Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

bronsíran in broncíran in bronzíran -a -o: bronsirana zaponka / okrasiti z bronsiranim papirjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

časóvno prisl.: časovno omejen pojav; časovno pogojena satira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ukazovati, predpisovati, kako naj bo: društvena pravila tako določajo; to določa ustava, zvezni zakon / predpis določa delovno obveznost; določati davčno osnovo; prejemki se določajo po pravilniku / prodajna služba določa dobavne roke
   // izbirati, namenjati za kaj: kandidate določa komisija; določati igralce za reprezentanco
2. 2. na podlagi znakov, podatkov postavljati kaj v kako skupino, okvir: določati pasmo živali; določati krvne skupine / določati strani neba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis; določili so, da bo sestanek jutri; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja; določiti rok plačila
   // izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate; določiti koga za dediča; starši so ga določili za mizarja; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu
2. 2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta
   ♦ biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu

dolóčen -a -o 
1. 1. deležnik od določiti: dokončati delo v določenem času, roku; prišel je določeni dan; narod ima v zgodovini svoj točno določeni položaj; določena cena; obveznosti so določene s pogodbo; razprava je določena za peti junij ob desetih; časovno, dobro, jasno določen; določen je bil za talca
2. 2. ki je znan, a se noče, ne more imenovati; neki, nekateri: te hvalnice so napisali določeni kritiki; take težnje se pojavljajo pri določenih ljudeh / publ., z oslabljenim pomenom: današnja premiera pomeni določeno novost; zaradi tega bodo nastopile določene težave; prisl.: čisto določeno sem se zavedal tega; sam.: o njem ne vem nič določenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

fabulatívno prisl.: pisatelja mikajo fabulativno razgibane situacije; zgodba je fabulativno dovolj zaokrožena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena
   // na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi
   // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil
   // pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni
2. 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
   1. a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen
   2. b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna
   3. c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova
      // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno
3. 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi
   // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti
4. 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino
5. 5. neustalj., z oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati
   ● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt

gotóvo 
1. 1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo
2. 2. nav. ekspr. izraža
   1. a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / redko ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa
   2. b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi
   3. c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel pismo zagotovo
3. 3. v medmetni rabi izraža
   1. a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.«
   2. b) soglasje, pritrditev: »tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo

gotóvi -a -o sam.: priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za par živali: jarem tišči, žuli; natakniti volu jarem na vrat; sneti jarem; vpreči žival v jarem; trpi kot žival v jarmu / ekspr. junca sta godna za jarem vožnjo
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom nasilna oblast, gospostvo: otresti, znebiti se kolonialnega, tujega jarma; rešiti se turškega jarma; živeti pod jarmom / z oslabljenim pomenom tega leta je padel z njih jarem suženjstva, tlačanstva
   // kar omejuje, utesnjuje prostost: pustil je službo, ker se ni mogel navaditi jarma / jarem dolžnosti
   // v zvezi zakonski jarem zakonski stan, zakon: siliti v zakonski jarem / skok iz zakonskega jarma zakonska nezvestoba
3. 3. v nekaterih deželah drog za prenašanje bremen: prenašati tovore na jarmih čez ramena; jarem iz bambusa
4. 4. teh. kratek, močen (prečni) nosilec: vpeti zvon v jarem; jarem pri stiskalnici
5. 5. les. gibljivi del jarmenika, v katerega se vpenjajo listi: razporeditev listov v jarmu
   // oglat okvir pri ročni žagi: žaga z jarmom
   ● ekspr. dolarski kapital je vpregel Indijance v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; star. kupiti dva jarma volov para
   ♦ agr. čelni jarem vprežna priprava, ki se da živali na čelo; dvojni ali parni jarem za par živali; enojni ali samski jarem za eno žival; avt. jarem del krmilne naprave, ki omogoča pravilno usmerjanje koles; elektr. jarem feromagnetni del magnetnega kroga, ki je brez navitja; navt. krmilni jarem polkrožna deščica, nataknjena na krmilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ki je iz lesa: lesen drog, klin, vijak; na grobu stoji lesen križ; lesen okvir; lesena embalaža; lesene grablje, vile; izdelovati lesene igrače; lesene stopnice; lesena škatla; jesti z leseno žlico; ograja je lesena; stal je pred njim kot lesen / lesen pod, strop; lesena gradnja, konstrukcija; invalid z leseno nogo / lesen konj; lesena roba
   ♦ les. lesena blazina podloga iz trdega lesa
2. 2. ki vsebuje trda celulozna vlakna; lesnat: lesena koleraba, repa; redkvica je stara in lesena
3. 3. ekspr. negiben, tog: prsti so od mraza leseni; noge imam čisto lesene / končno se je na njegovem lesenem obrazu pokazal smehljaj / lesen smeh
   // neroden, okoren: v družbi je zelo lesen; ne bodi tako lesen / hoditi z lesenimi koraki / kot psovka zgani se, klada lesena

