abderít -a m (ȋ) ekspr. omejen, ozkosrčen človek: smešiti filistre in abderite
àbnormálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki se razlikuje od navadnega, pravilnega; nenavaden, nepravilen: to so abnormalni pojavi / abnormalna rast; spolno abnormalen moški / abnormalen človek duševno neuravnovešen, defektenàbnormálno prisl.: otrok ima abnormalno veliko glavo
ábotnež -a m (á) redko aboten človek, neumnež
ábotnik -a m (á) redko aboten človek, neumnež: soseda je imel za abotnika
absolutíst -a m (ȋ) - 1. oblastnik, ki ima vso oblast: prosvetljeni absolutist
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: doma je bil pravi absolutist - 2. pristaš absolutizma
absolutízem -zma m (ī) politična ureditev, v kateri ima vso oblast en človek: državni absolutizem; razsvetljeni absolutizem / doba Metternichovega absolutizma
absolútum in absolút -a m (ȗ) knjiž. kar je absolutno: človek kot absolutum postaja gospodar narave
♦ filoz. brezpogojni, prvi in zadnji vzrok vsega, kar je
abstráktnež -a m (ȃ) ekspr., redko abstraktno misleč človek: v svojih pesmih je abstraktnež / Kako naj pojmi abstraktnež ritem (O. Župančič)
Ádamov in Adámov -a -o prid. (ȃ; ȃ) rel. nanašajoč se na Adama: Adamova žena Eva
● šalj. bil je v Adamovem kostumu nag, gol; tudi on je Adamov sin navaden človek z vsemi slabostmi; Adamovo jabolko in adamovo jabolko vidna hrustančna izboklina na moškem vratu
aerofág -a m (ȃ) med., vet. človek ali žival, ki ima aerofagijo
aerofagíja -e ž (ȋ) med., vet. bolezen, pri kateri človek ali žival požira zrak
afékt -a m (ẹ̑) zelo močno, a kratkotrajno čustvo: izzvati afekt; to je rekel, storil v afektu; silovit afekt; je človek afektov
♦ med. primarni afekt prva bolezenska sprememba
afektíran -a -o prid. (ȋ) nenaraven, izumetničen: ta človek je zelo afektiran;
govoriti z afektiranim glasom;
afektirana ženska;
njeno afektirano govorjenje in vedenjeafektírano prisl.: afektirano govoriti
áfna -e ž (á) nižje pog. opica: afne skačejo po drevesih
// slabš. človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je šele afna
● nižje pog. že spet afne gunca dela ali govori kaj šaljivega
áhasver -a tudi -ja m (ȃ) knjiž. človek, ki ga nemir žene po svetu, večni popotnik
akadémski -a -o prid. (ẹ̄) - 1. nanašajoč se na šole najvišje stopnje: akademski poklic; akademski slikar; akademska izobrazba / akademski naslov; akademska čast / predavanje se bo začelo brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve
// nanašajoč se na slušatelje teh šol: akademski pevski zbor; akademsko društvo - 2. nanašajoč se na najvišjo znanstveno in umetniško ustanovo: seja akademskega sveta
- 3. knjiž. strogo strokoven, znanstven: akademska diskusija; delo je na akademski višini
// slabš. samo teoretičen, neživljenjski: pusto akademsko razpravljanje
akadémsko prisl.: akademsko izobražen človek
ákcija1 -e ž (á) - 1. prizadevanje, organizirana dejavnost z določenim ciljem: akcija dobro poteka; voditi, začeti akcijo za pomoč poplavljencem; sodelovati pri akcijah; mladinska delovna, nabiralna, napisna, trosilna akcija; akcija Rdečega križa; uspeh akcij
// delo, delovanje sploh: družbena, politična akcija / njegovi drami manjka akcije; on je človek akcije / gasilci so stopili v akcijo - 2. vojaška operacija: četa je izvedla več akcij; iti na akcijo; izvidniška, partizanska, vojaška akcija; oborožene akcije proti okupatorju / publ. izvesti nekaj ostrih akcij proti nasprotnemu golu
♦ fiz. zakon akcije in reakcije delujoče sile in nasprotne sile
aktíven -vna -o prid., aktívnejši (ȋ) - 1. ki kaj dela; dejaven, delujoč: biti aktiven član skupnosti; družbeno aktiven človek / aktivna koeksistenca med narodi; morska voda je zelo aktivna / aktivno znanje tujega jezika znanje, ki omogoča ustno in pismeno izražanje v njem
// delaven, prizadeven: odbor je bil premalo aktiven; biti aktiven na več področjih; še vedno je aktiven kot organizator in predavatelj; učenci so pri pouku aktivni sodelujejo, so razgibani - 2. ki je v rednem delovnem razmerju: ali je še vedno aktiven ali je že v pokoju? / aktivni oficir / biti v aktivni službi Jugoslovanske ljudske armade
♦ ekon. aktivni denar denar, ki ne leži v blagajnah, ampak je v prometu; aktivna bilanca bilanca s presežkom; geogr. aktivni ognjenik ognjenik, ki še bruha; jur. aktivna volilna pravica pravica glasovanja; kem. aktivno oglje oglje, ki močno adsorbira; šport. aktivni oddih oddih, med katerim se človek za razvedrilo ukvarja s kako dejavnostjo; teh. žična zveza od priključka do aktivnih delov aparata
aktívno prisl.: aktivno obvladati nemščino; aktivno podpirati osvobodilno gibanje; aktivno sodelovati v organizaciji
albín -a m (ȋ) biol. človek ali žival, ki mu primanjkuje pigmenta, beličnik: albini so občutljivi za sončne žarke
alêrgik -a m (é) med. alergičen človek
alienácija -e ž (á) knjiž. proces, v katerem človek izgublja svoje bistvo, odtujevanje: proučevati alienacijo; alienacija posameznika od družbe / alienacija proizvoda človekovega dela
alienírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. izgubljati svoje bistvo, odtujevati se: v kapitalističnih delovnih odnosih delavec alienira;
človek se alienira v mehanizaciji življenjaalieníran -a -o: alienirano delo
alkohól -a m (ọ̑) brezbarvna hlapljiva tekočina ostrega duha in pekočega okusa: sok vsebuje tudi nekaj alkohola; konzervirati, raztopiti v alkoholu / ugotavljati odstotek alkohola v krvi
♦ kem. alkohol alifatska spojina z eno ali več hidroksilnimi skupinami, vezanimi na ogljikove atome; etilni alkohol etanol, etilalkohol; metilni alkohol metanol, metilalkohol; primarni alkohol alkohol, ki z oksidacijo lahko preide v aldehid
// alkoholna pijača: zdržati se alkohola; biti vdan alkoholu; ta človek prenese velike količine alkohola
alkoholizírati -am nedov. in dov. (ȋ) dodajati čemu alkohol: alkoholizirati kompot;
alkoholizirati vinoalkoholizíran -a -o opit, pijan: alkoholiziran človek; voznik je bil alkoholiziran
álter égo m neskl. (ȃ-ẹ̑) knjiž. duševno soroden, bližnji človek, drugi jaz: lahko mu zaupaš, to je moj alter ego
// oseba v literarnem delu, ki predstavlja avtorja: glavni junak romana je pisateljev alter ego
alterírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. spremeniti, menjati: alterirati glas, sodbo
♦ med. tkivo alterira se spremenialteríran -a -o: duševno alteriran človek
♦ muz. alteriran ton kromatično zvišan ali znižan ton
altruíst -a m (ȋ) altruističen človek, nesebičnež: bil je velik altruist; oče altruist, sin pa tak egoist!
altruístičen -čna -o prid. (í) poln altruizma, nesebičen: altruističen človek; njegovo ravnanje je altruistično
altruízem -zma m (ī) ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost: njegov altruizem je občudovanja vreden; storiti kaj iz altruizma
ambicióznež -a m (ọ̑) nav. slabš. ambiciozen človek: karieristi in ambiciozneži; tistega težkega tekmovanja so se udeležili le največji ambiciozneži
Amêrika -e ž (ȇ) celina med Atlantskim in Tihim oceanom: Severna Amerika; odkritje Amerike / Latinska Amerika države Srednje in Južne Amerike
● iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; šalj. stric iz Amerike bogat in radodaren človek
// pog. Združene države Amerike: izseliti se v Ameriko
àmorálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki ne priznava, se ne drži moralnih načel: amoralen človek; amoralna družba / amoralno dejanje; amoralno stališče nasilja
àmuzikálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki je brez čuta, smisla za glasbo: je povsem amuzikalen človek
analfabét -a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek: njegov ded je analfabet; število analfabetov pada
// slabš. kdor se na kako stroko slabo spozna, nevednež: v politiki je popoln analfabet; tehnični analfabet
anekdótičen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. nanašajoč se na anekdoto: anekdotičen zapis;
anekdotična novelistika / anekdotični humor / ta človek ima že kar anekdotično smoloanekdótično prisl.: anekdotično zgrajena zgodba
ángel -a m (á) - 1. rel. dobro duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave: čisti, dobri angeli; zbori angelov; lepa, dobra je kot angel / evfem. hudobni angel satan, hudič; angel varuh / angel gospodov zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko
// pesn. angel miru; angel smrti smrt
// angel iz belega marmorja - 2. ekspr. zelo dober človek, navadno ženska: moja mati je bila angel; vidiš, tak je, ti pa si ga imel za angela / kot nagovor angel moj
anonímnež -a m (ȋ) ekspr. anonimen človek: uredništvo ne bo odgovarjalo anonimnežem
anonímnik -a m (ȋ) redko anonimen človek
antipátičen -čna -o prid. (á) ki vzbuja antipatijo, zoprn: ta človek mi je antipatičen; narisan je kot skrajno antipatična osebnost; njeno antipatično vedenje
ántisociálen -lna -o prid. (ȃ-ȃ) ki je proti socialnemu redu, družbi: izrazit antisocialen človek / antisocialni nagoni so ga pripeljali do konflikta z družbo; antisocialne težnje
antropocentrízem -zma m (ī) filoz. nazor, da je človek edini subjekt vsega, kar je
antropozofíja -e ž (ȋ) filoz. nauk, po katerem je človek sam sposoben priti do spoznanja nevidnega sveta
apatríd -a m (ȋ) človek brez domovine, državljanstva; brezdomovinec: mednarodna konvencija o apatridih; kot apatridi se morajo javljati oblasti
àpolítičen -čna -o prid. (ȁ-í) ki se ne zanima za politiko: izrazito apolitičen človek / klub je bil apolitičen; njegova apolitična narava; njihovo stališče je apolitično
arogánten -tna -o prid. (ȃ) ošaben in predrzen: aroganten človek, nasprotnik / tako početje je arogantnoarogántno prisl.: nastopa zelo arogantno
arogántnež -a m (ȃ) aroganten človek: bil je prepirljivec in arogantnež
askétski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na askete ali askezo: asketski človek / asketsko življenje / asketski obrazaskétsko prisl.: živel je asketsko skromno
àsociálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki se noče ali ne more prilagoditi splošno veljavnim družbenim normam: bil je popolnoma asocialen človek / asocialni individualizem; zaradi asocialnih teženj ni našel zveze z okoljem, v katerem je živel; asocialno vedenje
asténičen -čna -o prid. (ẹ́) med. telesno slab, slaboten: asteničen človek / astenični tip tip z dolgim telesom, ozkim prsnim košem in dolgimi, suhimi udi; pren., ekspr. astenična poezija
asténik -a m (ẹ́) med. asteničen človek: bledopolt astenik
astmátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na astmo: astmatični napad / astmatično dihanje / astmatičen človek človek, ki ima astmo, nadušljivastmátično prisl.: astmatično sopsti
áškrc -a m (ȃ) nar. vzhodnoštajersko - 1. majhen kos, odrezek: aškrc platna
- 2. slabš. majhen človek, otrok: ta aškrc mi povzroča same skrbi
atlét -a m (ẹ̑) športnik, ki goji atletiko: nastopili so mladi atleti; klub ima precej dobrih atletov
// ekspr. močen, mišičast človek: bil je visoke postave, plečat — pravi atlet
atóm -a m (ọ̑) najmanjši, kemično nedeljivi delec snovi: razkrojiti v atome; atom elementa; atom vodika; jedro, zgradba atoma; teorija atomov; pren. posameznik je le atom celote; človek — atom makrokozmosa
♦ fiz. atom v vzbujenem stanju s prebitkom energije
avtokracíja -e ž (ȋ) politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina, samodrštvo: vzpostaviti avtokracijo; borili so se proti avtokraciji; samoodločba narodov je negacija avtokracije; pren. avtokracija v podjetju
avtokrát -a m (ȃ) oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast, samodržec: državi je vladal avtokrat
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: mlajši so ga imeli za avtokrata
avtoritéta -e ž (ẹ̑) ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja: imeti, uživati avtoriteto; to mu jemlje avtoriteto; učitelj si mora ohraniti avtoriteto v razredu; zastavil je vso svojo avtoriteto; očetova, profesorjeva avtoriteta / avtoriteta države, partije
// kdor ima, uživa tak ugled ali vpliv: ta človek je velika avtoriteta; priznavajo ga za avtoriteto; on je največja avtoriteta v atomski fiziki
bábjak stil. bábjek -a m (ȃ) slabš. ženskar: to ti je velik babjak / ekspr. ti babjak, slepar
// ekspr. bojazljiv človek: pustili so puške in zbežali, babjaki!
bábji -a -e prid. (ȃ) slabš. - 1. ženski: babja radovednost; babje opravljanje / prepira so krivi babji jeziki; ekspr. to so babje čenče / ekspr. hudič babji
● slabš. babji gregor ženskar, babjak; ekspr. babji semenj hrupen ženski klepet; ekspr. babja vera praznoverje - 2. nemožat, strahopeten: babje vedenje; ta človek je babjega srca
♦ meteor. babje poletje ali poljud. babje leto doba lepega vremena v začetku jeseni; babje pšeno zrnate snežne padavine; prisl.: čisto po babje je javkal
bácek -cka m (ȃ) - 1. ljubk. mlad ovčji samec, jagnje: bacek meketa pred ograjo
- 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: zakaj pa ste taki backi?
báhati se -am se in baháti se -ám se nedov. (á; á ȃ) čez mero se hvaliti: ta človek se rad baha; baha se, da ima vsega dovolj; bahati se z zmagami / baha se s svojimi predniki
// postavljati se, ponašati se: kupila si je klobuk, da bi se bahala pred drugimi; zastar. na gostiji so bahali z vinom
● bahati se s pavjim perjem s čim tujim
bahàv -áva -o prid. (ȁ á) ki se (rad) baha: bahav človek / bahavo govorjenje, vedenje / bahavi reklamni napisibahávo prisl.: bahavo napovedovati velike uspehe
bájen -jna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž. nenavadno lep, čudovit: Jesen, jesen, ti lepi, bajni čas (J. Murn) ; pogled na mesto je bajen; bajne izložbe
// ekspr. zelo velik: dobili so bajen plen; pošilja jim bajne vsote - 2. tak kot v bajki: bajni svet; bajna bitja
bájno prisl.: ta človek bajno zasluži; bajno lepa dolina
barába -e ž (ȃ) slabš. ničvreden človek, malopridnež: to je čisto navadna baraba; ta baraba mi še do danes ni vrnil dolga; ali še vedno hodi s tisto barabo?
// redko postopač, potepuh: barabe se nobene reči bolj ne bojijo kakor dela
barábež -a m (ȃ) ekspr. ničvreden človek, malopridnež: ti sakramenski barabež!
barabín -a m (ȋ) ekspr. ničvreden človek, malopridnež: barabin je debelo lagal
barabón -a m (ọ̑) ekspr. ničvreden človek, malopridnež: nesramni barabon!
barbár -a m (ȃ) - 1. za stare Grke in Rimljane pripadnik neciviliziranih ljudstev: vdor barbarov; boji z barbari
- 2. slabš. nekulturen človek, surovež: ali sem tak barbar? civiliziran barbar
bárvanec -nca m (ȃ) človek barvne polti: belci in barvanci
bárven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na barvo: barvni kontrasti, odtenki;
ubranost barvnih tonov;
barvna harmonija;
široke barvne ploskve / barvna snov; barvno sredstvo / barvna lestvica, skala
♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; tisk. barvni valj // ki vsebuje barvo: barvni trak za pisalni stroj; barvni svinčniki / človek barvne polti človek, ki ni bele rase // barvne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; barvna metalurgija // ki je v barvah, ant. črno-bel: barvni diapozitiv; cinemaskopski barvni film; barvna fotografija; barvna televizija / barvni kliše, lesorez, tiskbárvno prisl.: barvno dognana slika; barvno vzorčaste tkanine
barvnokóžec -žca m (ọ̑) človek barvne kože: belci in barvnokožci
bêba tudi béba -e ž (é; ẹ́) - 1. redko bedak: bebe ste, če verjamete
- 2. ekspr. neodločen, omahljiv človek: ne bodi taka beba!
bêbec tudi bébec -bca m (é; ẹ̄) - 1. duševno nerazvit, slaboumen človek: bebec je buljil predse s praznimi očmi; otrok je bebec od rojstva
- 2. slabš. omejen, neumen človek: s tem bebcem ne maram več imeti opravka; ti bebec!
