Tiskanje

ànti, adv. 1) doch wohl, doch ja; anti si ga videl, anti bo i meni kaj ostalo, BlKr.; anti nisi pijan, Svet. (Rok.); anti nam ni treba praviti, da ta vzrok ni prvoten, Navr. (Let.); anti ni strup! Notr.-Levst. (Sl. Spr.); anti ne on, doch nicht er! Cig.; anti je da, anti seveda, natürlich, das versteht sich von selbst, Cig., Gor.-Svet. (Rok.); anti da, ja wohl, Rez.-Levst. (M.); — 2) eben, "halt": anti je težava, es ist "halt" ein Kreuz! M.; anti pojdi! nun so geh meinetwegen! Nov.; — 3) anti reče, misli, anti češ = češ: anti reče: kaj bom hodil! anti misli: čemu to? Gor.-Svet. (Rok.).

baháriti,* -im, vb. impf. prahlen, Zv., Svet. (Rok.).

bȃłta, f. 1) die Axt: živina gre pod balto = koljejo živino, jvzhŠt.; das Beil der Čičen, Mik. (Et.); kleine Handaxt, Svet. (Rok.), BlKr.; das Hammerbeil, Cig., Jan.; — 2) der Prügel, dicker Stock, Dict., Z.

barę̑d, m. 1) pust in nerodovit svet, Malhinje (Kras)-Erj. (Torb.); — 2) eine Sumpfpflanze, Ravn.-C.; die weiße Seerose (nymphaea alba), Tuš. (R.), Medv. (Rok.).

bȃsənski, adj. Fabel-, fabelhaft, Cig., Jan.; b. svet, die Fabelwelt, Jan.

bijáča, f. 1) die Schlägerei, Svet. (Rok.).

blagovníca, f. die Vermögenserbin, C.; jedina hči v hiši, katerej pripada ves imetek, Erj. (Torb.), Litija-Svet. (Rok.).

blę́jati, -jam, -jem, vb. impf. 1) blöken (vom Schafe), Dict., Mur., Cig., C., Plužna-Erj. (Torb.); ovca bleje, BlKr.; o. bleja, Hip. (Orb.); meckern: koza je blejala, Litija-Svet. (Rok.); — schreien, zanken: blejali ste med seboj, Vest.; — 2) stammeln, Jan.; — stsl. blêjati, kor. blê-, Mik. (Et.).

blízu, I. adv. nahe (o prostoru in času); b. stati; konec leta je b.; — annäherungsweise, beiläufig; ima b. moja leta; na b. beiläufig, Svet. (Rok.); — fast, beinahe; b. vse; — blizu da, vermuthlich, wahrscheinlich, C.; b. ne, wahrscheinlich nicht, C.; prim. bliz; — II. praep. c. gen. nahe bei; b. nas stanuje; b. konca; — III. compar. bliže, adv. et praep. näher; pridi bliže; bliže mesta stanovati; — ("blizu", Meg., Alas., Rec., Levst., nk., Rez.-Baud.); — prim. stsl. blizu.

blǫ́diti, -im, vb. impf. 1) umherirren; blodeča ovca, C.; to mi blodi po glavi, das geht mir im Kopfe herum, Cig., jvzhŠt.; po grehu b., in der Sünde leben, Z.; — irren, fehlen, Guts., Jarn., Mur., Jan.; — 2) wirres, unsinniges Zeug reden, Dict.; blodiš, da ni ne na konja, ne na osla, Cig.; blodiš, česar ne veš, Z.; bloditi jih komu, M.; — 3) mischen, pantschen, C.; vino b., den Wein fälschen, C.; den Schweinen das gekochte Futter mit Mehl, Kleien u. dgl. mischen, M.; nekritično bloditi slovenščino z drugimi narečji, Levst. (Zb. sp.); — 4) irre führen: svet nas če bloditi, misli me blodijo, C.; — 5) b. se, = bloditi 1): Misel se mu v glavi blodi, Vod. (Pes.); — blodi se mu, er phantasiert, er redet irre, C., Z., Št.

brȃnjak, m. der Eggenzahn, Svet. (Rok.).

bŕdən, -dna, adj. hügelig: b. svet, Zv.

brésti, brédem, vb. impf. waten; vodo bresti, durchs Wasser waten; blato b. do kolen, Erj. (Izb. sp.); po vodi bresti, C.; ladija globoko brede, das Schiff geht tief, Cig.; kolesa bredejo, versinken tief in den Koth, Kr.; — zelo brede in globi, es ist tiefer Koth, Svet. (Rok.).

brúsiti 1., -im, vb. impf. 1) schleifen; nož, meč b.; abwetzen: črevlje b. (beim Gehen); pete b. za koga, für jemanden herumlaufen; piti zna in b. pete (= plesati), LjZv.; zobe si b. na kaj, sich auf etwas Rechnung machen, Cig., Št., ogr.-Valj. (Rad); = b. se: uže več dni se je brusil na pijačo, ki ga v svatovski dan čaka, Jurč.; jezik b., die Zunge wetzen; — 2) — schwätzen: voznikom in mesarjem brusim po vozniško in mesarsko, LjZv.; kaj zopet to brusiš? SlN.; — divji petelin brusi, balzt, SlN.; — b. kroglo, = kegljati, Svet. (Rok.).

cẹpenẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) starr werden, Fr.-C.; — 2) c. po čem, etwas ungeduldig erwarten, Svet. (Rok.).

cmokútati, -am, vb. impf. cmokotati, Svet. (Rok.).

čalárən, -rna, adj. trügerisch, ogr.-Mik.; čalarni svet, ogr.-Let.; eitel, garstig, übel, Luče (Št.)-Erj. (Torb.).

čè, conj. 1) v pogojnih stavkih: wenn; če ni druzega, ko to, ni se nam treba bati, wenn es (wirklich) nichts Aergeres ist, als dies, so brauchen wir nichts zu fürchten; če bo dež jutri, ne pojdemo na semenj; če bi bil moral koga srečati v gozdu, umeknil se je, Erj. (Izb. sp.); — pos. pred imperativom: če nečeš, pa pusti; če imaš, daj; — če ne, wo nicht, sonst; stori, kar ti velevam, če ne, bo druga pela, thue, was ich dir befehle, sonst werde ich andere Saiten aufziehen; — poleg komparativa: je; če sem se bolj branil, bolj je v mene silil; "če dalje" poleg komparativa = immer: če dalje bolj, immer mehr; če dalje vekši šum, Krelj; — če bi (v odvisnih pogojnih stavkih): oče so rekli, če bi hoteli zdaj priti, da bi zdaj lehko prišli (neodvisno: če hočete zdaj priti, zdaj lehko pridete); prim. Mik. (V. Gr. IV. 811.); (v irealnih pogojnih stavkih): če bi živine ne drli, ljudje ne mrli, svet bi podrli, C.; — če tudi, če prav, če ravno (v koncesivnih stavkih) = dasi, wenn auch, obwohl; če si ravno, Cig., C.; če prem, Prip.-Mik.; — 2) (v indirektnem vprašanju): ob; poglej, če je že prišel hlapec; ne vem, če bi znal pravo pogoditi; razmišljevanje, če morebiti barju povodnji prete, Levst. (Močv.).

čę̑stən, -stna, adj. = časten, nk.; čestnega storiti, Trub.; — pomni čestna ženska, voll Ehrgefühl, Litija-Svet. (Rok.); — artig, Kropa (Gor.).

četrtȋnka, f. das Viertel; — der vierte Theil des Maßes f. trockene Dinge, Cig.; 1/4 Metzen, Svet. (Rok.), jvzhŠt.; (1/4 mernika, Lašče-Levst. [Rok.]).

čòk, čóka, m. 1) der Klotz, Cig., Jan., Notr.; iz grdega, grčastega čoka silno lep kip storiti, Jsvkr.; — kos debla, ki se na žago dene, der Sägeklotz, Svet. (Rok.), Notr.; — der Klotz, auf dem Holz gehackt wird, Notr.; dicker Pflock, Cig., Jan., C.; stoji kakor č., Cig.; — 2) der Rumpf, Mur., Met.; — 3) untersetzter, plumper Mensch, Cig., Jan., M.; — prim. it. ciocco, der Klotz, C.

črẹ̀z,* I. praep. c. acc. über—hin (bei einer Bewegung): 1) Bode daleč prepeljana, Črez tri gore zelene, Črez tri vode studene, Npes.-K.; črez reko splavati, schwimmend über den Fluss gelangen; črez okno vreči, über das Fenster hinabwerfen; črez pas prijeti koga, den Leib (die Taille) umschlingen; črez pol pretrgati, mitten entzweibrechen; črez pol prerezati jabolko; — 2) über—hinaus: črez mero, übermäßig; žalost je bila črez moč, allzugroß, Npes.-Mik.; črez silo, allzuviel, allzusehr, C.; črez nemoč, allzusehr, über alle Grenzen, Jan., M., Z.; črez nemoč velik, allzugroß, C.; über (= größer als): lakota je vstala, črez prvo lakoto, katera je bila v Abrahamovem času, Dalm.; — über: kralj črez kralje vse, Npes.-Kr.; Ammi je bil črez njih vojsko, Dalm.; postavim te črez ves Egipet, Ravn.; črez vojsko glavar, Zora; — 3) gegen: črez očino voljo, Boh.; črez tvojo voljo, Kast. (N. c.); črez njega zapoved, Dalm.; črez vso pravico, Jsvkr.; vsi greše črez ljubezen svojega bližnjega, črez božje zapovedi, Kast. (N. c.); ne more mi črez čast biti, Pohl. (Km.); črez čast komu kaj reči, Dict., Litija-Svet. (Rok.); ni črez občinski zakon, Levst. (Nauk); vem, da nekaterim bode zelo črez voljo, Levst. (Nauk); — oni so črez njega storili punt, Dalm.; velike tožbe črez te gredo, Trub. (N. T.); (— 4) nach Verlauf von — , über (o času); črez sedem let je šla nazaj, nach sieben Jahren, Npes.-K.; črez malo časa, über eine kleine Weile; — über (= hindurch): imejte me danes črez noč, über Nacht, Npes.-K.; črez dan, den Tag über; črez zimo, den Winter über; vsako nedeljo črez celo leto, Kast. (Rož.); ohranili so svoje slovensko ime črez vse čase nevarnosti, Jurč.); — II. adv. črez jemati pri petju, in einer höheren Tonlage singen, Zv.; po črez (počrez) dejati kaj, etwas querüber legen; na črez, im Allgemeinen, im Durchschnitt: na črez se lehko reče, da ... Krn-Erj. (Torb.); po črez (počrez), in Bausch und Bogen (ohne Detailrechnung), Levst. (Rok.); narediva po črez, Z.

črnȃvka, f. dunkler Fleck am Körper, eine dunkle Strieme (von unterlaufenem Blute), Dict.-Mik., Svet. (Rok.), BlKr.; črnavka za črnavko, ("Beule für Beule"), Dalm.

črníca 1., f. 1) ime raznim živalim: črna koza, Erj. (Torb.); — kuna č., der Edelmarder, Svet. (Rok.); — čopasta, mala č., die Haubenente (anas fuligula), Cig.; — velika č., die See-Ente (anas fusca), Cig., Svet. (Rok.); — die Aesculapschlange (coluber Aesculapii), Štrek.; die Schwarznatter (coluber carbonarius), Erj. (Ž.); — der Dintenfisch (sepia), Jan., C., Erj. (Z.); — 2) ime raznemu sadju in rastlinam: črna podolgasta smokva, Goriška ok.-Erj. (Torb.); — neka oljika, Rihenberk-Erj. (Torb.); — die Schwarzkirsche, Cig., Erj. (Torb.), Svet. (Rok.), LjZv.; — = borovnica, die Schwarzbeere, die Heidelbeere (vaccinium myrtillus), Jan., Tuš. (R.), Poh.; — der Samenhanf, Cig., C.; kmet ve, da so dvojne konoplje, da jedna — imenuje jo črnico — rodi, Erj. (Izb. sp.); — das Frauenhaar, (asplenium trichomanes), C., M.; — 3) der Humus, die Dammerde, Cig. (T.), C.; — 4) eine dunkelfärbige Geschwulst, Kr.-Valj. (Rad); — 5) die Schwarzsucht, Cig.

čŕstəv, -stva, adj. = čvrst, Danj.-Mik.; črstev je bil po mladeniško, Ravn.; črstvo žito = jekleno ž., Svet. (Rok.); — frisch, Jan., M.; črstva voda, Slom.; Tri kapljice črstve krvi, Npes.-Vraz.

čȗtstvən, -stvəna, adj. sinnlich: čutstveni svet, Vest.

darovník, m. der Spender, der Wohlthäter, Habd., Dict., Jarn., Mur., Gor.-Svet. (Rok.), vzhŠt.-C.; on je darovnik tem, kateri njega iščejo, Bas.; darovniki in dobrotniki o lakoti, Slom.; darovnik sv. duh, C.

débeł,* debę́la, adj. 1) dick, tri prste d., drei Finger dick; debel sneg, tiefer Schnee, Cig.; debele plasti, mächtige Schichten, Cig. (T.); debela knjiga, dickes Buch; debele solze, große Thränen; debel človek, ein wohlbeleibter Mensch; debel je kakor valiž (valjar), debel si kakor bi te bil zamesil, Erj. (Torb.); debela živina, das Mastvieh; debeli četrtek, der feiste Donnerstag, Notr., Dol., Št.; debela zemlja, fetter Boden; — grob: debelo sukno, debel tobak, debela moka; debeli ogelj, die Grobkohle, debeli apnenec, der Grobkalk, Cig. (T.); debel denar, grobes Geld, Cig.; to je stotak! debel denar! Zv.; — na debelo (en gros) kupovati, prodajati; — groß, stark: debeli gozdi, große, dichte Wälder, Vod. (Izb. sp.)*; debela voda = globoka v., Svet. (Rok.); debelo gledati, große Augen machen, verwundert blicken; debelo videti, schlecht sehen, C.; debelo čuti (slišati), harthörig sein, C.; debela ušesa imeti, Št.; debel glas, tiefe Stimme, debelo govoriti, eine Bassstimme haben; debela ura, eine starke Stunde, C.; debelo uro hoda, Dol.; debelo plačilo, gute Bezahlung, C.; derb, roh; podobe so prav na debelo, rohgearbeitet, Zv.; debela laž, eine derbe Lüge; tako je debela laž, da lehko primeš za njo, Št.; debelo se zlagati; debela šala, plumper, grober Scherz; ta je bila debela, das war eine Grobheit; debele pameti, roh, ohne Bildung, Cig.; debel človek, unartiger Mensch, Cig.; na debelo je ustvarjen, er ist roh, grob, C., Z.; je nekoliko na debelo, GBrda; — debel prestop, grobe Uebertretung, debelo zanemarjenje, grobe Vernachlässigung, DZ.; — debel je za ušesi, er hat seine Tücke, Cig.; = ima za ostrim debelo, Z.

debelína, f. 1) die Dicke, koliko ima drevo debeline? Svet. (Rok.); lečna d., die Dicke der Linse, Žnid.; d. podpornega zida, Levst. (Cest.); die Mächtigkeit (min.), Cig. (T.); — 2) etwas Dickes: dicke Holzstämme, Bes.; mi moramo pobirati slabe vrhove in brstino, graščakova pa je debelina, Jurč.; — grobe Leinwand, Nov.-C.

dẹ́łəc, -łca, m. das Theilchen; svetlobni delci, die Theilchen der Lichtmaterie, Žnid.; das Stückchen, Krelj; der Waldantheil, Svet. (Rok.); der Grundantheil, C.; kakšen d. svojega lovišča zameniti za drug delec, Levst. (Nauk).

dẹ̑lež, m. der Antheil; die Quote, Cig. (T.); die Tantieme, DZ.; der Erbantheil, Svet. (Rok.); — die Parcelle, C.; die Waldparcelle, Polj.; — gen. tudi: delę́ža, Valj. (Rad).

desę́titi, desę̑tim, vb. impf. den Zehent absondern, den Zehent nehmen, verzehenten, Dict., Guts., Cig., Krelj, Trub., Svet. (Rok.); desetite meto in koper, Dalm.

dihálọ, n. 1) das Athmungsorgan, Cig. (T.), Erj. (Ž.), Svet. (Rok.), nk.; — 2) der Duft, ogr.-Mik., C.; — tudi: díhalọ, Valj. (Rad).

dīvan, m. der Divan: 1) turški vladni svet; — 2) turški blazinjak.

dívjast, adj. menschenscheu, Svet. (Rok.).

dò,* I. praep. c. gen. 1) bis zu, a) o prostoru: do konca sveta, bis ans Ende der Welt; do hriba se peljati; brada mu sega do tal; od hiše do hiše; ni moči do njega (priti), man kann nicht bis zu ihm gelangen; z adverbijem: do kod? bis wohin? wie weit? (= do kam, C.); do tod, (do tukaj), bis hieher; do nekam, bis irgendwohin, Cig.; z adverbialnimi izrazi: do sredi sobe, bis zur Mitte des Zimmers; do pod klancem, bis zum Fuße des Hügels; — pren. do živega priti komu, jemanden empfindlich treffen, jemandem beikommen; — = pri: ni drugega videti nego luč do luči, LjZv.; bila je hiša tako natlačena, da ni mogel nihče sesti, ampak stal je mož do moža vso noč, Jurč.; glava do glave se je videla, Erj. (Izb. sp.); b) o stopnji, (bis zu einem gewissen Grade): do smrti ranjen, tödtlich verwundet; do krvi, do krvavega so se stepli, bis aufs Blut; do nazega sleči koga; do sitega se najesti, sich satt essen, (do sita, Jan., Mik.); do presita, bis zur Uebersättigung, C.; do čistega (do čista, Mur., Jan., C., Mik.), vollends, total; do celega (do cela, Jan., BlKr.-M.), gänzlich; do dobrega, (do dobra, Mik., Jan.), gehörig, recht; ko se dan stori do dobrega, Ravn.-Mik.; do tancega vse izpolniti, alles genau erfüllen, Burg.; do malega, (do mala, Jan., Ben., Mik.), bis auf Weniges; fast, beinahe; do sedem ur hoda, beiläufig sieben Stunden Weges, Levst. (Rok.); do besed, wörtlich, Cig.; do pike, do zobca, accurat, Jan.; do polu, do polovice, zur Hälfte, Cig.; do kraja, vollends: do kraja koga pokončati; nimajo do ostanka kruha (= da bi ga ostajalo), Zv.; krava ima mleka zmeraj dovolj do ostanka, Zv.; — do tretjega gre rado, alle guten Dinge sind drei; — do na tri mesece se more zmanjšati rok, DZ.; — c) o času: spati do belega dne, in den Tag hinein schlafen; do trde noči, spät in die Nacht hinein; do današnjega dne, bis auf den heutigen Tag; tega do smrti ne bom pozabil; do sih dob (mal), bisher; do tistih dob (mal), bis dahin; — z adverbiji: do zdaj, bisher; do takrat, bis dahin; do kar, (= dokler), Levst. (Sl. Spr.); z adverbialnimi izrazi: do popoldne; do blizu božiča, Levst. (Zb. sp.); — 2) kaže kako mer: an; do starišev sem pisal, Met.; do mene poslan, an mich gesendet, Cig.; obrniti se do koga, sich an jemanden wenden; imam prošnjo do vas, Met.; — 3) kaže razmerje: gegen; kaj imaš do mene? Levst. (Rok.); Če se mu kaj do mene zdi, Naj pride k meni le v gosti, Npes.-K.; — meni je do koga (česa), mir ist an jemandem (etwas) gelegen; meni do tega nič ni, Levst. (Rok.); do tega mi je veliko, Svet. (Rok.); ako nam je kaj do zdravja, Vrt.; vsem tem do besede ni bilo mnogo, LjZv.; trd do ubogih, Ravn.-Mik.; laskav do gospode, dober do vseh, Levst. (Rok.); — zu; ljubezen do domovine, do otrok; — 4) außer: izgubil sem ves denar do enega goldinarja, Svet. (Rok.); vsi do enega, katerega bomo še omenili, Andr.; — II. praep. znači: 1) da je dejanje do nekod dospelo: doiti, dokričati, dočakati; dopleti do polu njive, mit dem Jäten bis zur Hälfte des Ackers kommen; do nas je dosmrdelo, der Gestank drang bis zu uns; — 2) da je dejanje do konca dospelo: doslužiti, ausdienen; dogospodaril je, er ist mit seiner Wirtschaft am Ende; doklel je, er hat ausgeflucht (= er wird nicht mehr fluchen); za letos smo dosejali, für dieses Jahr haben wir das Säen beendet; — 3) da je dejanje do zaželenega uspeha dospelo: dopovedati komu kaj, jemandem etwas klar machen; domisliti se, sich erinnern; — 4) znači dodevanje, hinzu: dodati, hinzugeben; to je slaba mera, domerite! füget das Fehlende hinzu! prim. Mik. (V. Gr. IV. 202.).

dǫ̑b, dobȋ, f. 1) die Zeit, kajk.-Valj. (Rad); najprednjo dob, zuerst, Svet. (Rok.); — 2) die Art, die Gattung, ogr.-Valj. (Rad); ene, dvoje dobi, einerlei, zweierlei; greh je dvoje dobi, ogr.-C.; na vsako dob, auf jede Weise, ogr.-C.

dóba, f. 1) eine irgendwie bestimmte Zeit: die rechte Zeit, Mur.; za dobe, v dobi, ob dobi, zur rechten Zeit, Cig.; (prim. prevdobi, zufrüh, Met.-Mik.;) k dobi, zu rechter Zeit, C.; — die Frist, Cig., Jan., C.; plačilna d., die Verfallszeit, Cig.; — der Zeitraum, die Periode; zlata d., die goldene Zeit; junaška d., das Heldenzeitalter; prehodna d., die Uebergangsperiode, nk.; jesenska d., die Herbstzeit; dnevne dobe, die Tageszeiten, Cig. (T.); — die Phase, Jan.; — die Altersperiode, das Alter: v najlepši dobi, in den besten Jahren, Cig.; človek srednje dobe, ein Mensch von mittleren Jahren, Levst. (Rok.); on je moje dobe = on je moj vrstnik, er ist mein Altersgenosse, Cig., C.; v dobo priti, zu Jahren kommen, Svet. (Rok.); v dobi biti, betagt sein, C.; — die Zeit: do sih dob, bisher, do se dobe, C., Kor.-Jarn. (Rok.); do te dobe, bisher, ogr.-C.; (= tudi: bis hieher, C., pri Mariboru-Kres); po tej dobi, fürderhin, Meg.; o sej dobi, (osedobi), Navr. (Let.); katero dobo, zu welcher Zeit? Cig.; katere dobe, bisweilen, Guts.; do katerih dob, bis wann? (tudi: wie weit?) C.; v vsako dobo, zu jeder Zeit (= v jutro, o poldne, zvečer), ogr.-C.; — 2) die Art und Weise, ogr.-C.; na to dobo, pri taki dobi, auf diese Art, pri sredni dobi, mittelmäßig, C.; srednjo dobo, so, so, Guts.; v eno dobo, immer gleichmäßig, C.; človek svoje dobe, ein eigenthümlicher Mensch, C.; — prim. dob, f. 2).

dǫ́bər, dóbra, adj. gut: = dem Zwecke entsprechend; d. strelec, pešec, guter Schütze, Fußgeher; ti bi bil d. za vojaka, du taugst zum Soldaten; dober biti = porok biti, (gut stehen), Cig., Jan., DZ., Svet. (Rok.), (po nem.); ima dobra ušesa, er hat ein feines Gehör; dober jezik imeti, ein gutes Mundstück haben; dobra ura, eine gute Uhr; dobro biti za kaj, dienlich sein; v dobrem stanu biti, in gutem Zustande sich befinden; suknja je še dobra, der Rock ist noch brauchbar; dober prevodnik (phys.), guter Leiter, Cig. (T.); — dobro vino, dober kruh, guter Wein, gutes Brot; dobro blago se samo hvali; — = tüchtig, stark; dober kos pota, ein gutes Stück Weges; dobri dve uri, starke zwei Stunden; dva vagona dobre mere, gut gemessen; do dobrega (do dobra), gehörig, tüchtig; do dobra v oblasti imeti jezik, Str.; do dobrega izplačati, in vollem Betrage, Cig. (T.); — dobro, recht, sehr; oba sta bila uže dobro stara, Trub.; moj oče so bili dobro stari, LjZv.; že dobro dolgo let je tega, Jurč.; priletnemu možu je bil kožušek dobro kratek, Jurč.; mraz dobro ni, es ist nicht eben kalt, Polj.; — = günstig: dobro jutro! dober dan! dober večer! dobro srečo! dobro zdravje! dober čas! (pri napivanju, Rib.-Cig.); dobro došel, (došla)! willkommen! nk.; dobra letina, gute Fechsung; dobra kupčija, einträglicher Handel, gutes Geschäft; — dober kup, wohlfeil = v dober kup, Cig. (T.); v dobro zapisati komu, jemandem gut schreiben, DZ., (po nem.); dobra paša, fette Weide, Cig.; — dobro živeti, gut leben; dobro se ti godi, dobro ti je, dir geht es gut; dobro se mi zdi, ich habe meine Freude daran, es ist mir angenehm; dobro mi de, es thut mir wohl, na dobrem biti, gut daran sein; to mi je (hodi) na dobro, das kommt mir zustatten, Z.; — dobra volja, gute Laune; dobre volje biti, gut gelaunt sein, guter Dinge sein; dobre volje mošnje kolje, guter Dinge sein kostet Geld, Cig., Št.; — = sittlich gut: hudo in dobro, das Gute und das Böse; dobro delo, dobro dejanje; na dobrem glasu biti, in gutem Rufe stehen; dobro ime, der gute, ehrliche Name; tvojega starega nimam posebno na dobrem, Jurč.; — = gutmüthig: dober človek, dobra duša, eine gute Seele; — dobra volja, die Geneigtheit; če je tvoja dobra volja, posodi mi, leihe mir gefälligst, jvzhŠt.; iz dobre volje, willig, Cig., Jan.; — wohlgesinnt, wohlgeneigt: dober komu biti; dobri so si, kakor prsti na roki, sie sind sehr verträglich, Cig.; dobra sta si kakor pes in mačka, sie vertragen sich wie Hund und Katze; iz dobra, mit Gutem, in Gutem, ogr.-C.; dober se delati komu, = dobrikati se, Cig., M.

dobrẹ́ti, -ím, vb. impf. wohl bekommen, behagen, Cig.; zrak mi tu dobri, Svet. (Rok.); kar komu dobri, Levst. (Zb. sp.).

dokončáti, -ȃm, vb. pf. 1) beendigen, zum Abschluss bringen; delo d.; dokončani likovi, endliche Gestalten, Cig. (T.); — 2) einen Beschluss fassen, entscheiden, C., Svet. (Rok.), Navr. (Spom.), BlKr.

dokȏnčək, -čka, m. 1) die Vollendung, die Vollführung, C.; d. vojne, Vest.; — 2) das Ende, der Ausgang: d. verza, die Katalexe, Cig. (T.); — die Endsilbe, C.; — 3) der Beschluss, die Resolution, C., M., Svet. (Rok.), BlKr.; kakšni so dokončki, was für Beschlüsse sind gefasst worden? BlKr.-M.; — das Definitivum, Cig. (T.).

dolẹ́tən, -tna, adj. volljährig, großjährig, Mur., Cig., Jan., Svet. (Rok.), ogr.-C.; doletni sinovi, nk.; doletna starost, das Alter der Großjährigkeit, DZ.; — erwachsen: doletna ženica, Navr. (Let.).

dołgovȃnje, n. 1) das Schuldigsein: ausständige Schulden, Cig.; v dolgovanju imeti, in Schuldforderungen besitzen, Litija-Svet. (Rok.); — 2) der Handel, die Angelegenheit, Dict., ogr.-C.; dolgovanje pred Boga prinašati, Dalm.; dolgovanje s kom imeti, mit jemandem zu thun, zu schaffen haben, Trub.; der Rechtshandel, Meg., Dict.; imeti kako d. in pravdanje, Dalm.; — 3) = reč: drmožje in druga lehka dolgovanja, ogr.-Valj. (Rad).

dołžnína, f. die Schuldverpflichtung, Svet. (Rok.).