leséno prisl.: drži se, vede se leseno; leseno se prestopati, se prikloniti; že dolgo ne govoriva, je rekel leseno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. pri starih Grkih glasbilo s strunami, napetimi na okvir iz dveh ukrivljenih ročic: brenkati na liro / spremljati petje z liro; pren., vznes. rojenice so mu podarile liro; pesnikova lira je umolknila
2. 2. teh. priprava, del priprave, podoben liri: zaklana perutnina se obešena na lirah pomika skozi dvorano
   ♦ astr. Lira ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Vega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe
   // kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok
2. 2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok
3. 3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok
4. 4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku
   // v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku
5. 5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti
6. 6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj
   ● knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok
   ♦ anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; muz. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjm robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja: natakniti (si), nositi, sneti (si) masko; režeča se maska; lice je negibno kot maska / obredne maske afriških plemen; pustne maske; ples v maskah ples, pri katerem nosijo plesalci maske
   // redko za maškarado se je oblekel v masko huzarja v obleko, ki predstavlja huzarja
   // kdor ima obraz zakrit s takim predmetom ali po celotni opravi nekaj predstavlja: najlepše maske bodo nagrajene; v dvorani se je nabralo veliko mask
2. 2. knjiž. kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa; krinka: zunanji blišč je le maska za strahotno notranjo revščino / z oslabljenim pomenom nadevati si masko brezskrbnosti, poguma
3. 3. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz: imel je zelo dobro masko / delati igralcem maske
4. 4. predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito: nadeti si, sneti si masko / plinska maska ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami; podvodna ali potapljaška maska ki omogoča gledanje pod vodo
   // zaščitna maska
5. 5. navadno v zvezi posmrtna maska mavčni odlitek pokojnikovega obraza: njena posmrtna maska je ohranjena / posneti, vzeti komu posmrtno masko
6. 6. kozm. na obraz nanesena sredstva za nego kože na obrazu: izmiti masko; sestav maske / čistilna, hranilna, oljna maska / maska za obraz
   ● ekspr. strgati komu masko z obraza pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
   ♦ avt. maska prednji del karoserije, navadno mreža pred hladilnikom; fot. maska okvir, ki pri kopiranju ali povečevanju omogoča spreminjanje izreza slike; gled. maska kovinska ploščica z izrezanim krogom za uravnavanje velikosti svetlobnega polja v reflektorju; med. kisikova maska za vdihavanje kisika; zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; maska za narkozo priprava, ki se povezne bolniku na obraz in nanjo kaplja narkotik; metal. maska forma z zelo tanko steno za natančne ulitke; šport. sabljaška maska za zaščito obraza pri sabljanju; um. maska konzola v obliki fantazijsko preoblikovane živalske ali človeške glave, zlasti v grški arhitekturi; vet. maska s temnejšo dlako porasel del pasje glave okoli oči in gobca; voj. maska kar dela kaj podobno okolici in s tem neopazno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka méd- (ẹ̑)
   1. 1. za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z dvema mejnima točkama, ali dosege tega položaja: vložiti rastlino med lista; pes stisne rep med noge; med sosedna vrtova so postavili plot / pot pelje med dva visoka hriba
      // za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z več mejnimi točkami, ali dosege tega položaja: luna se skrije med oblake; plevel se zaseje med pšenico; pomesti med smeti / preriniti se med gledalce; večkrat pride mednje
   2. 2. za izražanje razdeljevanja: razdeliti zemljo med kmete; razdati denar med reveže / narod je razkosan med tri države
   3. 3. za izražanje pripadnosti: šteti med najboljše; polh spada med glodavce; uvrstiti koga med prijatelje
2. II. z orodnikom
   1. 1. za izražanje stanja v položaju, omejenem z dvema mejnima točkama: sestra stoji med bratoma; potok teče med gozdom in travnikom; ekspr. med nebom in med zemljo / razdalja med točkama; cesta med Ljubljano in Vrhniko / nočne temperature med 5° in 10° C; pren. razmejitev pravic med upravo in delavskim svetom
      // za izražanje stanja v položaju, omejenem z več mejnimi točkami: hiša stoji med drevjem; pot se vije med njivami; pismo je založeno med papirji; prišlo je novo gradivo, med tem je nekaj zate / petelin se šopiri med kokošmi; bolezen se pojavlja med otroki
   2. 2. za izražanje pripadnosti: ta jabolka so med najboljšimi; vsakdo med nami ga pozna; najboljši med njimi; on je zmeraj med prvimi
      // za izražanje izbora: izbor med sadnimi vrstami; odločati se med mestnim in podeželskim življenjem
   3. 3. za izražanje medsebojnega odnosa: med seboj govorijo nemško; otroci se kosajo med seboj; vsi člani kolektiva se tikajo med seboj; pogajanja, sovraštvo med nasprotniki; stiki med državami / delili so si izkupiček med seboj / podobnost, razlika med njim in bratom
   4. 4. za izražanje časa, ki ga omejujeta dve točki: otroci med petim in desetim letom; priti na obisk med peto in šesto uro / med prvim in drugim poglavjem povesti je minilo leto
      // za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: tako je bilo med okupacijo, vojno; zaspati med poukom, vožnjo / med tednom zgodaj vstaja vse dni razen v nedeljo
      // med pasjimi dnevi je najbolj vroče
      // za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: med ploskanjem je stopil v dvorano; povedati med glasnim smehom; ekspr. doraščati med trdim kmečkim delom
      ● premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; pog. šel je med postopače postal je postopač; stopiti med vrata v prostor, ki ga oklepa okvir vrat; med drugim je povedal tudi to zgodbo povedal je razne stvari in to zgodbo; ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; stati med vrati v prostoru, ki ga oklepa okvir vrat
      ♦ šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; prim. medtem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti na kaj: nabiti obroče na sod / nabiti kadi, škafe
   // pritrditi kam, na kaj, navadno z žeblji: obešalnik je nabil na vrata; nabiti oglas na oglasno desko / nabiti kožo, usnje na lesen okvir / nabiti žeblje na steno
2. 2. s tolčenjem, udarjanjem napolniti kaj: nabiti kalup / jašek so nabili z gramozom
   // napolniti orožje z naboji: nabiti puško, top
3. 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: nabiti beton, ilovico
   // s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj iz česa: stene nabijejo iz blata / nabiti tla
4. 4. nav. ekspr. zelo napolniti: vse žepe si je nabil; listnico je nabil z bankovci / program so preveč nabili ima, vsebuje preveč točk, sestavin
5. 5. ekspr. natepsti, pretepsti: tako te bom nabil, da si boš za vselej zapomnil; skoraj vsak dan nabije otroke
   // premagati: naši so Nemce spet nabili
6. 6. ekspr. dvigniti, zvišati: cene so spet nabili / nabiti carino na blago; nabiti visoke davke naložiti, predpisati
7. 7. elektr. naelektriti: z drgnjenjem nabiti površino stekla; plošči kondenzatorja se nabijeta, ko ju zvežemo s poloma / električno nabiti kovino
   ● pog., ekspr. nabili so mu petnajst dni zapora obsodili so ga; žarg., teh. nabiti računalnik (s podatki) dati, vložiti v računalnik podatke
   ♦ voj. nabiti puško, revolver pripraviti s strelivom napolnjeno puško, revolver za streljanje

nabíti se ekspr.  zbrati se v velikem številu, v veliki množini na enem mestu, prostoru: zvečer so se gostje nabili v dvorano; na peronu se je nabilo veliko ljudi; nabiti se k vratom, na kup

nabít -a -o: avtobus je bil zelo nabit; lepak je nabit na vratih
● ekspr. ozračje na sestanku je bilo nabito z elektriko napeto; prisl.: nabito poln nahrbtnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. navadno s prilastkom celotno število izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije: knjiga je bila kljub visoki nakladi hitro razprodana; naklada revije pada, raste / ponatisniti knjigo v omejeni nakladi / naklada pet tisoč izvodov / vsa naklada je razprodana vsi izvodi ene izdaje kake tiskane knjige, publikacije
   // naklada znamk
2. 2. čeb. leseni okvir, obod, s katerim se poveča, spremeni prostornina panja: dati sate v naklado / panj z nakladami
3. 3. nekdaj dodatni, povečani davek: naložiti, zvišati naklade / deželne, vojaške naklade
   ♦ arhit. kamnita plošča, člen med kapitelom stebra in lokom, steno nad njim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. a) napenjanje strune, vrvi / napenjanje tkanine na okvir
2. b) napenjanje lic
3. c) uživanje nezrelega sadja povzroča napenjanje in druge prebavne motnje; čaj proti napenjanju
4. č) napenjanje oči / umsko napenjanje / biti utrujen zaradi dolgotrajnega napenjanja
5. d) njegovo napenjanje pred tovariši je bilo prav smešno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
   1. a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je
   2. b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho
      // s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino
2. 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal
3. 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje
   // nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja
4. 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril
5. 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin
   ● ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
   ♦ anat. napenjati glasilke