● ekspr. ne delaj se bebca ne kaži se neumnega, ne pretvarjaj se; ekspr. imeti koga za bebca norčevati se iz koga
bedák -a m (á) ekspr. omejen, neumen človek: ne verjamem, saj nisem bedak / kot psovka molči, bedak
● ekspr. ne bom ti za bedaka ne pustim, da bi se norčeval iz mene; ne pustim, da bi me goljufal; ekspr. imeti koga za bedaka norčevati se iz koga
bégati -am nedov. (ẹ̑) - 1. nemirno hoditi sem in tja: žival bega po kletki; begati po gozdu, po sobi; begati sem ter tja / sence begajo po stenah / njegov pogled bega naokrog; begati z očmi; pren. misli begajo od spomina do spomina
- 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: človek pogosto bega in blodi
- 3. preh. spravljati v zmedenost, v zmoto: to ljudi moti in bega; čudne sanje ga begajo; dekle mu bega misli; ne begaj ga z vražami
begajóč -a -e: begajoč pogled
bélec -lca [za žival tudi u̯c] m (ẹ̑) - 1. človek bele rase: boj za enakopravnost črncev in belcev
- 2. belkasta žival, navadno konj: jahati na belcu; isker belec
- 3. pog., slabš., redko belogardist, domobranec: belci in Lahi so napadli partizane
belíčnik -a m (ȋ) - 1. biol. človek ali žival, ki mu primanjkuje pigmenta; albin: beličniki so občutljivi za sončne žarke; med raki najdemo tudi beličnike
- 2. agr. belkasto poletno jabolko: obirati beličnike / nasad beličnikov
belokóžec -žca m (ọ̑) človek bele rase; belec: bila sta edina belokožca na otoku
beráč1 -a m (á) - 1. kdor prosi, pobira miloščino: dati beraču dar, vbogajme; razcapan berač; berač iz navade
- 2. ekspr. zelo reven človek: Mi smo kajžarji in berači, smrdimo po gnoju! (I. Cankar)
● pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil; pog. sneži, kakor bi se berači tepli v debelih kosmih; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje
♦ igr. varianta nekaterih iger s kartami, pri kateri igralec ne sme dobiti nobenega vzemka
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) - 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
// s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo - 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
// kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! - 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
// ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko - 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
// knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora - 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
// nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede - 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
- 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
// uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda - 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
- 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
// mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
♦ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
besedávelj -vlja m (á) slabš., redko gostobeseden, zgovoren človek: besedavlji in puhloglavci
besedolómen -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki ne izpolni dane besede, obljube: to je besedolomen človek
béstija -e ž (ẹ̄) knjiž. - 1. velika divja žival; zver: sestradana bestija je planila na plen; pren., slabš. kakšna bestija je v tej ženski
- 2. ekspr. surov, zloben človek: te bestije so ga umorile
bêštija in béštija -e ž (ē; ẹ̄) pog. - 1. velika divja žival; zver: požrešna beštija / ekspr. odpelji mulo, te beštije ne maram več videti
- 2. ekspr. surov, zloben človek: tista beštija pretepa otroke; to so beštije, ti ljudje / kot psovka molči, beštija; ti beštija ti; kot kletvica beštija, sem jaz kriv?
betéžnik -a m (ẹ̑) betežen človek: streči invalidom in betežnikom / poklicati zdravnika k betežniku
bìk bíka m (ȉ í) - 1. odrasel samec goveda: rediti bika; gnati kravo k biku; plemenski bik; pobesnel bik; rjove ko bik; močen ko bik; pog. gleda ko zaboden bik, kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo
● pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. ne bodi se z bikom! ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; rojen je v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja - 2. ekspr. zelo močen in orjaški moški: ta bik vzdigne, kolikor hočeš; kako je močen in plečat, pravi bik
// slabš. neumen, omejen, zabit človek: bik neumni! dopovej tem bikom, če moreš!
♦ astr. Bik drugo ozvezdje živalskega kroga; zool. moškatni bik govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
bíkov -a -o prid. (í) nanašajoč se na bike: bikova koža / človek z bikovim vratom bikovskim
bímbo -ta m (ȋ) ekspr. nekoliko omejen, neroden človek: pravi bimbo je
bíra -e ž (í) nav. rod. ed., star. vrsta, sorta: nočem imeti opravka z ljudmi njegove bire / to je svoje bire človek
● star. knjige vsake bire in baže različne vrednosti, navadno slabše vrste
biságar -ja m (ȃ) redko človek z bisago
bíster -tra -o prid., bístrejši in bistréjši (í ī) - 1. ki ima precejšnjo stopnjo prozornosti: bistra tekočina; voda v potoku je bistra in mrzla; ko se je gošča sesedla, je postalo vino bistro / knjiž., ekspr. bistra popoldanska svetloba
- 2. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bister človek, učenec; zbral je najbistrejše duhove svojega časa / ima bister razum, um / bister odgovor / fant je bistre glave, pog. ima bistro glavo je bister, nadarjen
- 3. hiter, uren, živahen: bistri potoki; knjiž. bister vranec / bistri pogledi njenih oči / ne pojdem še spat, sem še bister nezaspan, svež
● čeprav je pil, je imel bistro glavo je mogel misliti, presojati; nič ni ušlo njenim bistrim očem vse je opazila
bístro prisl.: bistro gleda, misli; bistro je uganil bistvo stvari
bistroglàv in bistrogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki je bistre glave: ta človek je premeten in bistroglav
bistroglávec -vca m (ȃ) ekspr. človek bistre glave: to ti je bistroglavec
bistroúmnež -a m (ȗ) ekspr. bistroumen človek: nikdar ni veljal za posebnega bistroumneža
bítje2 -a s (ī) - 1. kar živi ali je vsaj mišljeno kot živo: bitja in predmeti; človeško bitje; človek je razumno bitje / vpliv podnebja na živa bitja / bajeslovno, božansko, breztelesno bitje / mikroskopsko majhno bitje organizem
// družbeno, socialno bitje človek - 2. ekspr., s prilastkom oseba, zlasti kot nosilec kake lastnosti: končno se je našlo dobro bitje, ki mu je pomagalo; bila je družabno, veselo bitje / prehitelo me je motorizirano bitje v čeladi / všeč mu je, če mu streže nežno bitje ženska
- 3. knjiž. eksistenca, bivanje, življenje: mlad človek se veseli svojega bitja; gre za bitje ali nebitje človeka / žitje in bitje naroda
- 4. knjiž. vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka: z vsem svojim bitjem je hrepenel po domu
♦ biol. enocelično bitje; rel. najvišje bitje Bog
bizantínec -nca m (ȋ) - 1. slabš., redko klečeplazen, hinavski človek: pretkan bizantinec
- 2. nekdaj bizantinski zlatnik: polna mošnja bizantincev
bizárnost -i ž (ȃ) knjiž. nenavadnost, posebnost, čudnost: v formi išče bizarnost; eksotičnost in orientalska bizarnost; nagnjenje k abnormalnosti in bizarnosti čudaštvu
// človek težko razume njegove bizarnosti
bízgec -a [gəc] m (ȋ) ekspr. nekoliko omejen človek: tak bizgec me že ne bo učil; takih nediscipliniranih bizgecev ne maramo / o ti bizgec ti
blág -a -o prid., blážji (ȃ ā) - 1. knjiž. poln dobrote, plemenitosti: bil je blag mož / ta človek je res blaga duša; materino blago srce / to je storil z blagim namenom
- 2. knjiž. nežen, mil, prijeten: slišati je bilo blage akorde; njen blagi glas; blag nasmeh / dan je bil sončen in blag; pihal je blag vetrič; blagi vonj zemlje; blaga, ugašajoča svetloba / ostal nam je v blagem spominu / iron. pesnik XY blagega spomina
- 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: na blagem ovinku ga je zaneslo; letos je bila blaga zima / jopico operite v blagi milnici
♦ med. blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija
blágo prisl.: mati ga je blago opomnila; blago dišeč zrak; blago valovita pokrajina; sam.: vse, kar je lepega in blagega
blagoródnost -i ž (ọ̄) zastar. plemenitost: ta človek nima z blagorodnostjo nič opraviti
blagoslòv -óva m (ȍ ọ̄) - 1. rel. prošnja za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: dati, dobiti blagoslov; dvigniti roke k blagoslovu; materin blagoslov / apostolski blagoslov papežev
// v krščanstvu obred z znamenjem križa: blagoslov z monštranco / zvoniti k blagoslovu k popoldanskemu cerkvenemu opravilu
// blagoslov oljk blagoslovitev - 2. vznes. kar povzroča srečo, korist: ta človek je blagoslov za hišo / na tej hiši počiva božji blagoslov; klicati blagoslov na polje srečo, obilje; občutiti blagoslov dela; Vse blagoslove tebi, Ljubljana! (I. Cankar)
● vznes. zakonski blagoslov otroci - 3. nav. iron. privoljenje, potrditev: dati blagoslov za kaj; Kar se je dotlej godilo več ali manj prikrito, je dobilo najvišji blagoslov (B. Ziherl)
♦ etn. hišni blagoslov podoba z nabožnim besedilom
blagoslovljênec -nca m (é) redko blagoslovljen človek
blazíranec -nca m (ȋ) ekspr. blaziran človek: sodobni kulturni blaziranci; meščanski blaziranec
bláznež -a m (ȃ) duševno bolan človek: nesrečni blazneži; planil je kot blaznež
blebetàv -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki (rad) blebeta: blebetav človek / blebetavo dete
bledíčnež -a m (ȋ) ekspr. bledičen človek: med otroki ni bilo bledičnežev
bledíkav -a -o prid. (í) nekoliko bled: mlad, bledikav človek; imel je visoko, bledikavo čelo
bledúh -a m (ū) slabš., redko bled človek: ne maram tega bleduha
blížnji -ega m (ȋ) vsak človek v razmerju do drugih ljudi: vsak človek je moj bližnji; ljubezen do bližnjega
blížnjik -a m (ȋ) star. vsak človek v razmerju do drugih ljudi; bližnji m: koristiti svojemu bližnjiku; ljubezen do bližnjika
blodíti in blóditi -im nedov., blójen in blóden (ī ọ́) - 1. hoditi brez cilja, brez orientacije: karavana blodi po puščavi; bloditi po gozdu, po morju; brez cilja bloditi okrog / oko blodi po planjavi; bloditi z očmi po ljudeh; pren. čudne misli mu blodijo po glavi
- 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: ali kje je človek, ki nikoli ni blodil, v zmotah taval? (I. Cankar)
- 3. tudi preh. v vročici zmedeno govoriti; blesti: bloditi v vročici; bloditi nerazumljive reči; s smiselnim osebkom v dajalniku vso noč se mu je blodilo
- 4. preh., knjiž. spravljati v zmedenost, v zmoto; begati: misel na dekle ga blodi; ljubezen mu blodi razum / s strastjo bloditi kri
blodèč -éča -e: blodeč po svetu; blodeč popotnik; nemirno blodeč duh; sam.: pokazati blodečemu pot
bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) - 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
// v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
// ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven - 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
- a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
- c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
- č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
- d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
- e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
- f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
- g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
- h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
- 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
// najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
bóže ekspr.: bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili; prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd.
bogabojéčnež -a m (ẹ̑) nav. iron. bogaboječ človek
bogatáš -a m (á) zelo bogat človek: postati bogataš; vile bogatašev
bogomólec -lca m (ọ̑) iron. zelo pobožen človek: bil je velik bogomolec
bojazljívec -vca m (ȋ) ekspr. bojazljiv človek: vidi se mu, da je bojazljivec; imajo ga za bojazljivca
bojéčnež -a m (ẹ̑) ekspr. boječ človek: posmehoval se je boječnežem
bojevít -a -o prid., bojevítejši (ȋ) vnet, pripravljen za boj: bojevit človek, narod / v njem se je prebudil bojevit duh; govoril je v bojevitem tonu / fantje iz sosednje vasi so zelo bojeviti se radi pretepajo
bojevítež -a m (ȋ) ekspr. bojevit, pretepaški človek: policija je ukrotila bojeviteže
boléhavec -vca m (ẹ́) redko bolehav človek: starčki in bolehavci
boléhnež tudi bolêhnež -a m (ẹ̑; ȇ) bolehen človek
boléstnež -a m (ẹ̑) knjiž., redko bolezensko neuravnovešen človek: nevrotiki in bolestneži
boléstnost -i ž (ẹ̄) knjiž. lastnost, značilnost bolestnega: bolestnost misli
● knjiž. do bolestnosti občutljiv človek zelo, pretirano
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) - 1. stopnjuje
- a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
- b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
- 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
● bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno - 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
bolník -a [u̯n] m (í) bolan človek: bolnik blede, hujša; bolnik že dolgo leži; bolniku je nekoliko odleglo; osamiti, preiskati bolnika; duševni, očesni, srčni, tuberkulozni bolnik; kroničen bolnik; bolnik z vročino; tečaj za nego bolnikov / to je težek bolnik zelo bolan
♦ med. afebrilni bolnik
bórba -e ž (ọ̑) - 1. oborožen spopad; boj: borba se vname; poseči v borbo; ta človek ni za borbo; on je že dolgo v borbi; herojska borba naših narodov; borba na življenje in smrt / narodnoosvobodilna borba; pren. doživlja hude notranje borbe
- 2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: politična borba; borba mnenj; borba med desno in levo frakcijo v stranki / razredna borba
- 3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: volilna borba; borba za avtonomijo, za socializem
♦ biol. borba za obstanek
bórben -a -o prid., bórbenejši (ọ̑) - 1. nanašajoč se na borbo: postaviti se v borbeni položaj; biti v prvi borbeni črti bojni; borbene izkušnje naše armade; peti borbene pesmi / borbeni pozdravi
- 2. ki se vneto, vztrajno bori: borben človek; on je že po naravi borben / v četi je vladal borben duh
bórbeno prisl.: naši šahisti so igrali zelo borbeno; borbeno razpoložena mladina
borníranec -nca m (ȋ) knjiž., nav. slabš. omejen, neumen človek: ima ga za borniranca
bosáč -a m (á) ekspr., redko bos človek
bôsec in bósec -sca m (ō; ọ̑) ekspr., redko bos človek: ubogemu boscu je kupil čevlje
bosják -a m (á) - 1. ekspr., redko bos človek: za njo je počasi hodil bosjak
- 2. knjiž., zlasti v ruskem okolju, nekdaj revež, brezdomec, potepuh: družil se je z bosjaki in tatovi / Gorki je ustvaril v literaturi tip bosjaka
bosonóžec -žca m (ọ̑) knjiž., ekspr. bos človek, navadno otrok: mali, umazani bosonožci
bosopétec -tca m (ẹ̑) ekspr. bos človek, navadno otrok: vaški bosopetci
bosopétnik -a m (ẹ̑) ekspr. bos človek, navadno otrok: bosopetniki in kratkohlačniki
bôsti bôdem nedov., bôdel in bódel bôdla, stil. bòl bôla (ó) - 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: trnje me bode; pesek ga je bodel v bose noge / osat bode / ostra svetloba me je bodla v oči; pren. misel na tiste ljudi ga več ne bode; njihov prezir ga bode; v srce ga bode propadanje domače hiše
// brezoseb. čutiti ostro bolečino: če hodim bos, me bode / v prsih, pod rebri ga bode - 2. delati vbode, vbodljaje: z iglo je bodla v tkanino; pren. oči so svetlo žarele in bodle vanj; brez besed stoji in bode v tla
- 3. prodirati, riniti iz česa: trava je bodla iz peska; žito že bode iz zemlje
● ta krava bode rada napada z rogovi; naš uspeh jih bode (v oči) nevoščljivi so nam zaradi našega uspeha; njeno vedenje bode v oči je zelo opazno; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice
bôsti se napadati se z rogovi: vola se bodeta; pren. ali naj se vse življenje bodem z njim? ne bom se več bodel s teboj
● ekspr. ne bodi se z bikom ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; knjiž., ekspr. bodel se je s hudimi skrbmi mučil; prim. bodeč
božjásten -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na božjast: božjastni krči; božjastni napad / božjasten človek; ker je božjasten, ni za težko delo; začela se je zvijati kot božjastna
bôžji -a -e prid. (ó) - 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
// božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike - 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
- a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
- c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
- č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
bràt bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) - 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod
// vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje - 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska
- 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar
// nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik
● ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja
♦ etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov
bráte ekspr.: dobro srečo, brate; ne boš, brate!