domačȋn, m. 1) der Hausgenoss, Jan., M., Rez.-C.; kadar jutrnico zvoni, vstanejo domačini, Pjk. (Črt.); — 2) der Eingeborne, das Landeskind, Jan.; — 3) der Hauswirt, Cig., Vrt.; der Grundbesitzer, Svet. (Rok.).

domačȋnski, adj. 1) häuslich, Z.; domačinska pridnost, C.; — 2) Grundbesitzers-, Svet. (Rok.).

domȋslək, -sləka, (-səłka), m. der Einfall, Cig., C., Svet. (Rok.); — die Einbildung, Cig.

domísliti, -mȋslim, vb. pf. 1) d. si kaj, etwas mit den Gedanken erfassen, C.; sich vorstellen: kdo si more domisliti njegovo sramoto? Jap. (Prid.); — domišljen, eingebildet: domišljena bolezen, Cig.; — (malo domišljen = malo domiseln, Svet. [Rok.]); — 2) d. se, sich besinnen, Cig. (T.); mislil sem in tudi se domislil, LjZv.; d. se koga, sich jemandes erinnern, Cig.; d. se česa, sich etwas einfallen lassen, auf etwas verfallen; imena se d., auf einen Namen verfallen, Levst. (Zb. sp.); domisli se pametnejšega sveta, DSv.; ne morem se d., es will mir nicht einfallen, Cig.; — 3) trans. auf einen Gedanken bringen: vino človeka domisli kdaj takih reči, LjZv.

domorǫ̑dəc, -dca, m. 1) kdor se je porodil na domu: jaz sem domorodec, ti si se priženil, Svet. (Rok.); — 2) der Eingeborne, der Inländer, Mur., Cig. (T.), ogr.-M., DZ.; — 3) = domoljub, Cig., Jan.; prim. domoroden 2).

dostáti,* I. -stojím, vb. pf. 1) ausharren, aushalten, Cig., C.; d. do konca, Cig.; kateri do konca dostoji, ta bo ohranjen, Trub.; svoj čas počivajoč dostoje, Krelj; — 2) (durch langes Stehen) schlecht werden: posoda je dostala, C.; hiša je dostala, das Haus ist baufällig geworden, Cig.; — 3) vb. impf. dostoji mi, es ziemt sich für mich, Boh., Jarn.; sodniku je dostoječe, Guts. (Res.); prim. dostajati se 3); — II. -stanem, vb. pf. 1) bestehen, absolvieren: d. izkušnjo, M., nk.; d. pokoro, Burg.; d. šolo, Vrt.; ausdienen, dostavši svojih 14 let, Ravn.; d. svoja (vojaška) leta, Vod. (Nov.); d. stražo, Cig.; — 2) leisten, vollbringen, Meg.; tlako dostanem ali plačam, jvzhŠt.; kar obljubim, to dostanem, Svet. (Rok.), Gor.; d. svoje delo, Vrtov. (Km. k.); — einhalten: ako tega roka nebi dostal, im Falle der Nichteinhaltung dieser Frist, DZ.; — 3) ausreichen: ne dostane mi, ich komme damit nicht aus, C.; — 4) (po nem.) erstehen, nk.

dǫ̑tarica, f. hči z veliko doto, Svet. (Rok.).

dŕčən, -čna, adj. glitschig: drčno je (o poledici), Svet. (Rok.), Gor.

drẹmȃvica, f. der Halbschlummer: v dremavici sem bil, Svet. (Rok.); — das Schlummerfieber, Cig.

drẹ̑st, m. das Laichen der Fische: riba gre zdaj na drest (nam. nrest), Ip.-Erj. (Torb.), Svet. (Rok.).

dríčati, drȋčam, vb. impf. 1) gleiten machen: les d., das Holz in der Riese hinabgleiten lassen, Z., Svet. (Rok.); — 2) d. se, auf dem Eise schleifen = drsati se; rutschen: kdor se veliko po kolenih driča, ta se kmalu dela naveliča, Jan. (Slovn.), Cig., Jan., Vrt., Gor.

drstníca, f. 1) der Laichfisch, C., Svet. (Rok.); — 2) der Näsling (chondrostoma nasus), Zidani Most-Erj. (Torb.).

drȗg, adj. 1) ein anderer: druge vere, druge narodnosti biti, einem anderen Glauben, einer anderen Nationalität angehören; kdo drug? wer anders? nekaj drugega (druzega), etwas anderes; drug pot, drug krat, ein anderes Mal; druge pomoči ni, es gibt kein anderes Mittel; drug veter je potegnil, das Blatt hat sich gewendet; ni druzega, kakor (nego) laž, es sind lauter Lügen; ves drug si, du hast dich ganz geändert; med drugimi rečmi, med drugim, poleg (zraven) drugega, unter anderem; (govori se nav. drugi, kjer bi se pričakovalo: drug, n. pr. nihče drugi); — 2) drúgi, der andere; z druge strani (plati), andererseits; drug drugemu, einer dem andern, (tudi: eden drugemu); drug za drugim, einer nach dem andern; drugo (eno) k drugemu, im Durchschnitte gerechnet, Cig., Šol., Svet. (Rok.); — 3) drúgi, der zweite; drugo oranje, druga kop; druga setev, die Nachsaat, Cig.; druga žlindra, die Krätzschlacke, Cig.; druga vzmnož, das Quadrat (math.), Cig. (T.); — drugi člen, der Nachsatz (math.), Cig. (T.); — drugi dan, teden, am folgenden Tage, in der folgenden Woche; v drugo, zum zweitenmale; — (po Škrabcu [Cv.] 'drugi' nima nedoločne oblike).

drúščina, f. die Gesellschaft; v druščini se je pomenkovala nesramno, LjZv.; druščino komu delati, jemandem Gesellschaft leisten, Svet. (Rok.).

drúžən, -žna, adj. 1) gesellschaftlich, gesellig, Cig., Jan., C.; družno življenje, das gesellige Leben, Cig. (T.); — gemeinschaftlich, C.; družno delati, Zv.; družno podpisane države, die mitunterzeichneten Mächte, DZ.; — 2) die Gesellschaft liebend, gesellig; d. človek, Svet. (Rok.); družen človek ljubi družbo, DSv.

drváščina, f. das Recht, Holz zu schlagen, das Holzservitut, Cig., Jan.; mernik ovsa za drvaščino dati, Svet. (Rok.); v tem gozdu imam drvaščino, Rib.

drvosẹ̀k, -sẹ́ka, m. das Holzschlagen, Dict.; — kraj, kjer se drva sekajo, der Holzschlag, Gor.-Cig., Jan., Svet. (Rok.).

držáti,* -ím, vb. impf. 1) halten; klobuk v rokah d.; d. otroka v naročju; koga za roko d., jemand an der Hand halten; za drevo d., Pflughalter sein, Cig.; konja za brzdo, moža za besedo držijo, das Pferd nimmt man beim Zaum, den Mann beim Wort, Z.; d. kaj kvišku, proč, k očem, pod nos, etwas in die Höhe, weg, vor das Gesicht, vor die Nase halten; ne d. križem rok, nicht müßig sein; svečo d. umirajočemu, dem Sterbenden das Licht halten; d. komu roko, jemandem die Stange halten, Cig.; v dobrem stanu d. kaj, in gutem Zustande erhalten, nk.; vino v pivnicah d., ogr.-Valj. (Rad); živino pregorko d.; v časti d. in spoštovati koga, Jap.; — abhalten: skupščino d., Valj. (Glas.); svet, sodbo d., Lašče-Levst. (Rok.); tožbo d., über eine Klage verhandeln, Svet. (Rok.); — führen: dnevnik, zemljiščne knjige d., DZ.; — 2) fest halten (durch Kraftanstrengung, Zwang u. dgl.); držite ga! haltet ihn fest! bolje "drži ga" ko "lovi ga", = besser ein Sperling in der Hand, als eine Taube auf dem Dache; sapo držati, den Athem an sich halten; jeza me v srcu drži, Zorn erfüllt mein Herz, C.; bolezen ga drži v postelji, die Krankheit fesselt ihn ans Bett, Cig.; krč me drži, ich habe den Krampf, Z.; drži me v rami, es zieht mich im Arm, Cig.; — V mladosti vender trdnejše so mrežé, Ki v njih drži nas upa moč golj'fiva, Preš.; v zaporu koga d., im Arrest anhalten, LjZv.; trdo, ostro, na tesnem koga d., jemanden strenge, kurz, in guter Zucht halten; v trdem d., streng halten, Šol.; jezik za zobmi d., die Zunge im Zaume (das Maul) halten; držan, verpflichtet, C.; — parteiisch, interessiert, C.; — 3) aufrecht halten; pijan je, da ga noge ne držé; drži me tvoja desnica, Ravn.; d. red po občini, die Gemeindepolizei handhaben, Levst. (Nauk); d. zapovedi, die Gebote halten (tudi stsl.); d. besedo, das Wort halten (tudi rus.); oni ne drže pravde (= pravice), Dalm.; — 4) halten (= nicht lassen); mora vodo d., es muss wasserdicht sein; papir črnila ne drži, das Papier schlägt durch, fließt, Cig.; d. barvo, die Farbe behalten, Cig.; d. glas, den Ton halten, aushalten, Cig., Šol.; led, sren drži, das Eis, die Schneedecke hält, Cig.; maček ne drži, der Anker ist los, Cig.; posoda ne drži, = pušča; sod drži kakor jajce, Z.; zdaj bo držalo, jetzt wird es halten (= zdaj je dosti trdno pribito, privezano itd.); vzroki niso držali, die Begründung war nicht stichhältig, Cig.; — mraz, jug drži, die Kälte, der Südwind hält an, Cig.; to vreme bo držalo ves mesec, Tolm.-Štrek. (Let.); — halten, fassen; sod drži deset veder; — 5) die Richtung haben, führen: kam drži pot, cesta, steza? dveri drže na vrt, Cig.; d. v kako mer, streichen (vom Erzgange), Cig. (T.); ruda drži naprej, das Erz setzt an, Cig.; laufen (o črtah), Cig. (T.); — sich erstrecken: moja njiva drži do —, Svet. (Rok.); — 6) d. se za kaj, sich an etwas anhalten; d. se za vejo; — d. se česa (koga), an etwas (jemandem) haften, kleben, hangen: smola se drži obleke; — še se ga drži moč, er ist noch bei Kräften, Cig.; ta napaka se ga bo držala, dokler bo živ, dieser Fehler wird ihm sein Lebenlang anhaften, Cig.; berača se palica drži, der Bettler legt den Bettelstab nicht ab, Z.; cerkvenega imenja se dolžnosti drže, Verpflichtungen haften auf dem kirchlichen Vermögen, DZ.; — d. se koga, sich an jemanden anhängen: drži se ga kakor smola, kakor klop; d. se česa kakor pijanec plota, = an einer Sache fest hangen, Cig.; — an etwas festhalten; d. se starih navad, starega kopita; bei etwas bleiben, verharren: vina, dela d. se; — sich an etwas halten, sich nach etwas richten; d. se steze, Bahn halten, Cig.; d. se sledu, der Spur nachgehen; d. se ukazov, die Verordnungen befolgen; človeku gre, da se postav drži, katere mu piše Bog, Ravn.; d. se resnice, der Wahrheit treu bleiben; d. se svojih besedi, Levst. (Zb. sp.); držeč se ukaza, kraft der Verordnung, Cig.; — sich behaupten, standhalten: trdnjava se drži; — sich halten: to sadje se dolgo drži; držeč, haltbar, Cig., Jan.; res je bolj rezno (vino), pa bo tudi bolj držeče, Levst. (Zb. sp.); — 7) d. se, eine Haltung beobachten: d. se po koncu, sich aufrecht halten; — eine Miene machen; kislo se d., ein saures Gesicht machen; na smeh, na jok se d., eine weinerliche, lächelnde Miene machen; drži se, kakor da ne bi znal pet šteti; — sich benehmen, sich verhalten; junaško, moško se d., sich heldenmüthig, männlich benehmen; krotko in pohlevno se d., Kast.

držȃva, f. 1) der Bestand: državo imeti, Cig.; ta reč nima države, Cig., Svet. (Rok.), Kr.-Valj. (Rad); ta človek nima države, ist nicht charakterfest, Kr.-Valj. (Rad); — 2) der Machtbereich (dicio), Mik.; — (po drugih slov. jezikih) der Staat, das Reich, Mur., Cig., Jan., nk.; zavezna d., der Bundesstaat, Cig., nk.; — 3) = posestvo, der Grundbesitz, C., Z.

enák, adj. von einerlei Beschaffenheit, einerlei, gleich; svet je bil vselej enak, Kast.; ni mu enacega, keiner gleicht ihm, ist ihm zu vergleichen, Cig.; enako, auf gleiche Weise.

gábiti, gȃbim, vb. impf. 1) g. kaj, etwas ekelhaft machen, C.; — 2) g. se, anekeln; gabi se mi kaka reč, es ekelt mich eine Sache an; tudi: g. se mi do česa, Litija-Svet. (Rok.); — prim. ogaven.

gláva, gláve, glavę̑, f. 1) der Kopf, das Haupt (des Menschen); glavo po koncu nositi, den Kopf hoch tragen; z glavo v steno butati, mit dem Kopfe wider die Mauer rennen; ob glavo dejati koga, glavo vzeti, sneti komu, köpfen; od nog do glave, od pete do glave, vom Fuß bis zum Kopf; mrtvaška glava, der Todtenkopf; kolikor glav, toliko misli, viel Köpfe, viel Sinn; glavo si beliti s čim, sich mit etwas den Kopf zerbrechen; občina ima na glavi siromake, = na skrbi, Levst. (Nauk); skrbi si na glavo vleči, Erj. (Izb. sp.); ta človek mi je ves dan na glavi, ist mir auf dem Nacken, Cig.; na glavo komu priti, hoditi, lästig fallen, Cig., UčT., Blc.-C.; nam bo naposled še nad glavami, uns übergeordnet, Jurč.; saj ti ne gre za glavo, es handelt sich ja nicht um deinen Kopf (dein Leben); za živo glavo ne, bei Leibe nicht, Jan. (Slovn.); — dela črez glavo imeti, übermäßig viel Arbeit haben; — = oseba: moška, ženska g., ogr.-C.; — 2) der Kopf als Sitz der geistigen Thätigkeit; delo z glavo, die Geistesarbeit, Jan.; delati po svoji glavi, nach eigenem Gutdünken vorgehen; tvoja glava, tvoj svet, Met.; kaj ti je prišlo v glavo? was ist dir eingefallen? neče (ne gre) mi v glavo, es will mir nicht einleuchten; = črez glavo mi je, Jurč.; v glavo pasti = na misel priti; v glavo si vzeti, sich vornehmen, Jap.-C.; v glavo si je vtepel, dieser Gedanke hat sich in seiner Seele festgesetzt, Cig.; v glavo si gnati, besorgt sein, C.; v glavo si vbiti, dem Gedächtnis einprägen, Cig.; to mi po glavi hodi, das geht mir im Kopf herum, macht mir Sorgen, Cig.; ich habe ein Idee, Slom.-C.; to mi neče iz glave, das liegt mir noch immer im Sinn; iz glave si izbiti, sich etwas aus dem Sinn schlagen; kdor nima v glavi, mora v petah imeti, was man nicht im Kopfe hat, müssen die Füße leisten, Npreg.; — glavo komu zmesti, den Kopf verrücken, Cig. (T.); brez glave, kopflos, ohne Ueberlegung; — to je glava! ein tüchtiger Kopf! dobra glava, begabter Kopf, dobre glave biti, begabt sein; bistra glava, ein geweckter Kopf; slaba glava, beschränkter Kopf; trda glava, harter, ungelehriger Kopf, pusta, prazna glava, wüster, leerer Kopf; puhla glava, ein Flachkopf; glavo imeti za kaj, Anlage zu etwas haben; — iz glave znati, aus dem Gedächtnisse, auswendig wissen; iz glave računiti, kopfrechnen; — ima svojo glavo, svoje glave je, er ist eigensinnig; — 3) der Thierkopf; konjska, pasja glava; dvajset glav (živine) v hlevu imeti, zwanzig Stück Vieh; sto glav ovac, Z.; nima ne glave ne repa, es hat weder Kopf noch Fuß; kamor glava, tjekaj tudi rep, der Zuwachs folgt der Hauptsache, Npreg.-Cig.; — 4) etwas Kopfähnliches: skalna glava, die Felsenkuppe, Cig. (T.); glave visokih gora; drevesna g., die Baumkrone, Cig.; zelnata glava, der Krautkopf; salata, zelje gre v glave, glave dela, (häuptelt, kopft); zobna g., die Zahnkrone, Cig.; glava požiralnika ali ječnika, der Schlundkopf, Cig. (T.); — glava, die Radnabe, C., pri Gorici-Erj. (Torb.); — der Hutgupf, Rez.-C.; — der Nagelkopf, Cig.; — der Hammerkopf, Cig.; — der Ballen am Fausthobel, Cig.; — der Samenkopf, Cig.; — g. prediva = dve povesmi vkup, Kras; — glava cukra, ein Hut Zucker, Cig., DZ.; — das Capitäl, der Säulenkopf, Cig. (T.), DZ., Zora; — die Zwiebel: dve glavi česna, čebule, C.; — der oberste Theil eines Dinges, die Kopfseite: die Haube der Glocke, Cig.; — g. sklada, das Schichtende (mont.), Cig. (T.); — 5) = poglavje, das Hauptstück, das Capitel, Cig., Jan., nk.; — 6) das Oberhaupt, das Haupt, die vornehmste Person; — 7) Meduzina g., das Medusenhaupt (euryale caput Medusae), Erj. (Z.); — 8) pasja g., das Löwenmaul, der Dorant (antirrhinum orontium), Z.; — petelinova g., die Esparsette (onobrychis sativa), C., Z.; — kačja g., die Sommerwurz (orobanche maior), Ipavska dol.-Erj. (Torb.); — Adamova g., die Alraunwurz (mandragora), (iz rus.), Jan., Glas.

glušíti, -ím, vb. impf. taub machen, betäuben, Mur.; glušeče ploskanje, Cig. (T.), Zv.; — g. koga, einem die Ohren voll schreien oder reden, durch Bitten u. dgl. belästigen, behelligen, Cig., Kr.; tega ne morem dalje trpeti, da me le-ta vdova tako gluši, Trub. (Post.); kaj bom kralja glušil? Jap. (Sv. p.); g. gospodo, die Behörde behelligen, zato te ne bom glušil, deshalb werde ich dich nicht behelligen, Svet. (Rok.); — g. se, die Ohren verschließen, nicht anhören wollen: ali se jim bomo še vedno glušili, ki žele z nami pobratiti se, Vrtov. (Vin.).

gnáti, žénem, vb. impf. 1) treiben; živino na pašo, na vodo g.; pred oblastvo koga g., vor die Behörde bringen, einführen; g. zver, das Wild verfolgen, Cig.; voda kolo žene; les po vodi g., flößen, Cig.; morje valove žene, das Meer treibt Wellen; — g. koga na prisego, jemandem den Eid auftragen, Cig.; vojsko, pravdo g., führen, Ip., GBrda; pravdo dalje g., den Process fortsetzen, Cig.; predaleč, črez nemoč g., es zu weit treiben, Cig.; g. si kaj k srcu, sich etwas zu Herzen nehmen, Cig., C.; kralj si tega k srcu ne ženi, Dalm.; — drängen: žene me, es drängt mich, Mik.; ich habe das Abweichen, Jan., jvzhŠt.; na močo (vodo) g., den Harn treiben, Cig.; nekaj me je gnalo, ich fühlte mich angetrieben; častilakomnost ga žene, der Ehrgeiz spornt ihn an, Cig.; upniki me ženejo, fordern mich, C.; kašelj me žene, plagt mich, C., Cv.; — 2) treiben, hervorsprießen lassen: g. popke, Knospen treiben, korenine g., wurzeln; v stebla gnati, sich bestauden, Cig.; stena žene, die Wand richtet sich auf (mont.), Cig.; — 3) hervorbrechen machen: iskre g., Funken aussprühen, Cig.; — erheben: šum g., Gor.; petje g., laut singen, Burg.; veselje g., frohlocken, Burg.; otroci so glas vmes gnali, die Kinder schrien dazwischen, Ravn.; svojo g., bei seiner Ansicht bleiben, Cig.; — 4) g. se, jagen: g. se za kom, jemandem nachjagen, ihn verfolgen; g. se, sich anstrengen, sich bemühen; delavci so se gnali hitro delati, SlGor.; preveč se žene, jvzhŠt.; g. se za čim, nach etwas streben, trachten, Cig.; veliko srce vselej k velikim in visokim rečem se žene, Kast. (N. c.); g. se za koga, sich jemandes annehmen, Svet. (Rok.); g. se za kaj, sich um etwas interessieren, Cig.; sich für etwas ereifern, C.; — g. se v jok, nicht zu weinen aufhören können, Polj.; (pomni: praes. renem, Notr.-Mik. (V. Gr. III. 173.)).

gníłəc, -łca, m. 1) der November, Meg., Boh.-C.; — 2) der Stickstoff, Jan., Vrtov. (Km. k.), Nov.; — 3) die Stieleiche (quercus pedunculata), Tuš. (R.); pogl. gnjelec; — 4) eine Art rother Schiefer, Svet. (Rok.).

golȃzina, f. = golazen, C., Svet. (Rok.).

gołčíca 1., f. dem. gol(ka) f., Svet. (Rok.); tu eno golčico, tam kako protje pobrati, Levst. (Zb. sp.).

golomràz, -mráza, adj. kalt (ohne Schnee): golomraza zima, Cig., Svet. (Rok.), Zv.

gǫ́nja, f. 1) das Treiben, die Treibjagd, Mur., Cig., Jan., Nov., SlN.; — otroci imajo vedno gonjo med seboj, treiben sich immer herum, haben eine Hetze, Polj.; — 2) die Brunft, Cig.; — 3) ein Schimpfwort für ein geiles Frauenzimmer, Lašče-Levst. (M.); — 4) nav. pl. gonje, der Weg, auf dem man das Vieh auf die Weide treibt, der Viehweg (in Wäldern, zwischen Zäunen und dgl.), Cig., Jan., Svet. (Rok.), Lašče-Levst. (M.), SlGradec-C., Polj.

gospodínjiti, -ȋnjim, vb. impf. als Hausfrau walten, das Hauswesen, insoferne es der Hauswirtin obliegt, führen; kadar ona gospodari, on pa gospodinji, je narobe svet, Z.; — g. koga, jemandes Wirtschafterin sein, C.; gospodinjila ga je sestra, Zv.; tudi: g. komu, Zv.

gospǫ́ščina, f. 1) der Herrenstand; tudi nji je dišala gospoščina, LjZv.; — 2) die Obrigkeit, Meg.; deželska in duhovska g., Trub.; od hude gospoščine silo in vse zlo trpeti, Dalm.; — 3) das Dominium, die Grundherrschaft, Cig., Jan.; — der herrschaftliche Grund, Svet. (Rok.); — 4) vormals: die Abgaben und Leistungen an die Grundherrschaft, ogr.-C.

govorílọ, n. 1) das Sprachwerkzeug, das Sprachorgan, Cig., Jan., Cig. (T.); koliko moč ima podnebje na govorila! Navr. (Kop. sp.); — 2) die Art zu sprechen: on je tacega govorila, Z.; — der Vortrag, Cig.; — die Mundart, der Dialect, Cig., C.; — 3) das Reden, die Reden: govorilo je zdravilo, Npreg.-Jan. (Slovn.); — der Redestoff: govorila izmanka, der Redestoff geht aus, Svet. (Rok.).

grȃbež, m. 1) der Raffer, raubsüchtiger, habgieriger Mensch, Cig., Mik.; — der Plünderer, Zora; — 2) der Raub, ZgD.; g. po belem dnevi, ein Raub bei hellem Tage, Slovan; božji g., das Sacrilegium, LjZv.; tatvina in g., Diebstahl und Raub, Zora; die Plünderung: v vsakem slučaju grabeža, DZ.; — die geraubte Beute, Jan.; — 3) das Rechen, das Streurechen: v tem gozdu imam g., Svet. (Rok.); — was zusammengerecht wird: z. B. dürres Laub, Jan.; zusammengerechtes Heu, Fr.-C.

gráblje, -bəlj, f. pl. 1) der Rechen; travnate, mrvnate g., der Gras-, Heurechen, Svet. (Rok.); imeti pašo za grabljami (Notr.), po grabljah (Gor.), = imeti pravico pasti po košnji; — grablje ima, vil pa ne, er ist ein Nehmer, aber kein Geber, Lašče-Levst. (M.); — 2) eine rechenähnliche Vorrichtung: a) der Rechen des Webers, Bolc-Erj. (Torb.); b) eine Art Futterraufe, C.; — c) der Wasserrechen, Cig.

grápina, f. po hudournikih razrit svet, Rut. (Zg. Tolm.).

grdíti,* -ím, vb. impf. 1) hässlich machen, entstellen, Cig., Jan.; — 2) lästern, beschimpfen, verleumden, Cig.; tadeln, Blc.-C.; — g. se, zanken, M., Tolm.-Štrek. (Let.); jaz bi mu že pokazal, pa se nečem ž njim grditi, Gor.; — 3) g. se, anekeln: grdi se mi kaj, vzhŠt.-C.; svet se mi grdi, M.; — 4) g. se, zürnen, Cig.; — 5) g. se, prahlen, Kast.-C.; levinji se lisica grdi, Vod. (Izb. sp.).

grezetína, f. = grezi, der Moorgrund, Dol., Svet. (Rok.).

gríža 2., f. die Schutthalde, das Steingerölle, Jan., Blc.-C., Nov.-C., Štrek., Kras; peščeni plazovi, griči ali griže imenovani, Rut. (Zg. Tolm.); — pust, kamenit svet, Kras-Erj. (Torb.); pl. griže, steinige Gegend, Mik.; — prim. nem. Gries.

grǫ̑b, grǫ́ba, adj. 1) massiv, groß: grobo hrastje, ogr.-C., Savinska dol.; groba klop, vzhŠt.; groba krava, Polj.; (pre)grobi hlebi, Pohl. (Km.); — grobo, viel: grobo ljudi, penez, vzhŠt.; krčmar grobo računi, Svet. (Rok.); — 2) großartig, stattlich: groba hiša, Lašče-Levst. (M.); groba deklina, Hal.-C.; kar zijal je, ker se mu je vse tako grobo zdelo, Levst. (Zb. sp.); — tüchtig: groba mojškra, Svet. (Rok.); — vornehm: grobi ljudje, Lašče-Levst. (M.); — sauber, hübsch: grob dečko, groba deklina, vzhŠt.-C., Mik.; grobja obleka, das prächtigere Gewand, Litija; — 3) derb, roh, ungeschlacht, Meg., Dict.-Mik., Cig., Jan.; groba beseda, plumpes, beleidigendes Wort, Cig.

grúditi, -im, vb. impf. 1) in Klumpen zertheilen: g. se, sich klümpern, Cig.; — 2) zerbeißen, Jarn., Cig.; kruh g., Jurč.; suhe skorjice g., Andr.; g. orehe = z zobmi treti, Svet. (Rok.); kost g., an einem Beine knorpeln, Cig.; krava travo grudi, frisst Gras, Jap., Hip.-C.; — trdo cesto g., eine holprichte Straße wandern, Z.; — pren. besede g., ein Wortklauber sein, V.-Cig.; — 3) plagen: lakota ga grudi, Cig.; mraz me grudi, es fröstelt mich, Jan.; skrb me grudi, die Sorge peinigt mich, Let.-C.; — tudi: grudíti.

gúna, f. freier Platz im Dorf, wo zwei Wege sich kreuzen, Štrek.; — "svet za hišo ali okolo hiše", Krn-Erj. (Torb.); — pogl. gumno.

hlȃpən 2., -pna, adj. schlaff, lose, Svet. (Rok.); na hlapno zvezati, Z.; vrv je hlapna, C.; na hlapno si pokrivati gornji del života, LjZv.; — weit (o obleki), M., Z., C.; — prim. 3. hlap.

hǫ̑sta, f. 1) das Dickicht, Mur., Cig., Jan.; taka hosta je že v našem vinogradu! treba bode podžinjati, jvzhŠt.; — das Gehölz, der Wald; drevje v hosti, Krelj; v hosto po drva iti, jvzhŠt.; — 2) das Reisholz, Mur., Cig., Jan.; hoste nabrati za podkurjavo, Zv.; — 3) mešanica iz raznih jedi (n. pr. zelje in fižol), Idrija-Cig., C., Erj. (Torb.); idrijska h., Svet. (Rok.).

hótən, -tna, adj. 1) Willens-: hȏtni živci, Cig. (T.), Žnid.; — 2) wohllüstig, geil, Mur., Cig., Mik., Svet. (Rok.).

hraník, m. der Bewahrer, C., Svet. (Rok.); (nam. -nnik, C.).

hranílọ, n. 1) die Aufbewahrung: komu kaj na hranilo dati, C., Svet. (Rok.); za prevzemanje in hranilo, für die Uebernahme und Aufbewahrung, DZ.; — 2) das zur Aufbewahrung gegebene Gut (depositum), Cig., Jan., C., DZ.; — die Spareinlage, Jan. (H.); — 3) die Nahrung, die Speise, C.; — der Nahrungsstoff, Cig. (T.); — pl. hranila, die Ernährungsorgane, Cig. (T.), Erj. (Som.); — 4) das Sparmittel, Cig.

hrepẹ́ti, -ím, vb. impf. heiser klingen, Met., Svet. (Rok.); übel klingen, Mur., Cig.; kreischen, C.; te besede so bile govorjene s srditim, čudno hrepečim glasom, Str.; — hüsteln, C.

hromóta, f. die Lahmheit, die Lähmung, die Krüppelhaftigkeit, Mur., Cig., Jan., Nov.; die Gebrechlichkeit, C.; — körperliches Gebrechen, V.-Cig., C.; stara hromota, ein altes Leibesgebrechen, Lašče-Levst. (M.); vsak ima kako hromoto na sebi, Svet. (Rok.); h. v križu, die Kreuzlähme, živinska bolezen, Strp.; — h. se imenuje bolezen, če poči koža pod prstom ali pod členom na nogi ljudem, ki hodijo bosi, Tolm.-Štrek. (Let.).

hromótən, -tna, adj. lahm, krüppelhaft, gebrechlich, Cig., C., Svet. (Rok.); hromotni cestarji, Levst. (Cest.).

hudína, f. das Böse, das Schlechte, C.; — das wilde Fleisch, der Auswuchs am Körper, der Schwamm, Cig., Jan., M.; der Krankheitsstoff: hudina leze iz telesa, Vrt.; h. gre iz bolnika, Svet. (Rok.), Dol.-Erj. (Torb.); — = slabo vreme, Krn-Erj. (Torb.).

hudozȋməc, -mca, m. nav. pl. hudozimci, die Heiligen, deren Festtage in die strenge Winterszeit fallen (Paulus, Antonius, Agnes, etc.), Svet. (Rok.).

