krajáč, m. 1) ein Schusterwerkzeug: das Zuschnittmesser, der Schusterkneif, Mur., C., Mik.; — 2) = krojač, der Schneider, Habd.-Mik., Guts., Jarn., V.-Cig., C.
krojáč, m. der Schneider, der Kleidermacher.
popę́ti, -pnèm, vb. pf. 1) spannend befestigen: anheften, heften; "krojač ali švelja popne prikrojene kosove, predno je začne šivati", Kras-Erj. (Torb.); — 2) ein wenig spannen: p. pas, den Gürtel enger schnallen, Dol.; — 3) (spannend) festbinden: p. voz sena z žrdjo, Ravn. (Abc.); — 4) p. se, emporklimmen, sich emporheben; sich emporschwingen (fig.); p. se na višjo stopnjo.
robáč, m. 1) = krojač, Jarn., Mur., Bas.; — 2) das Tuch: das Handtuch, Jarn., Kor.-Mur.; das Halstuch, das Schnupftuch, V.-Cig.; — 3) = robača 2), Polj.; — 4) der Kantapfel, der Calville, Cig., Sv. Duh pri Krškem-Erj. (Torb.).
sabǫ́l, m. = krojač, ogr.-Valj. (Rad); — iz madž.
šȋvọ, n. die Näharbeit: krojač ima mnogo šiva (= mnogo dela), Dol.
štę́ra, f. das Arbeiten eines Handwerkers in einem fremden Hause gegen Kost und Taglohn, bes. das Nähen; v štero iti, Gor.; krojač ga je gonil s seboj po šterah, Vrt.; — prim. bav. auf die stör gehen, Mik. (Et.).
urẹ̑zanica, f. 1) die Schnitte, Jan.; u. kruha, Svet. (Rok.), Levst. (Zb. sp.); — 2) kruh, ki ga dobi rokodelec (čevljar, krojač itd.), kadar po dokončanem delu odhaja od hiše, Jan.; kruha za urezanico dobiti, Jurč.; cula z urezanico napolnjena, Jurč.
voščíti 2., -ím, vb. impf. mit Wachs überziehen, bestreichen oder schmieren, Meg., Mur., Cig., Jan.; krojač vošči nit, Levst. (Rok.).