brdávs -a m (ȃ) ekspr. velik, zelo močen človek: takle brdavs jih bo že ukrotil
// redko neotesanec, omejenec: surov brdavs
brég -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) - 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka
// morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič) - 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju
● nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
brez predl., z rodilnikom - 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj
● ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela
♦ ptt vzorec brez vrednosti - 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal
- 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti
- 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike
- 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh
brezbóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) - 1. ki taji, ne priznava boga: brezbožen človek / brezbožen govor; brezbožno društvo
- 2. ekspr. obsojanja vreden, sramoten: njihovo ravnanje s starčkom je bilo surovo in brezbožno
brezbóžno prisl.: brezbožno govoriti
brezbrížnež -a m (ȋ) ekspr. brezbrižen človek: bil je velik brezbrižnež
brezbrížnik -a m (ȋ) knjiž. brezbrižen človek: ni bil niti bojazljivec niti brezbrižnik
brezčásten -tna -o prid. (á ā) knjiž. ki je brez časti, poštenosti: brezčasten človek
// redko sramoten, nečasten: brezčastna zadeva
brezčástnež -a m (ȃ) knjiž. človek brez časti, poštenosti: to so ničvredneži in brezčastneži
brezčústven -a -o prid. (ȗ) ki je brez čustev: brezčustven in hladen človek / brezčustvena otopelost
brezčútnež -a m (ȗ) brezčuten, neusmiljen človek: hladen brezčutnež
brezdélnež -a m (ẹ̑) brezdelen človek: brezdelneži in pijanci / bogati brezdelneži
brezdómec -mca m (ọ̑) človek brez doma: brezdomec sem; usoda brezdomcev / knjiž. brezdomec v svoji domovini in tujec v svoji lastni deželi
brezdomovínec -nca m (ȋ) človek brez domovine, državljanstva: povsod je bil tujec, brezdomovinec; postal je brezdomovinec
// knjiž. kdor ne ljubi domovine: očitali so mu, da je brezdomovinec
brezdúšnež -a m (ȗ) brezdušen človek: bil je na glasu kot birokratski diktator in brezdušnež
brezglàv in brezgláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) - 1. ekspr. ki ravna brez presoje, premisleka: nepremišljen in brezglav človek; brezglava množica / brezglava politika; vse njihovo početje je bilo brezglavo in zaletavo
// ki izraža veliko zmedenost, zbeganost: brezglava naglica / obšla ga je brezglava groza; vsi so kot brezglavi begali sem ter tja - 2. redko ki je brez glave: brezglavo truplo
brezglávo prisl.: brezglavo bežati; brezglavo se je zaljubil
brezglávec -vca m (ȃ) ekspr. brezglav, nepremišljen človek: tako ravna le brezglavec
♦ zool. brezglavci ribam podobne morske živalce z neizrazito glavo, Acrania
brezgrájen -jna -o prid. (ā) knjiž. ki je brez nravstvene napake, pomanjkljivosti: plemenit in brezgrajen človek / brezgrajen značaj; brezgrajno življenje / brezgrajna oblekabrezgrájno prisl.: ravnal je brezgrajno
brezímec -mca m (ȋ) redko brezimen človek: berači in brezimci
breziménec -nca m (ẹ̑) knjiž. človek, čigar ime je neznano, nepomembno: brezimenci davnih dni, ki so iznašli jadro
brezímnež -a m (ȋ) ekspr. brezimen človek: laži v pismih brezimnežev
brezímnik -a m (ȋ) redko brezimen človek: brezimniki in psevdonimniki
brezkonfesionálec -lca m (ȃ) redko brezkonfesionalen človek: biti brezkonfesionalec
brezkonfesionálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki je brez konfesije, veroizpovedi: brezkonfesionalen človek; biti brezkonfesionalen / brezkonfesionalna vzgoja
brezkŕvnež -a m (ȓ) ekspr., redko brezkrven, malokrven človek: bledičen brezkrvnež
brezmíseln -a -o [səl] prid. (ȋ) knjiž. ki je brez misli: tako postane človek brezmiseln stroj / brezmiseln krik; brezmiselne, komaj razločne besede; brezmiselna, divja radost // ki je brez možnosti za uspeh; brezsmiseln: tak način upora je brezmiselnbrezmíselno prisl.: govoriti brezmiselno
breznačêlnež -a m (ȇ) ekspr. breznačelen človek: brezznačajneži in breznačelneži
brezobzíren -rna -o prid. (ī) ki je brez obzirov: brezobziren človek;
postajal je vedno bolj brezobziren / brezobzirno ravnanje / brezobzirna kritika neprizanesljivabrezobzírno prisl.: brezobzirno odbiti prošnjo; brezobzirno odkrite besede
brezobzírnež -a m (ȋ) ekspr. brezobziren človek: prevejanec in brezobzirnež
brezpôselnež -a [səl] m (ȏ) knjiž. brezposeln človek, brezposelni: potepuhi in brezposelneži
brezpôselnik -a [səl] m (ȏ) knjiž. brezposeln človek, brezposelni: reveži in brezposelniki
brezrókec -kca m (ọ̑) ekspr., redko človek brez roke, rok: slepci in brezrokci
brezskŕbnež -a m (ȓ) ekspr. brezskrben človek: ostal je vedno enak brezskrbnež
brezsŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je brez srca, usmiljenja: trd in brezsrčen človek;
brezsrčen zatiralec;
kako moreš biti tako brezsrčen / brezsrčen zasmeh / brezsrčni vojni časbrezsŕčno prisl.: brezsrčno so se mu smejali
brezsŕčnež -a m (ȓ) brezsrčen človek: brezsrčneža je doletela kazen
brezúmnež -a m (ȗ) knjiž. brezumen človek: brezumnež ni odgovoren za svoje ravnanje; kot brezumnež je tekal po sobi / slabš. kateri brezumnež je zasnoval ta načrt
brezúmnik -a m (ȗ) star. brezumen človek: vede se kot brezumnik
brezúpnež -a m (ȗ) knjiž., redko človek brez upanja
brezúšec -šca m (ȗ) redko človek brez ušesa, ušes
brezvérec -rca m (ẹ̑) brezveren človek: bil je brezverec
brezvéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki je brez vere, veroizpovedi: brezveren človek
brezvéstnež -a m (ẹ̑) ekspr. brezvesten človek: brezčastnež in brezvestnež; nedolžna žrtev brezvestneža
brezvóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki je brez volje, hotenja: brezvoljen, potrt človek;
postal je popolnoma brezvoljen;
bila je brezvoljno, tujemu hotenju podrejeno bitje / hodila je s počasnimi, brezvoljnimi koraki / brezvoljna topost, vdanostbrezvóljno prisl.: brezvoljno se je lotil dela; brezvoljno se je prepustila njegovemu vodstvu
brezzaščíten -tna -o prid. (ȋ) redko ki je brez zaščite, varstva: brezzaščiten človek; zasmehoval je brezzaščitno žensko
brezznačájen -jna -o prid. (ȃ) knjiž. ki je brez značaja, časti: izprijen, popolnoma brezznačajen človek
brezznačájnež -a m (ȃ) ekspr. brezznačajen človek: to so lažnivci, brezznačajneži
brezžívčen -čna -o prid. (ȋ) ekspr. ki je kakor brez živcev, nerazburljiv: ta brezživčni človek sploh ni zmožen razburjenosti
bríhtnež -a m (ȋ) pog., ekspr. bistroumen človek: to ti je brihtnež
brkljaríja -e ž (ȋ) pog. malo vredni drobni predmeti: prebrskala je hitro vso tisto brkljarijo; košarica s šivanjem in z drugo brkljarijo; pren. ta človek se ne meni za take brkljarije
brljàv -áva -o prid. (ȁ á) - 1. ekspr. ki slabo vidi: ali si brljav, da ga ne vidiš? brljav človek / brljave oči
- 2. ki slabo, medlo sveti: bere pri brljavi luči; brljava petrolejka
brljávo prisl.: sveča brljavo gori
brúmen -mna -o prid., brúmnejši (ú ū) - 1. zastar. pobožen: brumen krščanski človek; žena je brumna in poštena
- 2. šalj. prizadeven, vnet: brumen ljudskoprosvetni delavec; v list so pisali brumni propagandisti
brúmno prisl.: brumno živeti
brús -a m (ȗ) - 1. kamen ali priprava za brušenje: z nogo poganjati brus; z brusom gladiti kamen; potegniti z brusom po kosi; ročni brus / knjiž. jezikovni brus priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak
- 2. redko način brušenja, stopnja izbrušenosti: dvignil je briljant proti luči, da bi ocenil brus in lesk
- 3. slabš. neroden, velik človek, navadno mlajši: tak brus si že, pa se še z otroki podiš; spravi se že ven, brus brusasti!
brutálen -lna -o prid., brutálnejši (ȃ) surov, grob, nasilen: to je brutalen človek / brutalen napad; z brutalno silo je obračunal z njimi; brutalno vedenje; zasliševanje je bilo brutalnobrutálno prisl.: brutalno se vede; stavka je bila brutalno zadušena
brutálnež -a m (ȃ) ekspr. brutalen človek; surovež, nasilnež: bojim se ga, ker je tak brutalnež
bŕzda -e ž (ŕ) železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu: hlapec potisne konju brzdo v gobec
// uzda: prijeti, držati konja za brzdo; pren. ta človek je brez vsake brzde; ne more se obvladati, govori brez brzde
bŕzdati -am nedov. (r̄) - 1. nadevati, nameščati brzdo: sluge so brzdali konje
- 2. zadrževati z brzdo: brzdal je iskrega konja, da je stopal v korak
// knjiž. obvladovati, zadrževati: brzdati čustva, strasti; komaj je brzdal jezo; človek se mora znati brzdati
● ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govôri mnogo
bŕzdan -a -o: v strasteh brzdan človek
búča -e ž (ú) - 1. kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen debeli sad: buče jesti, saditi, sekati; votla, zrela buča; navadna buča ali tikva
- 2. trebušasta posoda: buča vina je romala iz roke v roko; srebniti iz buče; buča z vodo
♦ elektr. buča steklen senčnik v obliki krogle; fiz. Heronova buča posoda, iz katere pod pritiskom plina brizga tekočina; kem. destilacijska, merilna buča - 3. pog., ekspr. glava: mahniti, usekati po buči / ima prazno, trdo bučo / ti si pa buča prebrisan, zvit človek; zvita buča; buča ribniška
● pog., ekspr. ohladiti buče puntarjem ukrotiti jih; pog., ekspr. prinesti celo bučo domov nepoškodovan priti iz tepeža, boja; pog., ekspr. dobiti jo po buči biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
búčica -e ž (ú) manjšalnica od buča: z vrta je prinesel paradižnik in nekaj bučic; nadevane bučice / ploščata lovska bučica / to ti je bučica bister človek
búčman -a m (ȗ) šalj. fant: z bučmani ima učitelj več težav kot z dekleti / ponosen je na svoje tri bučmane sinove
// kot nagovor umaknite se, bučmani
// slabš. trmast ali nekoliko omejen človek: ti si pa bučman; ta bučman si ne da nič dopovedati / kot psovka bučman zabiti
budálo -a s (á) ekspr. omejen, neumen človek: fant je pravo budalo / kot psovka ti budalo budalasto
búkovnik -a m (ū) v 18. in 19. stoletju nešolan literarno delujoč človek: dejavnost bukovnikov na Koroškem
búkselj -na tudi -slja [səl] m (ú) ekspr. neumen, omejen človek: kakšen bukselj je ta človek / kot psovka tega bukseljna pa tudi ni od nikoder!
búkve -kev ž mn. (ū ȗ) star. - 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
- 2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
● star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
♦ etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu
búldog -a m (ȗ) manjši, čokat hišni pes z nizkimi, široko razmaknjenimi nogami in širokim gobcem: čistokrven buldog; renči kot buldog / angleški buldog z belo dlako
// nizko buldogu podoben človek: tisti buldog pri sosednji mizi jo je neprestano opazoval / ekspr. to ti je buldog! neroden, neprijeten človek
búlec -lca m (ȗ) nar. vol, ki (rad) buli, muka: gnati bulce na pašo
// ekspr. omejen, neumen človek: ti si pravi bulec
búrež -a m (ȗ) nar., ekspr. vihrav, prepirljiv človek: to so ti bureži
búrja -e ž (ú) - 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja
- 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel; izjava je povzročila dosti burje
- 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja; burja burjasta
- 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
búrkav -a -o prid. (ȗ) burkast: burkav človek
búrkla -e ž (ȗ) ekspr. neroden človek, zlasti ženska: burkla burklasta
búrklast -a -o prid. (ȗ) ekspr. neroden, nepripraven: bil je dolg in burklast človek
búrklež -a m (ȗ) ekspr. neroden, nepripraven človek: ti si pravi burklež; burklež burklasti / kot psovka burklež jezični
búrovž -a m (ú) - 1. star. zvonec, ki ga nosi žival vodnica: krava pozvanja z burovžem
- 2. nar. dolenjsko, ekspr. neroden, vihrav človek: takih burovžev še nisem videl
- 3. zastar. ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; veliki voz
buržúj -a m (ȗ) pripadnik buržoazije: nasprotja med delavci in buržuji; živijo kot buržuji
// nav. slabš. premožen, brezskrbno živeč človek: mercedes imajo, buržuji / kot psovka prekleti buržuj
butálec -lca m (ȃ) ekspr. zelo neumen človek: vsak butalec te lahko zafrkava
bútec -tca m (ȗ) slabš. omejen, neumen človek: butec si bil in butec boš ostal / kot psovka: butec, ali me ne razumeš; ti butec ti
bútelj -na tudi -tlja [təl] m (ú) slabš. omejen, neumen človek: z njim se ni mogoče pogovarjati, ker je butelj / kot psovka prekleti buteljni
butíčnik -a m (ȋ) ekspr., redko trmast, nepopustljiv človek: stari butičnik se ne da pregovoriti
buzakljún -a m (ȗ) star. neumen, neroden človek: kakšen buzakljun pa si, da še premišljuješ / kot psovka molči, buzakljun
cágavec -vca m (á) nižje pog. neodločen, malodušen človek: prišel sem med slabiče in cagavce; zmerjal ga je s cagavcem
cápa -e ž (á) - 1. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka; cunja: krpati cape; oblečen je v umazane cape
// ekspr. obleka sploh: kar naprej si kupuje cape; čisto nora je na pisane cape - 2. slabš., redko kos izrabljenega blaga: s capo pokrit cekar; nerabne cape
- 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: ti nisi mož, ti si capa
capín -a m (ȋ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ta fant je pa res capin; ogoljufal me je ta capin / kot psovka ti capin nesramni
// postopač, potepuh, berač: ušiv capin; tak je kot kak capin / preobleci se, da ne boš tak capin
cefízelj -zlja m (í) pog., ekspr. zelo majhen človek: tak cefizelj, pa so ga komaj ukrotili
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
// ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
// ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
// stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb - 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
// ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
// poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu
♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05
célosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na celost: ustvarjanje je celostna dejavnost / uresničiti ideal celostne umetnine; človek kot celostna osebnost celovita
♦ šol. celostni pouk pouk, ki ni razdeljen po predmetih; celostna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se izhaja iz besed in stavkov, ne iz zlogovcélostno prisl.: celostno osvetliti pojav
cépec -pca m (ẹ́) - 1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih
// redko del cepca, s katerim se udarja; cep: cepec z grčasto bunko - 2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec
- 3. ekspr. neolikan ali omejen človek: pa si res pravi cepec; vede se kot teleban in cepec / in jaz, cepec, sem mu verjel / kot psovka: kam pa rineš, cepec; cepec neumni
● ekspr. končati prepir s cepcem surovo, neotesano
cepetàv -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) cepeta: cepetav človek / cepetavi koraki množice
ceremoniózen -zna -o prid. (ọ̑) ekspr. ki zelo slovesno poteka: ceremoniozen sprejem;
ceremoniozno pozdravljanje / ceremoniozen človek ki ljubi ceremonijeceremoniózno prisl.: podal ji je roko in jo ceremoniozno odvedel v dvorano
cérovec in céravec -vca m (ẹ́) star., v zvezi šparovec cerovca najde varčen človek ima pogosto zapravljive naslednike
cigàn -ána m (ȁ á) - 1. pripadnik iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča: pravili so, da cigani kradejo otroke; ogrski cigani; tolpa ciganov; črn kot cigan; laže kot cigan
● ekspr. je tak cigan slabo oblečen; ekspr. pri nas je kot pri ciganih vse je v neredu; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta - 2. slabš. zvit, lahkomiseln ali malopriden človek: to ti je pravi cigan; še hujši cigan je, kot si ti; potepa se, cigan / kot psovka cigan ciganski
cíncar -ja m (ȋ) pog., ekspr. kdor (rad) cinca, omahuje: ta človek je znan cincar in mečkač
cíncav -a -o in cincàv -áva -o prid. (ī; ȁ á) pog. omahljiv, neodločen: cincav človek
cíničen -čna -o prid. (í) ki prezira splošno veljavne vrednote, posmehljiv: ciničen človek / njegov cinični smeh; cinične besede; cinična brezobzirnost; cinično gledanje na svetcínično prisl.: cinično govoriti, smejati se
cínik -a m (í) - 1. ciničen človek: postal je popoln cinik; imajo ga za cinika / ekspr.: ti si cinik; ne bodi tak cinik
- 2. filoz. pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko življenje; kinik: grški ciniki
civíl -a m (ȋ) - 1. v zvezi z v obleka, ki ni uniforma: preobleči se v civil; v spremstvu partizana pride starejši človek v civilu
// civilno, nevojaško življenje: rekrut je bil v civilu kuhar; kaj si v civilu? pog. iti v civil zapustiti vojaško, policijsko, miličniško službo - 2. pog. kdor ne nosi uniforme, zlasti vojaške; civilist: srečaval sem skoraj same civile
civilizírati -am nedov. in dov. (ȋ) razširjati, prinašati civilizacijo: civilizirati barbare;
civilizirati družbocivilizírati se uporabljati dosežke civilizacije: v dvajsetih letih se je dežela močno civilizirala
civilizíran -a -o: civiliziran človek; ta dogodek je pretresel ves tedanji civilizirani svet; to je zelo kultivirana in civilizirana dežela / biti vajen udobnega in civiliziranega življenja / šalj. zdaj ko si se obril, si vsaj podoben civiliziranemu človeku
cméra in cmêra -e ž (ẹ̑; ȇ) slabš. - 1. kdor se (rad) joka: ne bodi taka cmera / se še nisi najokal, cmera
// redko malodušen, črnogled, neodločen človek: moraš se mu postaviti po robu, saj nisi cmera - 2. redko cmerav izraz obraza: nakremžil se je v cmero
cmeràv -áva -o in cmérav -a -o prid. (ȁ á; ẹ́) nav. ekspr. ki se (rad) joka: cmerav človek, otrok;
cmerava ženska / cmerave besede zaljubljencev pretirano čustvene, prijaznecmerávo tudi cméravo prisl.: cmeravo govoriti
cméravec in cmerávec -vca m (ẹ́; ȃ) ekspr. kdor se (rad) joka: cmeravec se duši v solzah
// slabš. malodušen, črnogled, neodločen človek: bodi možak, ne pa cmeravec
cmérglja in cmêrglja -e ž (ẹ̑; ȇ) nar. gorenjsko, slabš. malodušen, črnogled, neodločen človek; cmera: ravnaj kot mož, ne kot cmerglja
cóprnik -a m (ọ̑) pog. čarovnik: ta človek je coprnik; star coprnik
cŕka -e ž (r̄) pog. - 1. poginula žival: kam naj zakopljem to crko?
