več vedo, Jurč.; prim. nem. lesen; — 3) nehmen: koliko berete za mašo? Ljutomer-Vest.; žganci bero mnogo masla, Senožeče-Erj. (Torb.).
brezdomǫ́vən, -vna, adj. heimatlos: brezdomovni ljudje, Levst. (Nauk).
cukríti, -ím, vb. impf. = cukrati: po mestih ljudje besede cukre, Npreg.-Jan. (Slovn.).
čè, conj. 1) v pogojnih stavkih: wenn; če ni druzega, ko to, ni se nam treba bati, wenn es (wirklich) nichts Aergeres ist, als dies, so brauchen wir nichts zu fürchten; če bo dež jutri, ne pojdemo na semenj; če bi bil moral koga srečati v gozdu, umeknil se je, Erj. (Izb. sp.); — pos. pred imperativom: če nečeš, pa pusti; če imaš, daj; — če ne, wo nicht, sonst; stori, kar ti velevam, če ne, bo druga pela, thue, was ich dir befehle, sonst werde ich andere Saiten aufziehen; — poleg komparativa: je; če sem se bolj branil, bolj je v mene silil; "če dalje" poleg komparativa = immer: če dalje bolj, immer mehr; če dalje vekši šum, Krelj; — če bi (v odvisnih pogojnih stavkih): oče so rekli, če bi hoteli zdaj priti, da bi zdaj lehko prišli (neodvisno: če hočete zdaj priti, zdaj lehko pridete); prim. Mik. (V. Gr. IV. 811.); (v irealnih pogojnih stavkih): če bi živine ne drli, ljudje ne mrli, svet bi podrli, C.; — če tudi, če prav, če ravno (v koncesivnih stavkih) = dasi, wenn auch, obwohl; če si ravno, Cig., C.; če prem, Prip.-Mik.; — 2) (v indirektnem vprašanju): ob; poglej, če je že prišel hlapec; ne vem, če bi znal pravo pogoditi; razmišljevanje, če morebiti barju povodnji prete, Levst. (Močv.).
člóvẹk, -ẹ́ka, m. 1) der Mensch; pl. ljudje; tudi: človeki, (pos. pri starejših pisateljih); oboje, človeke ino živino, Dalm.; kjer so človeki, tu so grehi, Kast.; enaka usoda nas uči, da smo vsi človeki, Jurč.; — 2) irgend ein unbestimmter Mensch, man, einer: človek bi obupal, man möchte verzweifeln; človek ne ve, kaj ga čaka, man weiß nicht, was die Zukunft bringt; človeku se kar sline cedijo, es wässert einem der Mund; človeka je sram, man muss sich schämen.
dálečnji, adj. entfernt, Rez.-Baud.; d. pot, weiter Weg, weite Reise, dalečnji ljudje, Leute von ferneher, C., Z.; človek iz dalečnjega, C.
dẹčarȋja, f. 1) die Kinderei, M., BlKr.; — 2) = deca, Jan., BlKr.; — tudi: ljudje, ki se po otročje vedejo, BlKr.
dežę̑łski,* adj. 1) Landes-; deželska gospoščina, Trub.; deželske postave, Krelj; deželski oblastnik, Schönl.; deželska reč, Landesangelegenheit, Cig.; deželski zlati denarji, Landesgoldmünzen, DZ.; — 2) weltlich: duhovska in deželska oblast, Cig.; deželski ljudje, Jsvkr.
dláka,* f. das (thierische) Haar; dlako cepiti, haarspalten; do dlake vse povedati, alles haarklein erzählen, ZgD.; ni za dlako udati se, Jurč.; — coll. das Haar; ozimna d., das Winterhaar, Jan.; dlako puščati, Haare verlieren; mišja d., der Flaum junger Vögel, Zv.; po žabje dlake poslati = in den April schicken, Cig.; — die Art: take dlake ljudje, Z., ZgD.; on je tudi tvoje dlake, Cig.*; — v kletvicah: pasja dlaka! = Hund!
domàč, -áča, adj. 1) zum Heimatshause gehörig, Haus-; domači, die Hausgenossen, die Hausleute; bil je domač sin, Erj. (Izb. sp.); le govori, saj smo sami domači skupaj, jvzhŠt.; d. človek, ein Hausgenosse; domačega tatu se je težko ubraniti, Jan. (Slovn.); d. kruh, Hausbrot, Cig.; domača živina, das Hausvieh; — 2) zur Heimat gehörig, heimisch; izpod domačega zvona, aus der Heimatspfarre, Cig.; pripluti na domač breg, Npr.-Erj. (Torb.); — inländisch, Cig., Jan.; domači (ljudje), Eingeborne, Cig. (T.), DZ.; domača reja, die Innzucht, Cig. (T.); — domača vojska, der Bürgerkrieg, Cig. (T.); — 3) vertraut; preveč sta si domača; po domače, in ungezwungener Weise; po domače se vesti, po d. povedati kaj; — tudi: dómač, -áča, Št.
dọ̑mən, -mna, adj. zum Hause gehörig: domni ljudje = domači lj., C.
dúzati, -am, vb. impf. stoßen, drängen, Z., C.; ljudje se v cerkev duzajo, C.
dvọ̑jnat, adj. zweifach, doppelt, Doppel-; škilasti ljudje vidijo dvojnato, Žnid.
gòł, góla, adj. kahl, nackt, unbewachsen; goli vrh, gola zemlja; unbehaart: gola glava, kahles Haupt; gola brada; bartloses Kinn; gola miš, eine kahle Maus, Z.; unbefiedert: gol ptič; laublos, zweiglos: golo drevo; — entblößt, unbekleidet, bloß: gola koža, gola roka; z golo glavo, entblößten Hauptes; gol in nag, fadennackt, Cig., Jan.; gol in bos, ohne Kleider und Beschuhung; na golih tleh klečati; goli meč, das blanke Schwert; gola kost, ein Bein ohne Fleisch; z golo lučjo se približati, mit unverwahrtem Licht, Levst. (Nauk); z golimi rokami si kruh služiti (mit den bloßen Händen), Fr.-C.; z golim očesom, mit freiem, unbewaffnetem Auge, Z.; pod golim nebom, unter freiem Himmel, Cig.; bloß, lauter; možje niso goli ljudje — angelci so bili, Ravn.; gola resnica, reine Wahrheit; gola laž, eine blanke Lüge; gola nedolžnost, lautere Unschuld; iz golega sovraštva, aus bloßem Hass; gola ponižnost ga je, er ist die Demuth selbst; iz gola (izgola), nur, C.; prim. zgolj.
góniti, gǫ́nim, vb. impf. 1) wiederholt treiben; živino na pašo g.; zver s psi g., hetzen, jagen, hudoba ga goni, der Teufel reitet ihn, Cig.; g. otroke v šolo, die Kinder fleißig zur Schule halten, Cig.; — g. koga, fordern = terjati, Cig.; — pijača, ki na vodo goni, harntreibendes Getränk, Cig.; goni me, ich habe das Abweichen, Cig.; — kamenje v hišo g., (pf. zagnati), BlKr.; drva po vodi g., Holz flößen, Jan.; kolo g., ein Rad treiben; vrtavko g., den Kreisel treiben; mehove g., die Bälge treten; rühren (beim Buttern): celo uro uže gonim, pa se neče storiti, Polj.; — vedno svojo g., immer dasselbe wiederholen, sagen, behaupten; "joj, joj!" je zmerom gonil, Ravn.; zmerom svojo goni slavček, immer dieselben Lieder singt die Nachtigall, Preš.; — ljudje gonijo (= pravijo), da bo vojska, Z.; — 2) g. se, a) sich herumtreiben, schäckern; otroci se gonijo po trati; — b) brunften, läufig sein; krava, kobila, psica se goni.
gọ̑st, gen. gostȗ, gósta, m. 1) der Gast; danes imamo goste; v gostih biti, zugaste sein, v goste iti, zugaste gehen, Dol.-Cig.; = gostač, Jarn., Cig., Jan., Mik., Kor.-Zv., Notr.; — pl. tudi: gostję̑ (kakor ljudje), Mik. (V. Gr. III. 140.), Valj. (Rad 47., 47 sq.); nepozvani gostje, ogr.; dragi vi gostje, Danj. (Posv. p.); gospod je svoje gosti k njemu povabil, Dalm.; dobro vino položiti pred gosti, ogr.; — sem spadajo tudi reki: v gosteh biti, zugaste sein, Jan., Krelj; v gosti iti, als Gast irgendwohin kommen, besuchen gehen, ogr.-C.; Če se mu kaj do mene zdi, Naj pride k meni sam v gosti, Npes.-K.