ȋłnat, adj. lehmig; i. svet, lehmiger Boden, Cig.

ílovnat, adj. lehmig; ilovnat svet, Lehmboden.

imę̑, -ę̑na, n. 1) der Name; krstno i., der Taufname; rodovinsko i., der Familienname; kako ti je ime? wie heißest du? (tako se navadno povprašuje po krstnem imenu); Peter mi je ime, ich heiße Peter; i. komu dati; tudi: i. zdeti, nadeti, einen Namen geben, benennen, Jan.; po imenu, dem Namen nach; le po imenu poznati koga; mož, po imenu I., ein Mann mit Namen I.; tam stoji vas, Vrh po imenu, Levst. (Zb. sp.); po imenu koga klicati, jemanden beim Namen rufen, Met.-Mik.; po imenu, namentlich, besonders, Cig., ogr.-C.; na isto ime spraviti, auf gleiche Benennung bringen (math.), Cig. (T.); v imenu imeti koga = govoriti o kom, Dol.-Cv.; v mojem, sodnikovem imenu, in meinem, des Richters Namen; pojdi v imenu božjem, geh' in Gottes Namen! v Boga ime (vbogajme) prositi, dati, um ein Almosen bitten, ein Almosen geben; v božje i. dati, Meg.; — 2) der Titel; prazno ime, leerer Titel, Cig.; — pravno ime, der Rechtstitel, erworbenes Recht, DZ.; oprostilno ime, der Befreiungstitel, DZ.; v prisežno ime povedati, an Eidesstatt aussagen, Svet. (Rok.); — 3) das Nomen (gramm.), nk.; samostalno i., das Hauptwort (substantivum), Jan., nk.; — 4) das Ansehen: v imenu biti, eine große Rolle spielen, Cig., Šol.; v ime priti, zu Ansehen kommen, Šol.; pravdati se z možmi, ki imajo nekaj imena, Jurč.; — 5) der Leumund, der Ruf: v dobrem, slabem imenu biti, in gutem, schlechtem Rufe stehen; dobro ime izgubiti, den guten Namen verlieren.

iskríti, -ím, vb. impf. Funken sprühen, Mur.; Poletni dan na zlatih žarkih Iskril na svet je solnčni prah, Greg.; nav. i. se, Funken sprühen, funkeln, flimmern, Cig., Jan., Cig. (T.), Dol.; sneg se v solncu iskri, vino se iskri, BlKr.; — iskreč, Funken sprühend, funkelnd, nk.

izgòn,* -góna, m. 1) der Austrieb, Cig.; — die Ausweisung, die Verbannung, Cig. (T.); i. iz dežele, DZ.; — 2) der Triebweg für das Vieh, Cig., Notr.-Svet. (Rok.), vzhŠt., BlKr.-Let.

izgǫ̑nje, f. pl. = izgon 2), gonje, Cig., Svet. (Rok.), Polj.

izgọ̑vor, m. 1) = izgovarjanje 1), die Aussprache, Jan.; — 2) die Ausrede, die Entschuldigung; izgovore delati, Ausreden vorbringen, Svet. (Rok.); prazni izgovori, leere Ausflüchte; z izgovorom, unter dem Vorwande, Cig.; izgovor je dober, če je iz trte zvit, Npreg.; — 3) der Vorbehalt, Cig.; das Ausgedinge, der Auszug, vzhŠt.

izkazílọ, n. das Beweismittel, Svet. (Rok.); das Document (durch welches etwas ausgewiesen wird), der Ausweis, die Legitimation, Jan., DZ., DZkr., Valj. (Rad).

izkółčiti, -kȏłčim, vb. pf. i. si nogo, sich den Fuß am Hüftgelenk ausrenken, C., Z., Svet. (Rok.); tovor in hoja sta izkolčila žival (t. j. noge živali), SlN.; Naj se bedro ti izkolči! Levst. (Zb. sp.).

izlákotovati, -ujem, vb. impf. ad izlakotati; aushungern, Mur.; lačne duše izlakotuje ino žejnim brani piti, Dalm.; — tudi: vb. pf. izlakotovan, ausgehungert, Dol.; izlakotovani Zaporožec, Let.; i. se, recht hungrig werden, Svet. (Rok.).

izletečáti, -ȃm, vb. pf. flügge werden, (o matici) Levst. (Beč.); i. se (o ptičih), Svet. (Rok.).

izlȋka, f. der Vorwand, Cig. (T.), BlKr.-Mik., Svet. (Rok.); na izliko, zum Scheine, vzhŠt.

izmẹ̑na, f. 1) die Verwechslung, Cig. (T.); — die Abwechslung: po izmeni, wechselweise (math.), Cig. (T.); zemljo na izmeno pali solnce in pustoši burja, Zv.; — 2) die Ausartung, der Ausbund (im schlimmen Sinne), der Wechselbalg, Cig.; die Unform: izmene in izpake, Hip. (Orb.); kdo bi slutil pod tacimi izmenami (= popačenimi priimki) naše tri rojake? Navr. (Let.); ein Monstrum, Dict.; — der Zwitter, Dol.-M., Brdo (Gor.)-Svet. (Rok.).

izpašína, f. = izpašnik, Jarn., C., Svet. (Rok.).

izpę́sniti se, -pę̑snem se, vb. pf. entgleiten, entwischen, C., Svet. (Rok.), Dol.

izpléčiti, -im, vb. pf. i. se, sich das Achselbein verrenken, Cig.; i. si roko, Svet. (Rok.).

izpodcẹ́jati, -am, vb. impf. unterhalb abrinnen lassen: izpod hrušek so sok izpodcejali in pili, Svet. (Rok.).

izpodlẹzljìv, -íva, adj. lauersam, Cig.; — hinterlistig, tückisch, C., Z.; i. človek, ki rad druge izpodlezuje, Svet. (Rok.).

izporočílọ, n. das Vermächtnis, das Testament, Cig., Jan.; poslednje i., Svet. (Rok.); — die Botschaft, die Entbietung, Cig., Jan., C.

izpreglę́dati, -glę̑dam, vb. pf. 1) die Augen aufschlagen; — zur Erkenntnis gelangen, Z.; — zdaj še le je izpregledal, jetzt erst sind ihm die Augen aufgegangen, Cig.; — 2) das Augenlicht bekommen, sehend werden, Cig.; mislimo si, da slepec izpregleda, Žnid.; — 3) = pregledati; durchschauen, Mur.; — 4) nachsehen, nachlassen, zugute halten; i. komu kaj (n. pr. dolg, kazen); — 5) fehlsehen, übersehen: i. kaj, Cig., Jan., Svet. (Rok.); — i. se, sich versehen, Navr. (Kop. sp.); — 6) ni ga bilo i., ni se dal i., er ließ sich nicht sehen, er kam nicht zum Vorschein, Levst. (Zb. sp.).

izprẹ̑koma, adv. quer, (sp-) Cig.; querüber, von der Seite: i. koga bezati, SlN.; — pot je i., (sp-), to je: ni strma, Svet. (Rok.).

izpremẹ̑n, m. = izprememba, Cig., C.; — njiva je v izpremenu, t. j. dva gospodarja jo uživata, vrsteč se leto za letom, Svet. (Rok.).

izprostíti, -ím, vb. pf. befreien, Cig., Jan.; i. se, sich losmachen, Jan.; i. koga vseh troškov, Svet. (Rok.); Da sproščenim (nam. izp-) bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka, Preš.

izročílọ, n. 1) die Einhändigung, die Ablieferung, Cig., Jan.; — i. zadnje volje, das Testament, C.; = poslednje i., Svet. (Rok.); — 2) ustno i., die mündliche Ueberlieferung, die Tradition, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 3) das Eingehändigte, Cig.; das Depositum, Cig., C.

izročník, m. der Ablieferer, der Ueberlasser, der Hinterleger, Cig.; — der Testator, Svet. (Rok.).

izvésti, -védem, vb. pf. 1) anbringen, absetzen: blago i., Cig., Jurč.; pogl. zvesti; — 2) ableiten, derivieren, Cig. (T.), nk.; — deducieren, folgern, Cig. (T.); — 3) ausführen, Jan., Cig. (T.), C., nk.; durchführen (z. B. ein Bild), Cig. (T.); executieren, vortragen (z. B. ein Tonstück), Cig. (T.); — 4) gelingen, Št.-M.; ni mu izvedlo, Svet. (Rok.); tudi: i. se, C.

izvẹževáti se, -ȗjem se, vb. impf. ad izvežiti se; — svet se izvežuje, wird schief, verkehrt, Jurč.

jáblanca, f. dem. jablan, Svet. (Rok.); Na polju raste jablanca, Npes.-K.; Jablan, jablan, jablanca, Npes.-Vraz.

jȃkobščak, m. 1) der Monat Juli, C., Svet. (Rok.); — 2) der Jakobsapfel, Cig.; — 3) neka vrsta krompirja, Lašče-Levst. (Rok.), LjZv.

jaríti 2., -ím, vb. impf. 1) = poditi: kam jariš živino? Z.; — 2) j. se, Wellen bilden, sich kräuseln: voda se jari tam, kjer črez kamen teče, (jer-) Svet. (Rok.); kdaj se bo voda jarila v Betezdi, so čakali, (jer-) Ravn.; wirbeln: potok se jari, (jer-) V.-Cig.; schäumen, M.; voda se jari, kjer se s silo kam zaganja, (jer-) Dol.; — prim. 2. jar.

jarníca, f. 1) = seno prve košnje, Idrija-Svet. (Rok.), Tolm.-Erj. (Torb.); — 2) jȃrnica, das Rispengras (poa pratensis), Koborid-Erj. (Torb.).

jarúgast, adj. voll Schluchten und Gräben: j. svet, BlKr.; jarugasta cesta, voll Gräben, Vrt.

jesę̑nščak,* m. 1) der Monat September, C.; — 2) der Herbstflachs, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.).

jẹstvína, f. die Essware, die Speise, Meg., Mur., Cig., Jan., C., Svet. (Rok.); nosijo polne jerbase jestvin, Navr. (Let.); kako betvo jestvine vzeti, Cv.; jẹ̑stvina, ogr.-Valj. (Rad); ptiči bliže hiš jestvino iščejo, ogr.-Valj. (Rad).

k, (h pred k in g), praep. c. dat. kaže 1) kam je kaj namerjeno, obrnjeno, zu; k oknu stopiti; k ognju kaj pristaviti; k stricu iti; vsak ima prste k sebi obrnjene, Npreg.-Mik.; k sebi kreniti, (z. B. mit einem Fuhrwerk) sich links wenden, (opp. od sebe); — k večerji, k maši, k izpovedi iti; — k dežju se pripravlja, ein Regenwetter ist im Anzuge; — pridejati, prišteti k čemu kaj; — 2) namen, primernost: zu; k čemu ti bo to? wozu wird dir dies dienen? — k temu, darnach; tudi vse drugo je bilo k temu, war dem angemessen, Svet. (Rok.); — 3) čas, kateremu se kako dejanje bliža: gegen; k jutru, k večeru, k mraku; k noči pridem, jvzhŠt.; k božiču, k sv. trem kraljem; na večer k sv. Ivanu, Navr. (Let.); — k letu, übers Jahr; — h krati (h kratu), unter einem, Cig.; (k prvemu, k drugemu, erstens, zweitens, Cig., Trub., Krelj; tudi narod tako govori; k zadnjemu, Jsvkr.; menda po nem. "zum ersten" itd.); — 4) razmerje: zu: ljubezen k domovini, zvestoba k rodovini cesarski, Levst. (Nauk); — narod "k" tudi pred drugimi soglasniki (razen v, j, h, l, m, n), kakor "h" izgovarja: prim. Cv. IX. 1.

kádən, -dna, adj. rauchig: kadnọ̀ je, es raucht, Svet. (Rok.).

kakọ̑,* adv. I. interr. wie? kako se imaš? kako dolg? wie lang? kako ti je? wie befindest du dich? kako ste? wie geht es euch, vzhŠt.; kako, da ne? wie so denn nicht? kako to? wie so? — v indirektnem vprašanju: kdo ve, kako še bo, wer weiß, wie es noch kommen wird; ne ve, kako in kaj, er weiß weder aus noch ein, Cig.; — v vzkliku: kako lep je svet! wie schön ist die Welt! kako bi zdaj spal! wie könnte ich jetzt schlafen, Cig.; kako pa! kako pa da! freilich natürlich (= wie denn anders!); — II. indef. irgendwie; če bo le kako mogoče; boš si že kako pomogel.

kamenȋt, adj. steinig; kamenit pot, svet; — Stein-, steinern; — kamenito srce imeti, gefühllos sein, Cig.

kandrcȋja, f. = zmešnjava, Podgorje (Gor.)-Svet. (Rok.); pogl. kodrcija.

kárati, -am, vb. impf. 1) schartig machen, Z., C.; — 2) mit Worten züchtigen, verweisen, rügen, Mur., Cig., Jan., BlKr., ogr., kajk.-Valj. (Rad), nk.; učitelj hude opomina, kara, kaštiga, ogr.-Valj. (Rad); — k. se, = kregati se, Svet. (Rok.); — 3) provocieren (= vznemirjati), Krn-Erj. (Torb.); — tudi: kȃrati.

kastruži, m. pl., Svet. (Rok.), pogl. kostruži.

katę́ri, pron. I. interr. welcher? (von zweien oder mehreren) katera gospa ves svet obhodi? Jan. (Slovn.); — der wievielte? katerega imamo danes? welches Datum haben wir heute? — v indirektnem vprašanju: Bog že ve, kateri kozi rep krati, = Gott weiß schon, wen er züchtigt, Met.; — II. rel. welcher; katerega bom poklical, tisti naj se oglasi; kateri koli, welcher immer; kateri bodi, welcher es auch sei; — III. indef. irgend welcher, irgend einer; — če vaju (vas) katerega zadene, brez strahu pojdi v boj; nas bi lahko katero šlo k božji službi, von uns Hausgenossen irgend einer, C.

kázən 1., -zna, adj. 1) kazno je, es hat den Anschein, es ist wahrscheinlich; ni kazno, da bi on bil to storil, Svet. (Rok.); kakor je bilo kazno, wie es den Anschein hatte, Gor.-Let.; — 2) gute Aussichten bietend: žito je kazno, Mik.; vreme je kazno, = dobro kaže, Dol.; — ni kazno, es ist nicht angezeigt, passend, C.; — 3) ansehnlich: k. človek, stattlicher Mann, Dol.; vrt ni kazen, Litija-Svet. (Rok.); naj ima kazno ali nekazno ime, Jurč.; — 4) ni kazno = ni za pokazanje, Svet. (Rok.).

kəblár, -rja, m. der Schaffbinder, C., Svet. (Rok.).

kȋh, m. 1) das einmalige Niesen, der Nieser, Cig., Jan., SlN.; na kih reci: Bog pomagaj! C.; — 2) die Niesesucht, der Schnupfen, Jan., Prip.-Mik., Svet. (Rok.).

kiselína, f. 1) die Säure, Mur., Cig. (T.), Valj. (Rad); (nav. kislina); — 2) Saures, saure Speise(n), (n. pr. kisela repa, kiselo zelje itd.), Svet. (Rok.); — 3) saure Milch, vzhŠt.; zvara in k., Pjk. (Črt.); — kíselina, Škrab. (Cv.).

kíta 1., f. 1) die Flechte, die Haarflechte, der Zopf; kite plesti, razpletati; die Strohflechte (z. B. bei Strohdächern); — k. prediva, ein zusammengedrehtes Büschel Flachs; — pogovor se plete na vse kite, Jurč.; — 2) die Sehne, die Flechte; kito si pretegniti; vsaka mišica ima dve kiti, začetno in končno, Erj. (Som.); — 3) der Ast, Habd.-Mik.; zelena k., ogr.-C.; cvetna k., die Guirlande, Jan. (H.); — der Blumenstrauß, Jan., kajk.-Valj. (Rad), Npes.-Vraz; der Strauß (thyrsus, bot.), Cig. (T.), Tuš. (B.); — das Strahlenbüschel (math.), Cig. (T.); — 4) ein langer Zug, der Flug, die Schar (o ptičih), Cig., Jan.; k. jerebic, Zora; k. rac, Svet. (Rok.).

kléčet, -ę́ta, m. 1) = kleče, Svet. (Rok.); — 2) schotterige Stelle im Acker, Gor.

klečę̑tast, adj. schotterig, Svet. (Rok.); — prim. klečet m. 2).

klẹstȋłnik, m. langes, am Ende gekrümmtes Hackmesser, Svet. (Rok.); das Abästmesser, Cig., Kr., Goriš.

ključȃnica, f. das Schloss, Meg., Alas., Dict., Mur., Cig., Dalm., Hip. (Orb.), Štrek., Št.-Svet. (Rok.), Vrt., DZ., BlKr.; s ključanico zapreti, Jsvkr.; zaškriplje k., Jurč.; viseča k., das Vorlegeschloss, DZ.; — kljúčanica, vzhŠt.

kljúka, f. ein hakenförmig gebogener Gegenstand: z. B. der Wandhaken; na kljuko obesiti kaj, etwas auf den Nagel hängen; Sem obesil zavolj tebe Dokaj časa uk na kljuko, Preš.; der Heftelhaken, der Henkelhaken, der Fensterhaken, der Haken zum Heuraufen, u. dgl.; kljuka se kvake drži, gleich und gleich gesellt sich gern, C.; — das Knieholz, das Kniestück, Cig.; — = ključ, die Schlüsselrebe, der Rebensetzling, C.; — das Winkelholz (Winkelmaß), Cig., M.; = vogalna k., Hip. (Orb.); — die Zimmermannsklammer, C.; — die Sensenkrücke, Cig.; — die Kurbel, Cig., Jan.; — die Thürklinke; za kljuko prijeti, držati; — = sključen prst: na kljuko zažvižgati, Zv.; — kljuko vleči = za sključena prsta se vleči, Levst. (Rok.); (prim. bav. hackel ziehen); — die Ranke, C.; — kljuke, hakenförmige, unförmliche Schriftzüge, Z.; kljuke delati, Krähenfüße machen, Cig.; — die röm. Fünf: kljuka pet, križ deset, pa kola dva, to stori sedemnajst, Jurč.; — meja na kljuko, scharfwinklige Grenze, Svet. (Rok.); — ein elendes Pferd, Lašče-Levst. (Rok.), oder Rind, Z.; — eine vom Alter gebeugte Frau (zaničlj.), M.; — kljuka prediva, eine Knocke Spinnhaar, Andr.

klóniti, klǫ́nim, vb. impf. zukommen lassen: njemu vse kloni, Svet. (Rok.), Gor.; schenken: jaz vam ta svet klonim, Goriš.-Erj. (Torb.); — tudi: kloníti, Polj.

kmę́titi, kmę̑tim, vb. impf. = kmetovati, Cig., Dol., LjZv.; začel je po malem zopet kmetiti, LjZv.; — kmetiti grunt (zemljišče), Svet. (Rok.).

kmę́tovati, -ujem, vb. impf. Bauer sein, den Landbau betreiben; Noe kmetuje, kakor je poprej, Ravn.; umno k., rationellen Landbau betreiben, Cig.; — die landwirtschaftlichen Arbeiten verrichten; spomladi začnejo k., Jurč., Dol.; — k. grunt (zemljišče), Svet. (Rok.).

kocnjáti, -ȃm, vb. impf. 1) bei den Haaren ziehen, zausen, Cig., M.; — 2) flocken, Cig., Jan.; kocnja, es schneit in großen Flocken, Cig., Svet. (Rok.); — 3) einherzotteln: poleg njega je kocnjal velik kosmat pes, Bes.

koč, m. 1) ein mit Brettern abgesonderter Raum (z. B. im Stalle, für ein Kalb, für ein Mastvieh), V.-Cig., Gor.-UčT.; — 2) der Schafstall, KrGora; — eine Nothhütte, Svet. (Rok.); — menda nam. kotič; prim. 2. kotec.

kočȗra, f. elende Wohnhütte, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.), Poh.

kojíti, -ím, vb. impf. erziehen, aufziehen, Meg., Habd., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm., Nov., BlKr.-DSv.; koji svoje otroke Bogu k časti, Krelj; tudi: živino k., Svet. (Rok.); — prav za prav: stillen, (koren: ki-), Mik. (Et.).

kolosẹ̀k, -sẹ́ka, m. der Weingartsteckenschlag, Rebenpfähle lieferndes Gehölz, Habd.-Mik., Jan., Cig. (T.), C., Svet. (Rok.), jvzhŠt.

komárati, -am, vb. impf. 1) krabbeln, po vseh štirih k., auf allen vieren herumkriechen, Mur., Cig., Jan., C., Polj.; mühsam herumschleichen, C.; — 2) sich rühren, arbeiten, sich abmühen: komaraj, in Bog ti bo pomagal, Slom., Svet. (Rok.).

kọ̑sati se, -am se, vb. impf. sich messen: (im Ringen) = metati se, Lašče-Levst. (Rok.); — wetteifern, Cig., Jan., Cig. (T.): kosajo se, kdo bo prej opravil, Svet. (Rok.); v pridnosti in varčnosti se noben vaščan ne more kosati ž njim, LjZv.; kosa se domača peča s kupilnim robcem, LjZv.

kosíłce, n. dem. kosilo; kleines Früh- oder Mittagsmahl; plitvo k., Svet. (Rok.); — das Frühstück, Jan.

kosír 1., -rja, m. 1) das Krummesser, das Abästmesser, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.), Dol., Kras; das Rebenmesser, Habd.-Mik., BlKr.; kostanjevo kolje s kosirjem belijo, BlKr.; — 2) = kosarica, Goriška ok.-Erj. (Torb.); — 3) der Sensenstiel, C., Polj.; — obroček, ki priklepa koso h kosišču, Gor.; der Sensenring, Mur., Cig., Jan.

kosmàt, -áta, adj. behaart, rauhhaarig, zottig; kosmata kapa, die Pelzmütze; kosmata kapa! potz tausend! kosmata ušesa imeti, = ne slišati, neposlušen biti; — rauh; k. zid = neometan zid, Gor.; — kosmato grlo, ein rauher Hals; kosmat glas, heisere Stimme, V.-Cig.; kosmata vest, ein laxes, grobes Gewissen; kosmata pesem, das Zotenlied; k. beseda, die Zote; k. šala, ein roher Scherz; kosmata laž, eine grobe Lüge; — k. med = med v satovju (opp. suh med), Svet. (Rok.); — kosmata teža, das Bruttogewicht, Cig. (T.); kosmati denar, der Bruttoertrag, Svet. (Rok.).

koševàt, -áta, adj. = košat, Svet. (Rok.), Gor.

kǫ̑tar 1., -rja, m. der Auszügler, Svet. (Rok.).

kovȃnje, n. 1) das Schmieden, das Hämmern; das Prägen; k. konj, das Beschlagen der Pferde; — k. na hladno, das Kalthämmern, h. t.-Cig. (T.); — 2) kovanjè, der Beschlag, das Beschläge (z. B. eines Stockes), Svet. (Rok.), Lašče-Levst. (M.).

kózəł, -zla, m. 1) der Ziegenbock; smrdi, kakor kozel; — kozla prevrniti, einen Purzelbaum machen, Cig.; kozla obeliti, an einer Querstange mit den Händen hangend einen Purzelbaum machen, jvzhŠt.; — streha na kozla, das Walmdach, Svet. (Rok.); — psovka pohotnemu človeku, Cig., ali nedobrostornemu dečku, jvzhŠt.; — der im Spiel Verlierende: za kozla koga narediti, Cig., Levst. (Rok.); s kozlom koga zmerjati, jemanden einen "Bock" schelten, Z.; — der Klosterbruder (zaničlj.), Cig.; — divji k., = kozorog, der Alpensteinbock (capra ibex), Erj. (Ž.); — divji k. tudi: der Gemsbock, Cig., Jan.; — 2) ein Gestell mit Füßen, z. B. der Sägebock, der Feuerbock u. dgl., Cig.; der Garnwindenstock, C.; — 3) die Garbenharfe, V.-Cig., Gor.; kozel prevrniti = kozla, kozelc prevrniti, einen Purzelbaum schlagen, Lašče-Levst. (M.); — 4) die Dachstuhlsäule, Cig.; — 5) die Nase am Pfluge (der Theil, der das Streichbrett mit der Griessäule verbindet), V.-Cig.; — 6) divji k., neka rastlina: smrdljivi divji kozel, ki mej mašami raste, Jurč.; = kozelc 4), Z.

kozmologȋja, f. nauk o zakonih, ki vladajo vesvoljni svet, die Kosmologie, Cig. (T.).

krájən, -jna, adj. 1) Rand-, äußerst, Mur., Cig., Jan.; krȃjni klep, der Endring, Cig.; krajna pika, der Endpunkt, Cig. (T.); krajni udje, die Extremitäten, Cig. (T.); — 2) Orts-, local, Cig., Jan., nk.; — krajni šolski svet, der Ortsschulrath, nk.; — endemisch: krajna kuga, Cig.

krajína, f. 1) der Tuchrand, C., Svet. (Rok.); — 2) das Grenzland, die Grenzmark, Habd.-Mik., Cig. (T.); — 3) die Gegend, Cig., Jan., M., ogr.-Valj. (Rad), nk.; die Landschaft, Jan., nk.; — tudi: krájina, Mur., Valj. (Rad).