// onemogla, zanemarjena žival: moj konjiček je proti tvojemu prava crka; krmežljava crka - 2. nizko slaboten, šibek, onemogel človek: si pa tudi crka, če tega ne moreš narediti / kot psovka molči, ti crka stara
cúcek -cka m (ȗ) - 1. slabš. majhen, zanikrn pes: cucek bevska; garjav, pocesten cucek; moker kakor cucek zelo; stoji pred njim kakor polit cucek boječe, preplašeno; trese se kot cucek zelo
// kot kletvica da bi te cucek!
// pes sploh: nekega cucka je lovil - 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: dela z vami, kar hoče, ker ste taki cucki / kot psovka z besedo na dan, ti cucek
cúnja -e ž (ú) - 1. kos izrabljenega blaga: stare cunje in papir pobira; mokra, umazana cunja; tak sem kot cunja utrujen, brez volje
// punčka iz cunj iz ostankov blaga
// ekspr. sneg naletava v cunjah v velikih kosmih
// kos blaga za brisanje ali čiščenje; krpa: strepati cunjo; kuhinjska cunja; cunja za prah - 2. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka: v takih cunjah hodi okrog
// ekspr. obleka sploh: zadnjo cunjo je prodal; ves denar porabi za cunje - 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: cunja si, ne pa gospodar! tako cunjo ima za moža
● ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj
cúnjav -a -o prid. (ú) cunjast: cunjav papir; cunjava suknja / ves blaten in cunjav človek
cvét -a m, mn. cvéti in cvetóvi (ẹ̑) - 1. del rastline, značilen po lepi obliki in barvi: cvet se odpre, osuje, ovene; rastlina razvije cvet; utrgati cvet; čebele obletavajo cvet za cvetom; bel, dišeč, pisan cvet; češnjev, makov cvet; cvet vrtnice; barvitost cvetov / rastlina je že nastavila cvete pognala cvetne popke; roža gre v cvet začenja cveteti; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; drevo bo kmalu v cvetu bo cvetelo; pren., pesn. razcvel se je cvet ljubezni; cvet upanja
- 2. ekspr., navadno s prilastkom izbran, najlepši, najpomembnejši del: tam je bil zbran cvet deklet; cvet inteligence, naroda / bila je cvet deklet najlepša med dekleti; vznes.: biti v cvetu let, življenja mlad; umrla je v cvetu mladosti zelo mlada
● iron. ta je šele (pravi) cvet živahen, podjeten, nevzgojen (mlad) človek; ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; star. bobov ali rožni cvet junij
♦ bot. brezspolni cvet; dvospolni cvet ki ima prašnike in pestiče; enospolni cvet ki ima samo prašnike ali samo pestiče; goli cvet ki je brez cvetnega odevala; pestični ali ženski cvet ki ima samo pestiče; prašni ali moški cvet ki ima samo prašnike; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic
čàs čása m (ȁ á) - 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
// čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
// pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
// od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
// za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
// točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
// od tistega časa ni več govoril - 3. omejeno trajanje
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
// ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
// prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga - b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
// trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
// delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas - c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
// naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije - č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
// vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
// pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah - d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
- 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
// za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
// razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
část -í ž (ȃ) - 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti?
// ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti - 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu
// ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast!
// nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu - 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast
● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo
♦ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika
částen -tna -o prid., částnejši (á) - 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno
// kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda! - 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti
- 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna
- 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek
● ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih
♦ jur. častni dolg dolg, katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo
částno prisl.: častno se bojevati; mladina je častno izpolnila naloge
častihlépen -pna -o prid., častihlépnejši (ẹ́ ẹ̄) ki hlepi po časti, slavi: častihlepen in samovoljen človek
častivréden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) vreden časti, spoštovanja: pošten in častivreden človek
čátež -a m (ȃ) mitol. bitje, ki je pol človek pol kozel: škratje, vešče in čateži
čédnostnik -a m (ẹ́) nav. iron. kreposten človek: domnevni čednostnik
čeméren tudi čméren -rna -o [prva oblika čəm in čem] prid., čemérnejši tudi čmérnejši (ẹ́ ẹ̄) ki je (navadno) slabe volje: čemeren človek;
fant je čemeren in zadirčen;
postajal je vedno bolj čemeren;
čemerna starikava ženica / čemeren obraz / čemeren jesenski dan; čemerno vreme neprijetno, pustočemérno tudi čmérno prisl.: gostje so se držali prav čemerno; mož ji je čemerno odgovoril
čemérnež -a [čəm in čem] m (ẹ̑) ekspr. čemeren človek: njegova knjiga spravi celo čemerneže v smeh; to je siten čemernež
čénča -e ž (ẹ̑) nav. mn., ekspr. neresnična vest, izmišljotina: to so navadne čenče; ne verjemi tem čenčam; pripovedovati, raznašati čenče; to so same babje čenče; prazne čenče
// vsebinsko prazno govorjenje: bile so zatopljene v svoje čenče
// nav. ed. klepetav človek: ti si prava čenča; vem, da bo molčal, saj ni čenča
čéšpljevec -vca m (ẹ́) - 1. slivovka: dišeč in piten češpljevec
// češpljev kompot: češpljevec iz suhih češpelj - 2. pog., ekspr. bojazljiv, neodločen človek: vsi ste sami češpljevci
číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī) - 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
// čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
// ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet - 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
// ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava - 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
- 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
- 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
// vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce - 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
♦ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo
čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto
čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden
♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto
človéče -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza
// slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim
človéček -čka m (ẹ̑) - 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici
- 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki
človéčina -e ž (ẹ̑) - 1. nar. belokranjsko velik, neroden človek: tršata človečina
- 2. redko človeško meso: barva trohneče človečine
človečnják -a m (á) nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki: najdbe človečnjakov
človéčnost -i ž (ẹ́) - 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov
- 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) - 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
- 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
// kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
// v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka - 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
- 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
- 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
človéški -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na človek 1—2:
- a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
- b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
- 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina - 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
- 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega
čmeríka tudi čemeríka -e [druga oblika čəm in čem] ž (í) - 1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla
- 2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko
♦ bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album
čmeríkav tudi čemeríkav -a -o [druga oblika čəm in čem] prid. (í) ekspr. čemeren: čmerikav in odljuden človek; ima čmerikavo ženo / starka s čmerikavim obrazom / že ves dan je čmerikave volje; čmerikavo vreme
čmeríkavec tudi čemeríkavec -vca [druga oblika čəm in čem] m (í) ekspr. čemeren človek: rada ima vesele ljudi, čmerikavcev ne mara
čòk čôka m (ȍ ó) - 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno
// stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu
// nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke - 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja
- 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok
♦ arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu
čokátec -tca m (ȃ) ekspr. čokat človek: spredaj je stal čokatec v sivi jopici
čréden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čredo: čredna žival / čredni človek; čredna miselnost
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
čŕnec -nca m (ȓ) - 1. človek črne rase: ameriški črnci; boj za enakopravnost črncev
- 2. redko črna žival, navadno konj: rjavec in črnec
- 3. zastar. črna kava: skodelica dišečega črnca
črníkast -a -o prid. (í) ki je nekoliko črne, temne barve: črnikast dim;
črnikasti oblaki;
ženska črnikastega obraza;
prsti so postali črnikasti / bil je suh, črnikast človekčrníkasto prisl.: črnikasto siva ali črnikastosiva gmota
črnják -a m (á) slabš., redko človek črne rase; črnec: ne mara črnjakov
// kdor ima črne lase, temno polt
čŕnko -a m (ȓ) - 1. ljubk. črn konj: dirjaj, črnko
- 2. ekspr. človek črne rase; črnec: dobrodušen črnko s sivimi lasmi
črnobradàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima črno brado: temnopolt, črnobradat človek
črnogléden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) redko ki vidi vse v življenju slabše, kot je; črnogled: črnogleden človek / njegova črnogledna sodba o položaju
črnokóžec -žca m (ọ̑) človek črne rase; črnec: črnokožci in rdečekožci
črnúh -a m (ū) slabš. - 1. človek črne rase; črnec: gruča črnuhov
// kdor ima črne lase, temno polt: bil je dolg črnuh pegastega obraza - 2. italijanski fašistični vojak: črnuhi so vdrli v vas
- 3. desničar, klerikalec: pri volitvah so zmagali črnuhi
// duhovnik: mimo je prišel neki črnuh - 4. črna žival, navadno pes: črnuh je divje lajal
čŕv -a m (ȓ) - 1. drobna žival mehkega, podolgovatega telesa, navadno škodljiva: črv gomazi, leze; pohoditi črva; zvija se kot črv / črv razjeda les; v mesu so se zaredili črvi; črv v jabolku; pren. njihovo kmetijo je že zdavnaj začel glodati črv
// ekspr., navadno s prilastkom moreč, uničujoč občutek ali misel: črv gloda, grize v srcu; črv kesa, ljubosumnosti - 2. ekspr. nepomemben, neznaten človek: v njihovih očeh smo le črvi
- 3. kljuvajoče gnojno vnetje na prstu: ima črva na prstu
● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno; ta človek je pravi knjižni črv knjižni molj
črvívec -vca m (ȋ) slabš., redko ničvreden, slab človek: to je navaden črvivec
♦ bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika
čúček -čka m (ū) nar. zahodno, ekspr. omejen, neumen človek: ste sami čučki s prazno glavo / kot nagovor o ti čuček, vse si pozabil
čudák -a m (á) čudaški človek: velik čudak je, še oblači se po svoje
čúden -dna -o prid. (ū ȗ) - 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
// ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati - 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
- 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
// v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
čúdo -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) - 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla
// star. čudež: delati čuda - 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek
// nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno - 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali
- 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
čudovíšče -a s (í) knjiž. nenavadno, fantastično bitje ali stvar; čudo: zbirka voščenih figur in raznih čudovišč; ljudje so strmeli v čudovišče iz lesa in železa / ekspr. ta človek je bil pravo čudovišče
čudovít -a -o prid., čudovítejši (ȋ) - 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito
// ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje - 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica
čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin
čúk -a m (ū) - 1. majhna nočna ptica, podobna sovi: čuk čuka, se oglaša, skovika; gleda kakor čuk jezno, neprijazno
- 2. ekspr. čuden, nekoliko omejen človek: pa si res čuk; ti čuk stari / glej ga čuka, že spet meče kamenje
- 3. star. zlatnik, goldinar: posodi mi petnajst čukov
čústven -a -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na čustvo: slabi čustveni odnosi v družini; čustvena navezanost na starše; čustvene motnje pri otroku; čustvena napetost, otopelost, prizadetost, zanesenost / upodabljanje človekovega čustvenega življenja
- 2. ki ga hitro obvladajo čustva: zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek; vesela, zelo čustvena ženska
- 3. ki vsebuje, izraža čustva: pel je neko staro čustveno pesem; čustvena recitacija
♦ lit. čustvena lirika
čústveno prisl.: govoril je razvneto in čustveno; čustveno neuravnovešen, razgiban človek; čustveno obarvan opis
čustvenják -a m (á) knjiž., slabš. zelo čustven človek: je čustvenjak in omahljivec
čustvováti -újem nedov. (á ȗ) doživljati čustva, čustveno vznemirjenost: vsakdo misli in čustvuje po svoje;
zdelo se je, kot da tudi narava čustvuje z njim // preh., knjiž. podoživljati kaj s čustvom: dejal je, da sveta ne moremo razumeti, ampak da ga lahko samo čustvujemo / so stvari, je čustvoval pri sebi, ki jih ni mogoče pozabitičustvujóč -a -e: ti si razumski, jaz pa predvsem čustvujoč človek
čúten1 -tna -o prid. (ū) - 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena
♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari - 2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice
čútno prisl.: čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek
čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú) - 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
- 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
- 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
- 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
// čutiti z reveži sočustvovati - 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
- 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
čutíti se in čútiti se - 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
- 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
dáma -e ž (á) - 1. v meščanskem okolju, spoštljivo naslov za odraslo žensko: neka dama je prišla; dame so bile v dolgih večernih toaletah; mlada, stara dama; dama iz visoke družbe / kot nagovor: spoštovane dame; dame in gospodje / frizer za dame in gospode / dame volijo pri plesu za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca
// dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; prva dama naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge - 2. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: človek v življenju redko sreča pravo damo; ona je resnična dama
- 3. igralna karta z žensko figuro: pikova, srčna dama
- 4. igra s črnimi in belimi ploščicami na damovnici: igrati damo
- 5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh: vzeti trdnjavo z damo; vrednost dame
dán dnéva m, rod. mn. dní tudi dnévov, daj. mn. stil. dném; daj., or. dv. stil. dnéma; v prislovni rabi: rod. ed. dné, or. ed. dnévom in dném; rod. mn. dní, tož. mn. dní, mest. mn. dnéh in dnévih; tož. dv. dní tudi dnéva (ȃ ẹ̑) - 1. čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči: leto ima 365 dni; od takrat je minilo štirinajst dni; pridem čez dva dni, čez teden dni; pred (nekaj) dnevi je odšel; večkrat na dan se oglasi; prvi, zadnji dan v mesecu, tednu; dela vsak dan, vsak drugi dan; dan pozneje se je zgodilo; dan pred praznikom; nekaj dni po tem / štirinajst dni morja mu je dovolj / ekspr. nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja / ekspr.: dogodek dneva najpomembnejši dogodek; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
// pri datiranju: Ljubljana, (dne) 7. julija; star. na dan 27. junija
♦ rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem
// s prilastkom ta čas, določen za posebne namene, opravila: plačilni dan; vsak petek je semanji, tržni dan; uradni dan določen za uradovanje s strankami
// delovni dan delovnik
// rojstni dan
// s prilastkom ta čas, posvečen spominu na kaj: Prešernov dan; dan zmage; dan žena - 2. čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. noč: dan je že; dan se daljša, krajša; dan se dela dani se; dan raste postaja daljši; deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan; jesenski, pomladni dan; kot noč pa dan sta zelo različna
// ves dan je hodil okrog; ekspr. ves ljubi, božji dan sedi; zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo; še za dne je prišel domov ko je bil še dan; z dnem je pritisnil mraz ko se je zdanilo
// ekspr. beli dan zgodilo se je sredi belega dne; ob, pri belem dnevu si je upal to storiti podnevi; ne skrivaj, javno; jasno kakor beli dan / vasi sta dan hoda narazen / kot pozdrav dober dan! - 3. mn., s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: potekajo mu brezskrbni dnevi; burni, veseli dnevi; to so bili zanj odločilni, usodni dnevi / ekspr. črni, pasji dnevi zelo neprijetni, hudi