gǫ́sti, gǫ́dem, vb. impf. 1) geigen; g. na gosli; Štirje jo godejo, Štirje pa trobijo, Npes.; (ein Musikstück) spielen: godci lepo godejo; mladi ljudje, katerim nebesa godejo, denen der Himmel voll Bassgeigen ist, Jurč.; — vedno eno g., immer bei einer Leier bleiben, immer dasselbe wiederholen; — kdor resnico gode, temu gosli zbijejo, Npreg.-Ljub.; — 2) murren, brummen: ves dan gode; nad kom g., auf jemanden schmälen, keifen, Cig.; — schnurren, mačka gode (= prede), Cig., Jan., C.
gŕniti,* gȓnem, vb. impf. 1) raffen, zusammenscharren, ogr., Št.-C.; g. zrnje, C.; — 2) scharenweise gehen, wallen: ljudstvo grne v mesto, C.; ko pridejo v veliko to mesto, grnejo ljudje skupaj, Cv.
grǫ̑b, grǫ́ba, adj. 1) massiv, groß: grobo hrastje, ogr.-C., Savinska dol.; groba klop, vzhŠt.; groba krava, Polj.; (pre)grobi hlebi, Pohl. (Km.); — grobo, viel: grobo ljudi, penez, vzhŠt.; krčmar grobo računi, Svet. (Rok.); — 2) großartig, stattlich: groba hiša, Lašče-Levst. (M.); groba deklina, Hal.-C.; kar zijal je, ker se mu je vse tako grobo zdelo, Levst. (Zb. sp.); — tüchtig: groba mojškra, Svet. (Rok.); — vornehm: grobi ljudje, Lašče-Levst. (M.); — sauber, hübsch: grob dečko, groba deklina, vzhŠt.-C., Mik.; grobja obleka, das prächtigere Gewand, Litija; — 3) derb, roh, ungeschlacht, Meg., Dict.-Mik., Cig., Jan.; groba beseda, plumpes, beleidigendes Wort, Cig.
hlastáti 1., -ȃm, vb. impf. 1) schnappen, haschen, nach etwas gierig greifen; po čem h., Cig., Jan., C., Lašče-Erj. (Torb.); po sapi hlastati, Vrtov. (Km. k.); — ljudje so hlastali le po čarovnih stvareh, Glas.; — gierig essen oder fressen, Mur., Cig., Jan., C., Met., Dol.; — 2) schnell arbeiten, hudeln, C., Z.; — tudi: hlástati.
índašnji, adj. sonstig, Mik.; — einstmalig: indašnji ljudje, ogr.-C.
izmišljeváti, -ȗjem, vb. impf. aussinnen, ersinnen, erdichten, erfinden; kaj si vse izmišljujejo ljudje!
iznésti, -nésem, vb. pf. 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; na solnce i. kaj, Dol.; — 2) das Gerücht verbreiten: ljudje so iznesli, Z.; prim. raznesti; — 3) (germ.) betragen, ausmachen, Jan. (nav. znesti; prim. nem. "austragen" = betragen).
izprevrẹ́či, -vŕžem, vb. pf. umwerfen, umstürzen, Mur.; — verändern, Cig.; Laban je Jakobu desetkrat plačilo izprevrgel, Ravn.; barvo i., sich verfärben, Cig.; misli i., eines anderen Sinnes werden, umsatteln, Cig.; — i. se, umschlagen, sich ändern, Mur., Cig., Jan.; vreme se bo izprevrglo, Mur., Cig., Jan.; žalost se v veselje izprevrže, C.; — i. se, entarten, ausarten, Jan.; no, ljudje so se izprevrgrli, nemara da že ni več pravih pivcev, Jurč.
izstǫ́pati, -pam, vb. impf. ad izstopiti; heraustreten: ljudje so vstopali in izstopali, Erj. (Izb. sp.); — hervorragen, Cig. (T.); — austreten: zaporedoma iz društva izstopajo udje, nk.
iztrę́sti, -trę́sem, vb. pf. ausbeuteln, ausschütteln; i. kaj iz vreče; — otroci in stari ljudje kmalu jok iztresejo, Jan. (Slovn.); — i. jezo, seinen Zorn ausschütten, sich ausärgern, Cig.
izvȓžkast, adj. verworfen: malopridni, izvržkasti ljudje, Ravn.
jẹ̑šč, adj. esslustig, von starkem Appetit, gefräßig; pri nas so ljudje po zimi bolj ješči ko po leti, Vrtov. (Vin.); to so strašno ješči ljudje, vse so pojedli, jvzhŠt.; gerne fressend (vom Vieh): konj je ješč, Z.; ješča živina, Nov.; zdravi in ješči prasci, LjZv.
kák, I. pron. interr. wie beschaffen? was für ein? po kakem? auf welche Weise, Cig.; — v vzkliku: kaki ste to ljudje! jvzhŠt.; kak prizor! welch ein Anblick! Jan.; — II. pron. indef. irgend wie beschaffen, irgend ein; bojim se, da bi se kaka nesreča ne primerila; — kakih deset goldinarjev bo že treba plačati, etwa zehn Gulden wird es wohl kosten, jvzhŠt.; — kako uro še ostanem, eine Stunde etwa will ich noch bleiben; kaj to pomaga, če si kak goldinar (hie und da einen Gulden, einige Gulden) prihranim! Cig.; — III. pron. rel. = kakršen: na vzhodu; možje, kaki so Grimm i. dr., Zora.
kápati, kȃpam, -pljem, vb. impf. 1) in Tropfen herabfallen, tropfen; vina je bilo, da je vse kapalo od mize; — tinta kaplje, die Tinte kleckt, Cig.; — einzeln herabfallen, Mur.; listje kapa, Cig.; hruške so začele kapati, vzhŠt.; — ljudje so gledali, da so jim oči vun kapale, = debelo so gledali, Vod. (Izb. sp.); — einzeln kommen: ljudje kapljejo, Z., jvzhŠt.; — le po malem kaplje (denar), es gehen nur geringe Summen ein, jvzhŠt.; — 2) in einzelnen Tropfen fallen lassen, tropfen, Cig.; — redko, gosto kapati (krompir sadeč), pri Gorici-Erj. (Torb.); — nebo bo kapalo z roso, Dalm.
kmę̑tiški, adj. = kmetski, Bauern-, bäuerlich; k. stan, der Bauernstand, Mur.; kmetiško delo, Dict.; kmetiški ljudje, Slom., Levst. (Zb. sp.); kmetiški gospodarji, Pirc.
knjížən, -žna, adj. Bücher-, Cig., Jan., nk.; knjižno tiskalo, die Buchdruckerpresse, Cig. (T.); bücherlich, Cig., Jan.; — literarisch, Jan., Cig. (T.); knjižni jezik, die Büchersprache, die Schriftsprache, Jan., Cig. (T.), nk.; knjižna slovenščina, Cv.; knjižna kraja, literarischer Diebstahl, Cig. (T.); k. mož, homo literatus, Vrt.; knjižni ljudje, Literaten, Levst. (Zb. sp.).
krúšən, -šna, adj. 1) Brot-; krȗšni dar, die Brotspende, Cig.; krušno drevo, der Brotbaum, Cig., Jan.; krušna peč, der Backofen, Cig., Jan., Levst. (Pril.); — krušni oče, der Nährvater; krušna mati, die Ziehmutter; krušni roditelji, LjZv.; krušna pijanost, der Muthwille infolge des Wohlstandes, Z.; — 2) brotreich, Cig.; kadar je leto mušno, je tudi krušno, Erj. (Torb.); krušen kraj, krušni ljudje, Z.
ljudję̑, -dȋ, m. pl. die Menschen, die Leute; dobri ljudje, priprosti ljudje; veliko ljudi je bilo pri pogrebu; kaj poreko ljudje? was wird die Welt dazu sagen? med ljudmi biti (o denarju), im Umlauf sein, Cig., DZ.; — ljudje = posli, delavci, vzhŠt.-C.; Z gospodinjo 'no ljudmi sedem k mizi, Danj. (Posv. p.).
malovrẹ́dən, -dna, adj. von geringem Werte; malovredna reč; — von geringem moralischen Werte, schlecht, nichtsnutzig; nichtswürdig; malovredni ljudje; malovredno dejanje.