napénjati se ekspr.  
1. 1. knjiž. dvigati se, naraščati: reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove
   // redko vzpenjati se: cesta se je ves čas napenjala; pot se napenja v breg
2. 2. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vse dneve se napenja z učenjem; pri delu se čez mero napenja
   // truditi se, prizadevati si: brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril
3. 3. bahati se, postavljati se: pred njo se rad napenja; kaj se napenjaš, saj vemo, kako je

napenjajóč -a -e: obstal je, napenjajoč oči v temo; napenjajoča jed, krma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
   1. a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti
   2. b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho
      // s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli
2. 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti
3. 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih
   // nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo
4. 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok
5. 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
   ● knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
   ♦ anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile

napéti se 
1. 1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage
2. 2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave
   // redko vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne
3. 3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil
   // uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna
4. 4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo
5. 5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi

napét -a -o 
1. 1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna
2. 2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju
3. 3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

nažlébljen -a -o tudi nažlebljèn -êna -o: nažlebljen podstavek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. priprava, navadno iz desk, ki kaj obdaja, pokriva: zbiti oboj; zavarovati vodovodni dotok z lesenim obojem; oboj v rudniku
2. 2. knjiž. podboj: odprl je vrata in se naslonil na oboj / okenski oboj okenski okvir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr. koprive so ga vsega obžgale opekle
   ● knjiž., ekspr. obraz ji je obžgala rdečica zelo je zardela
2. 2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše: obžgati drogove; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo

obžgán -a -o: obžgane stene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. okensko krilo: natakniti oknico na okenski okvir; kitanje šip v oknicah
2. 2. nav. mn. priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje, zapiranje okenske odprtine: odpreti, zapreti oknice; zeleno pobarvane oknice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. prostor ob oknu: stol je pomaknil v oknišče; obokano oknišče
2. 2. redko okenski okvir: naslonil se je na oknišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. odprtina v steni stavbe, prevoznega sredstva, narejena zaradi svetlobe, zračenja: soba ima tri okna; narediti okno v steni; zabiti okno z deskami; zazidati okno; postaviti cvetlice na okno; gledati, nagniti se, skočiti skozi okno; metati stvari skozi okno; sloneti, stati na oknu; videl sem ga na, ob oknu; spati pri odprtem, zaprtem oknu; majhno kletno, stopniščno, strešno okno; nizko, okroglo okno; široka, velika okna dnevne sobe; visoko obokano okno; zatemnjeno okno; hiša brez oken na severni strani; nadzidek nad oknom; sedeti na klopi pod oknom / okna (gledajo, so obrnjena) na cesto, na dvorišče / križno okno s križi; mrežno okno z mrežo; podestno okno nad podestom
   // okvir s steklom, prozornejšim materialom, prirejen za takšno odprtino: umiti okno; vzidati okno; skrbno zagrniti okno; zakitati okno; postaviti rože med okna; potrkati na okno; razbijati po oknih; kupiti nova okna; čipkaste zavese na oknih / okna se bleščijo v soncu; sončni žarki odsevajo v oknih / poslikana okna / okno je celo, počeno, razbito okenska šipa
   // čistilec oken / dvojno okno ki je zastekljeno z dvema šipama; dvokrilno okno ki ima dve krili; razbiti izložbeno okno; notranje okno del dvojnega okna, ki je na notranji strani okenske odprtine; zunanje okno del dvojnega okna, ki je na zunanji strani okenske odprtine
2. 2. nav. ekspr., s prilastkom odprtina: okno rova; okno podzemne votline
3. 3. odprtina v pregradi, (večjem) oknu zaradi poslovanja s strankami; okence: preriniti se do okna / blagajniško okno
4. 4. ekspr. odprt, svoboden prostor, ki omogoča različno delovanje, vplivanje: hoteli so imeti okno na Jadran; to področje je predstavljalo okno v svet / odpiranje oken proti vzhodu
5. 5. etn. del kozolca med dvema stebroma: založiti okna s snopjem
   ● žarg., šol. imeti okno prosto uro sredi pouka; knjiž. na okno trka dan, večer dani se, večeri se; nar. dolgo je hodil k njej pod okno vasovat; ekspr. ne mečite denarja skozi okno ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vsi so na oknih veliko ljudi gleda na cesto, iz prostora
   ♦ arhit. bazilikalno okno; francosko okno do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani; ležeče okno ki je širše kot višje; slepo ali lažno okno ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; grad. cvetlično okno s prostorom, prirejenim za gojitev cvetlic; obrt. montažno okno dokončno izdelano okno, ki se pritrdi v okensko odprtino; odklopno okno enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki; sklopljeno okno dvojno okno, katerega krilna okvira se stikata; um. gotsko okno ozko, visoko okno, zgoraj koničasto podaljšano, navadno s poslikanim steklom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko
   // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala
   // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini
   // vratni okvir (vratni) podboj
2. 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena
3. 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih
4. 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru
   ● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana
   ♦ grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ki vsebuje bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: okvirne smernice gospodarskega razvoja; dati nekaj okvirnih navodil / publ.: podati v knjigi obravnavane probleme v okvirnih obrisih; določili so okvirne vsote, ki jih bodo kolektivi prispevali približne
2. 2. nanašajoč se na okvir 1: okvirna oblika / okvirno ogrodje
   ♦ agr. okvirna brana brana, ki ima ogrodje v obliki okvira; grad. okvirni podboj; jur. okvirni zakon zakon, ki vsebuje le splošne in temeljne predpise; lit. okvirna novela novela, pri kateri navadno začetni in končni del besedila uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; rad. okvirna antena

okvírno prisl.: okvirno obravnavati vprašanje; načrt je okvirno že določen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. dajati, vstavljati v okvir: okviriti sliko, ogledalo
2. 2. knjiž. obdajati, obkrožati: biti odmaknjen od resničnosti, ki okviri življenje
3. 3. knjiž. omejevati, določati: razvoj narodne in politične zavesti okvirita dve pomembni letnici