// slabo mu gre na stare dni / ekspr., z oslabljenim pomenom: do konca (svojih) dni ti bom hvaležen; dneve mladosti je preživel na deželi
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: spomini na partizanske dni; dnevi okupacije / v davnih, nekdanjih dneh / star. njega, svoje dni včasih, nekdaj
● jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas; tudi ta dan je napočil čas, ko se je izpolnilo pričakovanje; ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; na dan vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. kar na dan z besedo povej, kaj misliš; ni hotel z resnico na dan povedati resnice; voda je udarila na dan nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine; dan na dan, dan za dnem hodi sem kar naprej, zelo pogosto; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; iz dneva v dan mu govori isto kar naprej, ves čas; ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno, tja v en dan tjavendan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; ekspr. v nedeljo so imeli nogometaši črn dan doživeli so neuspeh; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
danášnji -a -e prid. (á) - 1. nanašajoč se na dan, ki pravkar je: današnji dan; to velja z današnjim dnem; napisati današnji datum; današnji večer / vstopnice za današnjo predstavo; dnevni red današnje seje; rezultati današnjega tekmovanja / današnji časopis ki je izšel za danes
- 2. nanašajoč se na sedanjost: današnji časi; današnja doba / današnji človek, svet; današnja družba, mladina; današnje družbeno stanje / v današnjem pomenu besede / običaj se je ohranil do današnjega dne
darežljívec -vca m (ȋ) ekspr. darežljiv človek
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
dêbel -éla -o [eu̯] prid., debeléjši (é ẹ́) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost, ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko
// pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
- 3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti, ant. droben: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot, ant. droben: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča - 4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa, ant. suh: debel človek; zaklali so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
- 5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
- 6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
debélo prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta
// izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal
● ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
debéli -a -o sam.: ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
debélec -lca [u̯c tudi lc] m (ẹ̑) ekspr., redko debel človek: prvi je debelec, drugi suhec
debelín -a m (ȋ) ekspr. debel človek: tisti debelin mi je to pravil
debelínko -a m (ȋ) šalj. debel človek: prijazen debelinko / sinko debelinko / kot nagovor umakni se, debelinko
debelják tudi debelák -a m (á) nav. ekspr. debel človek: neokreten debeljak; telovadba za debeljake
debélko -a m (ẹ̑) šalj. debel človek: okrogel, zavaljen debelko
debelonós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima debel nos: debelonos človek
debelúh -a m (ū) slabš. zelo debel človek: zamaščen debeluh
debelúhar -ja m (ȗ) slabš. zelo debel človek: debeluhar je komaj prišel do vrha
debelúhec -hca m (ȗ) šalj. debel človek: majhen debeluhec
debelúšček -čka m (ȗ) ljubk. debel človek, navadno otrok: novi kolega je bil simpatičen debelušček; rdečeličen debelušček je čofotal po vodi
debelúšec -šca m (ȗ) šalj. debel človek: sušci in debelušci
debelúšnež -a m (ȗ) ekspr. debel človek: dobrodušen debelušnež
debelúšnik -a m (ȗ) ekspr. debel človek: majhen plečat debelušnik
debíl -a m (ȋ) med. debilen človek: usposabljati debile za delo
debílnež -a m (ȋ) ekspr. debilen človek: majal je z glavo kot kak debilnež
defékten -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. okvarjen, poškodovan: defekten stroj; defektno kolo / po nesreči je bila njegova roka defektna
- 2. med. telesno ali duševno nerazvit: defekten človek, otrok; defektna mladina; duševno defekten
deformíranec -nca m (ȋ) knjiž. deformiran človek: živel je med pohabljenci in deformiranci
defravdánt -a m (ā á) knjiž. kdor kaj poneveri: ta človek je ničvrednež in defravdant
defravdírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poneveriti: kdo bi si mislil, da bo ta človek defravdiral
degeneríranec -nca m (ȋ) degeneriran človek: bolan degeneriranec / ekspr. nemoralni degeneriranci in perverzneži
degenerírati -am tudi degenerírati se -am se nedov. in dov. (ȋ) - 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov, izrojevati se: okostje je degeneriralo; rastlina, živalska vrsta degenerira
- 2. spreminjati se na slabše sploh: njegova revolucionarnost je degenerirala v birokratičnost; disciplina se je degenerirala v anarhijo
♦ med. celice degenerirajo njihova presnova je neurejena
degeneríran -a -o: degeneriran človek, narod; degeneriran krompir; degeneriran organ / ekspr. to je degeneriran sadist
dejáti1 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) navadno kot deležnik na -l - 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi
// po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali - 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža- a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
- b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
- 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
dejáven -vna -o prid., dejávnejši (ā) ki se tvorno ukvarja s kakim delom: dejaven človek;
dejaven član organizacije / dejavno življenje / dejaven odnos med človekom in stvarnostjo; dejavno sodelovanje, sožitje med narodidejávno prisl.: dejavno podpreti osvobodilno gibanje; dejavno posegati v razvoj dogodkov
dekadènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) - 1. predstavnik dekadentne umetnosti: ta pesnik je bil dekadent
- 2. knjiž., ekspr. propadajoč, propadel človek: degeneriranci in dekadenti
deklasíranec -nca m (ȋ) - 1. deklasiran človek: plemiški deklasiranec; socialni deklasiranec
- 2. ekspr. moralno propadel človek: zablodil je med deklasirance londonskega predmestja
délaven -vna -o prid., délavnejši (ẹ́) ki rad dela: delaven človek; njegova mati je zelo delavna; delaven kot mravlja / ekspr. delavne roke
// dejaven, aktiven: delavni in pasivni člani društva; vsi smo bili mrzlično delavni
delikáten -tna -o prid., delikátnejši (ȃ) s širokim pomenskim obsegom - 1. neprijeten, težaven, kočljiv: najti izhod iz delikatnega položaja; vzgoja je delikatna stvar; pogovor se je bližal najdelikatnejši točki; njegovo delo je odgovorno in delikatno; dotaknila sta se delikatnega vprašanja / v romanu opisuje zelo delikatne situacije
- 2. nežen, rahel, občutljiv: to je delikaten človek / barve v delikatnih tonih / knjiž. sodniki so bili zelo delikatni do njega rahločutni, obzirni
- 3. knjiž., redko okusen, slasten: delikatna juha, riba
delikátno prisl.: zadevo je treba delikatno urediti; izraža se delikatno izbrano, lepo
délo -a s (ẹ́) - 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
// trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to - 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
// to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole - 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav., slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
// to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu - 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
// s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine - 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
- 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost
// iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini
// s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku - 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo
- 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
● to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela
♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
delomŕzen -zna -o prid. (r̄) ki noče, ne želi delati: bil je znan kot delomrzen človek; delomrzni postopači
delomŕznež -a m (ȓ) delomrzen človek: postaja vedno večji delomrznež; tu ni mesta za delomrzneže / druščina delomrznežev, postopačev in klatežev
déloven -vna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na delo:- a) delovni načrt; izboljšati delovne pogoje; spremeniti delovni postopek, proces; doseči dobre delovne rezultate; ogledati si vse delovne faze v tovarni; spremeniti delovne metode / delovna operacija; delovna sposobnost, zmogljivost
- b) delovni prostor / delovni čevlji; delovni konji; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke; delovna živina
- c) delovni človek / delovni sestanek; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija; delovna disciplina; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; delovni dan delovnik; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; delovna skupnost samoupravni organ, ki ga sestavljajo vsi člani delovne organizacije; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
● tovarna potrebuje nove delovne moči delavce; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. delovna enota; jur. delovno pravo pravni predpisi, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav
délovno prisl.: delovno oblečen
delovít -a -o prid. (ȋ) knjiž., redko delaven: delovit in pošten človek / delovit politik
demiúrg -a m (ȗ) v idealističnih filozofijah počelo, stvarnik sveta: za Hegla je proces mišljenja demiurg resničnosti
// publ. tvorec, oblikovalec sploh: človek je demiurg zgodovine
demokrát -a m (ȃ) - 1. pristaš demokracije: spori med demokrati in monarhisti
// član demokratske stranke: v odboru so demokrati in republikanci / krščanski, socialni demokrat - 2. demokratičen človek: bil je demokrat in je sovražil ukazovanje
demokrátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na demokracijo: demokratična država, republika / demokratične pravice, svoboščine; demokratične sile v svetu / demokratična ureditev; demokratična vlada; demokratične volitve; demokratično načelo / to je demokratičen človek / demokratični čut; demokratični odnosi med ljudmi
♦ polit. demokratični centralizem sistem upravljanja, v katerem so višji organi voljeni in odgovorni, njihove odločitve pa so za nižje organe obvezne; demokratični socializemdemokrátično prisl.: ravnati demokratično; demokratično izvoljeni predstavniki; demokratično usmerjen človek
demóničen -čna -o prid. (ọ́) demonski: demoničen človek / demoničen smehljaj; demoničen značaj / demonični čar; nanj je imel demoničen vpliv; demonična in nepremagljiva moč; sam.: nekaj demoničnega je bilo v njej
démonski in demónski -a -o prid. (ẹ̑; ọ̑) nav. ekspr. - 1. zelo hudoben, zloben: demonski človek; to je demonska ženska / demonski nasmeh, pogled
- 2. ki ima skrivnostno, usodno moč: demonska osebnost / njegov demonski vpliv; omamila ga je demonska lepota te žene / temno, skoraj demonsko vzdušje; sam.: v teh ljudeh je nekaj demonskega
denár -ja m (á) - 1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar; vložiti denar v hranilnico; denarja je zmanjkalo; služiti, zaslužiti veliko denarja; ostal je brez denarja; igrati za denar; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno; denar je pošel; na lahek način priti do denarja; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko
// ta denar je še v veljavi; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo; plačati z gotovim denarjem z gotovino; menjalnica denarja
// kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi; skrbno je začel preštevati denar; denarnico ima polno denarja; ponarejen, srebrn denar; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati, zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž; droben denar drobiž
// kovinski, papirnati denar; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih - 2. nav. ekspr., s prilastkom plačilo, znesek: dobiti za drag, velik denar; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi; kupiti za majhen denar; tega ne prodam za noben denar
● ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; pog. spraviti v denar prodati; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
♦ ekon. aktivni denar; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju; vrednost denarja; fin. emisija denarja; razvrednotenje denarja
denáren -rna -o prid. (ā) - 1. nanašajoč se na denar: biti v denarni stiski, zadregi; nobenih denarnih skrbi nima / denarni kapital; denarni kredit; ukvarja se z raznimi denarnimi posli; zbirati denarne prispevke; visoke denarne dajatve; denarna kazen; denarna podpora; dobiti sporočilo o denarni pošiljki / denarni sistem; perspektivna denarna politika / denarni zavod zavod, ki se ukvarja s kreditnimi in plačilnimi posli; denarna nakaznica obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki
♦ ekon. denarna akumulacija; denarna enota enota, ki je izhodišče pri računanju zneskov; denarno gospodarstvo finance, denarništvo; gospodarstvo, ki uporablja denar kot menjalni pripomoček; denarna sredstva za določen namen potrebni znesek; blagovno-denarni odnosi - 2. ekspr. premožen, bogat: to je pa denaren človek; seveda, za denarne ljudi to ni drago / priženil se je k denarni hiši
denárno prisl.: tudi denarno ga je podpiral
denárnik -a m (ȃ) - 1. v kapitalistični ekonomiki kdor se poklicno ukvarja z denarnimi kupčijami: lastnik podjetja je bil znan denarnik; vsi v družini so sloveli kot veliki denarniki
- 2. star. bogat človek: skop denarnik
denárski -a -o prid. (á) star. denaren: denarska enota / denarski človek premožen, bogat
denunciánt in denunciànt -ánta m (ā á; ȁ á) kdor denuncira, ovaduh: ta človek je izdajalec in denunciant; molčal je, ker se je bal denunciantov
désna -e ž, désnih (ẹ́) - 1. nav. ed. desna roka, desnica: z desno se je opiral na palico, leva mu je visela ob telesu; pesn. dekle, svojo desno mi podaj
// desna noga: pri tangu mora plesalec voditi vedno z desno / v medmetni rabi otroci so korakali: leva, desna, ena, dve - 2. v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v, z izraža desno stran: iti, kreniti, zaviti na, v desno; nagniti, obrniti se v desno; vrata se odpirajo na, v desno; ko greš čez cesto, poglej na levo in desno; obrat v desno / krogla je priletela z desne; na desni stoji mogočno poslopje, na levi pa lesena bajtica; voziti po desni / kot povelje na desno; pren. vodstvo stranke ubira pot na desno
● kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti; ekspr. ta človek se ne ozira ne na levo ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih
♦ obrt. plete same desne desne petlje
despót -a m (ọ̑) - 1. v bizantinski državi vladar ali visok dvorni dostojanstvenik: despot in despojna
♦ zgod. srbski vladar v letih od 1402 do 1459 - 2. v starem in srednjem veku vladar z neomejeno oblastjo: orientalski despoti
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: njen mož je surov despot; birokratski despot
dète medm. (ȅ) star. izraža začudenje; beži, eja: dete, da je ta človek še živ? dete, dete, kako si preudaren
determinírati -am dov. in nedov. (ȋ) določiti, opredeliti: precizno determinirati politiko turizma / determinirati najdene fosile / vsebina determinira oblikodeterminíran -a -o: sociološko determiniran človek; zgodovinsko determiniran pojav; nekateri skladatelji se zavzemajo za ohlapnejše, manj determinirane forme
devetéro štev. neskl. (ẹ̑) skupina devetih enot- a) pri množinskih samostalnikih: njemu bi človek ne videl v srce, pa če bi si nataknil devetero naočnikov (I. Cankar)
- b) pri drugih samostalnikih: prvi izmed devetero otrok
diabóličen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki ima lastnosti, kakršne se pripisujejo hudiču; satanski, zloben: to je diaboličen človek; njegova diabolična narava / čutil je v sebi neko diabolično silo / opazuje jo z diaboličnim izrazom
díhniti -em dov. (í ȋ) - 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal
- 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame
● ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril
// preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje - 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo
diktátor -ja m (ȃ) kdor ima neomejeno politično oblast, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: atentat na diktatorja / vojaški diktator
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: v svoji družini je pravi diktator
● publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode
♦ zgod. nosilec neomejene oblasti v starem Rimu, voljen v izrednih primerih za šest mesecev
diluviálen -lna -o prid. (ȃ) geol. pleistocenski: diluvialna doba / diluvialna naplavina, tvorba / diluvialni človek
dinámičen -čna -o prid. (á) - 1. poln sile in raznovrstnih sprememb; razgiban, živahen: dinamičen človek; pesnik je bil po temperamentu bolj statičen kot dinamičen / pouk mora biti dinamičen; dinamična predstava; dinamična razprava med dramatikom in režiserjem; publ. dinamična pesem
// ki se hitro spreminja pod vplivom razvojnih sil: nova tehnologija je sprožila dinamičen razvoj kmetijstva; dinamičen razvoj letalstva v zadnjih letih / dinamično pojmovanje dogajanja v svetu ki se prilagaja spremembam - 2. nanašajoč se na dinamika 2-3: dinamične, optične in elektromagnetne priprave / dinamični in ritmični elementi; dinamične vaje
♦ fiz. dinamični pritisk pritisk, ki ga izvaja gibajoča se tekočina ali plin; meteor. dinamična meteorologija nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil; lingv. dinamični naglas; muz. dinamična označba označba za jakost izvajanja; strojn. dinamična obremenitev obremenitev, ki se s časom spreminja
dinámično prisl.: dinamično gledati na gospodarstvo; kipar je želel s svetlobno igro figuro dinamično poudariti; partituro bi bilo treba dinamično predelati glede na dinamiko
dinámik -a m (á) redko dinamičen človek
dionízičen -čna -o prid. (í) - 1. ki je v čast boga Dioniza: dionizični praznik
- 2. knjiž. neumirjen, zanesen, razbrzdan: dionizičen človek; je dionizične narave / dionizična in apolinična glasba, umetnost