mənə̀c, -nca, m. der Hirsetreter, Z., Dol.; menci so ljudje, ki svojemu sosedu zastonj "menǫ́" proso, Lašče-Erj. (Torb.); — der Oelschläger, C.
mẹ́stən, -tna, adj. 1) Orts-: mẹ̑stnọ čutilo, der Ortssinn, Cig. (T.); Stellen: mestna vrednost, der Stellenwert (einer Ziffer), Cel. (Ar.); — 2) Stadt-, städtisch; mestni ljudje, die Stadtleute; mestna hiša, das städtische Rathhaus.
mnogovídən, -dna, adj. vielsehend: mnogovidni ljudje, Zv.
mušljìv, -íva, adj. = muhast: mušljivi ljudje, DSv.
nabírati, -bȋram, vb. impf. ad nabrati; 1) sammeln; vse mano nabira, Ravn.; — novince, vojake n., recrutieren, assentieren; n. konje vojakom, Levst. (Nauk); — v sklad n., Beiträge sammeln, Cig.; — n. se, sich ansammeln; ljudje se nabirajo, es kommen immer mehr Leute zusammen; dolgovi se nabirajo; voda se nabira po jamah; — nabirati, ernten: jeli veliko nabiraš? hast du eine reiche Fechsung? Mur.; — n. se, schwären, Mur., C.; roka se mi nabira, die Hand fängt mir an zu schwären, Mur.; — 2) anreihen: bisere na nit n., Mur., Cig.; osnovo n., die Fäden des Aufzuges einlesen, Cig.; — 3) in Falten legen, fälteln: v gube n., Cig.; lice na jok n., ein weinerliches Gesicht machen, Pavl.; — 4) aufs Korn nehmen, C.; — 5) uha komu n., Vorwürfe machen, C.
nakázan 1., adj. (nam. nakazen): missgestaltet, verletzt, krüppelhaft, Krn-Erj. (Torb.); nakazani ljudje, sieche, gebrechliche Personen, Krelj.
napǫ́tən, -tna, adj. 1) auf dem Wege befindlich: kmetje ob cesti in drugi napotni ljudje, Jurč.; — 2) im Wege stehend, hinderlich, Mur., C.; napotne misli in želje zravnovati, Vrtov. (Vin.); anstößig, Cig.
naročník, m. 1) der Auftraggeber, Mur., Cig., DZ.; — der Besteller; der Kunde; — der Abonnent (z. B. einer Zeitschrift), nk.; — 2) = črevljarska rokavica, das Schusterhandleder, Jarn., C., Štrek., (narǫ̑čnik) Kras-Erj. (Torb.); — 3) das Armband, C.; — 4) naročniki, ljudje brez imetja, ki se "na roke" ženijo, Dol.
natvẹ́zati, -tvẹ̑zam, vb. impf. ad natvesti, Cig., Jan.; na vrv n., Cig.; — ženskam dobri ljudje natvezajo, da imajo posebno čuvstvo, ločiti lepo od manj lepega, Jurč.
nẹkatę̑ri, pron. mancher; nekateri človek, nekateri ljudje; so mancher; nekateri goldinar je zapravil po nepotrebnem; — nekateri, einige; nekateri pravijo tako, drugi tako.
nesúmən, -mna, adj. unverdächtig, Mur., Cig., Jan.; nesumni ljudje, Levst. (Nauk).
netę̑k, m. 1) das Ungedeihen: bil je tak netek, da so ljudje zmerom jedli, pa vendar niso bili nikdar siti, Lašče-Levst. (Rok.); — 2) človek, kateremu nobena reč ne tekne, Lašče-Levst. (Rok.), Poh.; der Unersättliche, der Vielfraß, Cig., Jan.; ta netek nima nikoli zadosti, Slom.; — 3) neka zel za svinje (prim. ščav, smok), C.; — tudi; das Sinngrün (vinca), vzhŠt.-C.
neukrę́tən, -tna, adj. 1) unbeugsam: neukretnega vratu, Trub. (Let. 1891, 149.); halsstarrig, unbändig: n. osel, Trub.; neukretne živali v brzdah držati, Jap. (Prid.); neukretni ljudje, = "nekazani ljudje", Dalm.; neukretne butice, Preš.; unerbittlich, Mik.; standhaft, Dict.; neukretno srce, Dalm.; — 2) = neokreten, ungelenk, ungeschickt, plump, Cig., Jan., C., nk.
neustrẹ́žən 2., -žna, adj. wählerisch, Cig.; bogatini, to so neustrežni ljudje, Glas.
nezdràv, -áva, adj. ungesund; nezdravi ljudje; nezdrava pijača; nezdrav kraj; — pos. mit einem Leibschaden behaftet, vzhŠt.-C.
nízək, -zka, adj. niedrig, nieder; n. gozd, der Niederwald, Cig. (T.); nizka ravan, die Tiefebene, Cig. (T.); nizkega stanu, niedern Standes; visoki in nizki ljudje, Levst. (Nauk); — moralisch niedrig, Cig. (T.); nizka duša, ein niedriger Mensch, Cig.; — nizka cena, ein geringer Preis; — nizko, niedrig; lastovice nizko letajo; nizko se prikloniti, eine tiefe Verbeugung machen; — compar. nȋžji, (adv.) nȋže.
nizkomȋsəłn, adj. von niedriger Gesinnung; nizkomiselni ljudje, Cv.
objẹ́stən, -stna, adj. muthwillig, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Ip.-Mik.; brcate, kakor objestni telci, Dalm.; o. je, der Kitzel sticht ihn, Cig.; frech, C., Mik.; objestno se smejati, Jsvkr.; ausgelassen, wohllüstig, Alas.; objestni in sramotni ljudje, Krelj; ("eig. voll angegessen", Mik. (V. Gr. I. 344.)).
obolẹ́vati, -am, vb. impf. ad oboleti; erkranken: znal je coprati, da so zdravi ljudje obolevali, bolni umirali, Jurč.
odložíti, -ložím, vb. pf. 1) weg-, ablegen; klobuk, orožje o.; abladen; odloži breme; odloži nekoliko, vsega ne moreš nesti; — niederlegen: o. poslanstvo; — 2) verschieben, aufschieben; odloženemu delu roglji rastejo, = verschobene Arbeit wird sauer, C.; kar se odloži, se ne opusti, Met.; — 3) (ein Kind) weglegen: ljudje govore, da so ga cigani odložili, Erj. (Izb. sp.).
omagováti, -ȗjem, vb. impf. ad omagati; 1) = premagovati: o. koga, überwältigen, Z.; o. se s kom, mit jemandem im Zweikampfe ringen, Tolm.-Erj. (Torb.); — 2) die Kräfte verlieren, im Erliegen, im Verfall begriffen sein; verschmachten; omagujem pod tvojo močno roko, Trav.-Valj. (Rad); ljudje in živina od vročine omagujejo, Ravn.-Valj. (Rad).
oprę́zən, -zna, adj. vorsichtig, Jan., Šol., C.; z opreznimi stopinjami, oprezni in strašljivi ljudje, Jurč.; oprezni molk, die Zurückhaltung, die Reserve, Cig. (T.); umsichtig, Cig. (T.); — hs.
opustíti, -ím, vb. pf. 1) verwüsten, Dalm., ogr.-C.; — entvölkern, Cig.; — 2) auflassen; o. rudnik, Cig.; unbestellt liegen lassen: opuščeno zemljišče, poslopje, Jurč.; — aufgeben, lassen: o. navado; kar se odloži, to se ne opusti, aufgeschoben ist nicht aufgehoben, Mur., Cig.; — verlassen, Cig., Jan.; ljudje so ga opustili, er hat seine Kundschaft verloren, Cig.; — o. se, sich verwahrlosen = zapustiti se, Levst. (M.); — 3) unterlassen, vernachlässigen, verabsäumen; o. navadne molitve, o. dobra dela, Škrb.; ukaže, kaj naj stori ali opusti, Ravn.-Valj. (Rad).
ostaríčiti, -ȋčim, vb. pf. 1) alt machen: ljudje se znajo omladiti in ostaričiti, Glas.; — 2) alt werden (von Bäumen), Nov., Vrtov. (Km. k.).
otŕniti, -im, vb. pf. s trnjem obložiti (kako drevo, da bi ljudje ne lazili na nje krast ovočja), Lašče-Erj. (Torb.).
pámetovati, -ujem, vb. impf. 1) im Gedächtnis behalten, sich erinnern, gedenken, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; odkar ljudje pametujejo, seit Menschen Gedenken, Zv.; — 2) klug machen, witzigen: to naj vas pametuje, Svet. (Rok.); — 3) vernünfteln, klügeln, Mur., C.; z umom pametuješ, Bas.
