boljševík -a m (ī) 1. v začetku 20. stoletja pripadnik levega krila Ruske socialnodemokratske delavske stranke ali član Ruske socialnodemokratske delavske stranke (boljševikov): Leninove pristaše so začeli imenovati boljševike, njegove nasprotnike pa menjševike // ekspr. komunist sploh: slovenski boljševiki 2. ekspr., za nasprotnike komunizma brezverec, upornik: pusti jih, to so sami boljševiki
čêpoven -vna -o prid. (é)
elektr. nanašajoč se na čep čêpa 2: čepovni upornik; čepovno pretikalo pretikalo, ki se preklaplja s čepi
insurgènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž. upornik, vstajnik: bojeval se je na strani insurgentov
krúc -a m (ȗ)
1. v madžarskem okolju, nekdaj kmečki upornik: odločne zahteve krucev
2. nar. vzhodno sposoben, podjeten človek: bil je res pravi kruc
kúrdski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na Kurde: kurdski jezik; kurdski upornik, voditelj; kurdska manjšina
nèkonformíst -a m (ȅ-ȋ)
knjiž. kdor odklanja družbene ali skupinske norme in jih ne upošteva kljub osebnim težavam, škodi: bil je upornik in nekonformist
pámtivék -a m (ȃ-ẹ̑)
ekspr., v prislovni rabi, v zvezi od pamtiveka od zdavnaj, zelo dolgo: to je znano že od pamtiveka; lev velja že od pamtiveka za kralja živali / to je njena last od pamtiveka; biti od pamtiveka upornik
presnováti -snújem dov., presnovál (á ú) knjiž. preoblikovati, preurediti: presnovati pravila, predpise
● knjiž. presnoval se je v upornika postal je upornik
prevrátnež -a m (ȃ) ekspr. prevratnik: to je upornik in prevratnež / mladi prevratneži
púntar -ja m (ū)
(kmečki) upornik: puntarji so bili dobro oboroženi / ekspr. med fanti iz našega razreda je on največji puntar / kmečki puntarji
rebél -a m (ẹ̑) knjiž. upornik: kdor ne izpolnjuje ukazov, je rebel;
kaznovati rebele / vse življenje je bil rebel
rebelánt -a m (ā á) zastar. upornik: pobiti, zapreti rebelante
svobodoljúb -a m (ȗ)
knjiž. svobodoljuben človek: biti upornik in velik svobodoljub
talibánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na talibane: talibanski režim; talibanski upornik, voditelj; talibanska enota, milica, vojska; talibanska oblast, vlada; talibansko gibanje
talíbski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na talibe: talibski napadi; talibski režim; talibski upornik; talibsko gibanje
upórnik -a m (ọ̑)
1. kdor sodeluje v uporu: uporniki nadzorujejo del ozemlja; pošiljati upornikom orožje; kaznovati, pobiti, zajeti upornike; podpirati upornike; uporniki na ladji / kmečki uporniki v kmečkih uporih
2. nav. ekspr. kdor se upre, upira: skušal je pomiriti malega upornika / Cankarjevi uporniki in iskalci / uporniki proti družbenim normam
vstáš -a m (á) zastar. upornik, vstajnik: pridružiti se vstašem