okvírjen -a -o: dolgi okvirjeni oglasi v časopisu; okvirjena slika; časovno ostro okvirjena zgodovinska dogajanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. dajati, vstavljati v okvir: okvirjati slike in ogledala
2. 2. knjiž. obdajati, obkrožati: venec luči je okvirjal jezero / obraz so ji okvirjali dolgi črni lasje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. močna lanena tkanina: beliti, tkati platno; kupiti platno za srajce; bila je bleda kot platno / gumirano, povoščeno platno; knjigoveško, šotorsko platno / bombažno, konopljeno platno
2. 2. navadno manjši kos take tkanine za umetniško slikanje: slikar je napel platno na okvir in začel nanašati barvo; na platno je skušal prenesti podobo kmečkega življenja / slikati na platno
   // žarg. slika na takem kosu tkanine: rad bi kupil njegovo platno; dela, slika majhna in velika platna; platna impresionistov; pren. široka epska platna z opisi v tem romanu niso zaživela
3. 3. velik kos napete bele tkanine, na katero se projicira film: strmela sta na platno in zbrano sledila filmu / filmsko, projekcijsko platno
   // žarg., navadno v zvezi filmsko platno filmska umetnost, filmska proizvodnja: znal je umetniško prenesti dogajanje na filmsko platno; tudi na filmskem platnu ločiti laž od resnice; vse je potekalo tako hitro kot na platnu / novi val je kmalu obogatil italijanska platna
   ● ekspr. imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem; ekspr. zadnjič sem ga videl, ko je še platno prodajal ko je bil še majhen; ekspr. strgal si je hlače in je potem celo pot platno prodajal videlo se mu je spodnje perilo; publ. cirkuško platno cirkuški šotor, cirkus
   ♦ etn. domače platno ki je ročno tkano iz ročno predene preje; hodnično platno grobo, ročno tkano platno; film. široko platno katerega širina je precej večja kot višina; obrt. knjiga je vezana v platno hrbet in platnice so prevlečeni s platnom; tekst. četrtinsko, polovično, popolnoma beljeno platno; irsko platno tanka, gosta lanena tkanina; vezava platno; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, platno [pl.]

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočiti, da ta lahko to prime, vzame: podal mu je klobuk in torbo; podati kozarec; podati opeko / utapljajočemu se je podal kol pomolil; podal mu je roko, da bi zlezel iz vode / star.: podal mu je knjigo v spomin podaril; podal mu je vizitko dal
   ● knjiž. podati komu roko dati; podali so si roke in naredili krog prijeli so drug drugega za roke; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata
   // knjiž. postreči s čim, servirati kaj: po kosilu so podali kavo; ukazal je, naj podajo večerjo
   // šport. vreči, odbiti žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podati žogo; podati z glavo
2. 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočiti seznanitev s čim: na začetku je podal evropski okvir dogajanja pri nas v tem času; v knjigi je podal svoje poglede; publ.: podati na simpoziju svoje izsledke poročati o njih; podati po opravljeni kontroli svoje mnenje povedati, napisati
   // umetniško podati pokrajino upodobiti
   ♦ šol. podati učno snov
   // z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spraviti kaj v neposredno zaznavno obliko: podati besedilo / glavnega junaka je podal zelo doživeto odigral, zaigral; pesem je podal preveč čustveno zapel
   // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: podati izjavo pred sodiščem; podati poročilo o delu odbora poročati; podati predlog predlagati; podati ugovor, zahtevo

podáti se 
1. 1. nedov., pog., z dajalnikom povzročati ugoden estetski učinek: kratka frizura se ji poda / šal se k plašču poda; ta barva se dobro poda k vsaki barvi las / to ime se mu ne poda posebno ni primerno, ustrezno zanj; premladostno vedenje se ji ne poda
2. 2. star. oditi, odpraviti se: podati se s kolesom čez Vršič / podati se od doma / podati se po opravkih iti
   // podati se spat, k počitku iti
   // podati se na pot
   // navadno v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: podati se v nevarnost; podati se v varstvo koga / v to zadevo se ne bi več podal se je ne bi več lotil
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: podati se v beg; podati se v boj z nasprotnikom začeti se bojevati; podati se v prepir s kom začeti se prepirati
3. 3. raba peša vdati se: vojska se je zaradi lakote podala / kljub premoči nasprotnika se ni hotel podati / na njegovo prigovarjanje se je podal in dovolil je prenehal nasprotovati
   // vola sta se počasi le podala in vozila prenehala se upirati, sta postala ubogljiva
4. 4. spremeniti položaj, obliko pod pritiskom, težo: osi so se podale in obrabile; leseni strop se je od starosti podal / redko razmočena tla so se podala pod njegovo stopinjo udrla
   ● nar. vzhodnoštajersko ni se mu hotela podati vdati; knjiž. podati se na področje literature začeti se ukvarjati z literaturo; knjiž. podati se na slaba pota začeti živeti moralno oporečno; vulg. poda se mu kot kravi, svinji sedlo nič se mu ne poda

podán -a -o: vse vloge so bile podane z enako ljubeznijo; spretno podan predmet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
   1. a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
   2. b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
      // s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
2. 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
3. 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza
   // zunanja podoba predmetov
   // zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila
4. 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
5. 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
   // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem
6. 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
   ● star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
   ♦ rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. temeljni zid: spominska plošča je vzidana v podzidje; hiša je lesena, ima pa kamnito podzidje
2. 2. redko podzid: vinograd s podzidji / podzidje in okvir pri vratih sta navadno barvana podzidek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo
2. 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje
   // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid
3. 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge
4. 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje
5. 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico
   ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo

pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila

pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje: čez seneno kopico so položili ponjavo; pokriti tovor s ponjavo; nebo je bilo kot velika, siva ponjava / šotor si je naredil iz dveh ponjav / nepremočljiva ponjava
   // star. rjuha: platnena ponjava
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno ponjavi: sonce topi zadnje ponjave snega; dolge, zlate ponjave žita / megla je bila v širokih, prosojnih ponjavah razprostrta nad reko / z oslabljenim pomenom: bleščeča ponjava morja morje; bil je zavit v črno ponjavo noči
   ♦ navt. vdorna ponjava četverokotno platno, ki se razpne čez nastalo luknjo v trupu ladje, da se zmanjša vdor vode; šport. prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. narediti kaj (bolj) temno: lak včasih potemni naravno barvo lesa; puh mu je potemnil lica; senca je padla na obraz in ga potemnila; nebo se je potemnilo; potemniti si trepalnice
2. 2. narediti, da kaj izgubi močen sijaj, svetlobo: meglice so potemnile sonce; sonce se je potemnilo; pren. ta dogodek ne bo potemnil igralčeve podobe
3. 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: nejevolja mu je potemnila obraz; obraz se mu je potemnil