pẹ̑š, adv. zu Fuß; p. iti, priti, potovati; — peš pot (pešpot), der Fußweg; peš polk (pešpolk), das Infanterieregiment, nk.; peš dan, = ročna tlaka, der Handtag, V.-Cig.; (peš adj. peša gre, peši smo šli, peši ljudje, Poh.-C.; po peših potih sem šel, Fr.-C.; peši so za njim tekli, Ravn.-Mik.).
pę́ti, num. der Fünfte; peto kolo, das fünfte Rad am Wagen = überflüssig; ne biti ni v peto ni v šesto, in keinem engeren Verhältnisse stehen: zove ju brata, a vendar si nista bila ni v peto ni v šesto, Levst. (Zb. sp.); ljudje, kateri ti niso ne v peto ne v šesto, Levst. (Zb. sp.); to je pa zopet taka beseda, da ni ne v peto ne v šesto (ein Wort, das nicht passt), Str.
pismoùk, -úka, adj. schriftgelehrt: pismouki ljudje, Vest.
plahótən, -tna, adj. schüchtern, furchtsam; mi slabotni, plahotni, boječi ljudje, Cv.
pobǫ́žən, -žna, adj. fromm; pobožni ljudje; pobožno živeti; — andächtig; pobožno moliti.
počivȃj, m. 1) mesto, kjer ljudje navadno počivajo noseč bremena; s to besedo se tudi meri dalja: dva počivaja daleč mu je odnašal, Podkrnci-Erj. (Torb.); — der Ruhepunkt, C.; — 2) kruh je na počivaj = ni zaprt v omari, vsak domačin ga sme rezati, Poh.-LjZv.
poglavȋt, adj. 1) Haupt-, Cig. (T.); na vse poglavite praznike, Krelj; poglavita reč, Trub.; poglavito mesto, die Hauptstadt, Meg., prisega iz 17. stol.-Let.; poglaviti dedič, der Universalerbe, Dol.-Svet. (Rok.); — hauptsächlich, Cig. (T.); — 2) angesehen, vornehm, Meg.; p. mož, Dalm.; poglaviti ljudje, Dict.
poizgubíti, -ím, vb. pf. nach einander verlieren, Zora; p. se, nach einander sich verlieren, verschwinden: kmalu so se vsi ljudje izpred cerkve poizgubili; glas se poizgubi, Cig.; dežela se bo v deželi poizgubila ein Land wird in dem andern aufgehen, Cig.
polukònj, -kónja, m. das Halbpferd, (polkonj, polokonj) Cig., Jan.; polukonji ("polkonji") so bili ljudje zgoraj s človeško, od pasu pa s konjsko podobo, Št. med Muro in Dravo-Pjk. (Črt.).
pomȋjski, adj. Spülicht-, C.; — (pren.) elendlich, schlecht, C.; pomijski ljudje, Auswürflinge, ogr.-Mik.
pọ́mnẹti,* pọ̑mnim, vb. impf. nicht vergessen haben, sich auf etwas besinnen können; sich erinnern, gedenken; p. kaj, koga; on me še bode pomnel, er wird an mich noch denken; to še dobro pomnim; tvojega deda še dobro pomnim; vse žive dni bom to pomnel, Zeit meines Lebens werde ich das nicht vergessen, Cig.; pomni to! merke dir das! Cig.; odkar ljudje pomnijo, odkar svet pomni, seit Menschen Gedenken, Cig., Jan.; (nav. se piše in govori pomniti, toda prim. Levst.-LjZv. I. 212.; — na vzhodu "puniti", Mik. [Et.]).
popǫ́tən, -tna, adj. sich auf der Reise befindend; reisend; p. sem bil in ste me pod streho vzeli, Cig.; popoten človek, popotni ljudje; — Reise-, Cig.; popǫ̑tni drug, der Reisegefährte, Jan.; popotni list, der Reisepass, popotna izkaznica, die Legitimationskarte, popotna karta, die Passkarte, Levst. (Nauk).
porazgubíti se, -ím se, vb. pf. sich allmählich (an verschiedenen Orten, nach verschiedenen Seiten) verlieren; po maši se ljudje kmalu porazgubijo; glas se porazgubi.
poréči, -réčem, vb. pf. 1) porečem, ich werde sagen: "to ni res!" poreče kdo, "das ist nicht wahr!" wird jemand sagen; kaj poreko ljudje? was wird die Welt sagen? — 2) p. se = sporeči se, zankend über einander gerathen, C.
porę́dən, -dna, adj. 1) ordentlich, Mur., C., vzhŠt.; v poredni "gmajni", in einer ordentlichen Gemeinde, Dalm.; — ordnungsliebend, gut, C.; ehrbar, Jarn.; — 2) ansehnlich: ziemlich groß; poredna vojska, ogr.-C.; poredno, viel: p. ljudstva, ogr.-C.; — angesehen: visoki in poredni ljudje, Slom.; najporedniši rod, Dalm.; — 3) muthwillig, boshaft; poredni otroci; ušla mi je kaka poredna in nespametna, es entschlüpfte mir irgend eine boshafte oder thörichte Bemerkung, LjZv.; — 4) p. kruh, schlechtes Brot, C.; poreden plašč, ein schlechter Mantel, poredne bukve, ein schlechtes Buch, Jap. (Prid.); dati nekaj boljšega za poredno, Jap. (Sv. p.); p. pot, ein schlechter Weg, Svet. (Rok.).
poskóčən, -čna, adj. eig. gerne hüpfend: lustig; poskočni in veseli ljudje, Jurč.; poskočni glasovi godčevski, Zora.
postajalíšče, n. mesto, kjer ljudje postajajo, C.; — die Haltestelle, DZ.; = postaja, Cig., Jan.
posvẹtə̀n, -tnà, adj. weltlich, irdisch; posvetni ljudje, posvetno blago, posvetno veselje; posvetna duhovščina, der Säcularclerus; — tudi: posvẹ́tən, -tna, nk., in: posvétən, jvzhŠt.
poštèn, -šténa, adj. 1) geehrt: svetniki in pošteni ljudje, Dalm.; župan poštenega mesta Ljubljane, prisega iz 17. stol.; — 2) ehrsam, Ehren-, bieder, rechtschaffen; pošteno dekle; p. mož, ein Ehrenmann; poštena beseda, ein Ehrenwort; pošten smeh je več vreden kakor dva joka, Zv.; ehrlich, redlich, honett; pošteno si zaslužiti kaj; poštene cene; — ordentlich; nima poštene pijače, poštene sobe; gehörig; pošteno koga nabiti, ošteti; — tudi: póšten, -šténa.
potóniti, -tǫ́nem, vb. pf. allmählich oder nacheinander in einer Flüssigkeit versinken; ladja potone; — ertrinken; ljudje so z večine potonili, LjZv.
potopíti 1., -ím, vb. pf. 1) versinken machen, versenken; p. ladjo, das Schiff in den Grund bohren; ertrinken machen, ertränken; da me vodeni valovi ne potope, Dalm.; mlade mačke, pse p.; — unter Wasser setzen, überschwemmen, Cig.; — p. se, versinken: ladja se je potopila; vsi ljudje, ki so bili na ladji, so se potopili; — 2) eintauchen, untertauchen, Jan.; — 3) durch Schmelzen verbrauchen, verschmelzen, Cig.
poudárjati, -am, vb. impf. ad poudariti; 1) betonen, ausdrücklich hervorheben, Cig., Jan., nk.; — 2) wiederholt schlagen, klopfen: vsi ljudje so na svoje prsi poudarjali, Schönl.
pregnáti, -žénem, vb. pf. 1) hindurchtreiben, Cig.; — 2) vertreiben; p. koga iz hiše, jemanden aus dem Hause verstoßen; p. sovražnika iz dežele; p. ptiče s streljanjem; s pikanjem in zbadanjem goste krčmarju p.; mrčes s kako rečjo p.; — p. si kako bolezen s čim; žejo si p.; p. skrbi; — 3) übermäßig treiben, übertreiben; živino, konje p.; — übermäßig anstrengen, überspannen, Cig. (T.); — in einer Sache über das Maß hinaus gehen, übertreiben, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — p. se, sich über die Kräfte anstrengen, sich überarbeiten, Cig., Jan., C.; p. se z učenjem, Cig.; — pregnan, übertrieben, überspannt, extrem, Cig., Jan., M.; pregnana kritika, die Hyperkritik, Cig. (T.); pregnano umetovanje, Zv.; pregnano, außerordentlich, allzusehr, C.; — hochmüthig, Mur., Danj.-M.; — 4) pregnan, "durchtrieben", pfiffig, geschickt; na vse pregnan, zu allem geschickt, C.; — schalkhaft, boshaft, Cig., Boh.; pregnani ljudje, Krelj.