diskréten1 -tna -o prid., diskrétnejši (ẹ̑) - 1. ki ne govori o kočljivih, zaupnih stvareh: diskreten človek; bil je diskreten in je molčal; obljubim ti, da bom ostal diskreten / zastavil mu je diskretno vprašanje / diskretno vedenje taktno, obzirno
// hvaležen sem vam za to diskretno sporočilo zaupno - 2. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa; nevsiljiv, nevpadljiv: diskreten vzorec blaga; diskretna razsvetljava; diskretna reklama / uporabljati diskreten parfum / diskreten lokal
diskrétno prisl.: oblačiti se diskretno in elegantno; diskretno pripovedovati o dogodku
diskvalificírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. odvzeti (moralno) vrednost, ceno: to dejanje ga je diskvalificiralo; s svojim nastopom se je popolnoma diskvalificiral
- 2. šport. odvzeti pravico do nastopanja ali sojenja na tekmah: diskvalificirati tekmovalca; zaradi napak v teku so konja diskvalificirali izločili iz tekmovanja
diskvalificíran -a -o: diskvalificiran plavalec; moralno diskvalificiran človek
divjáčina tudi divjačína -e ž (ā; í) - 1. divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: loviti divjačino; vse dneve stika za divjačino; past za divjačino
// ena taka žival: večkrat je ujel kako divjačino - 2. meso teh živali: pripraviti divjačino; specialitete iz divjačine
- 3. ekspr. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: človek težko živi s tako divjáčino / cele dneve moram miriti to divjáčino neugnane, razposajene otroke
divják -a m (á) - 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki
// samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje - 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo
// ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok - 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki
- 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu
divjína -e ž (í) - 1. nenaseljen, nekultiviran svet: pokrajina je bila pred sto leti še divjina; v okolici je še dosti divjine; iztrebiti divjino / divjina prerašča dolino divje rastlinje
// vodil je odpravo skozi neraziskane divjine Afrike necivilizirane pokrajine - 2. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divjak: ne bodi taka divjina
- 3. star. divjad, divjačina: loviti divjino / okusna divjina
dláka -e ž (á) nitast izrastek na koži sesalcev: na nogah ima dolge dlake; puliti si dlake; med svetlimi dlakami je bilo tudi nekaj črnih / kot psovka molči, ti suha dlaka ti; kot kletvica pasja dlaka, tega ti ne verjamem
// ed. več dlak, dlake: dlaka raste, se obnavlja; naježiti dlako; žival ima gladko, mehko, sivo dlako / odeja iz kamelje dlake; klobuk iz zajčje dlake / resasta dlaka trša, daljša; zimska dlaka
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; pog., ekspr. niti za dlako se nisi spremenil prav nič; pog. vedno mu gredo po dlaki v vsem mu skušajo ustreči, mu ne nasprotujejo; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
dlakocépski -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. ki razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti: šef je zelo strog in dlakocepski človek / dlakocepsko izvajanje pravilnika; dlakocepsko obravnavanje problema
dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) - 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
// kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
// spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba - 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
// spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
// najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij - 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
// v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
dôba -e ž (ó) - 1. s prilastkom omejeno trajanje
- a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
- b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
- c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti
// povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu
// velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov
// star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob - 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
- 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe
● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
♦ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
dobičkolóvec -vca m (ọ̑) slabš. kdor pri vsem išče dobiček, korist: ta človek je pravi dobičkolovec
dobríčina -e m (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil; delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine
dobríčina -e ž (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina; poznam ga, stara dobričina je; odličen tovariš je in velika dobričina
dobríčnež -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: mož je velik dobričnež
dobríčnik -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: to je velik dobričnik; kako se je razvnel, stari dobričnik
dobríkav -a -o prid. (í) ki se (rad) dobrika: dobrikav človek / govoriti sladke, dobrikave besededobríkavo prisl.: dobrikavo ji je pogledal v oči
dobrodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šaladobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj
dobrodúšnež -a m (ȗ) ekspr. dobrodušen človek: šaljivec je in velik dobrodušnež; samozadovoljen dobrodušnež
dobrohôtnež -a m (ȏ) ekspr., redko dobrohoten človek: dela se dobrohotneža
dobrosŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna
dobrosŕčnež -a m (ȓ) ekspr., redko dobrosrčen človek
dôbrost in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil
// dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi
dobrotljív -a -o prid., dobrotljívejši (ī í) ki (rad) izkazuje, deli dobrote: dobrotljiv človek; prizadeva si, da bi bil dobrotljiv
docírati -am nedov. (ȋ) - 1. slabš. govoriti ali razlagati, kakor da bi poučeval: ta človek rad docira
- 2. zastar. predavati (na univerzi): docira na pravni fakulteti
- 3. šol. poučevati abstraktno: njihov profesor preveč docira
dojémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. vključevati, sprejemati v zavest: fant hitro dojema; toliko novega je, da otrok komaj dojema; učenci so slabo dojemali učiteljevo razlago; čustveno, površno dojemati / razlagal je tovarišem, kako dojema partizansko življenje; umetnino dojema elementarno
- 2. sprejemati čutne dražljaje, zlasti s sluhom, z vidom: oko dojema svetlobo; njegova ušesa ne dojemajo več ropota; streljanje je še komaj motno dojemal
dojemajóč -a -e: hitro dojemajoč človek
dojemljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki hitro dojema: dojemljiv človek / bister, dojemljiv duh
// knjiž., navadno v zvezi z za dovzeten, sprejemljiv: nekateri učenci niso dojemljivi za vzgojne ukrepe / mladenič je bil za lepoto močno dojemljiv - 2. ki se da dojeti: njegova poezija je težko dojemljiva; čutno dojemljive stvari / to mu je treba prikazati na dojemljiv način
doklèr in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih - 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo
● upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev - 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren)
dolgín -a [u̯g] m (ȋ) ekspr. zelo velik in suh človek: prišel je tudi tisti dolgin; neki dolgin mi je stopil na nogo
dolgočásen -sna -o [u̯g] prid., dolgočásnejši (á ā) ki povzroča, ustvarja dolgočasje: dolgočasen članek, film;
dolgočasen jesenski dan;
ta kraj je dolgočasen;
njegovo delo je zelo dolgočasno;
življenje v mestu se mu je zdelo dolgočasno / dolgočasen človek / fant z dolgočasnim obrazomdolgočásno prisl.: dolgočasno govoriti / v povedni rabi bilo mu je dolgočasno
dolgočásnež -a [u̯g] m (ȃ) ekspr. dolgočasen človek: pusti ga pri miru, tega dolgočasneža
dolgoglàv in dolgogláv -áva -o [u̯g] prid. (ȁ á; ȃ) antr. ki ima dolgo in ozko glavo: dolgoglav človek / dolgoglava lobanja
dolgoglávec -vca [u̯g] m (ȃ) antr. človek z dolgo in ozko glavo: stari Slovani so bili pretežno dolgoglavci
dolgovézen -zna -o [u̯g] prid. (ẹ́ ẹ̄) slabš. ki zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava: dolgovezen človek; pisatelj je v svojih prvih delih preveč dolgovezen
// razvlečen, nezanimiv: poslušalce utruja s svojim dolgoveznim govorom; pisec se izgublja v dolgoveznih, detajlnih opisih
dolihokefál -a m (ȃ) antr. človek z dolgo in ozko glavo, dolgoglavec
domišljàv -áva -o prid. (ȁ á) ki ima pretirano dobro mnenje o sebi: domišljav človek; dekle je domišljavo / bila je domišljava zaradi svoje lepote, redko na svojo lepoto / domišljavo vedenje
domišljávec -vca m (ȃ) domišljav človek: domišljavec je mislil, da ga vsi občudujejo; fant je v resnici domišljavec; nadut domišljavec
domnévati -am nedov. (ẹ́) imeti kaj za verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano: položaj je bil tak, kot sem domneval;
domnevam, da je tvoja poteza slaba;
po pravici domnevam, da je ta človek vohun;
z vso tehtnostjo lahko domnevamo, da je bilo tako / tam so arheologi domnevali temelje stavbedomnévan -a -o: dognali so, da res gre za domnevano rudo
dorásel -sla -o tudi dorástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) - 1. ki je dorastel, doraščen: dorasel človek; dorasel gozd; dorasla žival; komaj dorasla dekleta
- 2. neustalj., v povedni rabi, z dajalnikom ki je kos čemu: nobeden od sošolcev mu v matematiki ni dorasel; mladina je dorasla nalogam, ki jo čakajo; biti delu politično dorasel; prim. dorasti
doslédnež -a m (ẹ̑) ekspr. dosleden človek: fant je doslednež
dostojánstven -a -o prid. (ȃ) ki vzbuja spoštovanje zaradi moralnih kvalitet in zaradi obvladovanja čustev: predsednik je dostojanstven človek;
dostojanstven v kretnjah / resen, dostojanstven obraz / njeno vedenje je skoraj dostojanstvenodostojánstveno prisl.: ženin se je držal zelo dostojanstveno; govoriti mirno in dostojanstveno
dostójen -jna -o prid., dostójnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: dostojen človek; fant je dostojen; bodite dostojni! / dostojna družba; dostojno vedenje
- 2. nav. ekspr. ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: te informacije lahko dobimo v vsakem kolikor toliko dostojnem priročniku; izvedba dela je bila dostojna / razprava je bila na dostojni višini / nimam dostojne obleke za tako slavnost; dostojno stanovanje
// neprav., z rodilnikom vreden: tak sin je dostojen svojega očeta; človeka dostojno življenje
dostójno prisl.: dekle se oblači dostojno; dostojno pozdraviti, se vesti
dostójnež -a m (ọ̑) ekspr. dostojen človek: delal se je dostojneža
dotíčnik -a m (ȋ) pisar. oseba, o kateri se govori, nanjo misli; ta, tisti (človek): dotičnik je hotel po vsej sili k nam; dotičnika bo zadela huda kazen
dovolíti -vólim dov. (ī ọ́) - 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
● preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti - 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost
- a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel
- b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo
- c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem
- 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon
dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo
● ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti
dovóljen -a -o - 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel
- 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega
dovtípen -pna -o prid. (ȋ) - 1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek; vedno je vesel in dovtipen
- 2. poln dovtipov: dovtipni pogovori; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic
dozoréti -ím dov., dozôrel in dozorèl in dozorél (ẹ́ í) - 1. z rastjo, zorenjem priti do zrelosti: pšenica je dozorela; to sadje zgodaj dozori; seme je že dozorelo / smreke so dozorele za sečnjo; pren. njegov sklep je dozorel; misel je dozorela v njem
● knjiž. pridem, ko bo čas dozorel ko bo ugoden, primeren čas za to
// doseči potrebno, ustrezno kakovost: sir je dozorel; salama dozori na zraku šele po kakem mesecu - 2. dobiti dokončno podobo, razviti se: fant je dozorel v moža; duševno, spolno, telesno dozoreti; kulturno dozoreti / knjiž. stvar je dozorela do vrhunca / dekle je v trpljenju dozorelo
// navadno v zvezi z za postati sposoben, pripravljen za kaj: ta človek še ni dozorel za življenje / spor je končno dozorel za razsodbo
♦ čeb. med dozori izgubi odvečno vodo
dozôrel in dozorèl in dozorél -éla -o: dozorel človek; prezgodaj dozoreli otroci; dozorele breskve; čustveno dozorel; politično dozoreli ljudje
dozorévati -am nedov. (ẹ́) - 1. z rastjo, zorenjem prihajati do zrelosti: grozdje, sadje dozoreva; ječmen je že začel dozorevati; pren. sklep je dolgo dozoreval v njem; misel na beg je vse bolj dozorevala
- 2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: telesno dozorevati; kulturno, osebnostno dozorevati / knjiž. v takih razmerah je dozorevala revolucija / človek dozoreva v trpljenju
dozorevajóč -a -e: dozorevajoč fant; hodil je med dozorevajočim žitom; razredno dozorevajoče delavstvo
doživéti -ím dov., dožível (ẹ́ í) - 1. v življenju priti do česa, biti deležen česa: človek težko razume, če sam ne doživi; pripovedoval je, kaj vse je po svetu videl in doživel; veliko je doživela na potovanju; marsikaj smo doživeli v tem času; tega ni mogoče opisati, treba je doživeti / doživeti bedo, razočaranje
// s čustvi dojeti: pesmi ni niti doživel niti razumel / zgodbo je povedal na kratko, a doživel jo je do podrobnosti - 2. živeti do določene dobe, dogodka: doživeti visoko starost; le malo prvoborcev je doživelo konec vojne / star sem že, a vnuka bi še rad doživel
- 3. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: film je doživel dobro kritiko; taka politika je morala doživeti polom; naši tekmovalci so doživeli popoln poraz / prevod je doživel precej popravkov; knjiga je doživela več izdaj / doživeti čast, sramoto biti počaščen, osramočen
- 4. vznes. umreti: doživela je, vsi bomo šli za njo
dožívljen -a -o: globoko doživljena glasba; pot do resnično in zavestno doživljenega spoznanja je bila težka; mučen spomin na doživljeno sramoto; vizionarno doživljena resničnost
doživét -a -o: od doživetih vtisov je bila vsa bleda; misel na doživeto srečo; vse zgodbe v knjigi so intenzivno doživete; do kraja doživeta lirika; prisl.: altistka je pela naslovno vlogo doživeto in izredno prepričevalno; sam.: prav stil te novele odkriva globino doživetega; neposredno izpovedovanje doživetega
drág -a -o tudi -ó prid., drážji (ȃ á; drugi pomen ȃ) - 1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj; živež je v mestu dražji kot na deželi; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati; draga stanovanja; drago vino; drag kot žafran zelo
// ta servis je precej drag; zahaja le v boljše, dražje gostilne; tam je življenje zelo drago / nav., ekspr. dobiti za drag, velik denar / to je zelo drago krzno dragoceno
// drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit
♦ metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance - 2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je zelo drag; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag; to mi je drag spomin; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej; v vljudnostnem nagovoru dragi bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto
- 3. redko ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen: ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa
● ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje; ekspr. molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav; pojdi, kamor ti drago kamor hočeš, želiš; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete
drágo in dragó prisl.: drago kupiti, prodati; drago se oblačiti; drago plačane izkušnje / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju drago mi je
● ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice
drági -a -o sam.: ob novem letu se je spomnil svojih dragih; mislil je le na svojo drago
● vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
drágec -gca m (ȃ) ekspr. drag, ljubljen človek: to je moj dragec / kot nagovor sedi k meni, dragec / iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo
dragocén -a -o prid., dragocénejši (ẹ̄ ẹ́) - 1. ki ima veliko vrednost, visoko ceno: dragocen nakit; dragocena kristalna vaza; kupuje ji sama dragocena darila; dragoceno krzno, pohištvo / tako nastaja dragocena snov za rast organizma
- 2. ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost: dragocena žrtev; skrbno je gojil to dragoceno čustvo; dragoceno prijateljstvo / ekspr.: zapravljati dragoceni čas; tekmovalci so si priborili dve dragoceni točki / dragocen človek / z dajalnikom spomin na umrlo mater mu je dragocen drag, ljub
// ki daje, prinaša dobro, korist: dragocen podatek; nepristranska kritika je dragocena; opravil je dragoceno delo / dragocene izkušnje; nuditi dragoceno pomoč
dragocénost -i ž (ẹ́) kar je dragoceno: prodala je prstan, zapestnico in še nekaj drugih dragocenosti; zapravil je vse družinske dragocenosti / ekspr. ta človek je za nas prava dragocenost / zagovarjati dragocenost materinščine
dragúlj -a m (ū) - 1. drag kamen: prstan z dragulji; oko se ji lesketa kot dragulj
- 2. ekspr. kar zaradi izredne lepote, plemenitosti vzbuja občudovanje: ta človek je pravi dragulj; njegov roman je eden najlepših draguljev slovenske proze
drèk drêka m, mest. ed. tudi dréku (ȅ é) - 1. vulg. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato, govno, iztrebki: stopiti v drek; kurji, pasji, svinjski drek; smrad po dreku; umij se, smrdiš ko drek
- 2. nizko kar je malo vredno, nepomembno: vsak drek si zapiše; joka za vsak drek; tepec boš ostal, če boš bral takle drek tako slabo knjigo
// bil je proti vojni in sploh vsemu temu dreku
// malo vreden, nepomemben človek: ti si drek proti njemu / kot psovka na, drek hudičev, da si boš zapomnil, kdaj si izzival - 3. nizko neprijeten, zapleten položaj: zdaj si pa res v dreku; zmeraj je pomagal komu iz dreka
- 4. nizko, v prislovni rabi izraža
- a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: to me pa res en drek briga; vse si je sam pripravil, doma je en drek dobil; iskal sem, pa sem en drek našel
- b) v povedni rabi omalovaževanje: drek je vse skupaj / elipt. pravi drek, če me premestijo
- 5. nizko, v medmetni rabi izraža močno zanikanje ali omalovaževanje: drek, ne bom se pustil; drek, pa taka zabava!