krátək, -tka, adj. kurz; na kratko držati živinče (n. pr. na paši), an kurzem Strick, Svet. (Rok.); kratkega pogleda, kurzsichtig; kratkega vida, Cig., Jan.; — biti kratkih besedi, wortkarg sein; ob kratkem, kurz; ob kratkem kaj povedati, sich kurz fassen; (na kratci, ogr.-Mik.); kratko govoreč, um es kurz zu sagen, Cig.; kratko (in) malo, kurz um, Cig., Jan., C., Vrtov. (Km. k.), Gor.; s kratka, kurz und gut, Cig., Jan.; kratko (in) malo ne, auf keinen Fall, Cig., Jan., Gor.; ni kratko ni malo ni bil zadovoljen, er war durchaus unzufrieden, Jurč.; kratko nikar, durchaus nicht, Meg., Cig., Jan., Mik., Vrtov. (Sh. g.); kratko ne, durchaus nicht, Jsvkr.; tega kratko ne dopustita, Trub.; kratko nikdar, Vrtov. (Km. k.); — v kratkem, in kurzer Zeit, bald; v kratkih dneh, in wenigen Tagen, Boh.; pred kratkim, vor kurzer Zeit, kürzlich; — compar. krajši; tudi: kraji, kračji, kratkejši, Met.

kȓč 2., m. das Gereut, das Rodeland, C., Z., Mik., Svet. (Rok.), Dol.; tudi pl. v krčeh, vzhŠt.

kreplję́ti, -ím, vb. impf. sich erholen (o žitu), Svet. (Rok.).

krẹ́vən, -vna, adj. = krven, vollblütig: krevna ženska, Svet. (Rok.).

krȋ, gen. krvȋ, f. das Blut; črna kri, venöses Blut, Cig., Vrtov.; kri mi teče, ich blute; krvi izpustiti komu, zur Ader lassen, Jan.; kri mu je v glavo stopila, er hat eine Blutcongestion nach dem Kopfe; kri mu v glavo sili, er hat Congestionen; kri ga je polila, er erröthete, C.; do krvi braniti stare privilegije, Jurč.; kri prelivati, Blut vergießen; kri metati, Blut husten, Cig., jvzhŠt.; po polževo kri poslati = jemanden um Mückenfett schicken, Cig.; — die Abstammung, die Herkunft; knežje krvi, Cig.; po krvi, der Abstammung nach, Jan.; ljubiti svojo kri (krv), seine Verwandten, ogr.-C.; kri ni voda, Verwandte können uns nicht gleichgültig sein, M.; — das Temperament; vroče, hladne krvi biti, von cholerischem, phlegmatischem Temperamente sein; hude krvi biti, von leicht erregbarer Natur sein, heißblütig sein; nemirne krvi, von unruhigem Temperament, Svet. (Rok.); človek lahke krvi, ein Sanguiniker, Cig. (T.).

kríplje, v reku: na vse kriplje, aus allen Kräften, mit aller Anstrengung; (temna beseda: kríplji, m. pl. Valj. [Rad]; "kriplje" nam. "kreplje" compar. ad krepko, Svet. [Rok.]; drži kar kriplje moreš, halt so fest du kannst, Z.).

krivoprȋčnik, m. der ein falsches Zeugnis ablegt, falscher Zeuge, Cig., Jan., Mik., Svet. (Rok.), Navr. (Let.).

križȃva, f. der Kreuzweg, Svet. (Rok.).

križeglèd, -glę́da, adj. schielend, Svet. (Rok.).

krȋžem, I. adv. kreuzweise, überzwerch; roke k. držati, mit verschränkten Armen, d. i. müßig dastehen; noge k. dejati, die Füße kreuzweise übereinanderschlagen; k. gledati, schielen; k. sejati, zweigängig säen, V.-Cig.; k. hoditi, hin und her wanken, Z.; k. iti, fehlschlagen, Cig.; vse križem, alles durcheinander, Cig., Jan.; vse križem govori, Z.; — (atributivno) k. pot, der Kreuzweg, der Kreuzgang, Cig.; na križem poti, Dict.; So na križem pot me djali, Npes.-K.; k. les, das Kreuzholz, Cig.; križem balta! (kletvica), Z.; po križem svetu, in der Welt herum, Pohl. (Km.); = k. svet (nam. v križem svet ali: križem v svet), Cig.; Pošlji osla križem svet, Nazaj ti pride uhat ko pred, Zv.; — II. praep. c. gen. križem potov, allerwegen, Mik.; križem sveta, überall in der Welt herum; k. sveta iti, in die weite Welt gehen; k. morja se voziti, herumkreuzen, Cig.

križíšče, n. 1) der Friedhof, Notr.-Vrt.; — 2) der Ort, bis zu welchem man auf dem Lande die Leichen zu begleiten pflegt, (kržišče) Cig.; — 3) der Kreuzweg, Svet. (Rok.), Bes.; ko je prišel na neko križišče, ni vedel, kam bi se obrnil, Cv.; na križišču posedeti, Jurč.; der Kreuzungspunkt, DZ.

kŕkniti, kȓknem, vb. pf. 1) mucksen, Jan., Svet. (Rok.); od strahu ni mogel besede krkniti, Glas.; — 2) "noga mi je krknila, če sem namreč nerodno stopil", a ne da bi si je spehnil, Bolc-Erj. (Torb.); — 3) = crkniti, Z.

kȓlj, -ȃ, m. gladko deblo do dveh sežnjev dolgo, Dol., Soška dol.-Erj. (Torb.); — der Baumklotz, C., Gor.; — der für die Sägemühle bestimmte Baumklotz, der Sägeriegel, Cig., Jan., Svet. (Rok.), Notr., Gor.; preudarja, koliko bo dalo deblo krljev in koliko se bo iz njih izrezalo žaganic, Bes.; — čebelni k. = panj, Ist.-SlN.; — prim. srb. krlja, der Holzblock; (Štrek. [Arch.] primerja ben.-it. corlo = velik kos lesa).

kr̀n, kŕna, m. 1) das Schiffsende, C.; prvi, zadnji k., Ravn.-Valj. (Rad); — das Schiffshintertheil, Jarn., Svet. (Rok.); sedeč na krnu, Hip. (Orb.); — 2) die Kante, Jan.; pogl. krn f.

kròg, I. adv. krog in krog, ringsherum, Mur., Cig., Jan.; — II. praep. c. gen. um — herum; Vsem ogenj se krog glave svet', Npes.-Mik.

kŕstiti, kŕstim, vb. impf. et pf. (Mik. (V. Gr. IV. 297., 771.) 1) taufen; otroka k., za krščeni svet! = um Gottes willen! Jurč.; — 2) einen Namen geben: nelepo k. koga, Jurč.; — 3) vino k., dem Wein (im Fass) Wasser beimengen; krščeno vino; — tudi krstíti, Št.

krstníca 1., f. die Todtenkammer, Svet. (Rok.), Spod. Idrija-Erj. (Torb.), Notr.

kúna, f. 1) der Marder; k. belica, der Haus- oder Steinmarder (mustela foina), Erj. (Ž.), = hišna k., Cig.; gozdna k., der Baum- oder Edelmarder (mustela martes), tudi: plemenita k., Erj. (Ž.), ali: k. zlatica, Cig., Jan., Svet. (Rok.), Rib.-Levst. (Zb. sp.); — 2) psovka dolgočasni ženski, ki vedno javče, Pjk. (Črt.); — 3) die weibliche Scham, Mur.; — tudi: kunà, Kr.-Valj. (Rad).

kȗp 2., m. der Kauf; k. narediti, den Kauf abmachen, Zv.; k. se je razdrl, der Kauf schlug um, Cig.; — na volovski, kravji k. iti, Ochsen, Kühe kaufen gehen, C.; — der Kaufpreis: zadnji k., der genaueste Preis, Cig., Jan.; srednji k., der Durchschnittspreis, Svet. (Rok.); v dober k., wohlfeil, Levst. (Zb. sp.); nav.: dober k. biti, dober k. kupiti, dobiti kaj; boljši k., wohlfeiler; po nizkem kupu, billig, C.; prodati v mrtev k., spottbillig, Ročinj-Erj. (Torb.); v noben k., um keinen Preis, durchaus nicht, Jan.; v noben kup niso kos tacemu delu, Levst. (Zb. sp.); zdaj mi je že vse en kup, jetzt ist es mir schon gleichgültig, Zv.; h kupu biti = v ceno (wohlfeil) biti, Vrsno-Erj. (Torb.); — der Kaufschilling: od kupa kaj pridržati, Svet. (Rok.).

kúpa 3., f. der Betrag, womit man sich (z. B. beim Kegelspiel) einkauft, Svet. (Rok.).

kupčȋja, f. der Handel; k. z žitom, žitna k., der Getreidehandel; k. z modnim blagom, der Modewarenhandel; pohišna k., der Hausierhandel, Cig., Jan., DZ., = obhodna k., DZ.; — das Geschäft; kupčijo razdreti, den Kauf rückgängig machen, Svet. (Rok.); dobro kupčijo storiti, Cig.; — slaba, dobra k., schlechte, gute Geschäfte.

kupčljìv, -íva, adj. kauflustig, Cig., Jan., Svet. (Rok.).

kúpən, -pna, adj. 1) Kauf-; kȗpno pismo, der Kaufbrief; kupna pogodba, der Kaufvertrag; kupna cena, der Erstehungspreis, der Kaufpreis; kupna pravica, das Kaufrecht, Cig., Jan.; — kupno blago = kupljeno blago, Svet. (Rok.); — 2) kaufbar, Cig., Jan.

kupíłən, -łna, adj. 1) vom Kauf herrührend, Kauf-, gekauft, Mur., Cig.; kupȋłno sukno, gekauftes Tuch, C.; kupilna obleka, (t. j. pražnja, ki ni iz domačega pridelka), BlKr.; kupilno blago, Svet. (Rok.); vaša oblačila so zdaj večjidel kupilna, Vrtov. (Vin.); moški niso imeli na sebi nič kupilnega razen klobuka, LjZv.; — 2) Kauf-: kupilni list, der Kaufvertrag, Dalm.; — 3) käuflich, Mur., kupilna razpela, LjZv.

lákota, f. 1) der Hunger; lakoto (instr.) umreti, vor Hunger sterben, Krelj, Zv., Kamnik-Svet. (Rok.); lakoto pasti, darben, kümmerlich leben, Jan.; — volčja l., der Heißhunger, Jan.; = predrta l., Cig.; — die Hungersnoth; bila je huda l.; — die Habgier, Mur.; — 2) = der Nimmersatt, Cig., Jan.; živa l., C.; — 3) navadna l., weißes Labkraut (galium mollugo), Tuš. (R.); = bela l., Medv. (Rok.); rumena l., echtes Labkraut (galium verum), Cig., Tuš. (R.), Medv. (Rok.); divja l., das Heidelabkraut (galium saxatile), Cig., Medv. (Rok.).

lastína, f. das Eigenthum, Dict., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm.; svojo lastino razdeliti, Škrinj.; tuja l. mu je sveta, LjZv.; kraljeve lastine, die Domänen, Cig.; — was zum Grunde hinzuerworben ist, die Ueberlandgründe, Cig., Svet. (Rok.).

lastíti, -ím, vb. impf. l. si kaj, sich etwas zueignen, auf etwas Anspruch machen, Mur., Cig., Jan., nk.; — l. se česa, etwas als Eigenthum ansprechen, Cig., Svet. (Rok.), Navr. (Let.), Polj.; l. se koga, sich an jemanden halten: deček se le mene lasti, Polj.

lȃvti, m. pl. strm, skalovit svet, kjer trava raste, Tolm.-Štrek. (Let.).

lẹsováti, -ȗjem, vb. impf. Holzer sein, Svet. (Rok.).

lẹ́sti, lẹ̑zem, vb. impf. kriechen; l. kakor polž, langsam einhergehen; oči mu vkup lezejo = er ist schläfrig; tla lezejo niže ter niže, der Boden senkt sich, Levst. (Močv.); hiša na kup leze, das Haus ist baufällig; (od žalosti, starosti) vkup l., eine gebeugte Haltung haben; človek v leta leze, man wird, ohne es zu merken, immer älter; v posest l., den Besitz zu erschleichen suchen, Svet. (Rok.).

lẹ́tən, -tna, adj. 1) Sommer-; lẹ̑tna obleka; letno perje, das Sommerkleid (zool.), Cig. (T.); — 2) Jahres-, jährlich; štirje letni časi, die vier Jahreszeiten; letna doba, der Jahresabschnitt; letna plača, das Jahresgehalt; — 3) volljährig: hči je letna, Litija-Svet. (Rok.).

líka 2., f. 1) der Bastfaden, Mur., Cig., Jan.; — 2) das Blatt des Kukuruzkolbens, Mur.; — 3) die Faser, Jan.; konopljena, lanena l., C., Mik., Svet. (Rok.); lesna l., die Holzfaser, Cig.; — pismena l., der Strich, der Haarstrich, C.; — 3) volčja l., die Heckenkirsche (lonicera xylosteum), C.

lísiti, -im, vb. impf. mit farbigen Flecken versehen, flecken: solnce črešnje lisi, die Sonne färbt die Kirschen, Cig.; — lisiti se, sich färben (o sadju), Cig.; slive se že lisijo, Svet. (Rok.); jerebi se lisijo = dobivajo liso, nehmen den Schild an, Cig.

ljúbiti, -im, vb. impf. 1) lieben; l. koga, l. resnico; ljubite se med seboj (sabo), liebet einander; — 2) liebkosen, herzen, Cig., Jan., Rez.-C.; (on je detetce) ljubil, objemal in kušal, Trub. (Post.); — küssen, Cig., Jan., Zora; (hs.); — 3) Versprechungen machen: tako dolgo mi je ljubil, na zadnje mi vendar ni storil, Krn-Erj. (Torb.); — 4) ljubiti, behagen, wohl bekommen: vino mu ljubi, C.; zrak mu ljubi, Svet. (Rok.); izmed vsega sadnega drevja so mu hruške najbolj ljubile, LjZv.; gospodi ljubi veliko oko, LjZv.; ta jed mu ne ljubi, schmeckt ihm nicht, Levst. (Rok.); — lj. se, belieben, gefallen: ne ljubi se mi jesti; ljubi se mi spati; kakor se komu ljubi, wie es jedem beliebt; nič se mu več ne ljubi; gefallen, Jan., Cig. (T.); — prim. bav. es liebet, beliebet mir, Levst. (Rok.).

lòm 1., lǫ́ma, m. 1) das Brechen; lom kovanih kopij, Levst. (Zb. sp.); — die Brechung (phys.), Cig. (T.); l. svetlobe, Žnid., Sen. (Fiz.); — 2) der Bruch, Mur., Cig., Jan., (mech., min.) Cig. (T.); der Baumbruch, der Windriss, Cig., Svet. (Rok.); vršični l., der Wipfelbruch, V.-Cig.; — der Steinbruch, Cig., ZgD., Levst. (Rok.); očeta jima je v velikem lomu pri morju kamenje posulo, Erj. (Izb. sp.); — 3) wildes Treiben, Lärm: to je bil lom! Svet. (Rok.); Zagazi se v lom, Vod. (Pes.); na sejmu je bil velik lom, Z.; vsi so se lepo brez loma sešli, Burg.; — lom imeti s kom, mit jemandem seine Plage haben, Z.; — 4) = goščava, Vrtov.-C.; prim. lomljak.

lomìč, -íča, m. 1) der Steinbrecher, Svet. (Rok.); — 2) lómič, -íča, die Hochwiese, KrGora-Levst. (Rok.).

lovȋtək, -tka, m. z lovitkom, in verfänglicher Weise, Svet. (Rok.).

makrokōzəm, -zma, m. veliki svet, mišljen v podobi človeškega organizma, der Makrokosmus, Cig. (T.).

martínovati, -ujem, (-ovam), vb. impf. das Martinsfest begehen, Cig., Jan., M., Svet. (Rok.); (kaj ne veš, da martinovamo? Levst. [Zb. sp.]).

materȋnstvọ, n. 1) die Mutterschaft, Habd.-Valj. (Rad), Cig., Jan.; — 2) der Nachlass der Mutter, das mütterliche Erbtheil, Cig., Jan., Svet. (Rok.).

mehčȃnje, n. das Erweichen; — das Abliegen des Obstes; hruške so črnega mehčanja, ako počrnijo, Svet. (Rok.).

mehkȃvka, f. weiches, feines Gras, Svet. (Rok.).

melínast, adj. mulmicht, rollig, Cig.; m. svet, Cig.; m. breg, das Bruchufer, Vrt.

mẹ́na 2., f. der Tausch, der Austausch, Cig. (T.), C.; pogodba o meni, der Tauschvertrag, DZ.; meno razdreti, den Tauschvertrag auflösen, Svet. (Rok.); — der Wechsel, die Aenderung, Habd.-Mik., Jan., Cig. (T.), C., Krelj; čudna m., Skal.-Let.; ta mena (= levitev) dela raku preglavice dovolj, Erj. (Izb. sp.); m. glasov, der Lautwechsel, die Lautwandlung, Cig. (T.); m. topline, der Temperaturwechsel, Cig. (T.); m. tvari, der Stoffwechsel, Cig. (T.); m. prebivalstva, die Bewegung der Bevölkerung (stat.), Cig. (T.); — die Phase, Jan., Cig. (T.); mesečne, lunine mene, die Mondphasen, Cig. (T.), Jes.; m. nihaja, die Schwingungsphase, Cig. (T.).

mẹnílọ, n. 1) das Tauschmittel, Cig. (T.); — 2) der Tausch, Svet. (Rok.).

mę́rjavəc, -vca, m. der Messer, Cig., Jan.; der Feldmesser, der Geometer, Cig., Jan., Valj. (Rad), Svet. (Rok.), Bes., ZgD., Nov., Vest., Gor.

mẹ́stọ, n. 1) die Stelle; na tem, na onem mestu; na mestih, stellenweise, Svet. (Rok.); pšenica je na mestih redka, Raič (Glas.); = na mesta: na mesta skoro navpična reber, LjZv.; Krka je na mesta jako globoka, LjZv.; — der Platz; na svojem mestu ostati; prvo m., der erste Platz; der Vorsitz, Cig., Jan.; na visokem mestu biti, eine hohe Stellung einnehmen; — na mojem, njegovem mestu, an meiner, seiner Statt; na vseh mestu, Krelj; — mesto (mesta) dati čemu, stattgeben, Cig. (T.); obtožbi se daje mesto, der Anklage wird Folge gegeben, DZ.; mesto imeti, statthaft sein, DZ.; mesto najti, Eingang finden, V.-Cig.; — z mesta besediti, zapeti, extemporieren (beim Reden, Singen), Cig. (T.); — z mesta, sogleich: da se z mesta naredi pismo, Erj. (Izb. sp.); = na mestu, Cig.; — k mestu, ogr.-C.; — 2) die Stadt; glavno m., die Hauptstadt; stolno m., die Residenzstadt, Cig., Jan., nk.

mèt, mę́ta, m. 1) der Wurf, V.-Cig., Jan., Cig. (T.), Sen. (Fiz.); priti komu na met, in den Wurf kommen, Cig., Lašče-Levst. (M.), Svet. (Rok.), Vrt.; — na m. priti, aufs Tapet kommen, Levst. (Zb. sp.); — 2) das Ringen, die Rauferei, C., Z.; iti na met, Z.; — 3) die Gattung, die Art, C.; dobrega meta = dobrega plemena, C.

metljáti, -ȃm, vb. impf. 1) sich drehen, Dol.; — 2) eine Sache sophistisch verdrehen, Svet. (Rok.); — 3) = gobezdati, čvekati, wirres Zeug schwätzen, Dol.

mikrokōzəm, -zma, m. majhen svet, človek, mišljen kot majhen svet, der Mikrokosmus.

mȋł, míla, adj. 1) barmherzig, gnädig; mil biti do koga, Ravn.; mile sestre = usmiljene sestre, Gor.-Svet. (Rok.); mild: milo soditi; mili darovi, milde Gaben, nk.; — 2) Mitleid erregend: milo se jokati, bitterlich weinen; milo prositi, flehentlich bitten; — wehmüthig; milo pogledati koga; milo se ozirati po kom; mili glasovi; — milo se mi je storilo, ich bin von Wehmuth ergriffen worden; milo mi je zanj, es thut mir leid um ihn, Cig.; milo pogrešati koga, jemanden schwer vermissen, Levst. (M.); — rührend, Cig., Jan.; mila prigodba, C.; mil konec, ein trauriges Ende, Pohl. (Km.); — traurig: mila Jera, ein zum Weinen geneigter, trübseliger Mensch, Cig., LjZv.; držati se kakor mila Jera, jvzhŠt.; — 3) lieb; mila moja mati! mili Bog! pod milim Bogom nimam nikogar, auf der ganzen lieben Welt hab' ich niemanden; — hodi za milim Bogom! geh' in Gottes Namen! C.; pod milim nebom, unter freiem Himmel; — 4) = neslan, Savinska dol.

mȋsəł, -sli, f. 1) der Gedanke; po mislih pisati, etwas schreiben, ohne hinzusehen, Svet. (Rok.); na m. priti, einfallen; domovina jim je zopet bolj hodila na misel, sie dachten wieder mehr ans Vaterland, Jurč.; ni mu hodilo na misel, er ließ es sich nicht beifallen, LjZv.; na mislih, v mislih imeti, gedenken; tudi: v misli, na misli imeti; na mislih, v mislih mi je kaj, ich denke an etwas; V mislih ti niso, Preš.; v misel vzeti kaj, gedenken, erwähnen; to ni vredno, da bi se v misel jemalo, das ist nicht der Rede wert, Cig.; fant, tega več ne jemlji v misel! Jurč.; iz misli pustiti, nicht beachten, Št.-C.; po misli, mislih, nach Wunsch, Cig., Polj.; po misli biti, zusagen, Cig. (T.); biti, ko misel, ganz nach Wunsch sein, Rib.-M.; lepa je kakor misel, schön wie man sie sich nur denken kann, Zv.; za eno misel = prav malo, Zv., Str.; — die Meinung, die Ansicht; enih misli biti, gleichgesinnt sein; dvojnih misli biti, zweifeln, C.; — misel me je, ich beabsichtige, ich habe vor; katerega teh dveh zgledov vas je misel posnemati? Ravn.-Mik.; — na misli imeti kaj, im Sinne haben, vorhaben, Cig., C.; = v mislih imeti, Cig., Jan.; — 2) dobra m., das Wohlgemuth, der Dosten (origanum vulgare), Meg., C., pod Kaninom, Srpenica-Erj. (Torb.), vzhŠt.; = božja m., Hal.-C.; = m. Marije device, C.

mítiti, -im, vb. impf. 1) bestechen, zu bestechen suchen, Cig., Svet. (Rok.), jvzhŠt.; — 2) m. se komu, sich einschmeicheln, Jan., ogr.-Mik.; veselje se miti, die Freude lockt, C.

mladę̑tina, f. die junge Brut, C.; — junger Waldbestand, Litija-Svet. (Rok.).

mládovən, -vna, adj. jung, Z.; mladovna krava, eine Kuh, die eben gekalbt hat, Cig., Svet. (Rok.); mladovna krava = krava mladega mleka, Levst. (Rok.).

mlẹ̑v, -ȋ, f. das Mahlen, Mur., Jan., Mik., Svet. (Rok.); moka od prve mlevi, das Mehl vom ersten Gange, Cig.; dobra m., Dol.

množȋnoma, adv. in großer Menge: knjižico množinoma med svet spraviti, Cv.

močvarína, f. 1) feuchte, sumpfige Stelle, vzhŠt.-C.; — der Sumpf, Svet. (Rok.); — 2) mokro vreme, BlKr.-M.

morják, m. 1) der Seemann, der Schiffer, vzhŠt.-C.; der Matrose, Zora, DZ.; morjak-krmar, der Steuermatrose, DZ.; — 2) veter, ki od morja piha, der Meerwind, der Südwind, Idrija-Svet. (Rok.), Ip.-Štrek. (Let.).

móški, adj. 1) Manns-, Männer-, männlich; m. spol; moška obleka; moška leta, das Mannesalter; — mannhaft, moško se vesti; moško se braniti; — stolz: moško se držati; ali je žena tako moška? Zv.; — = kmetski: to je moško ne graščinsko, Rib.-Svet. (Rok.); — 2) moški, eine Person männlichen Geschlechtes, die Mannsperson; nobenega moškega ni bilo v družbi; dve ženski in pet moških; tudi: moškì.

motȃvhati se, -am se, vb. impf. = nerodno motati se kod, Svet. (Rok.).

mrẹstíti se, -ím se, vb. impf. brunften, sich begatten, C.; zdaj se gadi mreste, Borjana v Kotu-Erj. (Torb.); divji petelin se mresti (balzt), SlN.; jeleni se mreste, Svet. (Rok.); — prim. brestiti se, koren: ners-, Mik. (Et.).

mŕhinja, f. die Mähre, Svet. (Rok.).

mŕsiti 1., -im, vb. impf. 1) durch Fleischgenuss die Faste brechen, Dol.-Cig., C., BlKr.; mrsila sem, Svet. (Rok.); übhpt. Fleisch genießen, C., Mik.; — an einem Fasttage die Nüchternheit brechen, Fr.-C.; m. se = mrsiti, Fleischspeisen genießen, die Faste brechen, Mik., Dol.; — m. se, sich letzen, Ip.-Mik.; — 2) m. se, sich mit einem Weibe abgeben, caressieren, Hal.-C.; — läufig sein (o kobili), C.; (o zajcih), Pohl.-C.; — 3) verwirren; lase m., Fr.-C.; (tudi hs.).

mȓšnik, m. 1) der Aasgeier, C., Svet. (Rok.); — = kokošar, skobec, Gor.; — 2) der Aaskäfer, Jan.

mrtȋja, f. der Todfall, Z., Svet. (Rok.).

mrtváščica, f. 1) die Agonie, die Todeszuckungen, Cig., M., C., Z.; m. ga trese, er hat Todeszuckungen, C., Z.; v mrtvaščici ležati, in den letzten Zügen liegen, Svet. (Rok.); — 2) der Mauerspecht (certhia muraria), Cig., Frey. (F.).

mrtváščina, f. 1) das Todte, Jan.; diši po mrtvaščini, Dol.-Mik.; — 2) die Todtengebür, die Verlassgebür, Cig., Jan., M., Svet. (Rok.), Kr.-Valj. (Rad).

mȓvnat, adj. = senen: mrvnate grablje, Svet. (Rok.).

mrzẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) kalt sein, frieren, Mur., C.; — 2) mrzi mi kaj, es ekelt mich etwas an, es verdrießt mich, ich verabscheue es, Mur., Cig., Jan.; delo mu mrzi, er ist arbeitsscheu, Levst. (Nauk); — tudi: mrzi me kaj, Cig.; jed me mrzi, Svet. (Rok.); jel ga je mrzeti dolgi pot, LjZv.; — 3) mrzi se mi kaj, es ekelt o. widert mich an, Mur., Cig., Jan.; jed se mi mrzi, V.-Cig.; mrzi se mi nad čim, Cig.; mrzi se nam od njih, ogr.-Valj. (Rad); — vsega se mi je mrzelo, Glas.; — 4) verabscheuen: m. na kaj, ogr.-C.; m. na delo, arbeitsscheu sein, Cig.; m. na vsak kmetiški napredek, LjZv.; m. kaj, koga, Cig., Jan., Cig. (T.), C.

mrzíti, -ím, vb. impf. 1) = mrzeti, ekeln, Mik.; — 2) hassen: m. koga, Svet. (Rok.); jemandem gram sein, Jan. (H.).

mrzlína, f. 1) die Kälte, der Frost, Mur., Cig.; — m. v srcu, kajk.-Valj. (Rad); — 2) = mrzlica: mrzlina ga tare, Svet. (Rok.).

múhica, f. dem. muha; 1) = mušica, kleine Fliege; — 2) die Laune: ima svoje muhice, Svet. (Rok.).

múzast, adj. 1) schmunzelnd, M.; — 2) mit zurückgebogenen Hörnern: m. vol, muzasta krava, Ig, Svet. (Rok.); — hörnerlos, M.; muzasta in rogata drobnica, Bes.

múzəlj 1., -zlja, m. vol, ki ima ob glavi upognjene in nazaj zavite roge, Z., Lašče-Levst. (M.), Svet. (Rok.).