preklę́ti, -kółnem, vb. pf. verfluchen, durchfluchen; preklet bodi! prekleta reč! — in den Kirchenbann thun, Cig., Jan.; (prekolneni ljudje, LjZv.).
preudárən, -rna, adj. überlegend, umsichtig, bedächtig; preudarni ljudje, SlN.
pristáti, prístojim, vb. impf. wohl anstehen, passen: stori, kar tebi dobro pristoji, Trub.; oblecite, kar sem Vam prinesel: rad bi videl, kako Vam bode pristalo, Str.; Kako ljubo ji pristoji jeza! Str.; pristoji mu, es steht ihm gut, BlKr.; tudi: p. se, Trub.; pesti, ki bi se pristale bolj kaki gospodični, LjZv.; — sich schicken, sich geziemen: škofu pristoji, Dalm.; kakor (zvestemu meščanu) pristoji, rok. iz 16. stol.; tebi ne pristoji tako govoriti, Levst. (Nauk); tudi: p. se, C., kajk.-Valj. (Rad); ne pristoji se, es geziemt sich nicht, Dict.; — zustehen: to meni ne pristoji, das steht nicht mir zu, Krelj; okrajnemu oblastvu pristoji, lov dajati v zakup, Levst. (Nauk); pristoji mu pravica, naslov mu pristoji (gebürt ihm), DZ., Cig. (T.); — (dazu) gehören: vsi ljudje pristoje v to občestvo ("gmajno"), Krelj; te dve njivi pristojita k mojemu zemljišču, Levst. (Nauk); sem pristoji, hieher gehört, Erj. (Torb.); — (als Eigenthum) gehören: to meni pristoji, das gehört mir, Levst. (Nauk); — prim. pristojati.
privrẹ́ti 1., -vrèm, vb. pf. siedend, sprudelnd, wallend hervorkommen, hervorströmen; voda je privrela izpod skale; — herbeiströmen (o ljudeh); od vseh strani so ljudje privreli.
prọtislǫ̑vje, n. der Widerspruch, Cig. (T.); ljudje, ki so polni protislovja, Jurč.; — stsl.
razdẹjáti, -dẹ̑jem, -dẹ́nem, vb. pf. 1) auseinanderlegen, auseinanderthun; r. obleko (aufknöpfen), Rez.-C.; razdejan, ordnungslos, Cig.; — 2) zerstören, Cig., Jan., M., Dalm., Krelj, nk.; hudobni ljudje razdenejo mesto, Škrinj.-Valj. (Rad); Madjanci vse razdenejo, kamor so prišli, Ravn.-Valj. (Rad); Jeruzalem so razdejali, Dol.-Levst. (Zb. sp.).
razkrȃpljati, -am, vb. impf. ad razkropiti; zerspritzen: kri r., Let.; — r. se, sich zerstreuen, auseinandergehen, Zora; ljudje se razkrapljajo, Bes.
razletẹ́ti se, -ím se, vb. pf. 1) auseinanderfliegen, zerstieben; mladiči so se razleteli; — pleva se z gumna razleti, Dalm.; denar se brž razleti; — sich verlieren: ljudje so se razleteli, Zilj.-Jarn. (Rok.); — in Stücke fliegen, zerspringen, platzen, explodieren; puška se je razletela; — 2) recht ins Laufen kommen: konji so se razleteli, Svet. (Rok.).
razmíkati, -mȋkam, -čem, I. vb. impf. ad razmekniti; auseinanderrücken; — r. se, auseinanderrücken (intr.); cestišče se razmika (weicht aus), Levst. (Cest.); — sich verbreiten, Jan.; ljudje se množijo in po zemlji razmikajo, Ravn.; — II. vb. pf. razmȋkati, -am, zerzupfen, zerzausen, Mur., Cig., C.; razmikan, zerzaust, C.
raztépsti, -tépem, vb. pf. 1) auseinanderschlagen; volno r., die Wolle zerklopfen; jajca r., Eier abrühren, abquirlen; — zerprügeln, zerbleuen; ves hrbet sem mu raztepel s palico; — zerschlagen: palico sem raztepel na njem; — 2) verstreuen, verschleudern; veliko zrnja pri mlatvi r.; veliko knjig se je razteplo in pogubilo; — verschwenden: kakor dobljeno, tako raztepeno, wie gewonnen, so zerronnen, Mur.; — zerstreuen: r. sovražnika, Jan.; r. se, sich zerstreuen, zerstieben; ljudje so se raztepli na vse strani.
rę̑d, rę̑da, redȗ, m. 1) die Ordnung, Meg., Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; v r. dejati, spraviti, ordnen; v r. postaviti, regeln, v nov r. p., neu regeln, Levst. (Nauk); po redu, in der Ordnung, Dalm.; po redu vse zložiti, Krelj; to ni po redu! = zur Ordnung! Levst. (Nauk); črez red, wider die Ordnung, ogr.-C.; — dnevni r., die Tagesordnung, Cig., Jan., nk.; vozni r., die Fahrordnung, Cig., nk.; opravilni r., die Geschäftsordnung, Cig., Jan., DZ., nk.; = poslovni r., DZ.; — s čudnim redom, wunderbarerweise, ogr.-C.; — rokavici si nista v red (sind nicht paar), Cig.; k redu (kredi), bereit, fertig, M., C.; večerja je k redu, kola so k redu (kredi), vzhŠt.; k redu (kredi) imeti, bereit halten, ogr.-Valj. (Rad); — 2) die Reihe: med redi (redmi) hiš (hiž) so ceste, ogr.-Valj. (Rad); v r. postaviti, in einer Reihe aufstellen, Levst. (Zb. sp.); — die Zeile, Cig.; — die Reihenfolge, Cig., Jan., Cig. (T.); z redom, nach der Reihe, ogr.-C.; po redu, der Reihe nach, nacheinander; štiri mesece po redu, Trub.; tri leta po redu, Dalm.; besedni red, die Wortfolge, Cig., Jan., Cig. (T.); — z reda = s kraja (= der erste beste), Cig.; — 3) = red f., der Grasschwaden, nav. pl. redovi, Gor.; — 4) das Stockwerk, ogr.-C.; hiše (hiže) na dva reda, ogr.-Valj. (Rad); — 5) die Classe, nk.; — die Fortgangsclasse, nk.; — der Rang, Cig., Jan., Dalm.; ljudje vsakega reda, Menschen jedes Standes, Cig. (T.); — vsi redi (Chöre) izvoljenih angelcev, Guts. (Res.); — 6) der Orden, Meg., Guts., Cig., Jan., nk.; meniški, viteški r., Cig.; der Orden (als Auszeichnung), Cig., Jan., nk.; — die priesterliche Weihe: (duhovne) rede deliti, ordinieren, Jan. (H.); — 7) die rechte Zeit: vaš red je tukaj, Dalm.; še nẹ́ red, Dalm.; končani so bili, preden je bil red, Dalm.; kadar je bilo red, Trub.-Mik.; pred redom, vor der Zeit, vorzeitig, Dalm., Hren-Cig.; pri redu, zur rechten Zeit ("beizeiten"), Boh., Meg., Trub., Dalm.; — 8) (petred, šestred itd. = petdeset, šestdeset itd. Guts.; petrdo, sedentrdo, osentrdo, [nam. pet redov itd.?] Guts. [Res.]-Mik.).
rẹ́vən, -vna, adj. arm, elend; revni ljudje; r. z žitom, arm an Getreide, Met.-Mik.; revna bajta.
samorádən, -dna, adj. = sebičen, Mur., Jan.; samoradni ljudje, Ravn.
shȃjati se, -am se, vb. impf. ad sniti se; 1) zusammenkommen, sich zusammenfinden: pod lipo se shajajo možaki; sich versammeln: ljudje se že shajajo pred cerkvijo; s. se s kom, mit jemandem Zusammenkünfte haben; — vse se shaja v to, alles kommt darauf hinaus, Cig.; — 2) sich ergehen, Jan.; Notri se shaja Marko mlad, Npes.-Vraz.
