bíč1 in bìč bíča m (ī í; ȉ í) palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje: vihteti bič;
počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič
● ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena // ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič / bili so vajeni biča // ekspr., s prilastkom nasilje, sila, pritisk: lomi se pod bičem lastne krvi; bič javnega mnenja; bič usode / postal je bič svoje družine nadloga
♦ muz. bič glasbilo v orkestru, ki posnema pok biča; zool. morski bič velika morska riba s strupeno bodico na repu, Trigon pastynaca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bùm in búm medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, zamolkel glas pri udarcu: bum! je zagrmel strel;
boben, srce udarja bum bum bum;
telebnil je, bum, na tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bùmf in búmf medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, glas pri padcu, udarcu: bumf! je počilo;
mladinska brigada pozdravi: horuk, horuk, bumf / sname torbo in — bumf v kot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
detonácija -e ž (á) pok pri eksploziji brizantnega razstreliva: zadonela je detonacija;
oglušujoča, silovita, zamolkla detonacija;
odmevi detonacij // eksplozija brizantnega razstreliva: detonacija je odnesla del zidu
♦ avt. eksplozivni vžig zmesi goriva in zraka v bencinskem motorju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
eksplozíja tudi eksplózija -e ž (ȋ; ọ́) - 1. hitra, silovita sprostitev energije ob vžigu eksplozivnih snovi ali zaradi premočnega pritiska: nastala je močna eksplozija / eksplozija bombe, mine; eksplozija parnega kotla; eksplozija plinov v rudniku; eksplozija brizantnega razstreliva / opraviti, izvesti podzemeljsko atomsko eksplozijo eksplozijo atomske bombe
// pok pri taki sprostitvi energije: slišale so se eksplozije
● ekspr. politična napetost je rasla in bati se je bilo eksplozije spopada - 2. ekspr. nezadržen, silovit izraz česa: čustvena eksplozija
- 3. publ. velika in hitra (po)množitev česa: eksplozija avtomobilizma; eksplozija prebivalstva v zadnjih dvajsetih letih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izstrélen -lna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na izstrelitev: izstrelni pok / izstrelna ploščad
♦ med. izstrelna rana rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
jék tudi jèk jéka m (ẹ̑; ȅ ẹ́) knjiž. - 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov; odmev: klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo jek; jek strela
♦ fiz. ponovljeni zvok, ki nastane zaradi odboja zvočnih valov in se ločeno zaznava - 2. kratek, oster, bolečino izražajoč glas: kriku je sledil bolesten jek; z obupnim jekom se je sesedla; jek strahu
// kratek, oster glas sploh: vrata so se zaprla z jekom / tišino je presekal jek topovskega strela pok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kràk medm. (ȁ) posnema hreščeč glas, pok: krak, se je oglasila puška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
óster -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostréjši (ọ́, ó) - 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev
// ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal - 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
// ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence - 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
- 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster
- 5. nav. ekspr. ki se pojavlja
- a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
- b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje
- 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje
● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika
♦ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo
óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pìf medm. (ȉ) posnema odsekan pok: pif, pif, so odmevali streli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pìkapòk in píkapòk in pìka pòk in píka pòk medm. (ȉ-ȍ; ȋ-ȍ) posnema glas pri udarjanju s cepcem, bičem: oglasili so se mlatiči: pikapok, pikapok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pìk pòk medm. (ȉ-ȍ) posnema glasove pri udarjanju s cepcem, bičem: pastir šviga z bičem, da poka: pik pok;
pik pok, se oglaša s skednja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
póčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) - 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
// povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
// ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil - 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
- 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
- 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
- 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
póčiti se pog., ekspr. - 1. sesti: počiti se v naslanjač
- 2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila
póčen -a -o: počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pòk tudi pók póka m (ȍ ọ́; ọ̑) - 1. kratek, močen glas: slišati je bilo pok; pok strela / pasti na tla z glasnim pokom
- 2. glagolnik od počiti: to je povzročilo pok kosti / pok z bičem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pòk medm. (ȍ) posnema glas pri udarcu, prelomu, strelu: pok, je naredilo, ko je ustrelil;
potrkala je na vrata: pok, pok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pokljáj -a m (ȃ) rahel pok: zaznal je komaj slišen pokljaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pùf medm. (ȕ) - 1. posnema močen pok: puf, puf, se slišijo streli / potegne pištolo, puf, in pade mrtev na tla
- 2. posnema puhanje: lokomotiva se začne premikati: puf, puf, puf
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pùmf in púmf medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, glas pri udarcu, padcu: pomeril je s puško in, pumf, sprožil / pumf, je telebnil po tleh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
razbúriti -im dov. (ū ȗ) - 1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel
// povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila - 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo
razbúriti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti
// izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil
razbúrjen -a -o: razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
rézek -zka -o prid., rézkejši (ẹ́) - 1. močen, visok, neprijetno zveneč: rezek glas, pok; rezek smeh, žvižg; rezek žvenket stekla
- 2. nav. ekspr. ki se pojavlja
- a) v visoki stopnji, močni obliki: rezek okus, vonj; rezka barva; rezka bolečina / rezek mraz hud; rezek zrak ki vzbuja občutek hudega mraza
- b) v zelo izraziti obliki: rezka sprememba; rezko nasprotje
- 3. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: po značaju je odkrit in včasih rezek; postati rezek / biti rezek v govorjenju
// ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: rezek humor; rezek odgovor
rézko prisl.: rezko se zasmejati, zažvižgati; telefon rezko zvoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
samokrés in samokrès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) knjiž. pištola, revolver: za pasom je nosil samokres;
streljati s samokresom;
pok samokresa / grozil mu je s samokresom da ga bo ustrelil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
sílen -lna -o prid., sílnejši (ȋ) nav. ekspr. - 1. ki ima veliko silo: silen udarec, vihar / on je silen človek; bil je mlad in silen
// ki z videzom, velikostjo kaže- a) da ima veliko silo: voz vlečeta silna konja / silna čeljust
- b) da prenese, vzdrži veliko silo: silne korenine, veje
- 2. ki se kaže, pojavlja v zelo visoki stopnji: silen pok; silna svetloba / silna bolečina, lakota, ljubezen
● star. tod so vladali silni vladarji mogočni; star. zbrala se je silna množica zelo velika
sílno prisl.: silno delati, kričati; silno je počilo; on je silno velik; bila je silno zaljubljena; sam.: strah pred nečim silnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
silovít -a -o prid., silovítejši (ȋ) - 1. ki ima zelo veliko silo: silovit udarec ga je podrl na tla / silovit vojaški napad
// ekspr. ki v odnosu do koga uporablja silo, nasilje: siloviti ljudje; ne bodi tako silovit - 2. ekspr. ki se kaže, pojavlja v zelo veliki stopnji: silovit pok / silovit strah; silovito čustvo
silovíto prisl.: silovito je počilo; bil mu je silovito hvaležen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
spókati -am dov. (ọ́ ọ̑) - 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo
- 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel
spókan -a -o: spokan zid; spokane roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
strél -a m (ẹ̑) - 1. sprožitev strelnega orožja, ki jo spremlja močen pok: strel ga je prestrašil; dati znak s strelom; zaustavili so jih s streli; strel iz bližine; strel iz puške, topa; strel s šibrami / stopil je proti njemu s puško na strel držeč (nabito) puško, usmerjeno naravnost predse
// strel odjekne, poči / odšli so brez strela ne da bi ustrelili, streljali; oddati nekaj strelov nekajkrat ustreliti
// častni strel - 2. izstrelitev krogle, naboja: strel v hrbet, nogo; strel mimo / opozorilni, svarilni strel / težko je hodil zaradi strela v ramo zadetka
// izstreljena krogla, naboj: strel ga je oplazil, zadel, zgrešil; padali so pod streli bili ubiti
// do sem strel ne seže domet krogle, naboja
// nizki ki zadene cilj v spodnjem, visoki strel ki zadene cilj v zgornjem delu; oplazni strel - 3. šport. močen sunek, udarec žoge proti vratom: neubranljiv strel; igra je bila polna dobrih strelov / prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; strel iz kota
● ekspr. to je pa strel v prazno zgrešena, ponesrečena, neuspela stvar; ekspr. s strelom so ga poslali na oni svet ustrelili so ga
♦ lov. žival mu je prišla na strel v ugoden položaj za streljanje nanjo; lov., voj. milostni strel s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. startni strel kot znak za začetek plavanja, teka (na tekmovanju)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
tíh -a -o prid., tíšji (ȋ í) - 1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki
- 2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter
- 3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna
// ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril - 4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč
- 5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja
- 6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje
- 7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe
- 8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor
- 9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem
- 10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena
● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo
tího prisl.: tiho brati; tiho so šli proti domu; tiho jokati; tiho odpreti vrata; tiho se strinjati s kom; tiho upa, da se bo vse srečno končalo / v povedni rabi: vse je bilo tiho; ves čas so tiho; tiho je kakor v grobu; biti tiho kot miš; kot grožnja ali boš tiho; elipt.: ti pa kar tiho; tiho, nekdo prihaja
● ekspr. nikomur ni tiho odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo
♦ muz. tiho označba za jakost izvajanja piano; zelo tiho označba za jakost izvajanja pianissimo; čedalje tišje označba za jakost izvajanja decrescendo
tíhi -a -o sam.: na tiho stopati natiho; ekspr. na tihem pisati pesmi natihem; po tihem jokati potihem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
trávma -e ž (ȃ) - 1. med. sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile; poškodba: udarec je povzročil travmo; zlomi, opekline in druge travme / akustična travma ki jo povzroči hrup, pok; porodna travma ki nastane pri porodu
- 2. psih. duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa: osvoboditi, rešiti se travme; očitki so v njem povzročili travmo; preboleti travmo / duševna travma
- 3. knjiž. zelo hudo, zelo težko doživetje: vojni poraz je bil dolgo narodna travma; spremlja ga travma grozovitega prizora; travme iz otroških let
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
tréščiti -im dov. (é ẹ̑) - 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo
// zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila - 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata
- 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
- 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
// slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh - 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
- 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel
- 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
● ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel
tréščiti se ekspr. - 1. vreči se, skočiti: treščil se je v morje / treščil se je na posteljo
- 2. spopasti se, stepsti se: v gostilni so se fantje treščili; zver in človek sta se treščila
tréščen -a -o: treščen je bil s stolpa
● pog. biti malo treščen omejen, neumen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
udáriti -im dov. (á ȃ) - 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč - 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
- 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
- 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
- 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
- 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva - 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
- 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
- 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči - 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
// udariti po sadjevcu začeti ga piti - 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
- 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
udáriti se - 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
// v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja - 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
// spopasti se: študenti so se udarili s policijo
udárjen -a -o - 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
- 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
- 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
zamášek -ška m (ȃ) - 1. okrogel, navadno na zgornjem koncu nekoliko širši predmet za mašenje odprtin, posod: izvleči, potegniti zamašek iz buteljke; zamašiti, zapreti z zamaškom; gumijast, plutovinast zamašek; kovinski, steklen zamašek; zamašek za sod / pok zamaška pok, ki nastane pri izvleku zamaška
♦ agr. kronasti zamašek v obliki kovinske kapice
// kar je temu podobno: iz vate si je naredil zamaške za ušesa - 2. kar se nabere, nakopiči na določenem mestu in onemogoča prehod, pretok: v cevi je nastal zamašek iz blata in peska / prometni zamašek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
zapókati -am dov. (ọ́ ọ̑) - 1. dati kratke, močne glasove: včasih je zapokala suha veja / ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi; brezoseb. stresla sta si roki, da je kar zapokalo / od časa do časa so zapokale puške streli iz pušk
// povzročiti kratke, močne glasove: zapokal je s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: voznik je zapokal z bičem - 2. začeti streljati: lovci so zapokali; brezoseb. navsezgodaj je zapokalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.