● nizko vse en drek je, če grem ali ne vseeno je; nizko tako za en drek je, da bi ga še otrok lahko pretepel brez moči, šibek; nizko pritožuje se za vsak drek za vsako malenkost; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
drekáč -a m (á) nizko - 1. kdor prostaško, grdo govori: nehaj že, drekač umazani
- 2. strahopeten, neodločen človek: z njim ne bo nič, čisto navaden drekač je
drekobŕbec -bca m (ȓ) - 1. govnač, govnobrbec: drekobrbec se je preril skozi govno; rijejo po blatu kakor drekobrbci
- 2. nizko neprijeten, zoprn človek: spet se je vtaknil vmes ta drekobrbec / kot psovka molči, drekobrbec
drémež -a m (ẹ̑) - 1. stanje med budnostjo in spanjem: prebudil se je iz jutranjega dremeža; nihal je med dremežem in budnostjo; prijeten, rahel dremež; pren. zbuditi se iz gospodarskega dremeža
// želja, potreba po spanju: dremež se me polašča; otresti se mučnega dremeža - 2. slabš. počasen, neroden človek: kaj pa še čakaš in stojiš, dremež
drénovec -vca m (ẹ́) redko - 1. drèn: otroci so se skrivali med drenovci
- 2. ekspr. neroden, okoren človek: ti si mi pravi drenovec
dréti1 dêrem tudi drèm nedov., tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl (ẹ́ é, ȅ) - 1. silovito in hitro teči: hudournik dere po skalovju; voda močno dere / ekspr. iz nosa mu je drla kri; pot mu je curkoma drl po obrazu; solze so mu drle po licih
● preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega - 2. ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno se premikati: ljudje so trumoma drli iz cerkve; vse je drlo na plesišče; otroci so kar drli v cirkus; fantje iz cele vasi so drli skupaj / dekleta kar derejo za njim se navdušujejo zanj
// v zvezi z v zelo hitro se bližati čemu slabemu: dreti v propad, nesrečo, pogubo
deróč -a -e tudi derèč -éča -e: hudournik je, deroč s hribov, valil skale s seboj; deroča reka
drevó -ésa s (ọ̑ ẹ̑) - 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu
● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum - 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju
- 3. zastar. jambor, jarbol
dríska -e ž (ȋ) - 1. nenormalno pogostno iztrebljanje: dobiti, imeti drisko; nezrelo sadje povzroča drisko
- 2. nizko siten ali strahopeten človek: on je čisto navadna driska / kot psovka driska tečna
driskáč -a m (á) nizko siten ali strahopeten človek: takle driskač te pa res ujezi
drobnè -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. droben, slaboten človek, zlasti otrok: včasih je bil tak drobne; le kaj bo naredil tisti drobne
drobnè -éta s (ȅ ẹ́) ekspr. droben, slaboten človek, zlasti otrok: vedno je bila tako drobne; ubogo drobne se je šibilo pod težkim bremenom
drúg -a -o prid. (ȗ) - 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela
// ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug - 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
- 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah
● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade
drúg -a -o - 1. samostalniška oblika od drug:
- a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl
- b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi
- c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.]
- č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih
// z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega
- 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim
● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
drúgi -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) - 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna
// po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste
// glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco - 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv
// ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati - 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
♦ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji
drúgi -a -o - 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega
● prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo - 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim
drúštven -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na društvo: društveni odbor; društvena pravila / društveno glasilo / veseli ga društveno delo; med okupacijo je društveno življenje zamrlo
// zastar. družaben, zabaven: bil je zelo društven človek / društveno življenje v mestu je bilo živahno
družáben -bna -o prid. (á ā) - 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast
♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi
// ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben - 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila
// ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje - 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe
družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi
drúžben -a -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na družbo:
- a) družben pojav; družbeni odnosi; družbeni plan komune; imeti visok družben položaj; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje
- b) družbeni problemi; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo
- c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; družbena kontrola; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe; družbeno varstvo otrok
- č) lanske družbene publikacije
// ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje
- 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor
♦ ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; jur. družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
drúžbeno prisl.: družbeno delovati; družbeno angažirana umetnost; družbeno neprilagojena in vzgojno zanemarjena mladina; družbeno organizirano gospodarstvo; družbeno prebujeno meščanstvo
♦ ekon. družbeno potrebno delo
drúžen -žna -o prid. (ú ū) - 1. knjiž. pri katerem je udeleženo več ljudi; skupen: hodili smo na družne sprehode; pren. ustvarjena sta za družno pot
// nav. dv. in mn. združen, složen: družna v težavah in veselju - 2. star. ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družno bitje
// ki je rad skupaj z drugimi: med najbolj družne živali spadajo mravlje in čebele / ljudje so tam zelo družni
♦ zool. družni tkalec ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus socius
drúžno prisl.: družno sva korakala po prašni cesti; družno se bomo lotili dela; čreda se družno pase ob gozdu
dŕvo -a s (ŕ) - 1. nar. poleno: v peči je prasketalo suho drvo
- 2. slabš. neroden, okoren človek: tako drvo je, ničesar ne razume / kot psovka zgani se, drvo
dŕznež -a m (ȓ) ekspr. drzen človek: po tej poti si upajo le največji drzneži; napad na postojanko je organizirala skupina drznežev
// predrzen človek: drzneža je udarila po licu; pri znanstvenem delu je velik drznež
drzún -a m (ȗ) slabš., redko drzen človek: nimam rad bojazljivcev, ta drzun mi pa tudi ni všeč
dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) - 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha - 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine - 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu - 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
- 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
- 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
- 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
duhovítež -a m (ȋ) ekspr. duhovit človek: pri ženskah je veljal za velikega duhoviteža; vsi so se smejali temu duhovitežu in šaljivcu
dúrak -a m (ȗ) - 1. igra z dvaintridesetimi kartami, pri kateri izgubi tisti igralec, ki mu ostanejo karte: igrati durak(a) / vse večere presedi pri duraku
// igralec, ki pri tej igri izgubi: že petič zapovrstjo je durak - 2. ekspr. omejen, neumen človek: vsi so ga imeli za duraka
dúša -e ž (ú) - 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res
// v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše - 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine
// s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka
// s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša
// ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega - 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv
// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev
// kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur - 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt
- 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo
- 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
dušéven -vna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na duša 2: proučevanje duševnih procesov;
duševni razvoj, ustroj otroka;
duševne bolezni, motnje;
duševna zaostalost / odločil se je po težkih duševnih bojih; duševna bolečina, stiska; duševna sorodnost; opisovanje duševnega življenja / duševno bogastvo // nanašajoč se na umsko dejavnost: za to delo je potreben velik duševni napor; duševna lenoba / duševni in ročni delavci
● ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost; gledati kaj z duševnimi očmi intuitivno spoznavati kaj
♦ med. duševna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij; psih. duševna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otrokedušévno prisl.: biti duševno bolan; duševno nerazvit, neuravnovešen; duševno odsotno gledati; duševno prizadeti, zaostali otroci; telesno in duševno zrel
dvójniški -a -o prid. (ọ̑) knjiž. razdvojen, razklan: pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti
dvójnost -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost; čutiti v sebi dvojnost; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost
dvolíčen -čna -o prid. (ī) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen
// ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje
● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to
dvolíčnež -a m (ȋ) ekspr. dvoličen človek: na tak način so se vzgajali dvoličneži
dvolíčnik -a m (ȋ) ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki
dvónóžec -žca m (ọ̑-ọ̑) žival, ki ima dve nogi: dvonožci in četveronožci
// slabš. človek: s takimi puhlimi dvonožci, kot ste vi, ne maram imeti opravka
dvóren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki; dvorna palača; dvorna straža / dvorni ceremonial; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče
● dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo
dvórézen -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) - 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo
● ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je - 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi
dvórók -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dve roki: človek kot dvoroko bitje
dvožívka -e ž (ȋ) - 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju
// nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke - 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene
// teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka - 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka
dvožívkar -ja m (ȋ) - 1. ekspr. kdor ima dva vira preživljanja: ni bil ne pravi kmet ne delavec, pač pa nekaj vmes, dvoživkar
- 2. slabš. nenačelen, neznačajen človek: niso ga brigala načela, do smrti je ostal dvoživkar
écce hómo [ekce-] medm. (ẹ̑-ọ̑) bibl. glej(te), to je (trpinčeni) človek!
edínec -nca m (ȋ) - 1. sin, ki nima ne brata ne sestre: imeli so edinca; razvajen edinec / sin edinec
- 2. star. en sam človek: to stvar bi znal urediti samo eden. Ta edinec je moj nekdanji profesor
edínstven -a -o prid. (ȋ) - 1. nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate edinstvena prilika; edinstvena skulptura; edinstveno doživetje / sprejem je bil nadvse veličasten, edinstven; edinstvena lepota jezera / on je edinstven človek izreden, čudovit
- 2. knjiž. edino pravi, edino mogoč: užitek mu pomeni edinstveni smisel življenja
edínstveno prisl.: edinstveno oblikovan obraz; sam.: rad bi doživel nekaj velikega, edinstvenega
egocéntričen tudi egocêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) ki ima, postavlja sebe za središče vsega dogajanja; zaverovan vase, samoljuben: opisuje egocentrične junake; ta človek je izredno egocentričen / egocentrični individualizem; egocentrična miselnost / egocentrični interesi egoistični
egocéntrik tudi egocêntrik -a m (ẹ́; é) egocentričen človek: biti skrajen egocentrik
egoíst -a m (ȋ) egoističen človek, sebičnež: to so hinavci in egoisti; ekspr. samo nase misliš, egoist
egoístičen -čna -o prid. (í) ki upošteva samo svoje koristi, sebičen: egoističen človek / izkoristil je položaj v egoistične namene; egoistično ravnanje starševegoístično prisl.: egoistično vzgojeni otroci
egoízem -zma m (ī) miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi, sebičnost: ravnal je brez egoizma; v svojem egoizmu ni videl drugih ljudi; egoizem in individualizem
♦ soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih
eidétik tudi ejdétik -a [ej-] m (ẹ́) psih. človek z eidetično sposobnostjo: ugotovili so, da je otrok eidetik
ekshibicioníst -a m (ȋ) - 1. človek z bolestno težnjo po razkrivanju in uveljavljanju samega sebe: posebna vrsta nevrotikov so ekshibicionisti / psihični ekshibicionist
- 2. med. človek z bolezenskim nagnjenjem do razgaljanja in razkazovanja spolovil: homoseksualci in ekshibicionisti
eksisténca -e ž (ẹ̑) - 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca
♦ filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence - 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja
// s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki - 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca
eksistencialízem -zma m (ī) filozofska smer, ki trdi, da je eksistenca to, po čemer je človek človek: vsebina in družbene korenine eksistencializma
eksisténčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na eksistenco: eksistenčni strah človeka v atomski dobi / priboriti eksistenčno pravico novemu sistemu; eksistenčna upravičenost; eksistenčno vprašanje naroda / izboljšanje človekovih eksistenčnih pogojev; eksistenčna negotovost proletariata
♦ soc. eksistenčni minimum za življenje nujno potrebna sredstvaeksisténčno prisl.: eksistenčno ogrožen človek
ekskluzíven -vna -o prid., ekskluzívnejši (ȋ) - 1. ki je za izbran, zaključen krog ljudi: ekskluzivni hoteli; ekskluziven klub; ekskluzivna revija, šola / najekskluzivnejša družba / časopis je objavil ekskluzivno novico novico, ki drugim časopisom ni bila dostopna
// ekskluzivna politika politika, ki vzdržuje homogenost v skupini tako, da onemogoča sprejem neprimernih ljudi
♦ obl. ekskluzivni model model, ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu - 2. ki zavrača, kar ni izjemno, posebno: biti ekskluziven; ekskluzivno stališče pri izbiri repertoarja / ekskluzivni domisleki / ekskluziven človek ki odklanja vse, kar se ne sklada z njegovim mišljenjem
ekskluzívno prisl.: publ. ekskluzivno za ta časopis
ekskvizíten -tna -o prid. (ȋ) knjiž. izvrsten, izbran: ekskvizitno blago; pren. ekskviziten človek
ekstáza -e ž (ȃ) duševno stanje, v katerem se človek čuti postavljenega v drugačen, zelo osrečujoč duševni svet; zamaknjenost, zamaknjenje: pasti v ekstazo; ritem bobna jih je spravil v ekstazo; biti v ekstazi; religiozna ekstaza; počutil se je kakor v ekstazi
// ekspr. veliko navdušenje, zanos, prevzetost: njegov govor je spravil poslušalce v ekstazo / čutna, ljubezenska ekstaza / enolično življenje brez poleta in ekstaz
ekstrémen -mna -o prid., ekstrémnejši (ẹ̑) - 1. zelo oddaljen od povprečnosti česa; skrajen, pretiran: ekstremne ideje; ekstremna politika; najbolj ekstremno glasbeno delo v zadnjem času / ekstremni temperament; ekstremna smer v stranki; ekstremno stališče / ekstremen človek / ekstremni ukrep; ekstremna kazen pretirano ostra, najvišja
// alp. nanašajoč se na plezanje v izredno težkih, izjemnih smereh s pretežno uporabo tehničnih sredstev: ekstremni alpinist; ekstremni plezalni poizkusi v Alpah; ekstremna alpinistika - 2. mat. največji ali najmanjši: ekstremna vrednost količine
ekstrémno prisl.: ekstremno težka plezalna smer
ekstremíst -a m (ȋ) človek ekstremnih nazorov, dejanj; skrajnež, prenapetež: poznam ga, v vseh stvareh je ekstremist / ekstremisti v moderni arhitekturi
// pripadnik ekstremistične skupine, stranke: ekstremisti so v zadnjem času poizkusili več atentatov; levi in desni ekstremisti v stranki
♦ alp. ekstremni alpinist
ekstremístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na ekstremiste ali ekstremizem: ekstremistične tendence / ekstremistična frakcija / ekstremističen človek
elástičen -čna -o prid., elástičnejši (á) - 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko; prožen: elastičen les; elastične stene balona; tla v telovadnici morajo biti elastična
♦ strojn. elastična pritrditev pritrditev, ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago
// ki se razteguje podobno kot gumi, raztegljiv: elastično blago / elastične smučarske hlače; elastične nogavice - 2. lahkoten, gibčen: pri vajah je elastičen in uren; elastični koraki; elastična postava
- 3. sposoben prilagajati se času, razmeram: elastičen sistem izobraževanja; elastična politika; elastično stališče / elastičen človek ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi; tudi naša trgovina je premalo elastična se ne prilagaja potrebam trga
● ekspr. on ima elastično hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami
elástično prisl.: elastično hoditi; elastično uporabljati odredbe
elemènt -ênta m (ȅ é) - 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
// sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
// s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti - 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
- 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
- 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
- 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa
- 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
♦ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj
eminénca -e ž (ẹ̑) - 1. s svojilnim zaimkom naslov za kardinala: njegova eminenca kardinal / kot nagovor vaša eminenca / obisk pri eminenci kardinalu
- 2. knjiž. zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan človek: velja za drugo eminenco nemške literature
- 3. ekspr., v zvezi siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem
emocionálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na emocijo; čustven: emocionalna napetost, neuravnovešenost; emocionalne in racionalne prvine človeka / emocionalno dojemanje lepote
- 2. knjiž. ki ga hitro obvladajo čustva: on je emocionalen človek / emocionalni pesnik
♦ lit. emocionalna lirika; psih. emocionalni izraz telesna, posebno obrazna reakcija, ki se javlja med čustvovanjem
emocionálno prisl.: biti emocionalno povezan s čim; emocionalno se sproščati; emocionalno hladno vzdušje
emocionálnost -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost emocionalnega, čustvenost: emocionalnost pisateljevih črtic / njegove pesmi so prežete z močno emocionalnostjo; pesnik je človek s povečano emocionalnostjo
èn êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dən] (ȅ é) - 1. izraža število ena [1]
- a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h
// bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti - b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par
- c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
// nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene
- 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne
// izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati - 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga
// ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar - 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed
- 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu
// ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana
● ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
enciklopédičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na enciklopedijo: ta knjiga je prvo slovensko enciklopedično delo / enciklopedični slovar / enciklopedični članek; enciklopedična razlaga pojma / enciklopedično znanje obsežno in vsestranskoenciklopédično prisl.: enciklopedično izobražen človek
enciklopedíst -a m (ȋ) - 1. vsak od sestavljavcev velike francoske enciklopedije v 18. stoletju: ideje francoskih enciklopedistov; enciklopedist D'Alembert
- 2. ekspr. enciklopedično izobražen človek: bil je izredno razgledan, pravi enciklopedist
enêrgičen -čna -o prid., enêrgičnejši (é) ki se hitro in nepopustljivo odloča, odločen: energičen človek;
energičen organizator, vodja;
bil je zelo delaven in energičen // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: oglasil se je z energično besedo; energična hoja; mož energičnih potez na obrazuenêrgično prisl.: energično nastopiti proti komu; energično stopa po cesti
enêrgičnost -i ž (é) lastnost energičnega človeka: za tako delo je potreben človek z veliko energičnostjo / z vso energičnostjo so nastopali proti takim pojavom
energíjski -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na energijo: energijski izkoristek; energijski vir; energijska izguba / energijski reaktor / energijska vrednost hrane
♦ fiz. energijski zakon - 2. redko energetski: energijsko gospodarstvo
energíjsko prisl.: človek je energijsko odvisen od sonca
ênkrat prisl. (é) izraža, da kaj nima ponovitve: enkrat v življenju je bil bolan; enkrat ugrizniti jabolko; niti enkrat se ni zmotil; samo enkrat, enkrat samkrat je bil tam
// izraža eno ponovitev: enkrat pet je pet; zdravilo jemlji enkrat na dan; tekst enkrat prepiši; govori z njim še enkrat; drv je za enkrat zakuriti / pot je točno enkrat daljša; ekspr. nova hiša je še enkrat lepša kot stara veliko, dosti
// kot vzklik še enkrat izraža zahtevo po ponovitvi; kot pretnja, svarilo kaj si pa naredil, samo še enkrat
● pog. enkrat sem ti bil za norca, dvakrat ti ne bom ne bom več pustil, da bi se norčeval iz mene; tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; knjiž., ekspr. gleda na stvari, kot da so dane enkrat za vselej dokončno določene, nespremenljive; oklicati enkrat za trikrat pri cerkveni poroki prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri; videl sem ga enkrat, dvakrat malokrat, malokdaj; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; preg. enkrat ni nobenkrat če kdo kaj naredi samo enkrat, ne pomeni nič; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden
ênonóg -a -o prid. (ē-ọ̑ ē-ọ̄) ki ima eno nogo: enonog človek / enonoga miza
ênoók -a -o prid. (ē-ọ̑ ē-ọ̄) ki je slep na eno oko: enook človek; bila je enooka
// ki ima samo eno oko: enooki Polifem
♦ fot. enooka zrcalna kamera zrcalna kamera, ki ima en sam objektiv za opazovanje in za snemanje; sam.: preg. med slepci je enooki kralj
ênorôčen in ênoróčen -čna -o prid. (ē-ō; ē-ọ̄) nanašajoč se na eno roko: enoročno delo / enoročna sekira sekira, ki se drži z eno roko; enoročna žaga žaga, ki jo vleče en človek
♦ muz. enoročna skladba skladba, navadno klavirska, ki se izvaja z eno roko; šport. enoročno dviganje uteži
enorókec -kca m (ọ̑) ekspr., redko človek z eno roko
enostáven -vna -o prid. (á ā) - 1. preprost, nezapleten: enostaven problem; navidezno enostavno vprašanje / narediti kaj na enostaven način; postopek je zelo enostaven; stvar je popolnoma enostavna / življenje v mestu ni bilo tako enostavno, kot si je predstavljal / enostavne gimnastične vaje
- 2. ki ima malo sestavnih delov ali enake sestavne dele: enostaven lik, stroj; enostavna spojina; enostavno rezilo / enostavni rastlinski listi
♦ biol., kem. enostavna beljakovina beljakovina, sestavljena samo iz aminokislin; protein; ekon. enostavna blagovna proizvodnja blagovna proizvodnja manjšega obsega, pri kateri je proizvajalec sam lastnik proizvajalnih sredstev; enostavno delo delo, ki ga lahko opravlja človek brez posebne izobrazbe, kvalifikacije; elektr. enostavno oporišče oporišče električnega voda z enim drogom; kem. enostavni sladkor osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše; monosaharid; mat. enostavni sklepni račun sklepni račun, pri katerem nastopajo tri znane in ena neznana količina; enostavno razmerje razmerje dveh količin
enostávno prislov od enostaven: enostavno in elegantno opremljena soba
// pog. poudarja trditev: nekateri o teh stvareh enostavno ne govorijo; smeti so metali enostavno skozi okno kar; tega enostavno ni mogla prenašati nikakor
enostránski -a -o prid. (á) ki upošteva, poudarja samo eno stran, en vidik na škodo drugega: enostranske informacije;
enostranska ocena;
enostranska specializacija, vzgoja / enostranski človek; ne smete biti enostranskienostránsko prisl.: na vzgojo mladine se gleda enostransko; enostransko prikazovati stvari; enostransko razvijati svoje sposobnosti
enovít -a -o prid. (ȋ) - 1. ki je enakih, istovrstnih sestavin: enovita snov / ta človek ima enovit značaj; roman je enovit po svoji kompoziciji
- 2. ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: enovit vojaški blok / narod kot enovita celota
- 3. knjiž. skladen, harmoničen: enoviti gibi telovadcev
eolít -a m (ȋ) arheol. preprosto oblikovan kamen, ki naj bi ga kot orodje uporabljal človek v terciarju
eremítski -a -o prid. (ȋ) knjiž. puščavniški: eremitsko življenje / človek eremitske narave
erotomán -a m (ȃ) med. človek z bolezensko povečano spolno slo: bil je erotoman in uživač
eruptíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na erupcijo: eruptivna kamnina / eruptivni stadij ošpic
- 2. knjiž. ki hitro reagira in burno izraža svoja čustva: pesnik je bolj eruptiven in ves obrnjen navzven; človek eruptivne narave / eruptivna življenjska sila / pesnikova eruptivna metaforika
étičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na etiko ali etos, nravstven: etični ideal sedanjega časa;
etične tendence, vrednote romana / odvetniški etični kodeks; etična vzgoja; etična zavest zdravstvenega delavca / etično ravnanje; njegovo dejanje je bilo etično
♦ lingv. etični dativ naslonska oblika osebnega zaimka, ki izraža čustveno obarvanost sporočilaétično prisl.: etično vrednotiti človekova dejanja; etično osveščen človek; etično pozitiven značaj
etikéta2 -e ž (ẹ̑) pravila o občevanju, vedenju v družbi: etiketa mi tega ne dovoljuje; vesti se, kot zahteva etiketa; pregrešiti se zoper etiketo; dvorna, meščanska etiketa / človek brez etikete
evrisomátik -a m (á) antr. človek široke telesne gradnje
fakín -a m (ȋ) - 1. slabš. malovreden, postopaški človek: raztrgan fakin; to je fakin / kot psovka kod si se klatil, fakin
- 2. nar. primorsko nosač, težak: fakini ves dan nosijo vreče
falót -a m, im. mn. falóti in falótje (ọ̑) pog., ekspr. slab, malopriden človek: njegov brat je velik falot; ne kaže zaupati tem falotom / kot psovka falot, ogoljufal si me
fànt fánta m, im. mn. fántje stil. fánti (ȁ á) - 1. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: fantje pojejo na vasi; lep, mlad, postaven fant; vaški fantje; fantje in možje; pravice fantov; vasovanje fantov / ekspr. saj si že cel fant / na fanta ostriženo dekle z moško frizuro; tako čudna je, vede se kot fant
// ekspr. neporočen moški sploh: je še fant; vse življenje je ostal fant; star fant
// ekspr. pogumen, odločen moški: fant, da mu ni para; pokaži se fanta - 2. doraščajoča oseba moškega spola: v razredu je več fantov kot deklet; golobrad fant; petnajstleten fant
// pog. sin: tudi fante je naučila hišnih del; ima same fante
// pog. vajenec: mojster ni prišel sam, ampak je poslal fanta - 3. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta: fant jo je pustil; tako mlada, pa ima že fanta; to je njen fant
- 4. nav. mn., pog., ekspr. osebe moškega spola, ki jih družijo skupni interesi: naši fantje so se na tekmovanju dobro držali / to so pošteni fantje moški sploh
// kot nagovor dajmo, fantje, pohitimo - 5. igralna karta z moško figuro: pikov fant
- 6. pog., v medmetni rabi izraža
- a) navdušenost, priznanje: fant, kako pojejo; fant, medalja mu ne uide
- b) nejevoljo, jezo: fant, si sitna; fant, sem ga polomil
● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
fantásten -tna -o prid. (ȃ) raba peša fantastičen: fantastna podoba, scena, slika / ta človek ima naravnost fantasten spomin; sam.: njegove slike imajo nekaj fantastnega in romantičnega
fára -e ž, rod. mn. stil. fará (á) najmanjša upravna enota katoliške cerkve; župnija: spadata pod eno, v eno faro; naša, sosednja fara / največja hiša v fari / ekspr. vsa fara je zbrana vsi ljudje iz fare
// kraj, kjer je sedež te enote: iti k fari / pri fari zvoni v farni cerkvi; nikoli ni prestopil meje domače fare ozemlja, ki ga obsega fara
● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. petje se je razlegalo čez devet fara zelo daleč; ekspr. na žegnanje so prišli iz sedmih fara od vsepovsod, od daleč
fávn -a m (ȃ) v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami: smeh favnov
fenomén -a m (ẹ̑) - 1. knjiž. kar se kaže in je čutno zaznavno; pojav: proučevati naravne fenomene; kraški fenomeni; fenomeni čustvenega življenja / družbeni, literarni, socialni fenomen / umetnost je zelo zapleten fenomen
- 2. ekspr. nenavadno, izredno sposoben človek: med svojimi sošolci je veljal za fenomen(a); suflerka je fenomen glede spomina
fenomenálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: ima fenomenalen spomin; doživel je fenomenalen uspeh; fenomenalno odkritje
// nenavadno, izredno sposoben: fenomenalen človek; fenomenalen dirigent - 2. knjiž., redko pojaven: fenomenalni svet
fíga -e ž (í) - 1. nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi ali njegov sočni, sladki sad: med trtami so rasle tudi fige; jesti, obirati fige / suhe fige
- 2. pog., pri zavrnitvi, zanikanju pest s palcem, položenim med kazalec in sredinec: narediti, pokazati figo; pomolil mu je figo; star. moliti fige komu
- 3. nav. mn. okrogel iztrebek, zlasti konjski: pobirati fige po cesti
- 4. pog., ekspr. kar je malo vredno, nepomembno: vsako figo si zapiše; joka za vsako figo; ljudi so kaznovali za najmanjšo figo; prepira se za prazno figo
// nizko malo vreden, nepomemben človek: ti si figa proti njemu - 5. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: vi me figo brigate; doma je eno figo dobil; to je eno figo vredno
- b) v povedni rabi omalovaževanje: figa je vse skupaj / elipt. prava figa, če me premestijo
- 6. nižje pog., v medmetni rabi izraža močno zanikanje: figo, tebe že ne bom ubogal; saj smo pridni. Figo ste pridni
● pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; pog. držati figo za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma
fígar -ja m (ȋ) pog., ekspr. strahopeten, bojazljiv človek: prav je, da te tepe, ko si tak figar; ali se bojite, figarji?
// neodločen, nezanesljiv človek: fant ni figar, lahko se zaneseš nanj
fígovec -vca m (í) - 1. nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi in sočnimi, sladkimi sadovi: nasad figovcev
- 2. žganje iz fig: šilce figovca
- 3. pog., ekspr. strahopeten, bojazljiv človek: če se ne upaš spoprijeti z menoj, bom vsem povedal, kakšen figovec si; pokazal se je velikega figovca / kot psovka naj vas hudič pobere, figovci
figúra -e ž (ȗ) - 1. um. likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip, podoba: kipar je dokončal figuro borca; slikar se je poleg tihožitij največ ukvarjal z ženskimi figurami; zbirka bronastih figur / voščene figure lutke
// na vrčih so vrezane različne figure liki
♦ geom. geometrična figura geometrični lik - 2. nav. ekspr., s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: ta tvoj znanec je res simpatična figura / nikoli si ne bi mislil, da je ta človek tako klavrna figura / predsednik je v društvu čisto navadna figura njegove funkcije dejansko opravljajo drugi
● slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi
// oseba, lik, zlasti kot literarna upodobitev: centralna figura komedije; karakterna dramska figura; postranska figura v romanu / igralci so ustvarili res dobre figure - 3. redko postava: kroj je primeren le za majhne figure
- 4. šah. vsak od različno izoblikovanih predmetov za igranje šaha, razen kmeta: dobiti, menjati, postavljati figure / igrati z belimi, črnimi figurami; eksponirana figura; težka figura trdnjava ali dama; blokada figure / šahovske figure
// igr. igralna karta s podobo, navadno živega bitja: na sedmico je vrgel figuro - 5. skupina med seboj povezanih gibov pri plesu ali nekaterih športih: drsalca sta izvajala zelo zahtevne figure; plesala sta brez figur / godba igra zadnjo figuro četvorke / pilot je delal drzne figure obrate, akrobacije
- 6. lit. posebej izbrani in uporabljeni glasovi ali besede za pesniško izražanje: govorna, pesniška, retorična figura / besedna, glasovna figura
- 7. muz. skupina tonov, ki se ponavlja: klavirska spremljava iz enoličnih figur
fiksácija -e ž (á) - 1. knjiž. trdna namestitev, pritrditev: fiksacija jezika pri umetnem dihanju; fiksacija zobne krone
- 2. psih. kar se je vtisnilo v človekovo zavest oziroma podzavest ali se je ustalilo v obnašanju: človek, ki ga je v življenju komaj poznal, mu je postal po smrti fiksacija
// končni proces v nastajanju navade
fíksen -sna -o prid. (ȋ) - 1. trdno določen, nespremenljiv: fiksen znesek; datum odhoda še ni fiksen; fiksne obresti / ima fiksno plačo stalno
// fiksna cena - 2. ki je na stalno določenem mestu, nepremičen: fiksen žerjav; fiksna stena
- 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da bo umrl; bolehati za fiksno idejo; pren. industrializacija za nas ni fiksna ideja
♦ ekon. fiksni kapital kapital, ki prenaša svojo vrednost na proizvod postopoma
filíster -tra m (í) nav. slabš. samozadovoljen, v mišljenju in dejanju omejen človek: biti, postati filister; boril se je proti filistrom; literarni filister / bil je čisto vsakdanji filister malomeščan, neizobraženec
filistrózen -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. filistrski: filistrozen človek; filistrozno malomeščanstvo / filistrozna publika / filistrozna morala
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 3763 zadetkov.