skorən, -rna, adj. schnell, eifrig, fleißig, C.; (— hitzig, streng, schlimm, C.; skorni ljudje, hitzige, schlimme Leute, Npes.-Vraz; übermüthig, Fr.-C.; trotzig, boshaft, C.; — skorna zima, strenger Winter, C.; — tudi: skuren, C.).
slaboúmən, -mna, adj. beschränkt am Verstande, borniert, Cig. (T.); slaboumni ljudje, Slom.; — schwachsinnig, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
služábən, -bna, adj. 1) dienstbar, dienend, Dienst-, Cig., Jan., M.; služabni duhovi, dienstbare Geister, Trub., Krelj; služabni ljudje, Dienstleute, Jan., Bas., Jurč.; vojvode, gospodje, služabni ljudje (Amtsleute), Trub.; služȃbni red, die Dienstbotenordnung, Jan.; služabna pisava, der Amtsstil, DZ.; služabne dolžnosti, Amtspflichten, Levst. (Pril.); služabna družina, die Dienstboten, Jurč.; — saj sem jaz tebe iz služabne hiše odrešil (aus dem Hause der Knechtschaft), Dalm.; — 2) = postrežen, Dict.
sǫ̑rta, f. 1) die Sorte, die Art; vsake sorte ljudje, allerhand Leute: danes imate zverino ustreljeno od sorte (von jeder Gattung), Lašče-Levst. (Rok.); dobre sorte biti, von gutem Geschlecht sein, Lašče-Levst. (Rok.); — 2) psovka: ti grda sorta ti! (prim. bav. du geschlecht du nichtsnutziges!) Lašče-Levst. (Rok.).
splésti, splétem, vb. pf. 1) zusammenflechten; tri bekove šibe s. v korobač; konju rep s.; — flechtend verfertigen, flechten; s. venec; kite si s.; mrežo s.; — strickend verfertigen, stricken: nogavice si s., Cig., nk.; — ersinnen, (izpl-) Cig.; ljudje so spleli, es geht das Gerede, Z.; — 2) s. dekleta, den Mädchen die Zöpfe flechten; s. se, sich die Zöpfe flechten; nisem še spletena.
spogledováti, -ȗjem, vb. impf. ad spogledati; 1) s. koga, jemanden beliebäugeln, Cig.; — 2) s. se, Blicke wechseln, kokettieren, Cig.; — ljudje se spogledujejo nad menoj, ich gebe den Leuten Ärgernis, Jan. (H.).
spustíti, -ím, vb. pf. 1) herab-, hinablassen, versenken; mrliča v jamo s.; — fällen (math.), Cig. (T.), Cel. (Geom.); navpičnico s., eine Senkrechte fällen, Žnid.; — s. kaj od cene, einen Rabatt geben, Cig.; — s. glas, die Stimme fallen lassen, Cig.; — s. se, niederwärts fahren, sich herabbegeben: v vodnjak se s.; sich in den Brunnen lassen; v rudnik se s., in den Schacht fahren; po vrvi s. se s tretjega nadstropja; na kolena s. se; auf die Knie fallen; — 2) gehen, laufen, fliegen lassen: kozla v zelnik s. = den Bock zum Gärtner machen, Cig.; psa s. na zajca; s. ladjo v morje; s. konju brzdo, dem Pferde die Zügel schießen lassen, Cig.; spuščen, locker gespannt, Guts.; s. puščico, den Pfeil abschießen; — fließen o. abfließen lassen: vodo na travnik s.; svojo vodo s., Urin ablassen, Cig.; kri s. komu, jemandem das Blut abzapfen; s. vino iz soda; — wachsen lassen: zrno gorčično spusti vejke velike, drevje spusti listje, kličice korenje spustijo v krilo zemlje, ogr.-Valj. (Rad); — s. jezo nad kom, den Zorn an jemandem auslassen; — s. se, sich in Bewegung setzen; počijte si malo tukaj pod drevesom, preden se dalje spustite, Ravn.-Valj. (Rad); s. se v tek, zu laufen anfangen; s. se za kom, jemandem nachstürzen; s. se v koga, gegen jemanden losfahren; velika riba spusti se proti Tobiju, Valj. (Rad); ne pusti svojega glasu pri nas slišati, da se nad te ne spuste srditi ljudje, Dalm.; — s. se v kaj, sich in etwas einlassen; s. se v pogovor, sich in ein Gespräch einlassen; prevzetno se spustiti s kom v pravdo, Bas.; s. se v pajdaštvo s hudobnimi ljudmi, Ravn.-Valj. (Rad); — 3) pogl. izpustiti; — (kar stoji pod 2), deloma morebiti nam. vzp-).
stàr, stára, adj. alt; stari ljudje; star je kakor greh, Erj. (Torb.); star kakor zemlja; stara pravica; stare poti in stare krčme se ne ogibaj! Erj. (Torb.); star mož, staro vino, staro žito, stara petica, stara mera, to je kaj vredno, Levst. (Rok.); stara šara, altes Gerümpel; — stari, der Schwiegervater, C.; stara, die Schwiegermutter, C.; pl. stari, die Alten, die Ableber nach der Übergabe der Realität, Cig.; stari oče, stara mati, der Großvater, die Großmutter; stari, die Großeltern, Cig., Jan.; stari mesec, der abnehmende Mond, jvzhŠt.; starega meseca, bei abnehmendem Mond, C.; — dve leti s., zwei Jahre alt; koliko si star? wie alt bist du? leta staro jagnje, einjähriges Lamm, Met.-Mik.; (germ.) — stare navade, althergebrachte Gewohnheiten; po starem, in althergebrachter Weise; — staro in mlado, (jung und alt), vse je teklo gledat.
státi, stȃnem, vb. pf. 1) treten: počakaj, da stanem pogledat na vrt! stal sem za skedenj, s konja, s postelje stati, Lašče-Levst. (Rok.); — 2) ankommen, zu stehen kommen, kosten (v tem pomenu tudi impf., Mik.), to me težko (s težka, Dol.) stane, das kommt mir schwer an; kar ljudje radi store, to jih lahko stane, Trub. (Post.); ko bi me glavo stalo, wenn es mich den Kopf kosten sollte; koliko te stane hiša? wie hoch kommt dir das Haus zu stehen? Odrešenika smo veliko stali, C.; — 3) = vstati, ogr.-Valj. (Rad); — 4) s. se, geschehen, C.
stránski, adj. 1) Seiten-, Neben-; s. oltar; stranske opombe, die Marginalien, Cig.; stranska pot, der Neben-, Beiweg, Cig., Jan.; stransko pogorje, das Nebengebirge, Jan., Jes.; stranska mavrica, der Nebenregenbogen, Žnid.; s. otrok, ein uneheliches Kind, Cig., C.; (von der Seite): stranski veter, der Querwind, der Zwischenwind, Cig.; s. vid, die Seitenansicht, Cig. (T.); s. prerez (načrt), das Profil, Jan.; — stransko = po strani, auf eine Seite gewendet o. geneigt: stransko hoditi, vzhŠt.; stranski = po strani: s. hoditi, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.); — 2) nebensächlich, Neben-: s. predmet, das Nebenfach, Jan.; stranski dohodki, Nebeneinkünfte, Jan.; — 3) abseitig, abwegsam, Cig., Jan.; — 4) fremd, nicht heimisch, auswärtig, Cig., Jan., C., kajk.-Valj. (Vest.), BlKr.-Let., vzhŠt., jvzhŠt.; stranski ljudje, jvzhŠt.; stranske šege, Cig.
strínjati 1., -am, vb. impf. ad strniti; 1) zusammenfügen, vereinigen, zusammenkommen lassen, Mur., Cig., Jan., nk.; v sebi s., in sich vereinigen, Cig.; — 2) s. se, sich zusammenrotten, sich vereinigen, Mur., Cig., Poh.-C.; vreli so ljudje in strinjali ("strinali") se od vseh strani, Ravn.; veliko vzrokov se strinja, viele Ursachen treffen zusammen, Levst. (Pril.); — 3) zusammenhalten: s. se s kom, C.; — zusammenpassen, übereinstimmen, Cig., Jan., nk.; to se ne strinja, das klappt nicht, Cig.; kamen in srce: kako se to strinja! LjZv.
sȗmnja, f. die Muthmaßung, der Wahn, Cig., C.; v sumnji biti in misliti, in dem Wahne befangen sein und glauben, Krelj; — der Argwohn, der Verdacht, Guts., Mur., Cig., Jan., Hip. (Orb.), Mik., nk.; sumnja leti na zatoženca od več strani ob enem, Levst. (Nauk); — der Zweifel, das Bedenken, V.-Cig., Jan., C.; brez sumnje, ohne Zweifel, Cig., Krelj; ljudje so v sumnji bili, Krelj.
súti, spèm, (sȗjem), vb. impf. 1) schütten (von trockenen Dingen), Jan., Mik., nk.; — 2) in Menge herabfallen: ivje je sulo z dreves, LjZv.; — ljudje so k njemu suli (strömten zu ihm), Cv.