nà, I. praep. A) c. acc. kaže 1) kam je kaj namerjeno; v prvotnem pomenu se nanaša na navzgor obrnjeno površje kake stvari; auf; na tla pasti, na hrib iti; na konja sesti; na klin obesiti; ozreti se na koga, seinen Blick auf jemanden hin richten; na božjo pot iti, eine Wallfahrt unternehmen; na vas (auf den Dorfgrund) je prilezel od očetove hiše, LjZv.; — na desno, na levo, rechtshin, linkshin; rechts, links; — na misel priti, in den Sinn kommen; — in der Richtung gegen —; blago gre na Ljubljano, na Trst; — glagol, h kateremu spada predlog, je izpuščen: nima kaj na-se (namr. dejati) = nima kaj obleči, Gor., Dol.; zmerom kaj na-se potrebujem, Ravn. (Abc.); medu na kruh prositi, Ravn. (Abc.); — 2) to, proti čemur se kaj sovražno obrača: gegen; na sovražnika iti; le-to je kaštiga na nezahvalnost, Krelj; pritožba na županove naredbe, na prisojeno kazen, Levst. (Nauk); — 3) namen, smoter, uspeh: zu; na pomoč priti; na posodo vzeti; na gosti povabiti; na semenj iti; na prodaj imeti; na znanje dati; — troški na zdravnike; pesem na ples, ein Tanzlied, Dict.; — to ti bode na škodo; na kvar; na odpuščenje grehov; na pokoro potreben, ogr.-C.; hasnovit na učenje, ogr.; na tvoje zdravje! na svojo srečo, zu seinem Glücke; na svojo nevarnost, auf eigene Gefahr; na zveste roke, auf Treu und Glauben, Cig.; — na smrt bolan, lebensgefährlich krank; na smrt obsoditi koga; — 4) čas: auf, an, in; na stare dni prosjačiti; na jesen, im Herbste; na večer, am Abende; petkrat na leto; trikrat na dan; na vsak drugi dan, jeden zweiten Tag; na sv. Rešnjega Telesa dan; na 5. dan malega travna, Kast.; na veliko nedeljo; na praznik sv. Štefana; na zadnjo uro; na zadnje, zuletzt; — na deset let v zakup vzeti; na vekomaj, na veke, in Ewigkeit; — na to (nato), darauf; dan na dan, Tag für Tag; Zemljana jaz slednjega štel sem, Kar vek jih na vek je rodil, Greg.; uro na uro streči, kdaj bode prišel, Jurč.; — na jezo piti; — (vzrok:) na to, na tisto, auf dieses hin, infolge dessen; — 5) dele, na katere se deli celota: in; hleb na pet kosov razrezati; na dvoje, entzwei; — 6) objekt nekaterim glagolom: an, auf; misliti na kaj; paziti na kaj, koga; pozabiti na kaj; upati na kaj; — 7) na kar se kdo roti, zaklinja (prisega): bei; na mojo vero, na mojo dušo! LjZv.; na svojo čast in svoje poštenje; na Boga obljubiti, bei Gott geloben, Levst. (Pril.); na svoje poštenje kaj obljubiti, auf seine Ehre versprechen, Cig.; — 8) način; na ves glas, sehr laut; na vse grlo, aus vollem Halse; na vso moč, mit aller Kraft; na skakaj pridirjati, im Galopp ankommen; na smeh, na jok se držati, eine lächelnde, weinerliche Miene machen; vrata na stežaj odpreti, die Thüre angelweit öffnen; na vprašanje in odgovor zložen, katechetisch, Krelj; na besede (= z besedami) povedati, Navr. (Let.); na dolgo in široko pripovedovati, ausführlich erzählen; bilo jih je na stotine, zu Hunderten; na kupe, na cente, haufen-, centnerweise; na drobno, na debelo prodajati, en detail, en gros verkaufen; na skrivaj, heimlich; na mesta, stellenweise, LjZv.; na ravnost, gerade aus; na tanko, genau; na drobno zmleti, fein zermahlen; na prebitek, im Ueberfluss; na pol suh, halb trocken; na robe, verkehrt; miza na štiri ogle (viereckig) rezana; črevlji na kveder šivani; stolec na tri noge, ein Dreifuß; na up, auf Credit; na vero, auf Treu und Glauben, Navr. (Let.); — 9) sredstvo: na klavir igrati, na harmonike delati, na klarinet piskati; na daljnogled gledati, na mašne bukvice moliti, Zv.; mlin na sapo; na dlan meriti: kdo meri vode na dlan? Ravn.; — 10) to, na kar se kaj nanaša; lakomen na denar; on je na denar, kakor mačka na salo, Erj. (Izb. sp.); slep na eno oko; dosti na število, Dict.; deset metrov na dolgost; učen na sv. pismo, in der hl. Schrift, Ravn.-Mik.; na rože študirati, sich mit der Blumenkunde beschäftigen, LjZv.; kupci na kože, Danj. (Posv. p.); kupec na vino = vinski kupec, C.; nevarnost na pogorišča, die Feuersgefahr, Gor.; na oko, dem äußeren Anscheine nach; kaj velja na oko, če ni na roko (bequem)! Jan. (Slovn.); lep na oči, schön anzusehen; dober na usta, von gutem Geschmack, Gor.; — B) c. loc. kaže 1) to, čemur na površju ali na strani je ali se godi kaj: auf, an; na gori bivati; na strehi stati; na polju, na vrtu delati; na konju sedeti; na Koroškem, na Laškem, in Kärnten, in Italien; na tujem, in der Fremde; na kmetih, auf dem Lande; kralj na Hrvatih, na Ogrih (= na Hrvatskem, na Ogerskem), Rec.-Let.; na domu, auf dem Heimbesitz; zvezde na nebu, die Sterne am Himmel; na strani, zur Seite; na desni, levi strani, rechts, links; na jugu, im Süden; — na solncu, an der Sonne (= auf der von der Sonne beschienenen Fläche); Sedem let na dnev' (am Tageslicht) ni bil, Npes.-K.; — na potoku prati, am Bache die Wäsche waschen; na Dunaju, in Wien (= an der Donau); na Reki, in Fiume; — (o osebah): na modrih svet stoji; na tebi ne morem najti takih napak; na tebi je, es hängt von dir ab: — (krajevni pomen je predejan na dejanje ali stanje): na tlaki; na plesu; na vojski; na lovu; na straži; na izpovedi, bei der Beichte, Krelj, Polj.; na izpraševanju, bei der Ausfrage; na izgubi biti, einen Schaden, Verlust haben; na dolgu biti, ostati, schuldig sein, bleiben; na smrti ležati, zu Tode krank darnieder liegen, Vrt., Zv.; — na mislih, na umu imeti, im Sinne haben; na sumu imeti, im Verdachte haben; zdaj je na tem, jetzt steht die Sache so, Vod. (Pes.); ako bi bilo na tem, wenn es darauf ankäme, Podkrnci-Erj. (Torb.); — 2) kako se kaj vrši (način, sredstvo); na rokah nositi; na nogah stati; na hrbtu ležati; na kolenih prositi; na rokah, na dnini živeti, von der Hände Arbeit, vom Tagwerk leben, Ravn.; na opresnem kruhu živeti, Ravn.; na kupilu, kupičku živeti, sich alle Bedürfnisse kaufen müssen; — na tihem, in der Stille; na naglem, plötzlich; na skrivnem, im Geheimen; na skorem, in Bälde, Vest.; na kratkem popisano, Habd.-Levst. (Rok.); sklad na tesnem prime cepič, Pirc; — na redci, selten, ogr.-Mik.; na nagli, plötzlich; na gosti, dicht, na dolzi, in die Länge hin, ogr.-C.; — 3) ceno: ta konj je na velicih denarjih = je drag, Podkrnci-Erj. (Torb.); — 4) na kar se kaj nanaša: an; na enem očesu slep, Met.; na jetrih, na srcu bolan; na duši in telesu zdrav; bogat na čem, reich an etwas; — II. adv. v sestavah z adjektivi, katerim daje pomanjševalen pomen (rabi se tako le redkoma); narus, etwas braun, nabel, etwas weiß, načrnel, etwas roth, C.; nágluh, nákisel, nákriv, Levst. (Rok.); — III. praef. 1) daje glagolom pomen, ki se vjema s pomenom prepozicije z akuzativom ali lokalom: auf-, an-; nabosti, aufspießen; navreči, daraufgeben; najti, (auf etwas kommen) finden; napasti, anfallen; napeljati, anleiten; napisati (na tablo), aufschreiben; nasaditi, natekniti, aufstecken; — nagovoriti, bereden; navaditi, angewöhnen; napiti komu, jemandem zutrinken; napraviti koga na kaj, jemanden zu einer Sache bewegen; naučiti, (mit Erfolg) lehren; — 2) pomenja, da je dejanje le načeto, ali da se dejanja le nekoliko zvrši: an-; nagniti, zu faulen anfangen; nalomiti, anbrechen; narezati, anschneiden; navrtati, anbohren; načeti hlebec, den Brotlaib anschneiden; — 3) kaže, da se je dejanje zvršilo na neki količini kake stvari ali na nekem mnoštvu predmetov, ali da je do nekega konca dospelo: naliti vode v kozarec, eine bestimmte Quantität Wasser ins Glas gießen; nadrobiti kruha v kavo; nakositi trave za živino; nasekati (veliko, malo, dosti) drv; naloviti ptičev; naklati piščancev; naprositi težakov za kop; nasušiti vagan hrušek; — 4) pri refleksivnem glagolu pomenja zvršitev dejanja do sitosti: sich satt —; najesti se; napiti se; nagledati se; naklečati se; naplesati se; naskakati se; — 5) včasi le iz nedovršnih glagolov dela dovršne; — nabiti koga; naroditi se.

nabíjati, -am, vb. impf. ad nabiti; 1) anschlagen; obroče na sod n.; — 2) bereifen: škafe, sode n.; — 3) prügeln; n. koga; — 4) laden; možnar n.; — 5) n. komu (pri dražbi), jemanden überbieten, Svet. (Rok.).

načę́tək, -tka, m. 1) der Anfang des Hinwegnehmens von einem Ganzen, das Anbrechen (z. B. des Brotes), Cig.; — der Anfang, Valj. (Rad); — 2) das, was zuerst von einem Ganzen genommen wird (der Anbruch, der Anschnitt u. dgl.), Cig.; ako je načetek svet, je tudi testo, Jap. (Sv. p.); — die Erstlinge, Jarn.

nàd, I. praep. A) c. acc. na vprašanje: kam? kaže 1) predmet, proti kateremu je premikanje kake reči ali osebe tako namerjeno, da ostane pod ciljem premikanja in da ne prideta v dotiko: über — hinauf; nad drevo vzleteti, über den Baum hinauf fliegen; nad se iti, bergauf gehen, Cig., Svet. (Rok.); — 2) to, kar kaka oseba ali reč presega, kar za njo zaostaja: über; on mu je nad vse, ihm setzt er alle andern nach; to mu je nad vse, das geht ihm über alles; ni meštra nad potrebo, Npreg.-Jan. (Slovn.); — nad mero, übermäßig; — mehr als: nad sto goldinarjev je zapravil; — 3) to, zoper kar je kako dejanje namerjeno: wider, gegen; Ko bo Pegam šel nad te, Npes.-K.; nad Turka iti, wider die Türken zu Felde ziehen; — nad medvede, zajce iti, auf die Bären-, Hasenjagd gehen; planiti nad koga, auf jemanden losstürzen; — B) c. instr. na vprašanje: kje? kaže 1) to, kar je pod kako rečjo, tako da med ednim in drugim ni dotike: über; nad mizo visi svetilnica; nad mlinom stanuje; Nad mano, pod mano, krog mene je Bog, Levst. (Pes.); — 2) to, črez kar je kedo postavljen, ali ima oblast: über; Ti si kralj nad vsemi kralji; gospodovati nad kom, Met.; — 3) kar provzročuje kakov duševen afekt: über; množice so se zavzele nad njegovim ukom, Met.; jeziti se nad kom; dvomiti nad čim, an etwas zweifeln; pohujšati se nad čim, sich an etwas ärgern; veseliti se nad čim, Freude haben an etwas; ostrmeli so nad tem-le prvim čudežem, Ravn.; — 4) osebo, katere se kako dejanje tiče: an; naši nastopniki bodo vsaj imeli kaj nad nami popravljati in brusiti, Vod.-Jan. (Slovn.); nad kom znositi se, sich an jemandem rächen, Z.; nad kom se pregrešiti, sich an einem versündigen; nad kom se zgledovati, sich an einem spiegeln; nad kom kaj dobrega doživeti, an jemandem etwas Gutes erleben, Cig.; nad otroki kleti, C.; — II. adv. v nekaterih sestavah novejšega knjižnega jezika po zgledu nemščine: Ober-, Erz-; nadučitelj, Oberlehrer; nadvojvoda, Erzherzog; nadškof, Erzbischof, i. t. d.; — III. praef. v nekaterih iz drugih slovanskih jezikov vzetih ali po njih zgledu napravljenih glagolih, n. pr. nadvladati, nadzirati i. t. d., v katerih se pomen vjema s predlogovim pomenom.

nadrážiti, -im, vb. pf. 1) aufreizen, aufhetzen, Mur., Cig., Svet. (Rok.); — 2) n. se, des Reizens, Neckens satt werden.

náglica, f. die zu große Eile, die Hast; naglica ni nikoli dobra; v naglici, in der Eile; = z naglico, Cig.; ni taka n., es hat keine solche Eile, Jan.; — die Uebereilung, z naglice, aus Uebereilung, Ravn., Svet. (Rok.); na naglici, plötzlich, C.

nagnáti, -žénem, vb. pf. 1) durch Treiben zum Laufen bringen, vertreiben; dečka, psa n.; ali te bom nagnal! — 2) durch Antreiben, Drängen zu etwas bewegen; n. koga k čemu, da kaj stori; — 3) treibend eine gewisse Menge zusammenbringen, auftreiben: n. 200 glav živine na semenj; — 4) verursachen, Cig., Jan.; n. komu škode, Ravn.; vse hudo mi je svet nagnal, Slom.; n. si, sich zuziehen: razžaljenja si n., Ravn.; kaj hudega si n., Cig.

nagọ̑dən, -dna, adj. 1) zufällig, Mur.; nagodno, zufällig, C.; — 2) = nagajiv, Svet. (Rok.); schlimm, Jan.

nagodíti, -ím, vb. pf. 1) zufügen, Dict.; škodo n. komu, Dalm.; vse zlo n. komu, Trub.; nam misli vse zlo ter hudo nagoditi, Krelj; — n. komu, jemandem einen Streich, einen Possen spielen, Cig., Svet. (Rok.); ker si ti meni nagodil, pa bom še jaz tebi, jvzhŠt.; bojim se, da bi mi nagodila, Glas.; — 2) n. komu s čim = ugoditi, einen Gefallen erweisen, es recht machen, SlGor., ogr.-C.; — 3) n. se, zufällig geschehen, sich ereignen, Mur., ogr.-M.; — 4) n. se na kaj, treffen, C.; — 5) n. se, sich vergleichen, Cig.

nagŕbniti, -gȓbnem, vb. pf. faltig, runzelig werden, Svet. (Rok.).

nahrániti, -im, vb. pf. 1) eine genügende Menge zu essen geben, sättigen, Mur., Cig., ogr.-Let.; — genügend füttern, vzhŠt.; — 2) zusammensparen: n. mnogo denarja, M., Svet. (Rok.).

najẹ́dati, -am, vb. impf. ad najesti; 1) anfressen; polhi sadje, miši plečeta najedajo; rja železo najeda, der Rost frisst das Eisen an, Cig.; — 2) mit Vorwürfen kränken, Z.; sticheln, Svet. (Rok.).

nákovənj, -vnja, m. = nakovalo, Svet. (Rok.).

nalẹ̑tnik, m. der Pächter, V.-Cig., C., Svet. (Rok.).

namę̑rica, f. po namerici, zufälligerweise, Cig., Svet. (Rok.).

namèt, -mę́ta, m. 1) das Aufgeworfene, das Angehäufte, Cig., Jan.; der Wall, das Festungsbollwerk, Cig., Valj. (Rad); — was das Wasser angesetzt hat, der Anwurf, Cig.; — der Straßenanwurf, der Schotter, C.; — ein gebahnter Weg, ogr.-C.; — 2) die Steuerauflage, der Aufschlag, DZ., Valj. (Rad); die Kriegscontribution, C.; — 3) pl. nameti, Winke, Fingerzeige, Mur., Jan.; namete dajati, Anspielungen machen, Svet. (Rok.); — tudi: námet.

nametávati, -am, vb. impf. 1) Anspielungen machen, Svet. (Rok.); — 2) n. se, sich häufen; — 3) stöbernd schneien: z neba se je snega v gostih plahticah nametavalo vedno več in več, Jurč.; — prim. nametati II. 2).

namǫ̑štnik, m. kdor "na mošt" na posodo jemlje denar, Mur., Cig., C., Svet. (Rok.), Dol.

nanésti, -nésem, vb. pf. 1) eine gewisse Menge herantragen, zusammenbringen; veter je veliko prahu v sobo nanesel; — anschwemmen; voda je blata nanesla na travnik; nanesen svet, angeschwemmtes Land, Cig.; — 2) mit sich bringen; kakor beseda nanese, wie es das Gespräch mit sich bringt, M.; pogovor je tako nanesel, M.; čas in okoliščine so nanesle, C.; kakor nanese stvar, je nach der Art des Gegenstandes, Levst. (Nauk); prilika je tu ter tam nanesla, Levst. (Nauk).

napȃka, f. die Verkehrtheit; der Fehler, der Tadel; noben človek ni brez napak; — die Unzukömmlichkeit, Cig.; — napake delati komu, jemandem Ungelegenheiten machen, Svet. (Rok.).

napȃstnik, m. 1) der Angreifer, Cig.; — der Feind, C., Svet. (Rok.); — 2) der Anfechter, der Versucher, Cig., Jan.

napę́ti, napnèm, vb. pf. 1) spannen; lok, struno, n.; n. petelina na puški; — n. jo kam, irgendwohin eilen, laufen, Cig., C.; — n. vse žile, vse moči, alle Kräfte aufbieten; — n. koga k čemu, jemanden mit Strenge zu etwas vermögen, Cig., Fr.-C.; n. koga k delu, zur Arbeit anhalten, Zilj.-Jarn. (Rok.); — 2) aufblähen, aufschwellen; sapa je napela jadra; trebuh je napet; napelo me je; napet biti, kakor boben; — šobo, mrdo n., eine unwillige Miene machen, zu schmollen anfangen; napeto se držati, eine unwillige, zornige Miene zeigen, schmollen; — n. se, sich aufblähen, aufschwellen; jagoda se je napela; žile se mu napno, Jurč.; vrata so napeta od mokrote; — napeta cesta, eine convexe Straße, Levst. (Cest.); napeta tla, ansteigender Boden, Cig.; napeta ulica, Glas.; napeta pot, Erj. (Izb. sp.); — napeto gledati, stieren, vzhŠt.-C.; — napeta voda, das Hochwasser, Cig. (T.); hohe See, Jes.; viharji valove napno, Jap. (Prid.); — 3) jezo, srd, sovraštvo n. na koga, einen Groll, Hass gegen jemanden fassen, (Rok.); pravdo n., einen Process beginnen, Svet. (Rok.); n. obtožbo, DZ.; — zu besprechen anfangen: napeli smo zdaj to zdaj ono reč, Zora; — 4) n. koga = nabiti, natepsti, Notr.; n. koga s kamenjem, jemanden mit Steinen bewerfen, Z.

napítən, -tna, adj. Trink-, Mur.; napȋtna čaša, das Trinkglas, Svet. (Rok.); napitna pesem, das Trinklied, Mur.; napitni brat, der Zechbruder, Cig.

naréči, -réčem, vb. pf. 1) einen Namen geben: n. kaj, Vrt.; — ernennen: n. beležnike, DZ.; n. v poslanca, zum Gesandten ernennen, Vrt., DZ.; — 2) ansagen: za danes je narečeno za to, für heute ist eine Tagsatzung dafür bestimmt, Svet. (Rok.).

narę̑dba, f. 1) die Einrichtung einer Sache: poslopje ima dobro naredbo, Notr.; mlinska n., Svet. (Rok.); — naredbe, Einrichtungen, Cig., Jan.; — 2) die Vorrichtung, Jan., C.; sežgati naredbe, (die Belagerungsvorrichtungen), Dalm.; s takimi naredbami, arfami in orglami, Trub. (Psal.); naredbe pri vodnjaku so slabe, Notr.; kako lepe nove naredbe ima! Polj.; — 3) die Vorkehrung, die Verfügung, die Maßregel, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Trub., Dalm., DZ., nk.; božja n., Gottes Fügung, Cig., Jan.; — der Vertrag, Meg.-Cig., Dict., C.

náredən, -dna, adj. 1) fertig, bereit, zur Hand, Savinska dol.; n. k čemu, bereit: n. k poslušanju, Dalm.; — hurtig, flink, Dol.-Cig.; pripravite Gospodu naredne ljudi, Krelj; — 2) bequem, gelegen, Dict., Cig., Trub., Svet. (Rok.); pri narednem času, Trub. (Psal.); tu nam ni naredno stati, BlKr.-M.; nož ni nareden, BlKr.-M.; naredna, kmetska prebivališča, LjZv.; železna ognjišča so narednejša za kuho in peko, LjZv.

naredíti, -ím, vb. pf. machen; n. novo toporišče sekiri; n. suknjo; n. iz zlata tele; narejene cvetlice, künstliche Blumen; n. šotor, ein Zelt aufschlagen; vozel n., einen Knoten schürzen; n. postavo; kaj si zopet naredil? was hast du wieder angestellt? veliko škode komu n.; — n. koga za kaj, jemanden zu etwas machen; — hudo n. koga, jemanden arg zurichten, Zv.; to nas je naredil! der hat uns mitgespielt! Gor.; — n. za kaj s kom, mit jemandem etwas abmachen, Cig., Jan., C.; — n. komu, einem etwas anzaubern, ihn verhexen; narejeno mi je; v svoji jezi mu je slepar naredil, da ga je hodila vsako noč mora tlačit, LjZv.; — bereit machen: naredi mi konja, Zilj.-Jarn. (Rok.); — verfügen, Mur., Cig., Jan., DZ.; — n. se, sich bilden, entstehen; mehurček, krasta se mu je naredila; — sich stellen: n. se hudega, jeznega; — n. se s kom, sich mit jemandem vergleichen, Svet. (Rok.).

narǫ̑be, adv. = na robe, verkehrt, umgekehrt; n. obrniti; — n. delati, verkehrt, nicht recht machen; n. razumeti, govoriti; vse gre n.; — to je n. svet, das ist eine verkehrte Welt; n. slika, ein verkehrtes Bild, Žnid.; — auf der Kehrseite; — umgekehrt, im Gegentheil.

nároke, f. pl. die Tagsatzung, Svet. (Rok.).

naslẹdíti, -ím, vb. pf. 1) nachfolgen: n. koga, Mur., C., nk.; — 2) durch Erbfolge erhalten: n. očetovo zemljo, Svet. (Rok.).

nastȃvək, -ka, m. 1) kar se nastavi (nastavlja), der Aufsatz, der Ansatz, Mur., Cig., Jan.; n. na panju, C.; der Aufsatz zur Verlängerung (z. B. eines Instrumentes), Cig., Jan.; die Fortsetzung: n. hrbtenjače, Erj. (Som.); der Anschub beim Tische, Cig.; — 2) der Bindertriebel, das Schlagholz der Binder, C.; — 3) der Köder, Jarn.-M., Cig.; — 4) nástavek, die Lage: hiša je na lepem nastavku, Svet. (Rok.).

nástorən, -rna, adj. trotzig, Dol.-Mik.; boshaft, Svet. (Rok.), BlKr.; verletzend, beleidigend, M.

navídən, -dna, adj. neidig: n. biti komu, C., Svet. (Rok.); — nam. nenaviden.

navpȋč, adv. n. si biti, Gegner sein, Svet. (Rok.).

navzkríž, adv. kreuzweise; roke n. dejati; n. plačilo imava, wir haben einander gegenseitig zu zahlen, Svet. (Rok.); — n. gledati, schielen; n. govoriti, sich widersprechen; n. komu govoriti, einem widersprechen; — n. si biti, wider einander sein, uneinig sein; n. si priti, n. priti s kom, übereinander kommen, sich zerwerfen; — n. priti: nekaj jima je prišlo n., es ist ihnen etwas in die Quere gekommen; če mi kakov starec ne pride n., Jurč.; — uri gresta n., die Uhren gehen verschieden, sie divergieren.

nebọ̑g, adj. arm, elend, Svet. (Rok.), ogr.-C.; neboga, ne boš več svoje matere videla: umrli so ti! BlKr.-M.

neborè, -ę́ta, m. der Arme, armer Tropf, Meg., Dict., BlKr.-M., C., Svet. (Rok.), Krelj; tudi: nebọ̑re, Valj. (Rad).

nedenárən, -rna, adj. geldlos: zdaj je svet tako nedenaren! Svet. (Rok.); nedenarni časi, Škrb.

negodè, -ę́ta, m. 1) der unzeitig Geborene, der Unzeitling, V.-Cig.; — 2) ein lästiger Mensch, Mik.; — der Thunichtgut, Jan., SlN.; loviti pretepalnike in druge takšne negodete, Jurč.; ein ungerathenes Kind, Svet. (Rok.).

neizvẹ́stən, -stna, adj. unbestimmt, ungewiss, unsicher, nk.; neizvestno vreme, unsicheres Wetter, Svet. (Rok.).

nekázən, -zna, adj. 1) unansehnlich, unscheinbar, Cig., Jan.; nekazen ceper, Levst. (Zb. sp.); — nicht viel versprechend: nekazno delo, eine undankbare Arbeit, Cig.; — 2) nam. nekazan, ungerathen, ungezogen, muthwillig, ausgelassen, Dict., Jarn., C.; nekazen fantič nič ne dobi, Vrtov. (Vin.); nekazni otroci, Ig (Dol.); — 3) nam. nakazen, ungestalt, entstellt, hässlich, Svet. (Rok.); zagledal je krvavi obraz in nekazno brado žolnirjevo, Jurč.; nekazna baba, LjZv.

nepomogljìv, -íva, adj. unbehilflich, Svet. (Rok.).

nepotrúpən, -pna, adj. = nenasiten, Cig., Svet. (Rok.).

nespẹ́šən, -šna, adj. = počasen, nicht flink, Dol.; — nespešno delo = delo, ki ne gre od rok, Svet. (Rok.).

neuglę́dən, -dna, adj. = negleden, Svet. (Rok.).

neugọ́dən, -dna, adj. 1) ungünstig, Cig., Jan., nk.; (v tem pomenu nav. neugǫ́den); — 2) unangenehm, Jan.; unappetitlich, ("neuguden") Svet. (Rok.); — ungeschickt, Dol.; — prim. negoden.

neumáriti, -ȃrim, vb. impf. Dummheiten treiben, BlKr.-Svet. (Rok.).

neúmovati, -ujem, vb. impf. sich thöricht benehmen, närrisch sein, C., Svet. (Rok.), Gor.

neustrẹ́zən, -zna, adj. komur ni moči lahko ustreči, Svet. (Rok.).

neustrẹ̑žen 1., adj. = neustrezen, Svet. (Rok.).

nevídən, -dna, adj. 1) unsichtbar; — 2) unansehnlich, Cig.; — zelo nevidno je, es ist hässlich, Svet. (Rok.).

nìč, gen. ničę̑sar, 1) pron. nichts (v zanikanem stavku stoji nikalnica "ne" pred glagolom); nič večno ne trpi; ničesar ne pogrešam; nič ne pomaga; toda: iz ničesar ustvariti, Dalm.; k ničemur ni človek, er ist ein Taugenichts, C.; brez ničesar, ohne irgend etwas (ohne nichts); na nič spraviti (deti, dejati), zugrunde richten; na nič priti, zugrunde gerichtet werden; = v nič priti, Cig.; v nič iti, zugrunde gehen, Cig., Dol.; ali čemo biti, kar smo bili, ali bomo v nič, Vod. (Pes.); = pod nič iti: vse gre narobe, vse gre pod nič! Zv.; — v nič devati, herabwürdigen; — pod nič prodati, um einen Spottpreis verkaufen; = v nič prodati, BlKr.-M., Ravn.; to ni za nič, das taugt zu nichts; ta človek ni za nič; — za nič, um keinen Preis: za nič ne grem od doma; — (gen. ničę̑sa, Jan. (Slovn.), Levst. (Sl. Spr.); nȋčesa, vzhŠt.); — nič, indecl. nič ne pogrešam; iz nič ni nič; k nič spraviti, priti, BlKr.-M.; k nič biti, k nič deti, Levst. (Zb. sp.); pa mi kaj dajte, da ne bom brez nič, Jurč.; — 2) rabi v okrepčavanje nikalnice: gar nicht; nič nisem zadovoljen ž njim, ich bin mit ihm gar nicht zufrieden; nič se ne boj! habe gar keine Furcht! — (z izpuščenim glagolom) nič napačen mož! ein gar nicht übler Mann! — 3) nič, m. indecl. der Niemand, das Nichts: ta nič! Notr.; — prepotoval sem križem svet, a vendar sem ostal nič, Levst. (Zb. sp.); vražji nič, BlKr.-M.; za prazen nič se prepirati, Tolm.-Štrek. (Let.); (včasi se sklanja: nìč, gen. níča, Notr.; z ničem in hudičem vse pustiti, Jurč.); — (n. po vzgledu nem. "das Nichts": prazno nič, Bas.; nič je dobro za oči, das Nichts ist für die Augen gut, Cig.).

nȋžati, -am, vb. impf. niedriger machen; — n. se, niederer werden; svet se niža, das Terrain wird niederer; — cena se niža, der Preis fällt.

nósən 2., -sna, adj. 1) tragbar, Cig.; nosni stol, der Tragestuhl, die Sänfte, Vod. (Izb. sp.); — nosna obleka, ein Kleid, das sich tragen lässt, Let.; — 2) Trage-, Cig.; nǫ̑sni konj, das Tragpferd, nosne živali, Tragethiere, DZ.; — 3) schwanger, Cig., Štrek., Svet. (Rok.); — 4) nosna kokoš, eine Eier legende Henne, Cig.

novíšče, n. der Neubruch, V.-Cig., Svet. (Rok.); krompir dobro stori na novišču, Gor.