potemnjèn -êna -o: potemnjen zlat okvir; dekle s potemnjenimi obrvmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

pozlačèn -êna -o: pozlačen okvir; strop v dvorani je pozlačen; pozlačena medalja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. rastoč prekrivati: lišaj prerašča drevo; cesto je začela preraščati trava / tanka kožica že prerašča rano
2. 2. z rastjo presegati: otroci ga že preraščajo; smreke preraščajo drugo drevje / tovariše je preraščal za pol glave; pren. dekle ga v vsem prerašča; dejal je, da se mora človek neprestano preraščati
   ● publ. ta akcija prerašča okvir organizacije ni omejena samo na organizacijo
3. 3. v zvezi z v dosegati višjo stopnjo glede na intenzivnost, obseg: tesnoba v njem je preraščala v grozo; demonstracije preraščajo v oborožene spopade; partizanske akcije so začele preraščati v vseljudsko vstajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. pojavljati se nad določeno stopnjo, mero: članek presega navadno dolžino; globina ne presega dvajset metrov; poleti temperatura večkrat presega trideset stopinj Celzija je višja kot 30° C
   // ta zahteva presega moje sposobnosti; naše želje presegajo to, kar lahko dobimo so večje kot to
   // biti večji, boljši od določene mere: avtorjevo zadnje delo presega vsa prejšnja; današnji dobiček presega včerajšnjega
   // biti večji, višji kot kaj drugega: ta gora presega vse druge v pogorju; ekspr. sošolce presega za celo glavo
2. 2. opravljati, izpolnjevati več, kot je določeno: presegati norme, plan
   // delati, da se kaj pojavlja nad določeno stopnjo, mero: presegati dovoljeno hitrost / presegati svoja pooblastila
3. 3. biti boljši, uspešnejši od koga: ta športnik presega vse druge; duševno presegati / po marljivosti, v pridnosti, s pridnostjo presega svojega brata
4. 4. knjiž. z napredovanjem prihajati do prepričanja, da kaj ni več primerno, ustrezno: zdaj presegamo takratna pojmovanja
   ● ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; o tem ne bom govoril, ker presega okvir mojega predavanja to je več, kot se pričakuje v mojem predavanju
   ♦ ekon. povpraševanje presega ponudbo; filoz. presegati danost transcendirati

presegajóč -a -e: navadne meje presegajoči spori; tipalke, presegajoče dolžino trupa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na pripoved: pripovedni postopek / pripovedni okvir, tok / pripovedno izročilo
2. 2. nanašajoč se na pripovedništvo: pripovedni elementi v delu / pripovedni pisatelji / pripovedni dar / pripovedna pesem pesem, ki vsebuje pripoved, zgodbo; pripovedna dela
3. 3. ki nadrobno in na široko literarno popisuje, podaja: njegov stil je izrazito pripoveden
   ♦ lingv. pripovedni sedanjik sedanji čas, ki izraža preteklo dejanje; pripovedni stavek stavek, ki kaj ugotavlja; lit. pripovedni položaj kar je določeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. narediti vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirediti besedilo; program bo treba še prirediti; slovnico prirediti za šolo; televizijsko zgodbo je priredil po noveli
   ♦ muz. skladbo za mešani zbor prirediti za moški zbor
   // narediti ustrezno za kak namen sploh: prirediti okvir sliki; prirediti kolo za večjo hitrost; prirediti orodje za določeno delo; prirediti si lečo na mikroskopu naravnati
2. 2. narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne iz ustreznega materiala: mize so priredili iz starih desk; prirediti oder na prostem / gospodar je dal za gosta prirediti sobo pripraviti, urediti
3. 3. narediti, kar je potrebno, da se kak javni dogodek začne, uresniči: prirediti dirke, izlet, koncert, proslavo, zborovanje; vodstvo galerije bo priredilo razstavo; veleposlanik je priredil sprejem, slavnostno večerjo v čast gostu; šalj. zvečer so mu priredili pod oknom mačji koncert; iron. hči mu je priredila škandal
   // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dijaki so priredili obisk tovarne; pisatelj bo priredil predavanje tudi pri nas bo predaval; prebivalci so gostu iz Jugoslavije priredili lep sprejem so ga lepo sprejeli
4. 4. mat. narediti, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirediti številu njegov kvadrat

prirejèn -êna -o deležnik od prirediti: šahovski turnir je bil prirejen v čast slavnega mojstra; za tako delo prirejene škarje; nova izdaja pesmi je prirejena po prvi izdaji; kosilo, prirejeno za sto gostov; po pravilih prirejeno tekmovanje
// knjiž. ki ima enakovreden položaj: on mu ni podrejen, ampak prirejen
♦ geom. prirejena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera; jur. prirejeni organi upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbenopolitične skupnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko: prožen les; prožne stene žil / njena koža je bila sveža in prožna
2. 2. ki se da upogibati, pregibati: prožni sklepi; prožne kosti
3. 3. lahkoten, gibčen: hodila je vzravnano in s prožnimi koraki / ekspr. je bistre glave in prožnega duha
4. 4. ekspr. sposoben prilagajati se času, razmeram: prožni predpisi; prožna poslovna politika; prožno stališče / prožen človek človek, ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi
   ● ekspr. on ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet
   ♦ šport. prožna deska; prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir

próžno prisl.: prožno hoditi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. priprava iz vzporednih ali prekrižanih navadno železnih palic: prostor je predeljen z rešetko; jarek so prekrili z jekleno rešetko; sadike so zavarovali z rešetko iz letvic; rešetka za odtočne kanale; okvir rešetke / peči meso na rešetki
   // taka priprava v spodnjem delu kurišča: očistiti, pretresti rešetko; položiti papir in trske na rešetko; premog gori na rešetki / rešetka za peč
   // taka priprava v okenski odprtini: gledati skozi rešetke / okenska rešetka
2. 2. redko kletka: zapreti žival v rešetko
   ● ekspr. tat je že za rešetkami v zaporu, ječi
   ♦ čeb. matična rešetka pregrada, ki loči plodišče od medišča; min. kristalna rešetka ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; prostorska mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je skazila; v pretepu so mu skazili obraz
   // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: skaziti smisel umetniškega dela; stvar se je skazila
2. 2. narediti kaj
   1. a) manj lepo: brazgotina ji je skazila obraz; od jeze se mu je skazilo lice
   2. b) manj popolno, dovršeno: nova stavba je skazila okolje; neprimeren okvir skazi sliko / ocena iz matematike mu je skazila spričevalo
      // nav. ekspr. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti; pokvariti: skaziti komu veselje; vse nam je skazil; s svojim vedenjem je skazil zabavo
      ● ekspr. kar prime v roke, vse skazi pokvari; star. v taki družbi se bo fant skazil moralno pokvaril; ekspr. načrt se je skazil ponesrečil; ekspr. vino se je skazilo je postalo manj kvalitetno, se je pokvarilo; ekspr. vreme se je skazilo postalo deževno, mrzlo