švígati, švȋgam, vb. impf. 1) sich schnell hin und her bewegen, hin und her schießen, hin und her fahren: ribe švigajo po vodi, miši po hiši, bliski po nebu; — ohne bestimmte Absicht hin und her laufen (fickfacken), Cig.; — stolz einhergehen, C.; — flackern, lodern: plamen šviga; — (pren.) pogum mu šviga iz oči, Mur.; — 2) schnell hin und her bewegen: z bičem, s šibo š., kača z jezičkom šviga, mladi ljudje z očmi po cerkvi švigajo, Lašče-Levst. (Rok.); — 3) š. koga, jemanden mit einer Peitsche oder Ruthe schlagen, Cig., C., Dol.; — žito š. (= otepati) durch Anschlagen entkörnen, Z., vzhŠt.-C., Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.); — 4) š. se, brunften: mačke se švigajo, Cig., Z.; — prim. nem. schwingen, Levst. (Rok.).
tŕžən, -žna, adj. 1) Wochenmarkt-: tȓžni dan; — Markt-; tržna cena; tržni ljudje, die Marktleute, Cig., Gor.; — 2) Handels-, Mur., Cig.; tržno mesto, nk.
umírati, -mȋram, vb. impf. ad umreti; 1) sterben; im Sterben liegen, in den letzten Zügen liegen; umirajočemu človeku svečo dati v roke; ljudje od žeje, od lakote umirajo; kdor meče izdira, od njih umira, Notr.-Žnid. (Let.); — luč umira, das Licht ist im Auslöschen begriffen; — 2) u. za čim, sich nach etwas stark sehnen, Cig.
uròk, -rǫ́ka, m. 1) die Behexung, die Beschreiung; navadno pl. uroki; uroke dobiti, imeti, beschrien, verhext werden (sein); človeka in živine se primejo uroki od hudega pogleda, od hvale itd.; uroke topiti = ogljenčke v vodi potapljati in s to vodo uročeno bitje kropiti in zmakati, jvzhŠt.; — 2) das Schicksal, Met., C., Kras-Zora; po čudnih urokih ali namerah, Ravn.; — 3) na úrok, alles Ernstes, förmlich, vollends, vzhŠt.-M.; na urok koga tožiti, jemanden förmlich klagen, Št.-Mik.; na u., tüchtig, Mik.; na u. dež gre, vzhŠt.; ljudje že na u. kopljejo, man ist schon tüchtig mit dem Graben beschäftigt, ogr.-Nkol.; — 4) die bestimmte Zeit, C.; zdaj je urok, da jesti prineseš, C.; — die Frist, der Termin, Jan., C.; — die Tagsatzung, Št.-Cig., Jan.; — 5) die Erbschaft, das Erbe, ogr.-C., Mik.; — tudi: úrok, úroki, Št., BlKr.
və̀s, vsà, vsè, adj. all, gesammt, ganz; ves svet; vsi ljudje; vso noč, die ganze Nacht hindurch; vse leto; ves teden; — po vsej sili, mit aller Gewalt; na ves glas, na vse grlo, hellaut; na vsa usta povedati, etwas geradeweg, ohne Beschönigung sagen; — ves nedolžen je, er ist ganz, völlig unschuldig; ves vesel mi pravi; zdaj je ves drugačen; — ves oče je, ves oče gleda iz njega, er ist das leibhafte Bild des Vaters, Cig.; — na vse zgodaj, in aller Frühe; — vse, ganz, völlig: vsa sama je, sie ist ganz allein, Levst. (M.); vse tako, kakor ona leta, Levst. (Nauk); vse prezgodaj, ganz und gar zu früh; — vse skoz, immer, durchwegs; vse sploh (in allen Stücken) komu pokoren biti, V.-Cig.; — immer: vse bolj in bolj, immer mehr, Cig.; — po vsem, ganz; po vse piti, ganz austrinken, Ljubljanska ok.
vidẹ́vati, -am, vb. impf. zu sehen pflegen: tam ljudje videvajo veliko kačo, Mik., Zemon (Notr.)-Erj. (Torb.).
vȋdež, m. 1) = oko (v uganki): štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža, štirje streljajo, eden pometa, (= krava), Sv. Peter pri Gorici-Erj. (Torb.); — 2) mesto, na katerem se kaj lepo in lehko vidi: "na lepem videžu je (kaka stvar), ali ti je vendar ne vidiš", Soška dol.-Erj. (Torb.); — 3) die Sicht, Jan.; dolgo ni bilo nobenega na videž, LjZv.; pesem peti o prvem videžu (a vista), DZ.; to je vsem ljudem na videžu, rekše, vsi ljudje morejo to videti, Senožeče (Notr.)-Erj. (Torb.); vsem ljudem na videž postaviti = tako postaviti, da vidijo vsi ljudje, Senožeče-Levst. (Nauk); na v. razgrniti, zur Einsicht auflegen, Levst. (Cest., Pril.); na v. razgrnjen biti, aufliegen, Levst. (Nauk); na videž obešena tarifa (ausgehängt), DZ.; resnica mora na videž (ans Tageslicht), LjZv.; preiskovanje dene na videž (ergibt), DZ.; — 4) der Schein; na videž = na videz, LjZv.; — grdo na v., hässlich anzusehen, Jarn. (Sadj.); lepši na v., schöner anzusehen, Ljub.
víkati 1., -kam, -čem, vb. impf. ihrzen; mlajši ljudje starejše vičejo.
vȋšešnji, adj. höher sich befindend, höher gelegen, C.; višešnji ljudje najprej solnce vidijo (die Leute in den höher gelegenen Gegenden), C.
vȋteški, adj. Ritter-, ritterlich; — heldenmüthig, tapfer, Mur., Cig., nk.; viteški ali junaški ljudje, Krelj.
vlačíłən, -łna, adj. zum Ziehen, Schleppen dienend: vlačȋłni stroj, die Ziehmaschine, Jan. (H.); — Göpel-, Cig.; — vlačȋłna steza = ob veliki reki taka steza, po kateri ljudje, konji, voli gredo, kadar na vrvi za seboj vlečejo ladjo na vodo (proti curku), der Hufschlag, der Treppelweg, Levst. (Nauk).
vnánji, adj. 1) der äußere, äußerlich; — 2) auswärtig, ausländisch; vnanje države; — fremd; vnanji ljudje.
vołkodlàk, -dláka, m. 1) der Werwolf, Rib., Notr.-Erj. (Torb.); volkodlaki so prekleti ljudje, katerim je biti volkovom, dokler jih kdo ne osvobodi, LjZv.; — 2) = pes, kateremu je volčica mati, Lašče-Erj. (Torb.); — 3) der Fresser, der Schlemmer, der Wollüstling, Meg.-Mik.
vrẹ́ti, vrèm, vb. impf. 1) sieden; krop, mleko vre; — gähren; mošt vre; — in Aufwallung sein; vse vre po meni; po deželi vre, Cig.; — 2) sprudeln, quellen, hervorströmen; voda vre iz zemlje; — 3) in Menge u. schnell sich bewegen, strömen; ljudje vkup vro; — 4) rauschen; v oblakih vre (n. pr. pred točo); Roj mi je v cvetjiču vrel, Danj. (Posv. p.); — schreien, murren: v. nad kom, Savinska dol.-C.; — praes. vrẹ̑jem, jvzhŠt.
vsȃk, adj. jeder; vsak dan, täglich; — po vsakem, auf jeden Fall, unter allen Umständen, Cig.; za vsako, jedesmal, Z., jvzhŠt.; za vsako posebe, von Fall zu Fall, DZ.; vsako toliko, von Zeit zu Zeit, Goriš.; — vsak čiherni, ein jeglicher, C., nk.; — (vsaki ljudje, alle Völker, Krelj; vsaki mrtvi, alle Todten, ogr.-C.); (nam. vsak se govori nav. vsaki: vsaki človek, toda: vsak dan, Cv.).
vzdihováti, -ȗjem, vb. impf. seufzen, Cig., Jan., nk.; oni delajo, da ljudje v mestu vzdihujo, Dalm.