òb, (okrajšana oblika: ò), I. praep. A) c. acc. 1) s krajevnim pomenom na vprašanje: kam? um; kača se je ob palico ovila, ob potok (den Fluss entlang) smo vrbe nasadili, Levst. (Sl. Spr.); — pri glagolih, ki pomenjajo zadevanje, udarjanje: an, auf; ob mizo udariti, auf den Tisch schlagen; ob tla treščiti, zuboden schmettern; (fig.) ob tla je, er ist zugrunde gerichtet; ob kamen zadeti ali spotekniti se, an einen Stein stoßen; bodisi z loncem ob kamen ali s kamenom ob lonec, težko je loncu, Npreg.-Jan. (Slovn.); ob grm je obrsnil, es hat ihn der Busch gestreift, Levst. (Sl. Spr.); drgniti se ob kaj, sich an etwas reiben; (fig.) ob mene se briše, = er schiebt die Schuld auf mich, Z.; ob mene se huduje, er ärgert sich über mich, Jurč.; jezike brusiti ob koga, Levst. (Zb. sp.); metati kaj ob zadaj (= vnic, črez glavo nazaj), Navr. (Let.); — ob ono stran, jenseits, Krelj; — 2) s časovnim pomenom: ob dan, bei Tage, Habd.-Mik.; ob noč, bei der Nacht, Mik.; über Nacht, Mur., Zv.; In svet ob noč pozabi kraj, Greg.; — 3) pomenja vzrok: ob to (obto), deshalb, Trub., Dalm.; ob kaj? (obkaj?), warum, Trub.; ob vašo stran, eurethalben, Krelj; — 4) ob glavo mu gre, es geht ihm um den Kopf, Ravn.-Mik.; ob pamet mu gre, er ist in Gefahr, den Verstand zu verlieren, Cv.; — (po nem.) ob kaj priti, um etwas kommen, es verlieren; pripraviti koga ob kaj, jemanden um etwas bringen; ob glavo dejati, enthaupten; krava je ob mleko, die Kuh ist um die Milch gekommen; obenj je, es ist um ihn geschehen, Cig.; — B) c. loc. 1) s krajevnim pomenom: längs, an; Paša stopa o potoci, Npes.-K.; ob potoci (potoku) lovec hodi, Levst. (Sl. Spr.); ob hribu hoditi, am Berge hin gehen, Cig.; ob hiši stoji drevje, Levst. (Sl. Spr.); pesek ob morju, der Sand am Meere, Ravn.-Mik.; ob bedru meč visi, Mik.; ob niti viseti, Mik.; palica ob zidu sloni, Levst. (Sl. Spr.); strah je v sredi otel, ob krajih ga pa nič ni, Npreg.-Jan. (Slovn.); težko mi je ob srcu, Vrt.; — 2) s časnim pomenom: zur Zeit, um, zu; o pravem času, zur rechten Zeit; ob nečasu, zur Unzeit, V.-Cig.; o kugi, zur Pestzeit; o lepem vremenu, bei schönem Wetter; o deževju, zur Regenzeit; o žetvi, zur Erntezeit; o božiču, zu Weihnachten; o sv. Juriju, zu Georgi; o kresi se dan obesi, Npreg.-Jan. (Slovn.); — o poldne, o polnoči (o poludne, o polunoči, nk.), zu Mittag, um Mitternacht; ob kolikih? = obkorej? um wieviel Uhr? Mur., vzhŠt.; ob eni (enih), um ein Uhr; ob sedmih, ob sedmi uri, um sieben Uhr; ob pol(u)sedmih, um halb sieben Uhr; — ob enem, zugleich; ob prvem, ob tretjem = prvič, tretjič, C.; — deček ob desetih letih, ein zehnjähriger Knabe, Vrt.; — ob uri, zur bestimmten Stunde; — ob sedmem dnevi, jeden siebenten Tag, Dalm.; — ob petkih, an Freitagen; ob časih, zeitweise, Cig.; — = za, zur Zeit: ob cesarju Avgustu, Levst. (Sl. Spr.); ob Mojzesu, Vrt.; — binnen, in: ob tednu, ob letu; — 3) znači okoliščine: ob zgodnjem trpljenju, o preganjanju in obrekovanju, o tujščini in ječi si delal iz Jožefa tako blazega moža, Ravn.; ob tem takem, unter solchen Umständen, Cig.; ob samotni hoji črez goro premišljevati kaj, Ravn.; — 4) kaže to, česar se dejanje tiče: in Betreff, von, über (lat. de); (v tem pomenu stoji v knjigah nav.: o, redkeje: ob, narod pa rabi: od); o kom (čem) govoriti, pisati, peti, meniti, dvomiti itd.; pesem o Pegamu in Lambergarju; nauk o pesništvu; — kaj se vam zdi ob takem prevzetju? Krelj; veselje ob enem grešniku, Krelj; pravi mi ob edinem sinu mojem, Levst. (Sl. Spr.); — 5) kaže to, iz česar je kaj izdelano, aus: klobuke delati ob svili, Vrt.; ti zidovi so ob opeki, Vrt.; ob suknu je narejeno oblačilo, Levst. (Rok.); — 6) kaže to, kar h kakemu dejanju pomaga: o (ob) palici, o (ob) berglah hoditi, an einem Stocke, auf Krücken gehen; ob kruhu in vodi živeti, von Brot und Wasser leben; o preji ga je živila, sie nährte ihn mit Spinnen, Ravn.-Mik.; ob svojem živeti, von seinen eigenen Mitteln leben; naj le dobro živi, saj ima ob čem, (er hat ja die Mittel dazu); ob svojih, očetovih troških, auf eigene, des Vaters Unkosten; ob tem brašnu ne prideš do Trsta, mit dieser Reisezehrung kommt man nicht bis Triest; izučiti se česa ob nemškem jeziku, mittelst der deutschen Unterrichtssprache etwas erlernen, Levst. (Nauk); ob malem opraviti, mit Wenigem auskommen, Cig.; ti se ob velikem trudiš, du hast viel Mühe, Krelj; ob kratkem kaj povedati, sich kurz fassen; — 7) sam ob sebi, von selbst, aus eigener Macht: kadar je sila, more sam ob sebi dajati zapovedi, Levst. (Nauk); — samo ob sebi se umeje, es versteht sich von selbst, Levst. (Nauk), nk.; — ob svoji glavi, sam ob sebi je storil, er that es aus eigenem Antriebe, von freien Stücken, Levst. (Sl. Spr.), C.; — to ni samo ob sebi, das geht nicht mit rechten Dingen zu, Levst. (Sl. Spr.); — ob sebi an und für sich, C.; — II. adv. v sestavi z adjektivi, katerim slabi pomen: osiv, etwas grau, otemen, etwas finster etwas dunkel, vzhŠt.-C.; — III. praef. znači, 1) da se dejanje vrši okoli predmeta: um-; obviti, umwickeln, obvezati, umbinden, ozreti se, sich umsehen, opasati, umgürten, obstopiti, umringen, objeti, umfassen, umarmen; — 2) da dejanje zadeva predmet, če tudi ne od vseh strani: be-; obiti, beschlagen, obdarovati, beschenken, obrekavati, verleumden, obgovoriti, anreden; — 3) da kdo (kaj) ostane v začetem stanju: obležati, obsedeti, obstati, liegen, sitzen, stehen bleiben; — 4) izgubo: oblistovati se, die Blätter verlieren; — 5) dela iz imperf. glagolov perfektivne: ogreti, oslabeti.

obẹ́kniti, -ẹ̑knem, vb. pf. Kraft verlieren, Svet. (Rok.); — nam. obvekniti; prim. vek.

obgodrnjáti, -ȃm, vb. pf. brummend bekritteln: stare ženske, ki ves svet obgodrnjajo, Jurč.

obládati, -am, vb. pf. überwältigen, bezwingen, besiegen, Mur., Cig., Jan., Glas., ogr., kajk.-Valj. (Rad); mesto je obladano in vzeto, Krelj; o. samega sebe, o. prehudobno naturo svojo, kajk.-Valj. (Rad); o. svet, ogr.-Valj. (Rad); den Sieg erringen, siegen, Cig., Krelj, Dalm., ogr., kajk.-Valj. (Rad).

oblák 2., m. der Kugelstein, Mur., Notr.-Cig., Jan., Svet. (Rok.); — prim. obel.

oblȃst, f. 1) das beherrschte Gebiet, Cig., Jan., Mik.; Na vojsko brž na mejo vstan, Na kraj oblasti dunajske, Npes.-K.; — der Besitz, C.; der Bauerngrund, C.; — 2) die Gewalt, die Macht, die Befugnis; kraljeva, očetovska o.; sodnja o., die Gerichtsbarkeit, Cig.; pod svojo oblast spraviti; v svoji oblasti imeti; — o. si vzeti, sich die Freiheit nehmen, Litija-Svet. (Rok.); božja o., die Epilepsie; (iz tega: božjast); božja o. ga meče, Dict.; taiste je ozdravil, katere je božja oblast metala, Jsvkr.; — oblast te udari! o. te meči! (kletvice), Prim.; — 3) die Behörde, die Obrigkeit, Cig., Jan., ogr.-C.

oblę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) belagern, blockieren, Mur., Cig., Jan., Krelj; mesto z vojsko o., Dalm.; smrtne bolečine bodo srce oblegle, Jsvkr.; — 2) o. se, sich anschmiegen, passen (o obleki), Cig., Šol.; oblačilo se obleže (liegt gut an), Cig., Svet. (Rok.).

oblę́dən 2., -dna, adj. 1) närrisch, dumm, Meg., Burg. (Rok.); schwachsinnig, C.; unerfahren, Svet. (Rok.); ti punica obledna! du dummes Mädchen! Gor.; — 2) ausgelassen, muthwillig, frech, Dict., Hip. (Orb.), Mur., C.; obledni razposajenci, Cv.; — in frecher Weise schmarotzend, heißhungrig, C., Savinska dol.; — 3) hoffärtig, C.; stolz, Guts.

oblíca, f. 1) ein runder Körper: der Ball, die Kugel, Mur., Cig., Jan., C.; ustavljal je ognjene oblice in puščice, Cv.; — eine rundliche Knolle: krompir v oblicah, gekochte ganze Erdäpfel; — kuhana drobna repa, Goriška ok., Lašče in drugod-Erj. (Torb.), Jarn., Cig., C.; repa v oblicah, Z.; — der Rollstein (kamen, kateri se je v potočni strugi obrusil), Notr.-Erj. (Torb.), Erj. (Min.); — eine runde Erhöhung, Cig.; — 2) die Oranienkirsche, Cig.; — 3) ǫ́blica, die Rundung, Svet. (Rok.).

obnoríti, -ím, vb. pf. bethören, täuschen, betrügen, Meg., Mur., Boh., Krelj, Svet. (Rok.); menite li, da boste njega obnorili, kakor se človek obnori? Dalm.; glejte, da vas kdo ne obnori! Trub.; slednjega človeka jeza obnori, Jsvkr.

obnọ̑žina, f. der Blumenstaub an den Füßen der Bienen, das Bienenhöschen, Cig., Svet. (Rok.); (obnọ̑žna, Kr.-Valj. [Rad]).

obnọ̑žje, n. = obnožina, Cig., Svet. (Rok.), Nov.; matica ne hodi po obnožje, Levst. (Beč.).

obrẹzína, f. 1) was beim Beschneiden abfällt, das Abschnitzel, Mur., Cig., Svet. (Rok.), Lašče-Levst. (Rok.); das Abgeschälte, die Schale, M.; tudi: obrẹ̑zina, M., Valj. (Rad); — 2) die Schnittstelle (z. B. bei der Weinrebe), C.

obŕniti, -nem, vb. pf. 1) umwenden, umkehren; voz o., den Wagen umkehren; obrniti, mit Wagen und Zugvieh umkehren; obrni! pojdemo nazaj; živinče o. (na paši, kadar hoče v škodo); o. seno. umharken (o sušilu); o. kaj na robe, naopak, verkehren; hrbet o. komu, jemandem den Rücken kehren; — o. se, sich umkehren, sich umwenden; sich umdrehen: kolo se je trikrat obrnilo, das Rad that drei Umgänge; — 2) wenden: na levo, na desno o.; oči o. proti nebu; o. se, sich wenden; o. se na kako stran; obrnjen v kako mer (math.), gerichtet, Cig. (T.); — na se o. kaj, auf sich beziehen, Cig.; — vse je obrnjeno na to, alles zielt dahin; drugače se o., eine andere Richtung nehmen; — na se o. oči vsega ljudstva, aller Augen an sich ziehen, Cig.; — lenken: vse k dobremu o.; — besedo na kaj o., das Gespräch auf einen Gegenstand lenken, Cig.; — o. se, eine Wendung nehmen: na dobro, na boljše se o.; — o. se, sich mit einem Anliegen wenden, seine Zuflucht nehmen: kam se hočem o.? o. se do višje oblasti, eine höhere Behörde anrufen, Cig.; o. se na koga za svet, sich an jemanden um Rath wenden, Cig.; — 3) anwenden: dobro o. denar, čas; v prid o. kaj, nutzbar machen, Cig.; na svoj hasek obrniti, ogr.; o. kako reč v (na) kaj, von einer Sache zu einem Zwecke Anwendung machen, sie zu etwas verwenden; veliko denarja obrniti na cerkvene posode, viel Geld auf kirchliche Gefäße verwenden, Burg.; — 4) verfahren: tako bi bil prav obrnil s hudobnimi angeli, Bas.

obròb, -rǫ́ba, m. der Saum, die Einfassung (eines Kleides), die Verbrämung, V.-Cig., DZ.; — cestni o., der Straßenrand, Svet. (Rok.); — grivica med dvema njivama ali vinogradoma, Dol.

obrǫ̑nək, -nka, m. abschüssige Bodenlage, der Abhang, Cig., C., Zora; obronki Rogaške gore, LjZv.; pos. = viseči svet ob vodi, Spodnja Idrija-Erj. (Torb.); — die Böschung, DZ., Levst. (Cest.); — der abschüssige Ackerrand, Cig., Nov.

obŕsniti, -bȓsnem, vb. pf. 1) streifen, Mik.; o. ob grm, grm ga je obrsnil, Notr.; — o. koga po obrazu, jemandem einen Schlag ins Gesicht geben, Dol.; — 2) o. se: nebo se je obrsnilo, = razjasnilo se je, Litija-Svet. (Rok.); — prim. 1. obrisati.

obsẹjȃnje, n. 1) das Besäen; — 2) die stehende Saat, Svet. (Rok.).

obuválọ, n. die Fußbekleidung, Cig., Jan., M., Goriš.; imam štiri pare obuvala, Svet. (Rok.); imam četvera obuvala, Lašče-Levst. (Rok.).

obveselíti, -ím, vb. pf. erfreuen, Mur., Cig., ogr.-C.; o. se, = razveseliti se, Trub., Kast.; kmetje se jih niso obveselili, LjZv.; obveselil se je vesoljni svet, Cv.

očȋnstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Alas., Cig., Jan., Dalm.-M., Svet. (Rok.); cesarsko o., die Cameralgüter, C.; — 2) = očetovstvo, die Vaterschaft, Cig., Jan., C.

očȋt, adj. offenbar, Cig., Jan., Cig. (T.); kar svet ima zdaj skrito, bo enkrat vse očito, Mur.; očito izpričevati, Dalm.; — augenscheinlich, evident, deutlich, Mur., Cig., Jan.; očito pravi sv. B., Jsvkr.; — öffentlich, Mur., Cig., Jan.; nikar po noči ni skrivaje, temuč očito pri belem dnevi, Trub.; očito na znanje dati, Trub.

očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očȋtna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.

òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.-Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.-Mik.; nehati od dela, Ravn.-Mik.; n. od tožbe, Meg.-Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.-M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.-Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.-C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.-Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.

odduríti, -ím, vb. pf. von sich stoßen, verschmähen, Meg., Dict., Svet. (Rok.); grehe ostaviti i odduriti, kajk.-Valj. (Rad); odvreči i o. kaj, kajk.-Valj. (Rad); laž zavržem i oddurim, ogr.-Valj. (Rad); (piše se navadno: oduriti).

odgovȃrjati, -am, vb. impf. ad odgovoriti; 1) durch Zureden abzubringen suchen, abreden, widerrathen; o. koga; odgovarjati kmeta od dela, Levst. (Zb. sp.); tudi: o. komu; — 2) rechtfertigen: o. se, Rechenschaft geben, Jan., Trub.; verantwortlich sein: o. se občini za občinsko uradovanje, Levst. (Nauk); — 3) antworten; o. komu na vprašanja; o. k prošnjam, Levst. (Močv.), Vrt.; respondieren, Cig., Jan.; — trotzig antworten, protzmaulen, Cig., jvzhŠt.; žena možu odgovarja, Ben.-Kl.; = o. se, Svet. (Rok.); — o. za kaj, etwas verantworten, Cig., Jan., Cig. (T.); — entsprechen, o. si, sich gegenseitig entsprechen, nk.

odhọ̑dnja, f. der Weggang, Dict.; po moji odhodnji, Trub.; die Abreise, Jan.; — der Abschied; za odhodnjo je Jezus še učence blagoslovil, Ravn.; k odhodnji, Krelj, Dalm.; die Abschiedsfeier: odhodnjo obhajati, Ravn.; der Abschiedstrunk, Svet. (Rok.).

odkániti se, -im se, vb. pf. 1) o. se od doma, sich entschließen vom Hause zu gehen, Svet. (Rok.); — 2) o. se česa, von etwas ablassen, etwas außer Acht lassen, C.

odklę́ti, -kółnem, vb. pf. o. koga, von jemandem den Fluch nehmen, Cig. (T.); Nocoj bo svet odklet, Greg.

odkȗpa, f. 1) das Ausgelöste, C.; — 2) = odkupnina, Svet. (Rok.).

odlę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) sich ablösen: skala odleže, Cig.; — 2) leichter, besser werden: odleglo je bolniku; nachlassen: bolečina, jeza odleže, Cig.; vreme je odleglo, Z.; ne odležem ti, dokler ne plačaš, ich gebe nicht nach, bis du mich bezahlst, Cig.; odlezi že, odlezi, höre doch einmal auf, Železniki (Gor.); — 3) = zaleči, ausgeben: to toliko odleže, kakor ono, Svet. (Rok.); kamor bi dejal deset goldinarjev, odlegli bi kaj, Z.; to že odleže, das reicht schon hin, Z.; — 4) gebären: žena odleže, C.; — o. se, geboren werden: otrok se odleže, C.

odlȋka, f. 1) die Abfertigung (in Geld), Levst. (Pril.); (in Worten): odliko dati komu, mit Worten abfertigen, Lašče-Levst. (M.); — 2) die Abhilfe, die Erholung: za vročino je za vsakim grmom odlika, Z., Svet. (Rok.); — 3) die Auszeichnung, nk.; prvi red z odliko, erste Classe mit Vorzug (v šolskih izpričevalih), nk.; (rus.).

odljúdən, -dna, adj. 1) menschenscheu, ungesellig, unfreundlich, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Dol., M., Svet. (Rok.); unhöflich, Mur.; — 2) menschenleer, wild, Cig., C.; o. in pust kraj, LjZv.; V odljudni goščavi Sam za-se živi, Preš.

odmejíti, -ím, vb. pf. durch Marken von einem gewissen Bezirke ausschließen, abrainen, Cig., Svet. (Rok.).

odmẹ̑na 2., f. die Entschädigung, der Ersatz, DZ., Svet. (Rok.), Vrt.; — das Surrogat, ogr.-C.; — die Stellvertretung, C.

odmẹníti 2., -ím, vb. pf. ersetzen: o. koga, für jemanden eintreten, ihn ersetzen, ogr.-C.; — vergelten: zdaj sva si odmenila (= vrnila), Svet. (Rok.).

odpravílọ, n. die Expedition, C.; — die Leistung, Jan. (H.); — die Abfertigung, Nov.-C.; die väterliche Erbentfertigung, Svet. (Rok.).

odprẹ́ti, -prèm, vb. pf. öffnen; vrata na stežaj o., die Thür angelweit öffnen; vrata so se odprla, die Thür ist aufgegangen; knjigo, usta o.; oči komu o., jemandem die Augen auswischen, öffnen, Cig.; mrliča o., einen Leichnam obducieren, Cig.; — odprt, offen; odprto morje, die offene See, Cig. (T.), Jes.; — odprt biti, Leibesöffnung haben, Cig.; — na odprto pogoditi se (mit offener Frist, mit einer Bedenkzeit), Svet. (Rok.); na odprto kupiti, auf Probe kaufen, Svet. (Rok.).

odprisę́či se, -sę́žem se, vb. pf. sich losschwören, Svet. (Rok.); mit Eidschwur verleugnen; o. se komu: Peter se mu (Kristusu) je bil trikrat odprisegel, Ravn.

odprostíti, -ím, vb. pf. = odpustiti, BlKr.-Svet. (Rok.); odprosti nam grehe, ogr.-C.

odstáviti, -stȃvim, vb. pf. 1) wegstellen, Cig.; poslopje o. od ceste, mit dem Bau von der Straße wegrücken, Svet. (Rok.), Kr.; — o. (kar je pristavljeno): o. lonec, den Topf vom Feuer wegrücken; — puško o., das Gewehr absetzen, Cig.; — 2) absetzen; o. koga od službe; — praznik o., C.; — 3) abspenen: otroka, tele o.; krava je odstavila, die Kuh hat keine Milch mehr, Cig.; — 4) = odložiti, verschieben, C.; — 5) abwendig machen, Cig., C.; — o. se česa, sich von einer Sache trennen, ablassen, Cig., C., M.

oglásiti, -im, vb. pf. 1) ankündigen, melden; — o. koga, jemanden anzeigen, Svet. (Rok.); — 2) o. se, einen Laut von sich geben, sich vernehmen lassen, sich melden; slavček se je v grmovju oglasil; oglasi se, če te kličem! o. se za prisego, den Eid anmelden, Cig.; o. se za dediča, sich erberklären, Cig.; — o. se pri kom, bei jemandem einsprechen, sich anmelden; oglasi se mimogrede pri nas! — 3) = razglasiti, verkündigen, ausrufen, Cig., Jan.

ogǫ̑ł, f. ein abgeästeter Baum, Svet. (Rok.); prim. gol.

ogrizávati, -am, vb. impf. = ogrizovati; 1) ringsum bebeißen, benagen, Mur.; — 2) o. koga, von jemandem Übles reden, ihn verleumden, ogr.-M.; o. božji svet, ogr.-Valj. (Rad).

oholȋja, f. = oholost, Habd.-Mik., Svet. (Rok.).

oholọ̑st, f. der Hochmuth, die Hoffart, Dict., Jan., C., Svet. (Rok.), Kast.-Valj. (Rad).

okə̀l, -klà, m. der Hauzahn, ogr.-C.; nav. pl. okli, Svet. (Rok.); prim. akel, kel.

oklę̑n, adj. = jeklen, stählern, Notr.; — gediegen, kernig, compact, V.-Cig., Cig. (T.), C.; okleno pšenično zrno, Ravn., Svet. (Rok.); — fest, stark: oklene kosti, C.; — oklen dovtip, ein kerniger Witz, Bes.

oklicílọ, n. die Verlautbarung, Svet. (Rok.).

okọ̑, očę̑sa, n. 1) das Auge; pl. očę̑sa (oka, ogr., kajk.); očȋ, f. pl. das Augenpaar lebender Wesen, die Augen; več vidijo oči od očesa, Jan. (Slovn.); medlo oko, ein müdes Auge, Cig.; debelo o., das Glotzauge, Cig.; bistro o., ein lebhaftes Auge; vdrte oči, hohle Augen; krvavo oko, das Blutauge, Cig., C.; solzne oči, thränenfeuchte Augen; z vprtimi očmi, mit unverwandten Augen, Cig.; z golim očesom, z golimi očmi, mit bloßen, unbewaffneten Augen; = s praznimi očmi, jvzhŠt.; na oči, dem Augenscheine nach, Vrt.; na oči je kakor novo, LjZv.; = na oko, C.; na ọ̑kọ, Valj. (Rad); = po očeh, Cig.; na oko, nach dem Augenmaße: na o. preceniti, DZ.; = na oči, Cig.; = kakor oči kažejo, Cig.; na prve oči, auf den ersten Anblick, C.; na oko vzeti (dejati) koga, einen aufs Korn fassen, Cig.; na očesu imeti, auf dem Korne haben, Cig.; pod oči dobiti koga, jemanden zu Gesichte bekommen, Danj. (Posv. p.); pred očmi biti komu, jemandem vorschweben; izpred oči izginiti, aus den Augen schwinden; oko se je prijelo česa, das Auge haftet an etwas, Cig.; povsod oči imeti, auf alles achtgeben; oko (oči) imeti na kaj, ein Augenmerk auf etwas haben, Cig. (T.), DZ.; oči obračati v koga, jemandem Blicke zuwerfen, Cig.; o. vpreti v koga, jemanden mit den Augen fixieren, Cig. (T.); očesa ne zgeniti, mit unverwandtem Auge hinblicken; oči pasti, die Augen weiden; oči pobesiti, den Blick senken; = oči po sebi vreči, Ravn.; oči kam vreči, einen Blick irgendwohin werfen, jvzhŠt.; A mladenič na devico, Ona meče nanj oči, Levst. (Zb. sp.); z očmi streljati, feurige Blicke werfen, C.; vse se godi pod njegovim očesom (unter seiner Controle), Levst. (Močv.); oči komu obrniti na kaj, jemanden auf etwas aufmerksam machen, DZ.; oko imeti obrnjeno na kaj, einer Sache Aufmerksamkeit schenken, Levst. (Nauk); v oči biti, hervortreten, Cig. (T.); zelene rože preveč v oči mahajo, Jurč.; to je preveč na očeh, das ist zu auffallend, Svet. (Rok.); blisk oči vzame (jemlje), der Blitz blendet, C., Vrt.; svetloba oči jemljoča, Ravn.; iz oči v oči, von Angesicht zu Angesicht, Cig., Jan., C.; niti iz ọ̑či v ọ̑či nikogar ne pogleda, Jurč.; v oči povedati komu kaj, jemandem etwas offen, ins Gesicht sagen, C.; iz oči v oči povedati, offen sagen, V.-Cig., Jan.; iz oči (z oči) v oči psovati koga, Mik.; povedimo si resnico iz oči v oči, Levst. (Zb. sp.); dokoder oči neso, so weit das Auge reicht, LjZv.; za oči se zgrabiti, = zu weinen anfangen, C.; oči tiščati = weinen, Bas.; na oči komu kaj reči = v obraz povedati, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.); imeti večje oči kakor želodec = mehr verzehren wollen, als der Magen verträgt, Cig.; dal bi mu oko iz glave = er gäbe ihm das Herz aus dem Leibe, Cig.; ne da mu več lepega očesa, er gönnt ihm keinen freundlichen Blick mehr, Ravn., LjZv.; ne dado jim dobrega očesa, Jap. (Prid.); imeti malo očesa za koga, jemanden ziemlich gerne sehen, Jurč.; — 2) slepa oka, die Schläfe, Mur.; — 3) kurje oko, das Hühnerauge (am Fuße); kurja očesa imeti na nogi; = žabje oko, Mur.; — 4) das Auge (auf der Karte, dem Würfel), Cig.; — 5) der Fingerringstein, C.; — rakova oka, die Krebssteine, C. (Vest.); — 6) das Auge (an den Reben, Bäumen u. dgl.), die Blatt- o. Blütenknospe; pl. očesa: vinska trta je pognala očesa, Ravn.-Mik.; (tudi: oka, trsova, drevesna oka, C. [Vest.]); — 7) die Narbe (im Ei), der Hahnentritt, Cig. (T.); — die Narbe (bei Hülsenfrüchten), der schwarze Keim (an den Bohnen), Cig.; — der Spiegel (zool.), Cig. (T.); — 8) die Masche (in Netzen, im Strickwerk), die Schlinge am Seil, V.-Cig.; oka v mreži, Zv.; — 9) rastline: volovsko o., die weiße Wucherblume o. Orakelblume (chrysanthemum leucanthemum), Cig., Jan., Tuš. (R.); — pasje o., das Flohkraut (pulicaria), Dict.; tudi: das Mückenkraut (inula conyza), C.; — hudičevo o., die Einbeere (paris quadrifolia), Z., C.; — kurje o., das Gauchheil (anagallis), Pjk. (Črt.); — ptičja očesa, die Becherblume (poterium polygamum), Josch; — mačje oči, das Sumpf-Vergissmeinnicht (myosotis palustris), Cig., Jan., Tuš. (R.).