skažèn -êna -o tudi skážen -a -o tudi izkažèn -êna -o tudi izkážen -a -o: skažen obraz; skažena podoba resničnosti; skaženo blago
● preg. brez glave storjeno, gotovo skaženo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

skvárjen -a -o: otrok še ni skvarjen; skvarjena jed; zaradi opravkov ima skvarjen popoldan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ki ni sposoben zaznavati svetlobe, barv: slep človek; fant je od rojstva slep; slep za barve; na starost je postal skoraj slep; slep na eno oko; gluh in slep / mladiči so še slepi / slepo oko; ekspr. njene oči so slepe od joka
   // ekspr., navadno v povedni rabi ki ne opazi, dojame česa: bil je tako slep, da ni videl njenih napak / biti slep za lepote narave; včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe
2. 2. ekspr. ki ne more razsodno misliti, presojati: od jeze, strasti slep človek; kako sem bila slepa, da sem ti verjela
   // ki povzroči, da kdo ne ravna razsodno, premišljeno: slepa jeza; storiti kaj iz slepe ljubosumnosti; do tujcev so čutili slepo sovraštvo
3. 3. ekspr. ki zaradi čustvenega odnosa do koga ni kritičen, samostojen: slepi občudovalci, oboževalci; slepi privrženci stranke / slepa pokorščina; slepo posnemanje popolnoma nekritično; slepo zaupanje brez premisleka
4. 4. ekspr. nenačrten, naključen: slepa igra neznanih sil
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika: narediti kaj po slepem nagonu; tega ne moremo prepustiti slepemu naključju
5. 5. ki ne opravlja svoje funkcije: slepi žep; slepa vrata / slepa bomba bomba, ki ne eksplodira
6. 6. ki ima izhod samo na enem koncu: slepi tir; slepa ulica / loviti ribe v slepem rokavu reke
   ● slepi potnik potnik, ki nima voznega listka; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; svetlobni napis na slepem zidu zidu brez oken, odprtin; žarg. žaromet je še vedno slep ne sveti; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; ekspr. delal se je slepega in je ni pozdravil kot da je ni videl, opazil; kot da je ne pozna, ni poznal; ekspr. kupiti za slepo ceno poceni; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; ekspr. izbirati na slepo srečo naključno, nenačrtno; slepa ulica ekspr. izhoda iz te slepe ulice ni bilo iz tega zelo neprijetnega, zapletenega položaja; ekspr. prišli, zabredli smo v slepo ulico v položaj, iz katerega navidez ni izhoda; nestrok. slepo letenje instrumentalno letenje; ekspr. slepo ogledalo motno, počrnelo; slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost; slepo strojepisje desetprstni sistem tipkanja, pri katerem strojepisec ne gleda na tipke; ekspr. v mraku sem popolnoma slepa slabo vidim; ljubezen je slepa zaljubljen človek ne ravna premišljeno, preudarno; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
   ♦ agr. slepi sir sir, ki nima lukenj; slepo oko ne popolnoma razvito oko, ki odžene le v posebnih pogojih; anat. slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; slepo črevo na enem koncu zaprt začetni del debelega črevesa; arhit. slepo okno okno, ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; etn. loviti slepe miši otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge; gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke; geogr. slepa dolina kraška dolina, ki se ob ponikvi končuje s strmimi bregovi; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; slepi podboj podboj iz neobdelanega lesa, ki omogoča suho montažo vrat, oken; kem. slepi poskus poskus, narejen brez glavne sestavine, da se ugotovi popoln učinek stranskih sestavin; les. slepi furnir furnir za podlago plemenitemu furnirju; slepa grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; med. barvno slep nesposoben za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; mont. slepi jašek jašek, ki ne sega do površja; slepa proga proga, povezana z drugimi progami samo na enem koncu; obrt. slepi ris ozek, gost, v platneni vezavi klekljan trak, ki v vijugi poteka skozi vso idrijsko čipko; strojn. slepa matica matica, ki je na eni strani zaprta; šah. slepa partija partija, ki jo igralec igra na pamet, brez šahovnice in figur; teh. slepa luknja luknja, ki ne sega skozi kaj; tisk. slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; slepo gradivo gradivo med črkami, vrsticami, ki se pri tiskanju ne odtisne; um. slepi okvir okvir, na katerega se napne platno pri slikanju; voj. slepi naboj naboj s plastično ali leseno kroglo; zool. slepo kuže pod zemljo živeči, miši podoben glodavec z zakrnelimi očmi, brez uhljev in repa, Spalax leucodon