vztéči, vztéčem, vb. pf. wüthend, toll werden, Meg., Mik., Krelj-M.; — vztę́kəł, wüthend, toll, rasend, Meg., Dict., Mik., Krelj-M., Jsvkr.; v. pes, Mik., Levst. (Nauk); vztekli ino nespametni ljudje, Dalm.; — prim. 3. steči 2), stekel.
vztẹ́kati, -tẹ̑kam, vb. impf. ad vzteči, rasen: ljudje divjajo ino vztekajo zoper Boga, Dalm.
začímən, -mna, adj. vermöglich, Cig., Jan., M.; začimni ljudje, vermögliche Leute, Savinska dol.; — vermögend, fähig: beseda, ki je naše duše začimna rešiti, Ravn.; z. nebeškega veselja, Ravn.; — prim. za čim (pod: za I. C. 5).
zaletávast, adj. überall anrennend, unachtsam, ungeschickt, Mur.; ohne Überlegung handelnd, Z.; zijalasti in zaletavasti ljudje, Ravn.; zaletavasto vreme, ein launenhaftes Wetter, Cig.
zaprisę́či, -sę́žem, vb. pf. 1) schwören lassen, beeidigen: z. koga; zaprisežen, beeidigt: z. na pisanje zapisnikov, zur Führung der Protokolle beeidigt, DZ.; — z. se, sich mit einem Eide verpflichten, Jan.; hlapec se Abrahamu k vsemu zapriseže, Ravn.-Valj. (Rad); ljudje, ki so se za učenost zaprisegli, die zur Fahne der Wissenschaft geschworen haben, Zv.; — 2) = priseči, Jan., M.
zastávən, -vna, adj. 1) Fahnen-, Cig., Jan.; zastȃvni trakovi, nk.; — 2) von guter Anlage, Constitution: z. je mlad človek, mlada žival, deblo, veja, zel, rast, sploh vse, kar obeta, da bode zajetno, ako doraste, Lašče-Erj. (Torb.); zastavno grozdje, eine reichliche Ernte versprechende Trauben, Z.; kräftig gebaut, stämmig, Jan.; mornar z. kakor Herkules, Let.; zastavna vzrast, zastaven život, Jurč.; zastavni podgorski očetje, LjZv.; — gesetzt, ernst: zastavni in pametni ljudje, zastavno vedenje, LjZv.; izgovoriti zastavno besedo, Jurč.; tiho, počasno, zastavno stopajo vrste, LjZv.; — 3) Pfand-: Cig., Jan.; Hypothekar-: zastȃvni upnik, zastavna terjatev, DZ.
zatikȃvka, f. = veja, ki se zatika po travnikih tam, koder ne smejo ljudje hoditi, Dol.
zatrépati 1., -trę́pljem, -páti, -ȃm, vb. pf. zuklopfen: zatrepan, untersetzt, Jan.; telo je severnemu jelenu zajetno in zatrepano, Vrt.; tukaj so ljudje bolj majhni, ali čvrsti in zatrepani, Levst. (Zb. sp.).
zbírati, -bȋram, vb. impf. ad zbrati; zusammenlesen, sammeln; vojake z.; v sklad z., Beiträge sammeln, Cig.; z. se, sich sammeln, sich versammeln; oblaki se zbirajo; ljudje se počasi zbirajo pred cerkvijo; v trope se z., sich zusammenrotten; — z. se, eitern, schwären, Cig.
zdobrovǫ́ljiti, -vǫ̑ljim, vb. pf. in gute Laune versetzen, SlN.; — z. se, wieder gut werden, sich aussöhnen, BlKr.-Mik., Navr. (Let.); dobri ljudje se brzo zopet zdobrovoljijo, veli Beli Kranjec, Navr. (Kop. sp.).
zdrẹ́ti 1., -dérem, vb. pf. 1) = razdreti: pogajanje z. (abbrechen), Cig.; — 2) z. se, sich zerzanken: ljudje, ki se na svetu tako lahko zderejo, pri oltarju se morajo spet spraviti, Ravn.
zgáziti, -gȃzim, vb. pf. zusammentreten, ertreten, Cig.; zdaj so ljudje že zgazili sneg po cesti, zdaj je že zgaženo, da je moči laže hoditi, jvzhŠt.
zgledováti se, -ȗjem se, vb. impf. Blicke werfen: mej sabo so se zgledovali, sie blickten einander an, Dalm.; — z. se nad kom: ves svet se zgleduje nad njim, aller Augen sind auf ihn gerichtet, Cig.; nad tem se ljudje zgledujejo, das fällt auf, Cig.; — z. se nad kom (čim), Ärgernis nehmen an jemandem (einer Sache); — z. se po kom, sich an jemandem ein Beispiel nehmen: zgleduj se po drugih, Cig.; — (nam. vzg-).
zgoníšče, n. = zgon: ko bi se ljudje ne ženili, svet bi se izpremenil v cigansko zgonišče, LjZv.
zgrẹšíti, -ím, vb. pf. 1) verfehlen, über etwas weggehen, ohne es zu bemerken; z. pravi pot; sled z., die Spur verlieren; knjigo prebiraje pravi list z., Cig.; ljudje so me zgrešili, ich bin den Leuten aus dem Sinn entschwunden, Jurč.; — nicht treffen (z. B. beim Schießen), Cig., BlKr.-M.; še za las ni zgrešil, Cig.; — zgrešila sva se, wir haben einander nicht getroffen oder gefunden, Z., jvzhŠt.; — 2) = pogrešiti, vermissen, Mur., Cig., Jan., jvzhŠt.
zlóčest, adj. schlecht, böse, Dict., Mur., Dol.-Cig., Jan., C., Mik., Krelj, nk.; zločesti ljudje, Svet. (Rok.); — tudi: zločèst, -čę́sta.
znáti, znȃm, vb. impf. 1) kundig sein, können; zna pisati in brati; zna nemško, er kann deutsch; vse jezike evropske z.; na pamet (iz glave) z. kaj; nič ne ve in nič ne zna; — 2) = vedeti, na vzhodu; imate znati, ihr sollt wissen, Kast.; zdaj znamo, ka (= da) vse znaš, ogr.-Valj. (Rad); ne znam kdo, ne znam kaj = nekdo, nekaj, Dol.-Mik.; kadar vesta dva, ve pol sveta, kadar znajo trije, znajo vsi ljudje, Razdrto-Erj. (Torb.); kdor jezik ima, v Rim zna, = es lässt sich alles erfragen, Met.; — znan biti v čem, in einer Sache Bescheid wissen, Cig.; — 3) kennen, ogr.-C., Trub., Dalm., Krelj i. dr.; Gospod, ti mene znaš! Trub.; znata li Tobija, mojega brata? Dalm.; znam človeka, Schönl.; jaz vas ne znam, Krelj, Jsvkr., Bes.; znamo se! Erj. (Izb. sp.); — z. se s kom, mit jemandem bekannt sein, C.; — znan, bekannt; znano mi je; nisva nič znana; — merken, kennen, Cig.; z. se, kenntlich sein; zna se komu kaj, man sieht es jemandem an, Cig.; znalo se mu je na obrazu, da je vesel, Cig.; ni z., man merkt es nicht, Cig.; proga se še zna, C.; na le-tem suknu se vsaka kapljica zna, Mur.; znati je, es hat den Anschein, Cig., nk.
zobognȋł, -gníla, adj. mit faulenden Zähnen: zobognili ljudje, Levst. (Zb. sp.).
ždìč, -íča, m. = naslonjač ob peči, kjer sede posebno stari ljudje, der Sorgenstuhl, Tolm.-Erj. (Torb.); — rak čemi v svojem ždiču (in seinem Versteck), Erj. (Izb. sp.); — prim. zdič.
žlàht, adj. indecl. 1) ves ž., vsi ž., allerlei: vse ž. nadloge pretrpeti, Trub.; hvali Boga za vso ž. dobroto, Trub.; vsi ž. ljudje, Trub.; vse ž. delo so opravljali, Dalm.; (prim. srvn. aller slahte = jeder Art, C.); — 2) adelig, edel, Krelj-Mik.
žlȋčnjak, m. 1) = žličnik 1), der Löffelbehälter, der Löffelkorb, Mur., Cig., C., Celovška ok.; žlice se sporeko v žličnjaku, pa se ne bi ljudje v hiši! Dol.-Levst. (M.); — 2) žličnjaki = žličniki, Mehlklöße, vzhŠt.-C.; — 3) das Löffelkraut (cochlearia), C.