eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mijáv medmet2. kot samostalnik, ekspresivno oglašanje z visokimi, zateglimi glasovi, značilnimi za mačko
ETIMOLOGIJA: imitativna beseda, ki posnema glas mačke, zlasti ko kaj prosi; - več ...
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
elégičen -čna -o prid. (ẹ́) ki vzbuja otožnost, žalost; otožen, žalosten: elegičen ton pesnitve;
elegična glasba, pesem
♦ lit. elegični distih elegijski distih
izràz -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima;
delati, ustvarjati izraze za nove pojme;
uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze;
prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo;
domači, grški, tuji izrazi;
knjiž. ekspresivni izrazi;
grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz;
sodoben gledališki izraz;
po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil;
zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz;
vesel izraz mu je legel na obraz;
njegove oči so brez izraza;
čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu);
gledati z izrazom obupanca;
izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa;
ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše;
to dejanje je izraz ljubezni;
predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav;
kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza;
črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza;
slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu
● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo
♦ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; glasb. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja; jezikosl. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki
míl -a -o prid., milêjši (ȋ ī) 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok;
zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice // ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega // malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba;
letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine / epidemija je nastopila v mili obliki 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih;
milo ječanje ranjenca / mila prošnja 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izražaa) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno;
gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče / pog. majka mila, je bil hud
● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostemmílo prisl.:
milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati
● ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen
míli -a -o sam.:
knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
milotóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. mil, otožen: razlegala se je milotožna pesem / razvaline mu vzbujajo milotožne spomine na stare čase
nadíh -a m (ȋ) knjiž.
1. rahel barvni odtenek: sencam je dal slikar moder nadih; listje že dobiva rdeč nadih; cvet z rožnatim nadihom; na licih je imela nadih rdečice / vlažen nadih na šipah
2. rahla zvočna ali čustvena obarvanost: oddaljenost je dajala melodiji otožen nadih; njegove besede so imele posmehljiv nadih / s takimi dodatki dajemo oblekam modni nadih poudarek; afera je dobila političen nadih prizvok / z oslabljenim pomenom: pogledala ga je z nadihom groze; v njegovem glasu je bilo opaziti nadih škodoželjnosti
napèv in napév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) melodija, ki se poje: napev je vsem ugajal;
napev si je zapomnil, besedilo je pa pozabil;
otožen, vesel napev;
pren., knjiž. govorni napev slovenskega jezika // knjiž. arija: žvižgal si je znan napev iz Traviate
obupljív -a -o prid. (ī í) zastar. obupan, potrt: vračal se je otožen in obupljiv / to reče z obupljivim glasom
otóžen -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek;
biti, postati otožen;
ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt// ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.:
otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega
smehljáj -a m (ȃ)
manj poudarjen izraz na obrazu, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, srečo: občudoval je njen smehljaj; nagajiv, otožen, prijazen smehljaj / odgovoriti, pogledati s smehljajem; pozdravil je z vljudnim smehljajem / ekspr.: materin obraz je preletel nežen smehljaj; hudomušen smehljaj jim je zaigral okrog ustnic, na obrazih, v očeh; pren., pesn. smehljaj cveta
srcé1 -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa;
med boleznijo mu je opešalo srce;
srce udari približno 70-krat na minuto;
imeti močno, zdravo srce;
krogla jo je zadela v srce;
brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu;
bolezni srca in ožilja;
operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; prenehalo je biti srce naše mame v osmrtnicah umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča / kupiti goveje srce / srce v omaki // ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je// ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen// ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati;
ljubi jo iz vsega srca;
od srca mu to privoščim;
z vsem srcem sem na vaši strani;
nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce;
biti odkritega srca;
materino zlato srce;
knjiž. mož blagega srca;
fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine;
v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine;
bil je srce upora // najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje // središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce;
odstraniti liste do srca;
srce artičoke 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico;
zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
♦ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice
storíti -ím dov., stóril (ī í) 1. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega dejanja: zaloputnil je vrata, to je že večkrat storil;
tega si ne upa storiti;
storiti kaj iz kljubovanja, ljubezni, neznanja;
storiti proti svoji volji;
storiti v jezi;
javno, nalašč, naskrivaj, nehote storiti kaj / storiti kaj dobrega, hudega; storiti napako, prekršek / samo pritožuje se, stori pa ničesar / prav je storil, da je prišel
♦ pravn. storiti kaznivo dejanje // z aktivnostjo doseči uresničitev kakega opravila, dela; narediti: vsega tega ne more sama storiti; dobro, natančno, slabo storiti / storil sem samo svojo dolžnost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; narediti: storiti korak naprej / storiti sklep skleniti / storiti komu uslugo 2. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega; narediti: kaj ti je storil, da si jezen;
otrok ji je nekaj storil 3. star. dati čemu, komu kako lastnost, značilnost; narediti: ta pogovor me je storil žalostnega;
bogastvo ga je storilo prevzetnega / storiti komu skrbi, veselje, žalost 4. nar. roditi, skotiti: krava je storila 5. nar. obroditi: pšenica letos ni storila;
trta je lepo storila
● storiti konec ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju povzroči smrt; star. od vsega hudega je storil konec umrl; star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; ekspr. storil je potrebne korake ukrenil vse potrebno; ekspr. storiti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; evfem. storiti ženski silo posiliti jo; star. storiti nesrečno smrt nesrečno umreti; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri storíti se
1. star. nastati, pojaviti se: storila se je gosta megla / storil se je dan zdanilo se je; storila se je noč, tema
2. zastar. zgoditi se, pripetiti se: kaj se je storilo pri vas, da jokate
● črna tema se mu je storila pred očmi zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen
storjèn -êna -o:
to je bilo storjeno po njegovi volji; v času storjenega dejanja je bil pijan; povrniti storjeno škodo; pravkar storjeno jagnje
● ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno – storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: storjenega ni mogoče popraviti
stožíti se in stóžiti se -im se dov. (ī ọ́)
s smiselnim osebkom v dajalniku postati otožen, ganjen: materi se je stožilo; stožilo se mu je ob spominih na mladost / v srcu se mu je stožilo
// v zvezi s po začutiti močno željo po čem: večkrat se mu stoži po domu; stožilo se mu je po prijateljih
● star. stožilo se mu je po štrukljih zelo si jih je zaželel
svirél -i ž (ẹ̑) knjiž. piščal: igrati na svirel;
pastirska svirel;
otožen glas svireli
tóžen1 -žna -o prid., tóžnejši (ọ́ ọ̄) star. 1. otožen, žalosten: tožna zapuščena mati / tožen izraz, pogled / tožen spomin 2. žalosten, težek: tožna usoda / tožno življenje / tožni časi tóžno prisl.:
tožno klicati; tožno lepa pesem / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku tožno mu je bilo živeti samemu
tožljív -a -o prid. (ī í) 1. ki rad toži, zatoži: tožljiv sošolec;
tožljiva ženska 2. knjiž. za katerega se lahko toži: tožljivi izrazi;
tožljivo žaljenje koga 3. star. otožen, žalosten: zmeraj je sam, zmeraj tožljiv
● star. od zaspanosti tožljiv otrok cmerav
túžen -žna -o prid. (ú ū) zastar. žalosten, otožen: zapuščena, tužna mati / tužne misli túžno prisl.:
tužno gledati
zvèn zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose;
dajati kovinski zven;
rezek, svetel, visok zven;
zveni instrumentov;
zven orodja pri udarcu ob kamen;
jakost, višina zvena // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven;
ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
♦ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; jezikosl. zven glasilk
žalôben -bna -o prid. (ó ō) knjiž. nekoliko žalosten, otožen: žaloben nasmeh;
žaloben obraz;
žalobno petje / ekspr. žalobna pokrajina enolična, pusta
● zastar. žalobna obleka žalna oblekažalôbno prisl.:
žalobno se nasmehniti
Slovenski pravopis
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
elégičen -čna -o; bolj ~ (ẹ́) otožen, žalosten: ~ ton pesnitve
elégični -a -o (ẹ́) slovstv. ~ distih elegijski distih
elégičnost -i ž, pojm. (ẹ́)
izràz -áza m (ȁ á) botanični ~; (strokovni) ~ |termin|; pojm. otožen ~ (obraza, na obrazu); prepoznaven umetniški ~; publ.: priti do ~a |postati opazen, viden|; dati ~ čemu izraziti kaj; dobiti, najti svoj ~ v čem |izraziti se, pokazati se|; sprejeti koga z ~i prijateljstva prijateljsko
nadíh -a m, pojm. (ȋ) jesenski ~ listja; otožen ~ melodije; ~ groze
otóžen -žna -o; -ejši -a -e (ọ́; ọ́ ọ̑ ọ́; ọ́) ~ pogled; poud. ~a jesenska pokrajina |otožnost vzbujajoča|
otóžno -ega s, pojm. (ọ́) nekaj ~ega v očeh
otóžnost -i ž, pojm. (ọ́)
otóžnež -a m z -em člov. (ọ̑) poud. |otožen človek|
otóžnica -e ž, člov. (ọ̑) poud.
otóžnežev -a -o (ọ̑) poud.
otóžničin -a -o (ọ̑) poud.
storíti -ím dov. stôri -íte; stóril -íla, -ít/-ìt, storjèn -êna; storjênje; (-ít/-ìt) (í/ȋ í) kaj ~ napako; Kaj ste storili; storiti komu kaj ~ staršem kaj hudega; star. ~ prijatelju veselje narediti; star. storiti koga kakšnega ~ fanta žalostnega razžalostiti ga
storíti se -ím se (í/ȋ í) star. Storil se je dan Zdanilo se je; brezos., poud. storiti se komu Milo se mu je storilo pri srcu |Postal je ganjen, otožen|
tóžen2 -žna -o; -ejši -a -e (ọ́; ọ́ ọ̑ ọ́; ọ́) star.: ~ pogled otožen, žalosten; ~o življenje žalostno, težko
žalôben -bna -o; -ejši -a -e (ó; ó ȏ ó; ó) neobč. žalosten, otožen
žalôbnost -i ž, pojm. (ó) neobč. žalost, otožnost
Sinonimni slovar slovenskega jezika
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024
obúpan -a -o
prid. ki je v stanju, v katerem ni videti možnosti za rešitev iz težkega položaja
otóžen -žna -o
prid.1.
ki je v stanju čustvene prizadetosti; ki izraža, kaže stanje čustvene prizadetosti 2.
ki povzroča stanje čustvene prizadetosti
sentimentálno nač. prisl. izraža, da se v dejanju, stanju kaže pretirana čustvenost
žálosten1 -tna -o
prid.2.
ki izraža, kaže žalostSINONIMI:
ekspr. bridek,
knj.izroč. bridkoben,
knj.izroč. bridkosten,
ekspr. mrliški,
ekspr. mrtvaški,
ekspr. pogreben,
ekspr. pogrebniški,
ekspr. temen,
ekspr. težek,
star. tožen,
knj.izroč. turoben,
star. žali 3.
ki povzroča žalost, duševno bolečino; ki je poln žalosti, duševne bolečineSINONIMI:
ekspr. beden,
ekspr. bridek,
knj.izroč. bridkoben,
knj.izroč. bridkosten,
ekspr. črn2,
zastar. kukaven,
ekspr. mračen,
ekspr. mrk2,
ekspr. senčen,
ekspr. temačen,
ekspr. temen,
ekspr. težek,
star. tožen,
ekspr. tragičen,
knj.izroč. turoben,
ekspr. zamolkel,
star. žali
Slovenski etimološki slovar³
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
blues -a m [blȗz]
grȃvžati se -am se nedov.
hudomȗšen -šna prid.
otọ́žen -ọ̄žna prid.
tọ́ga2 -e ž
tožīti tọ́žim nedov.
turóben -bna prid.
žúriti se -im se nedov.
Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hipohondrȋja, f. neka živčna bolezen, v kateri si bolnik razne bolezni domišljuje in je otožen, die Hypochondrie.
otǫ́žən, -žna, adj. 1) betrübt, missmuthig, niedergeschlagen, traurig; — wehmüthig; otožno petje; — 2) saumselig, Mur.; — kraftlos: o. mraz, Dict.
raztǫ́žen, -žna, adj. = otožen, wehmüthig, C.
tǫ́žən, -žna, adj. 1) Klage-; tǫ̑žno pismo; tožni dan, der Amtstag vor dem Gerichte; — 2) = otožen, traurig, Rez.-C.; melancholisch, Cig., nk.; (prim. tužen).
Slovar Pohlinovega jezika
Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dolipobit [dólipobȋt]
(doli pobit) pridevnikotožen, žalosten, pobit
klavrn [klávrn]
pridevnikotožen
Hipolit Novomeški: Slovensko-nemško-latinski slovar
Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.
Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar
STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
otožen prid., iners frigus, en otoṡhen mraṡ, kateri zhlovéka leiniga déla; taedere, tragliv biti, zagovati, vtragati, otoṡhnu biti
Kostelski slovar
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
navdati ► ˈnaːu̯dat ˈnau̯dan dov.
tužen ► ˈtuːžėn -žna -ȯ prid.
žal ► ˈžėu̯ – ž
Število zadetkov: 52