slépo prisl.: cesta se konča slepo; slepo verjeti; slepo oboževana stvar

slépi -a -o sam.: slepi si pri hoji pomaga s palico; dom slepih; spremljevalec, vodnik slepih; pisava za slepe; na slepo greva kar na slepo, bova že prišla do koče ne da bi poznala pot; ne da bi vprašala zanjo; kršilce so tokrat iskali tudi na slepo; streljati, udarjati na slepo ne da bi pomeril; njegove oči strmijo v slepo nepremično predse, brez določenega namena; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. likovna upodobitev česa z barvami, navadno umetniška: delati, končati sliko; dobra, lepa slika; slika cvetočega drevesa; deček na sliki je kot živ / abstraktna slika; oljnata slika; stenska, stropna slika; slika na steklu
   // delo, izdelek s tako upodobitvijo: po stenah visijo slike; obesiti, sneti sliko / dati sliko v okvir / kupiti Jakopičevo sliko ki jo je naslikal Jakopič
2. 2. upodobitev česa, zlasti v knjigi, časopisu: za otroške knjige so primernejše barvne slike; slika na naslovni strani; slike in besedilo; v učbeniku je veliko slik / izrezovati slike iz starih koledarjev / kot opozorilo v tekstu glej, primerjaj sliko št. 8
3. 3. upodobitev česa, nastala na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo: izdelati, povečati sliko; skupinska slika / album slik; gladek, nazobčan rob slike
   // upodobitev česa, nastala s pomočjo kakega tehničnega sredstva: projicirati sliko na platno, steno / filmska, televizijska slika; rentgenska slika prsnega koša
4. 4. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: po potresu se je povsod kazala enaka slika: porušene hiše, prestrašeni ljudje; sliko slapa si je hotel vtisniti v spomin
5. 5. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: slika stanja, ki jo je podal, ni prava; knjiga je le približna slika trpljenja v taborišču / publ. slika položaja se je spremenila položaj
6. 6. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa vidnega, doživetega: pred očmi so se mu pojavljale neprijetne slike iz preteklosti; rada je v spominu obujala slike iz otroštva
   // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: imeti, ustvariti si pravo sliko o čem
7. 7. gled. vsebinsko, časovno in prostorsko zaokrožen del gledališke predstave: arija iz druge slike prvega dejanja; drama v sedmih slikah
   ● ekspr. ti si pa slika posebnež; šalj. gasilska slika skupinska slika; zastar. gledati gibljive slike (umetniško) delo iz slik na filmskem traku; film; ekspr. hči je prava slika svoje matere zelo ji je podobna; imeti jasno sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati
   ♦ film., rad. slika (na zaslonu, platnu) se preliva; podložiti sliko; negibna slika besedilo, risba ali fotografija (na zaslonu, platnu), ki med predvajanjem miruje; fiz. navidezna slika; prava slika ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; fot. razviti slike; ostra slika na kateri je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; lit. slika pripovedna enota kot del pripovednega dela v prozi; zlasti v drugi polovici 19. stoletja zelo kratko pripovedno delo v prozi, ki navadno objektivistično prikazuje kak dogodek; mat. narisati sliko funkcije; med. krvna slika; meteor. vremenska slika; rad. poslati sliko po linku; mešalec slike; rel., um. votivna slika narejena, podarjena zlasti kaki cerkvi zaradi zaobljube; šol. tabelska slika kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli; tisk. dvokolonska slika; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ki je iz slonovine: slonovinast držaj, okvir
2. 2. po barvi podoben slonovini: slonovinasto čelo

slonovínasto prisl.: slonovinasto beli zobje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
2. 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
3. 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
4. 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
5. 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
   // ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje
6. 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika
   // svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija
7. 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
   // ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
   // ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti
8. 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
   ● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
   ♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami

svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao

svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. posoda kvadraste, valjaste oblike, navadno s pokrovom, iz kartona, pločevine za shranjevanje, embalažo: odpreti škatlo; zlagati izdelke, pisma v škatlo; kartonska, pločevinasta škatla / konzervne škatle; šivalna škatla; škatla za jestvine
   // vsebina škatle: pojesti škatlo piškotov
2. 2. pog. zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave; ohišje: občutljivi del mehanizma je v škatli; škatla radijskega aparata / škatla avtomobila karoserija
3. 3. slabš., navadno s prilastkom škatli podobna hiša, stavba: zdaj gradijo same škatle / stanuje v eni od stanovanjskih škatel
   // vozilo, zlasti slabo: ladja je bila stara škatla / pločevinasta škatla avtomobil, avtobus
   ● nar. škatla past za polhe; žarg., arhit. škatla škatli podoben sestavljiv pohištveni element; žarg., obrt. škatla omarica za roleto; slabš. ugasni no to škatlo radijski, televizijski sprejemnik; žarg., les. okenska škatla okenski okvir
   ♦ etn. škatla plitev barjanski čoln z ravno, oglato zadnjo stranico; muz. škatla priprava s pokrovom in ročajem za prenašanje violine, čela; trg. zložljiva odpremna škatla zložljiva embalaža za knjigo, izdelek iz kosa kartona, valovite lepenke; voj. dimna škatla posoda, napolnjena s snovjo, ki pri izgorevanju daje velike količine dima za maskiranje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke
   // lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival
2. 2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa; porcelanasta školjka za milo; školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine
   ● žarg., avt. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo
   ♦ anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. dati, vstaviti v okvir: uokviriti sliko / uokviriti oglas v časopisu
2. 2. knjiž. obdati, obkrožiti: uokviriti vrt z živo mejo / na starost so ji gube uokvirile oči
3. 3. knjiž. omejiti, določiti: uokviriti dramsko dogajanje / uokviriti pogoje

uokvírjen -a -o: uokvirjeni članki v časopisu; z zlatim okvirjem uokvirjeno ogledalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. dajati, vstavljati v okvir: uokvirjati slike / uokvirjati mreže z lesenimi okviri
2. 2. knjiž. obdajati, obkrožati: skupine dreves uokvirjajo grad / obraz so ji uokvirjali kodri svetlih las
3. 3. knjiž. omejevati, določati: njihovi pogoji so uokvirjali naše obveznosti; pren. pesnikovo doživetje uokvirjajo morski pejsaži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. deti kaj v uho šivanke tako, da pride skozi: vdeti sukanec; volnena nit se težko vdene / vdeti v uho / vdeti v šivanko
   // deti kaj v ozko, tesno odprtino sploh: vdeti trak z naboji v strojnico; vdeti uhan v uho; vdeti vezalke v čevlje / vdeti žagico skozi luknjico / vdeti elastiko v pas
2. 2. redko vstaviti, vložiti: vdeti list v pisalni stroj / vdeti šipo v okvir / vdeti vrata natakniti
   ● nar. gorenjsko kmalu se je pokazalo, da jo je vdel je pravilno naredil, se je pravilno odločil

vdét -a -o: vdeta nit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. knjiž. popolnoma podoben, točen: narediti veren posnetek lokomotive; portret je tako veren, da osebo vsak prepozna
   // resničen, prepričljiv: to slikarstvo je veren odraz dobe; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah podobnih naravnim
2. 2. zastar., navadno v povedni rabi zvest, vdan: biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen

vérno prisl.: verno ga je čakala; verno upodobiti življenje
● zastar. verno ga je poslušal pazljivo, zaupno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del: v most so vgradili železo in beton / število zidakov, ki so jih vgradili vzidali
   // celice snov vgradijo; pren., knjiž. v temelje nove države so vgradili svoja življenja
   ● publ. v objekt so vgradili veliko ur prostovoljnega dela za zgraditev objekta so opravili veliko ur prostovoljnega dela
   ♦ kem. kalcij se vgradi v kosti
2. 2. z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgraditi kad v kopalnico; vgraditi motor v stroj; vgraditi okna vzidati; vgraditi stikala / zavore je vgradil v jeklen okvir vdelal
   // knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa sploh: pesnik je v novo zbirko vgradil nekaj starejših pesmi / vgraditi demokracijo v družbeni sistem

vgrajèn -êna -o: plošča z vgrajenimi instrumenti; v stavbo vgrajen les

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: aretirance so vklenili; vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice; pren. hoteli so mu vkleniti duha, voljo
   // tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje: led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje stisnila
   // nar. nadeti jarem: vkleniti vole / vkleniti v jarem
2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti: družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo
3. 3. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen: vkleniti nove države v blokovski okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme
   // spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem
   // glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti: pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede
   ● ekspr. vkleniti koga v zakonski jarem poročiti ga s kom; ekspr. vkleniti v objem objeti; ekspr. mestece so vklenili v obzidje obdali z obzidjem

vklénjen -a -o: biti vklenjen v poklicne dolžnosti; vklenjenega so odpeljali v zapor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. dati kaj v notranjost česa: vložiti film v fotografski aparat; vložiti listine v mapo; vložiti papir v pisalni stroj; vložiti pismo v ovojnico / vložiti kamen v prstan; vložiti steklo v okvir
   ♦ elektr. vložiti podatke, program v računalnik
2. 2. dati, spraviti živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vložiti češnje, kumarice; vložiti v kozarce; vložiti ribe v sode; vložiti za zimo
3. 3. dati kam vlogo, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: vložiti pritožbo, prošnjo, tožbo, zahtevo / vložiti v vložišču
4. 4. dati denar kam, da se poveča njegova količina: vložiti denar v banko / vložiti na hranilno knjižico
5. 5. uporabiti denar za povečanje premoženja: veliko vložiti v trgovanje / vložiti kapital v podjetje; vložiti prihranke v nepremičnine
6. 6. ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog: vložiti v razširjeno reprodukcijo; v kmetijstvo so vložili veliko sredstev
7. 7. rib. spustiti ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vložiti postrvi v potok
   ● publ. vložiti vse sile v kaj zelo se za kaj potruditi, si prizadevati; publ. gledališčniki so vložili v uprizoritev mnogo truda so se za uprizoritev zelo potrudili, si zelo prizadevali; publ. v to delo so vložili tisoč ur za delo so porabili

vložèn -êna -o: uspeh ni zmeraj enak vloženemu trudu; v kis vložene gobe; pravočasno vložena prošnja; palica je vložena v kovinsko cev; v tej industriji se vložena sredstva hitreje obrestujejo
♦ lit. vložena pripoved pripoved, ki je osrednji del okvirne pripovedi; sam.: kozarec vloženega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

vpét -a -o: predmet ni dobro vpet; vpeta vrv; poezija je vpeta med preteklost in prihodnost
♦ grad. enostransko vpete stopnice stopnice, vgrajene v zid samo na eni strani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata
   // naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave
   // gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata
2. 2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata
   // naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance
3. 3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata
   // palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom
4. 4. področje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo področje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo
   // Postojnska vrata
   // z rodilnikom področje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa
5. 5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo
   ● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
   ♦ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; jur. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. s kako snovjo narediti, da prazen prostor v čem, med čim preneha obstajati: zapolniti reže med zidaki z malto; zapolniti špranje s kitom / ilovica je zapolnila razpoke; plaz je zapolnil kotanjo napolnil
   // s svojo postavo je zapolnil okvir vrat; pren. zapolniti praznino, ki je nastala po odhodu tujih strokovnjakov; zapolniti vrzeli v znanju
   // narediti, da so prazni deli kake površine polni: zapolniti stene s slikami; zapolniti stran z ilustracijo
2. 2. narediti, da se v kakem še razpoložljivem času kaj dogaja: zapolniti z glasbo čas med govornimi oddajami; zapolniti premor z zabavnimi prizori
   ♦ lingv. zapolniti zev z j odpraviti jo

zapolníti se in zapólniti se postati poln: jama se je sčasoma zapolnila s prodom

zapólnjen -a -o: z jalovino zapolnjeni rovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku
   // zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho
   // s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice
2. 2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol

zatakníti se in zatákniti se 
1. 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu
2. 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil
3. 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil
4. 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo
   ● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan

zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis
● star. trdno zataknjeno okno zaprto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku
   // zatikati revolver za pas
   // s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati
2. 2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico

zatíkati se 
1. 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: trnki so se zatikali za plavajoče veje / koščice se rade zatikajo v grlu
2. 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: drseči hlodi so se zatikali ob korenine; jermen, tekoči trak se pogosto zatika / pri odklepanju se ključ zatika
3. 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati: financiranje kulture se zatika; pogovor se je začel zatikati / pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo
4. 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve: poročevalcu se je zatikalo; pri pripovedovanju se mu je zatikalo
   ● glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko

zatikáje: zatikaje palico v tla, je počasi odšel

zatikajóč -a -e: zatikajoč se ključ; zatikajoč se pogovor; prisl.: zatikajoče se brati, govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. s tolčenjem, udarjanjem narediti, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbiti bruna, deske; zbiti z lesenimi klini, žeblji
   // na tak način narediti, izdelati: zbiti oder, okvir, splav; iz desk zbiti mizo
2. 2. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: zbiti ilovico za tla; zbiti sneg z lopato / dež je zbil zemljo
   // ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: stavec je vrste preveč zbil / zbiti besedilo
3. 3. s silo, močnimi udarci odstraniti s česa: zbiti komu klobuk z glave; s kamnom zbiti veverico z drevesa / ploha je zbila cvetje s kostanjev / z enim zamahom ga je zbil na tla podrl
   // ekspr. voznik je zbil kolesarja, pešca zadel in poškodoval
4. 4. ekspr. znižati: zbiti vročino z zdravili / zbiti ceno
5. 5. ekspr. zelo utruditi: dolga pot ga je zbila; človek se z napornim delom zbije
   ● ekspr. fantje so ga zbili, da je obležal nezavesten pretepli; pog. zaletel se je in zbil avtomobil zelo poškodoval; ekspr. zbiti sovražnikovo letalo sestreliti; redko ljudi so zbili v živinske vagone stlačili, strpali; redko toča je zbila žito pobila
   ♦ igr., šport. zbiti nasprotnikovo kroglo z metom krogle jo odstraniti

zbít -a -o: zbit sneg; članek se težko bere, ker je preveč zbit; hiša iz zbite ilovice; zbita zemlja; nahitro zbito ležišče; biti zbit od napornega dela, hoje
● pog. zbit kot turška fana zelo
♦ agr. zbit klas, lat klas, lat, ki ima zrna razvrščena brez presledkov; obrt. zbita obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lesenimi žebljički; prim. izbiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

1. 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor
   // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago
2. 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
   ● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
   ♦ etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.