okolíš, m. 1) der Umweg, Cig., Jan., Svet. (Rok.); — okoliši, Umschweife, Jan.; po okoliših pripovedovati, weitschweifig erzählen, LjZv.; začel jo je nekam po okoliših snubiti, Erj. (Izb. sp.); brez okolišev, ohne Umstände, Svet. (Rok.), Str., Jurč.; tudi: brez okoliša, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Umkreis, das Gebiet, Jan., Cig. (T.); močvirski o., das den Moorgrund umschließende Gebiet, Levst. (Močv.); — der Bereich, der District, Cig., Jan.; zdravnik vašega okoliša, Vod. (Bab.); volitveni okoliši, Wahl-Bezirke, Levst. (Nauk); colni o., das Zollgebiet, DZ.; cestni o., der Wegdistrict, Levst. (Cest.); kužni o., der Seuchenbezirk, Levst. (Nauk); šolski o., der Schulsprengel, UčT.; o. okrajnega sodišča, der Bezirksgerichtssprengel, DZ.

okọ̑liščina, f. 1) die Umgegend, Ravn.-Valj. (Rad); die Umgebung: začel sem ti obrisovati svojo okoliščino, Jurč.; — 2) der Umstand, Mur., V.-Cig., Jan., nk.; okoliščine so nanesle, die Umstände erfordern es, Cig.; po okoliščinah, nach der Lage der Dinge, Cig.; — 3) okoliščine, Umschweife: z okoliščinami povedati, Svet. (Rok.); okoliščin išče, er macht Umstände, Svet. (Rok.).

okopẹ́ti, -ím, vb. pf. muchlig werden (o žitu, moki), Cig., Gor.-M., Svet. (Rok.); v kozolec zloženo mokro snopje okopi, rekše, segreje se in potlej oprhne ali splesneje, Lašče-Levst. (LjZv.); okopel, dumpfig, faulicht, muchlig, V.-Cig., M., C.; okopel kruh, kadar začne nekako mehek biti in se nitke po njem delajo, jvzhŠt.; okopelo dišati, mucheln, V.-Cig.

okoráčiti, -ȃčim, vb. pf. umschreiten, begehen: smrt je svet okoračila, ogr.-C.

okrájina, f. 1) der Ackerrain, Svet. (Rok.); — 2) der Grenzbezirk, Jan.; die Mark, Nov.; — 3) der District, Mur., Cig.; — die Umgegend, Vod. (Izb. sp.); — tudi: okrajína.

okrǫ́glica, f. 1) die Rundung, Svet. (Rok.); — v okroglico se zavrteti, sich in die Runde drehen, Cv.; — 2) eine runde Gruppe: o. ljudi, Lašče-Levst. (Rok.); okroglico narediti, in die Runde treten, Ig (Dol.); — 3) die Umgegend, Štrek.; — 4) neka hruška, Jan. (H.).

olájnati, -am, vb. pf. mit Koth beschmutzen, Svet. (Rok.); — prim. lajno.

ǫ̑ljnat, adj. Öl-, ölig; oljnata barva, die Ölfarbe; oljnata solata, öliger Salat, Cig.; oljnati mlin, die Ölmühle, Svet. (Rok.).

omȃgati, -am, vb. pf. 1) = premagati, Z.; dokler je majhen, štiri omaga, kadar je srednji, svet obrača, kadar je star, po semnji skače (vol), Tolm.-Erj. (Torb.); — 2) = onemagati, die Kräfte verlieren; od žeje o., vor Durst verschmachten, Cig.; — in Verfall kommen, zugrunde gehen, bankerott werden, Cig., Jan.; — 3) o. si, zu Kräften kommen, sich behelfen, zu Vermögen kommen, vzhŠt.-C.; — 4) o. koga, stärken, C.; (v poslednjih dveh pomenih se rabi tudi še kot vb. impf. ad omoči).

omáhniti, -mȃhnem, vb. pf. wanken, das Gleichgewicht verlieren; o. in pasti; on je svet utrdil, da ne omahne, Trav.-Valj. (Rad); umkippen, Cig.; — ausschlagen (von der Wage), Jan.; ruda a. rob omahne, das Hangende richtet sich gäh auf (von einem Absatze im Fahrschachte), Cig.

omísliti, -mȋslim, vb. pf. 1) anschaffen, beischaffen; konja si omisliti; — 2) versorgen: Bog je svet omislil s solncem, Krelj; omišljen z vso potrebo, Trub.; o. se za dve, tri leta, Trub.; oskrbeti in omisliti se, "sich versorgen und bedenken", Trub. (Post.).

omítiti, -im, vb. pf. bestechen, Svet. (Rok.).

omládən, -dna, adj. jugendlich, Jan., Svet. (Rok.); jung und zart: omladna koža (mladih ljudi), Ig; — v pomladi se obleče breza z omladnim zelenjem, Jurč.

omládovən, -vna, adj. jugendlich: omladovne kože je, Svet. (Rok.).

opasíca, f. 1) der Leibgurt, die Leibbinde, Jan., Štrek., Svet. (Rok.); moški pas, nekaka dolga ozka ruta, rdeča ali višnjeva, kakršne so nekdaj nosili stari možje, da so se "opasavali" ž njimi, Lašče-Erj. (Torb.); — 2) = debela palica, Erj. (Torb.).

oplȃst, f. = ploča: velika o. ledu, Svet. (Rok.).

opọ̑mniti, -nim, vb. pf. = opomeniti; 1) mahnen, erinnern; opomni me te reči! Cig.; aufmerksam machen, M.; še na Samuelovo odkritosrčnost moramo o., Ravn.; — 2) eine Bemerkung machen, bemerken, Cig., nk.; — 3) o. se koga, česa, sich erinnern, sich besinnen, Cig., Jan., Svet. (Rok.); (opọ̑mnẹti, -im, Vrt.).

oponȃšati, -am, vb. impf. ad oponesti; 1) o. komu kaj, jemandem etwas vorwerfen, vorrücken; svoje dari revežem o., Ravn.-Valj. (Rad); o. komu hrano, Svet. (Rok.); tega mu ne oponašam, das verarge ich ihm nicht, Cig.; — 2) o. koga (kaj), nachäffen, durch Nachäffung verspotten; sovo, kukavico o.; o. koga, kako govori, kako se vede.

oprȃva, f. 1) die Verrichtung, die Leistung, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; o. cestnih dolžnosti, Levst. (Cest.); vračilna o., die Gegenleistung, DZ.; dosti je oprave = dosti je opraviti, es gibt genug zu thun, Svet. (Rok.); — 2) die Ausstattung, die Adjustierung, die Ausrüstung, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; der Anzug, die Kleidung; vojaška o.; mašna o., der Messornat; — das Geräth, das Zeug: hišna o., die Einrichtung, das Meublement, Cig., Jan., ogr.-C.; mizna ali namizna o., das Tafelgeräth, das Tischzeug, Cig.; — konjska o., das Pferdegeschirr, Mur., Cig., Jan.; — die Armatur (phys.), Cig. (T.); — die Ausstattung (eines Dramas, eines Gemäldes), Cig. (T.).

oprę́zati, -am, vb. impf. = oprezovati, Svet. (Rok.); tudi: o. se, Glas.

oprę́žati, -ím, vb. pf. erlauern, erlauschen, C., Svet. (Rok.).

opŕhəł, -hla, adj. schimmelig, morsch, moderig, Cig., Jan.; oprhle knjige, Zv.; po oprhlem dišati, moderig riechen, Cig.; oprhlo snopje, Svet. (Rok.).

oprostíti, -ím, vb. pf. 1) o. koga česa, jemanden von etwas frei machen, befreien, Mur., Cig., Jan.; o. davkov, prognanstva, suma, Cig.; oproščeno pismo, ein frankierter Brief, DZ.; — lossprechen, freisprechen: (krivice) koga o., Cig.; bil je oproščen, er wurde freigesprochen, nk.; entbinden, dispensieren, Cig., Jan.; o. koga kake dolžnosti, Cig.; — ablösen, Jan.; — emancipieren, Jan.; — o. koga, jemandem die Freiheit geben, ihn laufen lassen, Cig., Jan.; — o. se česa, sich losmachen, loswerden, befreit, entbunden werden, Cig., Jan., frei werden, Cig., Jan.; — 2) o., verzeihen, Svet. (Rok.), nk.; grehe o., kajk.-Valj. (Rad).

opȓtnica, f. 1) das Tragband, das Tragseil, der Tragriemen, Cig., Jan., Dol., Notr., Tolm.-Štrek. (LjZv.); — 2) der Hosenträger, Ip.-Svet. (Rok.).

opȓtnik, m. der Rückenkorb, Svet. (Rok.), Štrek. (Goriš.).

orȃł, f. 1) das Pflügen, Cig., Bes.; — 2) das Ackerland, C., Svet. (Rok.); prišel sem z orali, C.; — 3) das Joch, Cig., Jan., Levst. (Nauk), DZ.; kakšna o. zemlje, etwa ein Joch Land, Levst. (Močv.).

ǫ́rẹžnik, m. ein Schneidemesser mit zwei Handhaben, Mur., Cig., Met.; das Reifmesser, Cig.; = rezilnik, Svet. (Rok.).

osę́kəł 2., -kla, adj. trocken: osekli žganci, Svet. (Rok.); osekla pot, Z.; — prim. 2. osekniti.

osę́kniti 2., -sę̑knem, vb. pf. trocken werden, Z.; po dežju je hitro oseknilo, Svet. (Rok.), BlKr.; — prim. stsl. osęknąti, vertrocknen.

osobẹ́njski, adj. Inwohner-, Svet. (Rok.).

osobẹ́njščina, f. = osebenjščina, osobenjstvo, C., Svet. (Rok.).

ostȃja, f. 1) das Bleiben, der Aufenthalt, Jan., C., M.; — die Einkehr, Cig., Jan.; die Unterkunft, die Herberge, Cig., Jan., Šol., DZ.; — 2) das Einkehrhaus, das Absteigequartier, Cig.; — 3) das Übrigbleiben: tega je na ostajo, das ist im Überfluss vorhanden, Svet. (Rok.).

ostrẹ́zati, -am, vb. impf. herumspähen, tudi: zwecklos herumgaffen, herumlungern, Svet. (Rok.).

ostrẹ́zovati, -ujem, vb. impf. = ostrezati, Svet. (Rok.).

osúpəł, -pła, adj. erstaunt, überrascht, bestürzt, nk.; osuplo koga pogledati, Svet. (Rok.); ves osupel, Erj. (Torb.).

osúšən, -šna, adj. etwas dürr oder trocken, Cig., Jan., C., Dalm.; v osušni deželi, Dalm.; osušno meso, leto, osušna jesen, C.; osušno perilo, halb getrocknete Wäsche, Svet. (Rok.).

otọ̑di, adv. jüngst, soeben, Jan., M., Svet. (Rok.), Jurč., Dol.

otọ̑dinji, adj. = otodišnji, Svet. (Rok.).

otọ̑dišnji, adj. was soeben stattfand, Svet. (Rok.).

otrǫ̑bi, m. pl. die Kleien; govoriti kakor bi otrobe vezal, otrobe vezati, unzusammenhängendes Zeug reden, Mur., Cig., nk.; (otrǫ̑bi, f. pl., Valj. [Rad], Svet. [Rok.], LjZv., Dol.).

otŕzniti, otȓznem, vb. pf. ein wenig öffnen: o. vrata, okno, zaveso, C., Svet. (Rok.), (odtrz-) Bes.; — prim. otvrzniti in stsl. otъvrъzati.

ovẹ́dẹti, ovẹ́m, vb. pf. 1) in Erfahrung bringen, erheben, ermitteln, Cig., Jan., Naprej-C., DZ.; mejači so vse čisto ovedeli, Glas.; z navodom o. kaj, Levst. (Nauk); — 2) o. se = zavedeti se, zum Bewusstsein kommen, C.; — precej se bodo ovedeli, sie werden sich sogleich erinnern, Svet. (Rok.); ovedel se je, das Licht ist ihm aufgegangen, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.).

ǫ́za, f. 1) die Schnur, das Band, der Strick, C.; — 2) ozek svet okolo njive, Vas Krn-Erj. (Torb.); — 3) die Haft, Jan.; — pogl. voza.

ozdravník, m. der Arzt, Škrinj.-Valj. (Rad); za svet vprašati ozdravnike, Vod. (Izb. sp.).

ozȋməc, -mca, m. 1) die Winterfrucht: ječmen o., die Wintergerste, Cig.; = šestovrstni ječmen, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.); oves o., der Winterhafer, Cig.; lan o., lan, ki je jeseni vsejan, Lašče-Levst.; der Winterflachs, Cig., Jan., C., Mik., Svet. (Rok.), Notr.; luk o., Mik.; — der Winterapfel, Jan.; ozimci, das Winterobst, Cig.; — 2) das im Winter geborene Junge, C.; pos. jare, ki se je rodilo po zimi, Bolc-Erj. (Torb.).

ožə̀g,** -žgà, m. 1) = palež, smod, die Senge, Jarn., Nov.-C.; — der Getreidebrand, Svet. (Rok.); — 2) ein angebranntes Stück Holz, C.; — 3) der Schürhaken, Cig., Habd., Prip.-Mik.

pȃdež, m. 1) = pad, der Fall: ob enem padežu ponižan do tal, Ravn.; — 2) svet, ki se pogreza, Tolm.; — 3) die Endung, der Casus (gramm.), Mur., Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.), nk.

pámetiti, -im, vb. impf. im Gedächtnisse haben, sich erinnern, sich entsinnen, Cig., Jan., Štrek.; odkar pametim, soweit ich gedenke, Cig.; odkar svet pameti, seit Menschen Gedenken, Cig.; p. kaj, Cig.

pámetovati, -ujem, vb. impf. 1) im Gedächtnis behalten, sich erinnern, gedenken, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; odkar ljudje pametujejo, seit Menschen Gedenken, Zv.; — 2) klug machen, witzigen: to naj vas pametuje, Svet. (Rok.); — 3) vernünfteln, klügeln, Mur., C.; z umom pametuješ, Bas.

pásti, pádem, vb. pf. fallen, stürzen, sinken; padel sem, kakor sem dolg in širok; kakor da bi iz oblakov padel, wie vom Himmel gefallen; nesrečno p., einen unglücklichen Fall thun; (raz) s konja p., vom Pferde stürzen; na kup p., zusammenbrechen, einstürzen; p. na dolnjo vejo = auf den Hund kommen, Cig.; — fallen (im Kriege); umstehen (vom Vieh), Cig.; — v glavo p., einfallen; iz glave mi je padlo, ich habe es vergessen, Cig.; — zufallen: ne ve se, komu bo hiša padla, Svet. (Rok.); — voda je padla, das Wasser ist gefallen; — in einen Zustand gerathen, fallen: v omedlevico p., in Ohnmacht fallen; v sramoto p., Schande einlegen, Cig.

páziti, pȃzim, vb. impf. achtgeben, aufmerksam sein, aufpassen; pazi! pazite! aufgeschaut! p. na kaj, na koga; p. na živino; — p. nad čim, die Aufsicht über etwas haben, Levst. (Nauk); — p. česa, auf etwas achtgeben, Vrt.; p. občinskega prida, die Gemeindeinteressen vertreten, Levst. (Nauk); — p. koga, auf jemanden aufpassen, jemanden beobachten, Svet. (Rok.); pazili so ga mejači, da bi ga kje zasledili, Levst. (Zb. sp.); p. kaj, auf etwas merken, C.; — p. se, sich inacht nehmen, auf seiner Hut sein; p. se česa, Cig. (T.), Vrt., Svet. (Rok.); Preganjanja se pazi in razpora, Str.

péljati, pę́ljem in: peljáti, -ȃm, vb. impf. führen; za roko koga p.; za podpazduho se p., eingehängt gehen, Cig.; — leiten, Cig., Jan.; kamor srce pelje, nach Herzenslust, Jan.; umeti, kako svet pelja, Lebensart verstehen, Jurč.; — mittelst eines Fahrzeuges fortbringen, fahren (trans.); gospodo p. v mesto; (brez objekta): kam pa peljaš? — p. se, mittelst eines Fahrzeuges weiter befördert werden, fahren (intr.); s pošto, po železnici, v ladji, v čolnu se p.; — prim. it. pigliare, nehmen, Mik. (Et.).

pę̑rnat 2., adj. moderig, morsch: pernata drva, Svet. (Rok.).

pę́rniti, pę̑rnem, vb. pf. vermodern, morsch werden: bukov les hitro perne, Svet. (Rok.).

perọ̑, -ę̑sa (tudi: pérọ, -ra), n. 1) die Feder; gosja peresa; pero urezati (za pisanje), die Feder schneiden; p. za klobukom nositi, eine Hutfeder tragen; — jekleno p., die Stahlfeder; — 2) die Spannfeder (in der Uhr, im Schloss u. dgl.); — 3) die Klinge einer Säge, Cig., C.; — 4) der Schlüsselbart, Cig., M., Svet. (Rok.), Savinska dol.; — svedrovo pero, die Bohrerspitze, Cig.; — 5) pl. pera, die Radspeichen, Blc.-C.; — 6) rdeče morsko p., die rothe Seefeder (pennatula rubra), Erj. (Ž.); — 7) das Pflanzenblatt; zeleno pero; Vidino p., der Beifuß (artemisia), Pjk. (Črt.).

pẹšljìv, -íva, adj. leicht ermüdend: pešljiv konj, Z.; — pešljiva noga, t. j. noga, ki začenja pešati, Svet. (Rok.); nogi mu nista bili še čisto nič pešljivi, Jurč.

písankọ, n. neko jabolko, Svet. (Rok.), Brkini, Lašče-Erj. (Torb.).

písmọ, n. 1) die Schrift: klinasto p., die Keilschrift, Jan.; — sveto p., die heilige Schrift; v pismu učeni, die Schriftgelehrten, Trub.; — die Urkunde: ženitvanjsko p., die Ehepacten; pisma delat iti, den Ehecontract abfassen gehen, BlKr.; dolžno pismo, der Schuldbrief; zavezno p., der Revers, Cig.; dopustno p., die Concessionsurkunde, DZ.; stara pisma, alte Urkunden; — das Schreiben, der Brief; voščilno p., das Gratulationsschreiben; trgovska pisma, die Handelscorrespondenz; — 2) der Zeugdruck, das Muster, Cig.; lepega pisma, schön gemustert, Cig. (T.), Svet. (Rok.); ovijače raznega pisma, Vrt.; — 3) zidano znamenje ob cesti, Srpenica pri Bolcu-Erj. (Torb.).

písniti, pȋsnem, vb. pf. = črhniti, mucksen: ne pisniti o kaki reči, Svet. (Rok.); — prim. hs. pisnuti, mucksen; koren: pisk-.

pítən 1., -tna, adj. 1) Trank-: pȋtni dar, das Trankopfer, Dict.-Mik.; zum Trinken dienend, Trink-, Cig., Jan.; pitna posoda, das Trinkgeschirr, Dict.; pitna korita, Levst. (Beč.); — pitni brat = vinski brat, der Trinkbruder, Svet. (Rok.); pitni bratje v mladosti, siromaštva svatje v starosti, Jan. (Slovn.), Vrt.; — 2) trinkbar, Cig., Jan., Cig. (T.), Mik.; pitno vino, ein gut trinkbarer Wein, BlKr., jvzhŠt.

pȋzdarka, f. die Blaumeise (parus caeruleus), Svet. (Rok.); — prim. pizdurka.

pizdočȋvka, f. die Schwanzmeise (parus caudatus), Z.; — die Graumeise, die Sumpfmeise (p. palustris), (pezdečivka) Cig., C., Frey. (F.), Idrija, Ig (Dol.); — die Blaumeise (parus caeruleus), (pizdačivka) Svet. (Rok.).

pláčən 1., -čna, adj. Jammer-, Thränen-: plȃčni svet, plačna dolina, plačna pesem, ogr.-C.

plačeváti, -ȗjem, vb. impf. ad plačati; zahlen, Zahlungen leisten; na obroke p., in Terminen zahlen; za koga p., jemanden freihalten; — bezahlen; dolgove, davke p.; delavce, težake drago p.; — besolden; — entgelten; belohnen: Bog dobro plačuje, hudo kaznuje; tako svet plačuje, so belohnt die Welt, Cig.

pláhniti, plȃhnem, vb. pf. stürzen, hinstürzen, (intr.), C.; od jeze p., vor Zorn auffahren, Svet. (Rok.).

plándovati, -ujem, vb. impf. von der Arbeit ruhen: moj konj že dva dni planduje, BlKr.-Svet. (Rok.); müßig herumstreichen, Z.; sosed po našem planduje (= pase), BlKr.-Let.; — prim. pladnovati.

plánja, f. eine offene, freie Fläche, Cig., Jan.; čistina na gori, rekše svet brez drevja, C., Soča, Trenta-Erj. (Torb.).

planováti, -ȗjem, vb. impf. Senne oder Sennin sein, Jan., Nov., Mik., Svet. (Rok.).

plȃnšar, -rja, m. der Senne, Cig., Jan., Mik., Svet. (Rok.), Vod. (Pes.), Gor.

planšáriti, -ȃrim, vb. impf. Senne o. Sennin sein, Cig., Jan., Svet. (Rok.).

plȃv, m. 1) das Schwimmen: globoki p., der starke Tiefgang eines Schiffes, V.-Cig.; — na plav, wagerecht, Cig.; — golobje prilete s plavom, Trnovo-Erj. (Torb.); — 2) das Holzflößen, Svet. (Rok.); — 3) das Floß, Meg.-Mik., Guts., Hip. (Orb.), Cig. (T.), C., DZ., nk.; — die kastenartige, schwimmende Flachsröste, C.

plavútina, f. = plavotina, das Angeschwemmte, Cig., Svet. (Rok.).

plẹ̑n 2., m. 1) die Ergiebigkeit, Cig., C., Svet. (Rok.); žito nema plena, das Getreide schüttet nicht, Lašče, Goriš.-Erj. (Torb.); — 2) das Mutterkorn, Dol.-Cig., Jan.

plẹ́na 1., f. 1) der Bruch, die Scharte, der Schiefer (z. B. vom Eisen), Cig., Svet. (Rok.); die Straube an eisernen Werkzeugen, Cig. (T.); "kadar se železo ali jeklo v tenkih platničicah ali kožicah lupi, vele, da ima plene", Lašče-Erj. (Torb.); — zvon je imel pleno, zato ni dobro pel, Gor.-Levst. (Rok.); — 2) eine dünne Platte: vapnenec se lomi na plene, Erj. (Min.); kamenje se lomi po plenah, Štrek., Gorjansko (Kras)-Erj. (Torb.); glinasta p., der Thonschiefer, C.; — die Eisenschlacke, Z.; — 3) die Glasblase, V.-Cig.; — 4) eine Lage Holz, M., Z.; — eine Reihe Schindel, Stroh oder Ziegel am Dache, Z., C., Poh.; streha v dve pleni, iz klanih smrekovih deska, Glas.; — 5) das Schindeldach, Rez.-Baud.; — streha na stebrih brez sten, Vrsno (Tolm.)-Erj. (Torb.).

plẹnìv, -íva, adj. schieferig: plenivo železo, Cig., C., Svet. (Rok.), Lašče, Prim.-Erj. (Torb.), Dol., Št.; pleniva kosa, Dol.; pleniva desetica nima cvenka, Dol.; p. kamen, pleniva posoda, C.; p. zob (kateri se rad krši), Notr.; — blätterig, Erj. (Min.).

plítəv, -tva, adj. nicht tief, seicht; plitva voda; na plitvem obtičati, stranden, DZkr.; plitva skleda, eine flache Schüssel; plitvo orati, flach ackern; — plitvo kosilce, ein schmales Essen, Svet. (Rok.); — (pren.) seicht, oberflächlich, Cig., nk.; plitva glava, Cig.; plitva pamet, C.

pljəvẹ́ti, -í, vb. impf. pljevi mi, es ist mir brecherlich, Cig., C., M.; po hruškah človeku rado pljevi, t. j. sline se mu nabirajo, in plivko mu je po ustih, Notr.; tudi: pljevi se mi, Svet. (Rok.).

pò, I. adv. v distributivnem pomenu: zu, je; učenci so se po dva in dva razšli, Ravn.-Mik.; po eden, einzeln; določila, po kolikšne naj bodo globe, Bestimmungen über die Höhe der Geldstrafen in jedem einzelnen Falle, DZ.; po štiri dni ga ni bilo domov; po cele tedne, wochenlang; po cele noči pijančevati; po ves dan, ganze Tage lang, Zv.; po malo dajati, sparsam geben, Cig.; — II. praep. A) c. acc. 1) v krajnem pomenu, (kakor z mestnikom): hodil je po sredo (= po sredi) Samarije, Krelj; po obadva pota so za Kristusom šli, Krelj; po nekatere kraje, in manchen Gegenden, Vrt.; po razna mesta, an verschiedenen Stellen, Levst. (M.); po nekatera mesta še sneg leži, Lašče-Levst. (Rok.); — po tri pote = na trojen način, Krelj; — 2) v časnem pomenu: po vse leto, das ganze Jahr hindurch, Levst. (Močv.); Od divnega srce mi hrepenenja Gorelo po vse dni je in noči, Levst. (Zb. sp.); — 3) = do: po tada = do sih mal, Ben.-Mik.; — 4) kaže razlog: po kaj (pokaj), warum? wozu? — 5) stvar, zarad katere se vrši kako premikanje: um (zu holen); iti po koga ali kaj, jemanden, etwas holen; poslati po koga, po kaj, jemanden, etwas holen lassen; Po-me je prišel povodnji mož, Npes.-K.; grem po piti, ich gehe einen Trank holen, Cig.; s partitivnim rodilnikom namesto tožilnika: iti po vina, po kruha; — 6) način: Po bliskovo mu sablja gre, wie der Blitz zuckt sein Schwert, Npes.-Mik.; po gospodsko se nositi, sich civil kleiden; po domače, nach Hausbrauch, familiär; po domače povedati, in populärer Weise sich ausdrücken; = vulgo: Andrej Petrič, po domače Hrvat; po božje častiti, göttliche Ehren erweisen, Vrt.; po očetovsko (väterlich) skrbeti za koga; po naše, nach unserer Weise, in unserer Sprache; vsak po svoje, jeder in seiner Weise; po tatinsko, nach Art der Diebe; po pasje, nach Art der Hunde; po viteško, nach Ritterart; po borsno, börsenmäßig, DZ.; po vse = po vsem, gänzlich, C., nk.; po slovensko, po francosko govoriti, znati, slovenisch, französisch sprechen; kako se to reče po nemško? wie heißt dies deutsch? (manj pravilno: po nemški, po slovenski, Mik. (V. Gr. IV. 158.)); — po vredno, in würdiger Weise, Burg.; po čisto, gänzlich, Nov.; — B) c. loc. kaže 1) prostor, po katerem (ne na enem, ampak na več mestih) se vrši kako dejanje ali kaj biva: po jezeru plavati; po ulicah skakati; po gorah je še mnogo snega; po suhem in po morju, zu Wasser und zu Lande; po kmetih, auf dem Lande (an verschiedenen Orten); po vsem križanem svetu, in der ganzen christlichen Welt, Cig., Jan.; po temi hoditi, in der Finsternis herumgehen; po dežju (im Regen) brez dežnika hoditi; vino po pipi, voda po žlebu teče, der Wein fließt durch den Hahn, das Wasser in der Rinne hin; — s prislovom: po nekod, in einigen Gegenden; — 2) od dejanja prizadeti del; auf; po glavi koga udariti; po prsih se tolči; — 3) čas, v katerem se kaj godi: po dnevi, po noči, bei Tage, bei Nacht; po zimi, po leti, im Winter, im Sommer; tudi v distributivnem pomenu, kakor "ob": po petkih, po nedeljah, an Freitagen, an Sonntagen; — 4) primernost: nach, gemäß; po Bogu živeti, Ravn.-Mik.; po očetu se je zvrgel, er ist dem Vater nachgerathen, Met.-Mik.; — po postavah; po povelju; po navadi; po moji pameti, nach meinem Ermessen; po mojih mislih, nach meiner Ansicht; po črki, buchstäblich; po rodu, der Abstammung nach; vsi so po enem kopitu, sie sind alle nach einem Leisten; po okoliščinah, je nach den Umständen; po delu zaslužek, wie die Arbeit, so der Lohn, Cig.; po volji, po godu biti, nach Wunsch, genehm sein; to ni po pravici, das ist ungerecht; po pravici, von rechtswegen; po resnici povedati kaj, etwas der Wahrheit gemäß mittheilen; po dobi, chronologisch, Cig. (T.); po vrsti, der Reihe nach; po primeri, verhältnismäßig; po tem takem, demgemäß; — 5) to, glede na kar je kaj rečeno, in Bezug, nach; po imenu, po obrazu poznati, dem Namen nach, vom Ansehen kennen; po duhu in telesu zdrav; samo po sebi, an und für sich; — 6) način: po koncu, aufrecht; po strani, schief: klobuk po strani nositi; po strani koga gledati; po vrhu, obendrein; po dolgem, der Länge nach; po vsem dolzem svojega života pala je na tla (so lang sie war), Jurč.; po zlu deti, zugrunde richten, Habd.-Mik.; po zlu iti, zugrunde gehen, C., DZ., nk.; po dolgu imeti, schulden, C.; po krivem prisegati, falsch schwören; po nedolžnem, unschuldigerweise; po gostem, häufig; po malem, kleinweise; po vsem, ganz; po nikakem, ganz u. gar nicht; po nemarnem, aus Nachlässigkeit; po sili vzeti, mit Gewalt nehmen; po imenu poklicati, beim Namen rufen; — po ceni, wohlfeil; po vsaki, nobeni ceni, um jeden, keinen Preis; — 7) sredstvo: po človeških rokah narejeni maliki, durch Menschenhände gebildete Götzen, Ravn.-Mik.; drevo se po sadu (an der Frucht) spoznava; po prstih hoditi, auf den Zehen einhergehen; hoditi po palici = ob palici, am Stocke gehen, jvzhŠt.; po hlapcih zvedeti, durch die Knechte erfahren; po hlapcu kaj poslati; po pošti poslati; po božji milosti, von Gottes Gnaden; po naključju, durch Zufall; po nesreči, durch Unglück; — 8) distributivni pomen: zu; po čem? zu welchem Preise? wie theuer? po krajcarju, zu einem Kreuzer; knjige so po goldinarju; po žlici, löffelweise, Met.-Mik.; po kapljah, tropfenweise; po malem, kleinweise; blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja, Npreg.-Met.-Mik.; po hipih, zeitweise, Blc.-C.; po paru, paarweise, Met.; po kosu, stückweise, Met.; — 9) to, za čimer je obrnjeno dejanje: nach; po svojih opravkih hoditi, seinen Geschäften nachgehen; po tem poslu ne boste nič več tod hodili, Svet. (Rok.); ti po sebi glej! schau du auf dich! Z.; po drugih se ozirati, sich nach anderen umsehen; po kom povpraševati; komu po življenju streči; — 10) čas ali dogodek, po katerem se kaj godi: nach; po novem letu; po praznikih; po smrti; kruh po peki, frisches Brot, srajca po perilu, frisches Hemd, Met.-Mik.; po šestih dneh, nach sechs Tagen, po petih, nach fünf Uhr; po polnoči, nach Mitternacht; po vsem tem, obendrein; — po zdaj (sedaj), künftighin, nk.; — po meni je, es ist aus mit mir; po vas je, um euch ist es geschehen, Ravn.-Mik.; — 11) izvor, vzrok: nach; po stricu podedovati kaj; — po hruškah dišati; — 12) razlog kakemu dejanju ali dušnemu stanju: nach, um; Rahel se plače po svojih otrocih, Trub.; zdihovati, hrepeneti, jokati se, žalovati po kom, po čem; toži se mi po očetu, po domu; — III. praef. A) adv. pred prilogi v pomanjševalnem pomenu (poredkoma): počrn, schwärzlich, Guts.; — B) z glagoli znači 1) o raznih časih in na raznih mestih vršeče se dejanje: polegati (= zdaj tu zdaj tam se uleči), posedati, postavati, postajati, pohajati, popijati, potepati se; — 2) da se dejanje na raznih objektih ali od raznih subjektov vrši: podaviti (= vse, drugega za drugim, zadaviti), poklati, poloviti, pomoriti, pomreti, (vsi, drug za drugim, so pomrli); pospati; — 3) da se dejanje ponavlja: pocvitovati, Nachblüten treiben; pobrusiti, nachschärfen; popraviti, nachbessern; — 4) pomanjševanje dejanja, t. j. omejevanje glede na čas ali prostor: poklečati, eine kurze Zeit, einwenig knien; poplesati, postati, (postoj! bleibe einen Augenblick stehen!), posedeti, podirjati; pomekniti; — 5) dela iz neprehajalnega prehajalen glagol ali glagolu objekt izpreminja: posedeti (travo), durch Sitzen das Gras niederdrücken; pohoditi (cvetlice); popisati (kos papirja, list); politi (koga); pogovoriti se; — 6) dela iz nedovršnega dovršen glagol: pojesti, pozebsti, posloveniti; — pojdem, ich werde gehen; tako tudi: poletim, ponesem, popeljem itd.; (prim. Mik. (V. Gr. IV. 227.)).

pobəckáti, -ȃm, vb. pf. ein wenig stochern; — p. koga, jemanden anspornen, Svet. (Rok.).

počepȋn, m. 1) der Hocker, Z.; — 2) p. je fižol, ki nizko raste, Svet. (Rok.).

pǫ́dati 2., pǫ̑dam, vb. impf. den Boden legen, bodnen, Svet. (Rok.).

podkadíti, -ím, vb. pf. unterräuchern; — podkadilo se mu je (pod nos), es hat ihn verdrossen, Svet. (Rok.).

pódlan, m. = jesenski lan, Svet. (Rok.).

podlẹ́tən, -tna, adj. minderjährig, Mur., vzhŠt.-C., Svet. (Rok.).

podoblačȋłnica, f. das weibliche Unterkleid, Svet. (Rok.).

podoblẹ́či, -lẹ́čem, vb. pf. p. kaj, etwas darunter anziehen, Svet. (Rok.).

podpȋrati, -am, vb. impf. ad podpreti; unterstemmen, stützen; z nosom svet p., (šaljivo o mrtvecu v grobu ležečem); — unterstützen, an die Hand gehen, fördern; p. dijake; p. prošnjo, eine Bitte befürworten.

podplúti, (-plóvem), -plújem, vb. pf. unterlaufen (v. Blut), Ravn.-M.; kri podpluje, Mik.; = podpluje, Savinska dol.; ako se kdo uščane, podpluje, Podkrnci-Erj. (Torb.); — podpluta kri, Cig., Mik.; — podplut, mit Blut unterlaufen, Jan., Svet. (Rok.), Gor.; podplute oči, Zv.

podsȃd, f. 1) bei Zimmerleuten der unterste Balken, die Sohle, V.-Cig.; — 2) das Pflughaupt, V.-Cig., Svet. (Rok.); železna podsad pri železnem oralu, Nov.

podsǫ̑v, f. = podsad, das Pflughaupt, Svet. (Rok.).

podstrȃžnica, f. 1) der Baum, auf dem das Dach anliegt, Z.; — 2) das Dachstübchen, Svet. (Rok.).

podsvẹ́tovati, -ujem, vb. pf. p. koga, jemanden berathen, ihm einen Rath geben, Svet. (Rok.).

podukúriti, -im, vb. pf. unterheizen, Svet. (Rok.).

podùst, -ȋ, f. eine Art Weißfisch, Svet. (Rok.), Dol.; — der Näsling (chondrostoma nasus), Kostanjevica-Erj. (Torb.); (tudi: die Barbe cyprinus barbus, Cig.).

podvízati, -zam, -žem, vb. impf. 1) heben: pete p., die Fersen schwingen, Šol.; — 2) schneller austreten, eilen, Z., Svet. (Rok.); stanovitno naprej podvizajo, sie rücken beständig vor, Hip. (Orb.); teci, podvizaj svojemu prijatelju na pomoč, Jsvkr.; p. za kom, jemandem nacheilen, C.; sich beeilen, Cig.; podvizaj! mache schnell! Cig.; — 3) beschleunigen: p. kaj, C., Svet. (Rok.); p. večerjo, Erj. (Izb. sp.); — p. se, sich beeilen; on se je podvizal in hitel, Krelj; — 4) aneifern: eden druzega so podvizali, Jsvkr.; podvizalo me je samo to delo, da sem prijel za pero, Levst. (Zb. sp.).

podzę̑məljski, adj. unter der Erde befindlich, unterirdisch; p. sadeži, die Unterfrüchte, Cig.; p. svet, die Unterwelt, Cig., Jan.

poglavȋt, adj. 1) Haupt-, Cig. (T.); na vse poglavite praznike, Krelj; poglavita reč, Trub.; poglavito mesto, die Hauptstadt, Meg., prisega iz 17. stol.-Let.; poglaviti dedič, der Universalerbe, Dol.-Svet. (Rok.); — hauptsächlich, Cig. (T.); — 2) angesehen, vornehm, Meg.; p. mož, Dalm.; poglaviti ljudje, Dict.

pogǫ́dati se, -am se, vb. pf. = pogoditi se, Svet. (Rok.).

pogòn, -gǫ́na, m. 1) die Verfolgung, Vrt.; der Streifzug, DZ.; p. dvigniti, Streifungen einleiten, Levst. (Nauk); — 2) der Schwung, Jan.; — der Antrieb, der Impuls, Cig., Jan.; on mu je dal pogon, da je to storil; to je bil tvoj pogon, da se je to zgodilo (du warst die Veranlassung dazu), Dol.-Svet. (Rok.); die Anreizung, Cig. (T.); — der Instinct, Cig., Jan.; spolni p., der Geschlechtstrieb, DZ.; — tudi: pogọ̑n, Svet. (Rok.); — 3) der Schub der Zähne, das Zahnen, V.-Cig.; — 4) der Schössling an einer Pflanze, Cig.; — 5) das Holz, worauf der Böttcher schlägt, die Reife damit anzutreiben, das Binderschlaghölzchen, der Bindertriebel, Cig., C., Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.); — 6) drog, s katerim se poganjajo ribe v mrežo, Polj.; — 7) pastir na planini, ki poganja ovce v molžo, Plužna pri Bolcu-Erj. (Torb.); kozarji in planinski pogoni, Slovan.

pogonìč, -níča, m. der Viehtreiber, Svet. (Rok.), Vrt.; pos. črednikov pomočnik, Notr.; (pogonjič, Levst. [Nauk]).

pogonobíti, -ím, vb. pf. vernichten, zerstören, verwüsten, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., Vrtov. (Sh. g.), Svet. (Rok.).

pogȗba, f. 1) das Verderben, der Untergang; — 2) der Verlust, der Schade, C.; na pogubi bom, ich werde einen Verlust haben, Svet. (Rok.).

pohȃba, f. die Missgestaltung am menschlichen Körper: kuta bi pokrila te pohabe, Jurč.; — učena p., eine gelehrte Verhunzung, Levst. (LjZv.); = pohabljen človek, pokveka: ti pohaba, ti! Svet. (Rok.); pohaba in krivenča, Levst. (Zb. sp.).

pohóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) im Gehen auf etwas treten, niedertreten, zusammentreten; p. rastlino, otroka, Mik., jvzhŠt.; travo p., vse je pohojeno po vrtu, jvzhŠt.; — 2) ein wenig gehen: pohodi po vrtu! Cig.; — 3) mit Gehen zubringen: celo uro sem pohodil, Svet. (Rok.); — 4) besuchen: p. koga, C., nk.; — heimsuchen, C.

pohudíti, -ím, vb. pf. verschlimmern: p. bolezen, Svet. (Rok.).

pohvalè, -ę́ta, m. der Prahlhans, Svet. (Rok.).

pojȃt, f. = 1. pojata, Svet. (Rok.).

pojẹ̀d, -jẹ́da, m. 1) ein essgieriger Mensch, Bes.; — 2) = pojedina, Svet. (Rok.).

pokàz, -káza, m. das Zeigen: p. s prstom, der Fingerzeig, Cig.; na pokaze govoriti, durch Zeichen sich verständigen (o gluhonemih), Svet. (Rok.); — der Vorweis, die Präsentation, Cig., C.; — na pokaz, zur Ansicht, als Probe, Cig.; blago na p., Warenproben, DZ.; menjica na p., ein Wechsel à vista, der Sichtwechsel, Cig.

polastína, f. die Waldservitut, tudi: die Waldservitutgebür, Svet. (Rok.).

polastȋnəc, -nca, m. der Waldservitutberechtigte, Svet. (Rok.).

połdrȗžina, f. vino na poldružino dati, für eine Maßeinheit Wein anderthalb Maßeinheiten als Rückerstattung verlangen, Svet. (Rok.).

polę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) nach einander sich niederlegen, sich lagern; koze so polegle na planem, die Ziegen lagerten im Freien, Cig.; čreda je okoli njega polegla, Ravn.; — žito je poleglo, das Getreide hat sich gelagert oder gelegt (infolge der Schwere der Ähren, oder des Regens u. dgl.); poleglo žito, Cig.; lan poleže na njivi; — p. se, sich legen, sich sacken: jed se poleže v želodcu, Cig.; — 2) sich legend niederdrücken, Dol.; okoli nas so bili poseli ali polegli trato kmetje, Jurč.; — 3) gebären (vom Vieh), Junge werfen, Mur., V.-Cig., Svet. (Rok.), vzhŠt.; vsa čreda je polegla, Cig.; vsa drobnica je pasaste mladiče polegla, Ravn.; svinja je dvanajst prascev polegla, LjZv.; p. se, geworfen werden, Svet. (Rok.); (redko kedaj o človeku: p. otroka, Z., C.); — 4) nachlassen, Jan.; veter je polegel, Cig.; — tudi p. se: morje se je poleglo, das Meer hat aufgehört zu toben, Cig.; valovi so se polegli, C.; tukaj se imajo tvoji valovi poleči, Dalm.

políca 1., f. 1) ein horizontal irgendwo (z. B. an der Wand) angebrachtes Brett, um etwas darauf zu stellen; p. za kuhinjsko pripravo, za bukve; — p. pod oknom, das Fensterbrett; — der Vorsprung des Bienenstockes, Cig.; — das Pflugspannbrett, das Holz, woran die Pflugräder laufen, und worauf der vordere Theil des Grendels ruht, Cig.; — das Querholz an der Egge, Cig., Svet. (Rok.); — das Gesims, Cig., Jan., Mik.; — die Schwinge beim Wagen, Mik.; — das Streichbrett am Pfluge, pri Fari-Štrek. (LjZv.); — die Tragleiste an der Haspel, V.-Cig.; — der Flügel oder Schaft am Webestuhl, Bolc-Erj. (Torb.); — das Holz, das in der Mühle den Triebstock hält, Z., jvzhŠt.; — 2) = pola, die einfache Breite der in einen Ballen zusammengelegten Leinwand, C.; — 3) eine niedere, ebene Fläche, C.

pològ, -lǫ́ga, m. 1) der Erlag, Cig., Jan., DZ.; — das Depositum, Cig., Jan., C.; — 2) pólog, -lǫ́ga, das Ei, das im Neste der Henne gelassen wird, C., Štrek., Malhinje (Kras)-Erj. (Torb.), C.; — 3) raven ali nekoliko viseč svet, Podkrnci-Erj. (Torb.); — das Kesselthal, Cig., Jan., C., Tolm.-Mik.

polòt, -lǫ́ta, m. das Unterfangen, das Unternehmen, Cig., Svet. (Rok.); — die Handanlegung, das Attentat, Cig., DZ.

polotílọ, n. das Unternehmen, Svet. (Rok.).

polǫ̑tnja, f. das Unternehmen, Svet. (Rok.).

polǫ́vən, -vna, adj. halb: polovna obrta, eine halbe Drehung, Telov.; polovna obleka, die unvollständige Kleidung (des gemeinen Mannes an Werktagen), Svet. (Rok.); poloven les, einmal gespaltener Baum, das Halbholz, Notr.

pomẹ̀n, -mẹ́na, m. 1) die Bedeutung; p. podkladati, einen Sinn, eine Bedeutung unterlegen, Cig. (T.); najširši pomen, die weiteste Bedeutung, Cig.; — 2) pọ̑mẹn: na p. dati, erinnern, Z.; na p. dati komu, jemandem zu verstehen geben, LjZv.; jemanden aufmerksam machen, Gor.-Svet. (Rok.); na p. imeti kaj: einer Sache gedenken: imejte na pomen ("pumen") moje besede, Ev. (Rok.).

pomẹ̑nək, -nka, m. 1) das Gespräch; p. začeti, sich in ein Gespräch einlassen, Cig.; kakšne pomenke imata med seboj? was für Gespräche führet ihr mit einander? drugih pomenkov ni imel z nikomer, LjZv.; zbirali so se gospoda na vesel pomenek, LjZv.; zasukati p., dem Gespräch eine andere Wendung geben, DSv.; — die Unterredung, C.; die Besprechung, Cig., Jan., Svet. (Rok.); die Conferenz, DZ.; — 2) die Erwähnung, C., Mik.; — 3) = pomen 1), die Bedeutung, Cig., Jan., Vod. (Izb. sp.); to nema pomenka, Svet. (Rok.); — die Vorbedeutung, Rog.-Valj. (Rad).

pomẹ́niti, -im, I. vb. impf. 1) bedeuten; kaj pomeni ta beseda? kaj to pomeni? was will das heißen? to pomeni dež, dolgo zimo, das bedeutet Regen, einen langen Winter; — 2) andeuten: kaj on s temi besedami pomeni? Krelj; kaj s tem pomeniš? Dalm.; pomenjen, vorgebildet, Trub.; — p. na kaj, auf etwas hindeuten, Krelj; — II. vb. pf. 1) vermeinen, Svet. (Rok.); p. komu kaj, C.; — 2) p. se, sich besprechen, sich verabreden; p. se s kom, med seboj.

pọ̑mljiv, adj. eingedenk, Mur., Cig., Svet. (Rok.); deželna gospoda, pomljivi svojega visokega poklica, oklic iz l. 1809.-LjZv. VI. 221; p. prejetih dobrot, Met.-Mik.; — aufmerksam, Cig., C.; — nam. pomnljiv.

pọ́mnẹti,* pọ̑mnim, vb. impf. nicht vergessen haben, sich auf etwas besinnen können; sich erinnern, gedenken; p. kaj, koga; on me še bode pomnel, er wird an mich noch denken; to še dobro pomnim; tvojega deda še dobro pomnim; vse žive dni bom to pomnel, Zeit meines Lebens werde ich das nicht vergessen, Cig.; pomni to! merke dir das! Cig.; odkar ljudje pomnijo, odkar svet pomni, seit Menschen Gedenken, Cig., Jan.; (nav. se piše in govori pomniti, toda prim. Levst.-LjZv. I. 212.; — na vzhodu "puniti", Mik. [Et.]).

poníčən, adj. sanft sich abdachend, Svet. (Rok.).

poníkniti, -nȋknem, vb. pf. 1) sich beugen, sich neigen, Svet. (Rok.); = p. se, sich bücken, sich ducken, C., BlKr.; — poniknjena glava, SlN.; — 2) versinken, Jan.; vsejano žitno zrnce v zemljo ponikne, Vrt.; — sich in den Erdboden verlieren: potok, reka ponikne, C., Mik., Navr. (Let.); — p. se, sich senken, C.; tla so se poniknila, Rut. (Zg. Tolm.).

ponósiti, -nǫ́sim, vb. pf. 1) (ein Kleid) abtragen; ponošena obleka; — 2) = oponositi, verweisen, zum Vorwurf machen, Met.; — 3) p. se, sich brüsten, M.; p. se s čim, Svet. (Rok.).

popójti, -pǫ́jdem, vb. pf. sich auf den Weg machen, ausgehen; popošel sem ob deseti uri, BlKr.; ko sem bila popošla, als ich auf dem Wege war, Svet. (Rok.).

popraševáti, -ȗjem, vb. impf. ad poprašati; fragen, herumfragen, sich erkundigen; p. po kom, čem, nachfragen; po tem blagu zelo poprašujejo, es ist viel Nachfrage um diese Ware; befragen, ausforschen; p. koga za kaj; p. za svet, um Rath fragen; p. zastran česa, Kundschaft einziehen von einer Sache, Cig.

póprc, m. 1) ein Pfefferkorn, Valj. (Rad); — 2) ein Pflaumenmus, der Zwetschkenpfeffer, M., Svet. (Rok.).

popríčati, -prȋčam, vb. pf. Zeugenschaft abgeben, Svet. (Rok.); p. kaj, durch Zeugenaussagen, bekräftigen, jvzhŠt.

poračúniti, -ȗnim, vb. pf. die Abrechnung vornehmen, abrechnen: p. s kom, Cig.; = p. se, Svet. (Rok.).

porę́dən, -dna, adj. 1) ordentlich, Mur., C., vzhŠt.; v poredni "gmajni", in einer ordentlichen Gemeinde, Dalm.; — ordnungsliebend, gut, C.; ehrbar, Jarn.; — 2) ansehnlich: ziemlich groß; poredna vojska, ogr.-C.; poredno, viel: p. ljudstva, ogr.-C.; — angesehen: visoki in poredni ljudje, Slom.; najporedniši rod, Dalm.; — 3) muthwillig, boshaft; poredni otroci; ušla mi je kaka poredna in nespametna, es entschlüpfte mir irgend eine boshafte oder thörichte Bemerkung, LjZv.; — 4) p. kruh, schlechtes Brot, C.; poreden plašč, ein schlechter Mantel, poredne bukve, ein schlechtes Buch, Jap. (Prid.); dati nekaj boljšega za poredno, Jap. (Sv. p.); p. pot, ein schlechter Weg, Svet. (Rok.).

porokováti, -ȗjem, vb. impf. bürgen, haften, Jan., SlN.-C., DZ., Svet. (Rok.).

posę̑bən, -bna, adj. besonder(er); posebne sobe; p. otrok, ein Seitenkind, Z.; imam čas za posebno (zu eigenem Gebrauch), Svet. (Rok.); von besonderer Beschaffenheit, nicht gewöhnlich; če ne bo kaj posebnega, ne bom prišel; to so posebne hruške; neko posebno vino; ta reč se reže s posebnimi noži; — posebno, besonders, insbesondere, vornehmlich; in besonderem Grade; deček je priden, posebno, kadar spi; prišel sem posebno zarad tebe; — posebno lep; — sonderbar, eigenthümlich.

posę́zən, -zna, adj. habgierig, Svet. (Rok.); — usurpatorisch, Cig. (T.).

poslúšati, -am, vb. impf. 1) anhören: zvesto p., aufmerksam anhören; pridigo p.; poslušaj me! höre mich an! p. česa: p. človeških basni, Krelj; p. petja, Vrt.; — horchen; pri vratih p.; — 2) Folge leisten; zakaj sem te poslušal! Cig., vzhŠt.; poslušaj me! folge mir! Jan.; ne posluša me, er hört nicht auf meine Worte, Cig.; dober svet posluša, es lässt sich mit ihm reden, Cig.; p. česa: p. sveta, Vrt.; kdor ne posluša, naj izkuša, wer nicht hören will, muss fühlen, Z.

posníti se, -snídem se, vb. pf. posnide se, es reicht aus, es geht aus, Gor.-Svet. (Rok.).

posodník, m. der Darleiher, der Gläubiger, Cig., C., Svet. (Rok.); p. je imel dva dolžnika, kajk.-Valj. (Rad).

posovrážiti se, -vrȃžim se, vb. pf. sich verfeinden, Svet. (Rok.).

postrgȃvčək, -čka, m. = postružek, Svet. (Rok.).

posȗk, m. das Herumdrehen; to bo še posuk, da wird es noch eine Rauferei abgeben, Svet. (Rok.).

posvẹ́tovati, -ujem, I. vb. pf. einen Rath geben, berathen: p. koga, Svet. (Rok.), Gor.; — II. p. se, vb. impf. (pf.) sich berathen, eine Berathung abhalten; p. se s kom o čem ali zastran česa.

pošę̑tovati, -ujem, vb. impf. durch Abschreiten messen: njivo p., Svet. (Rok.).

potẹpávən, -vna, adj. kdor se rad potepa, Svet. (Rok.).

potę̑za, f. 1) die Linie, Cig., Jan., nk.; carinska p., die Zollinie, DZ.; — poteze na licu, C., nk.; — die Trace, DZ.; — 2) vinska bolezen: vino je na potezi = vleče se, der Wein ist zähe, Cig., Krško (Dol.)-Erj. (Torb.); — 3) die Vagabundin, Svet. (Rok.).

potrẹbováti, -ȗjem, vb. impf. 1) nöthig haben, bedürfen, brauchen; pomoči p.; potrebujem tvojega krsta, Ravn.-Mik.; kaj (česa) potrebuješ? koliko potrebuješ? vse, kar (česar) potrebujem; — 2) verlangen, fordern: p. od koga s kapitalom tudi obresti, Brdo (Gor.)-Svet. (Rok.); dolžnost od nas potrebuje, C.

potrǫ̑šək, -ška, m. der Verbrauch, die Consumtion, Mur., Cig. (T.); imam mleka dosti za svoj potrošek, Svet. (Rok.); — der Aufwand, die Auslage, Dict., Cig., Jan.; državni p., der Staatsaufwand, DZ.; potroški, die Unkosten, Mur., Cig., Jan.; die Ausgaben, Erj. (Izb. sp.).

potrǫ́šən, -šna, adj. 1) Verbrauchs-: potrǫ̑šni davek, die Verbrauchssteuer, die Consumabgabe, DZ., DZkr.; potrošno blago, Consumtionsartikel, Cig. (T.); potrošno društvo, der Consumverein, DZ.; — 2) = kdor mnogo troši, Svet. (Rok.); — 3) kostspielig, mit Kosten verbunden, Cig., Jan.; potrošno, verschwenderisch, C.

potrǫ́šnost, f. 1) die Neigung zur Verschwendung, Svet. (Rok.); — 2) die Kostspieligkeit, Cig.

potrȗpčən, -čna, adj. kdor veliko pojẹ́ ("potrupa"), Svet. (Rok.).

poumẹ́ti, -mẹ̑jem, vb. pf. verstehen: to sem jaz tako poumela, Svet. (Rok.); — p. se, sich verständigen: p. se s kom, C., Z.

Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar