Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

atribút -a m (ȗ)
1. značilen spremni pojav: gledališče, glasba, muzeji so atributi mesta; tržna ekonomija z vsemi svojimi atributi, gospodarskimi, političnimi in družbenimi
// oznaka, vzdevek: lastiti si atribut izvirnosti; prisvajati si atribute božanstva
2. za osebo ali stvar značilen predmet: pisan cekar je folklorni atribut; mučeniški, svetniški atributi; žezlo je atribut oblasti
♦ filoz. bistvena, neodtujljiva lastnost predmeta ali pojava; jezikosl. prilastek
čústvenosten -tna -o prid. (ȗ) jezikosl.
ki je za izražanje ali vzbujanje čustvene prizadetosti: čustvenostni označevalnik; čustvenostna oznaka
ekslíbris -a m (ȋ)
umetniško zasnovana grafika kot oznaka za lastnika knjige: opremiti knjigo z ekslibrisom / razstava ekslibrisov
ideolóški -a -o prid.(ọ̑)
nanašajoč se na ideologijo: ideološka osnova dela; ideološka oznaka / močen ideološki vpliv; ideološka angažiranost; ideološka usmerjenost pouka; ideološko-politična vzgoja / ideološki boj; idejni in ideološki konflikt / ideološki predstavnik smeri; ideološki vodja ideolog
karakterístika -e ž (í)
1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči
a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist
b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije
// publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa
2. dokument, pisna izjava o delu, družbeni dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / pog. imeti dobro karakteristiko
3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami
4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti
♦ mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma
kriticízem -zma m (ī)
knjiž. nagnjenost h kritiziranju: radikalnost je bila poglavitna oznaka njegovega kriticizma
// kritika: ustvarjalnost in kriticizem sta se uveljavljala na vseh področjih
♦ filoz. filozofska smer, ki raziskuje zmožnosti in meje razuma
kvalifikácija -e ž (á)
1. sposobnost za opravljanje določenega dela, usposobljenost: za to delo si je pridobil kvalifikacijo; predpisana, strokovna kvalifikacija / izpit za kvalifikacijo šoferja
// publ., navadno s prilastkom oznaka, opredelitev: moralno-politična kvalifikacija vzgojitelja / svobodomiselnost postaja kvalifikacija izobražencev
2. šport. tekmovanje, ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje: kvalifikacija za svetovno prvenstvo / šport. žarg. igrati naporne kvalifikacije
lókus -a m (ọ̑) knjiž.
1. kraj1, mesto1: bolezen se pojavlja na različnih lokusih
♦ biblio. oznaka za mesto, prostor v knjižnici, na katerem je določena knjiga, zlasti glede na vsebino
2. stranišče
márka -e ž (ȃ)
1. do 2002 denarna enota Nemčije, Finske: vstopnina je pet mark / finska, nemška marka
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: šop mark
2. navadno v zvezi konvertibilna marka denarna enota Bosne in Hercegovine: posel je vreden 3 milijone konvertibilnih mark / bosanska marka
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:
3. star. znamka: s starih pisem je potrgal marke / razdeljevati blago po markah / zastar. (pasja) marka (pasja) znamka
♦ grad. marka oznaka za kakovost betona; zgod. marka v frankovski državi večja grofija ob državni meji; pri starih Germanih najmanjša teritorialna enota pri prehodu iz rodovnega v fevdalni red, srenja
naslòv -ôva m (ȍ ó)
1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
// kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu
2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem
3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov
č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom gospod
4. pravn., navadno v zvezi pravni naslov zakonska določba, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
// publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja
5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
♦ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; rač. naslov celice nekdaj število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku računalnika; šah. mojstrski, velemojstrski naslov
omejeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje
// določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje
2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum
3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor
4. delati, povzročati, da je kaj manjše
a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva
b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo
c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje
// preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor
5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno
6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje
oznáčba -e ž (ȃ)
1. glagolnik od označiti: izboljšati označbo cest; označba krajev in razdalj / označba izdelkov / kulturna označba dobe; označba glavnih oseb
2. oznaka: zamenjati označbe; slabo vidne označbe na vozilih / prebrati izčrpno označbo pisatelja / ta članek ne zasluži označbe razprava
● knjiž. v vodiču je le kratka označba krajev opis, oris; knjiž. velika narodna zavest je osnovna označba tega časa značilnost
♦ glasb. dinamična označba za jakost izvajanja; interpretacijske ali izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del; šah. označba linij s črkami; vet. označba živali s tetoviranjem, zarezami, žigom
oznáka -e ž (ȃ)
1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; oznaka zamika; upoštevati oznake na cestah / oznaka zaupnosti, tajnosti / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen
// navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe
2. osnovna enota računalniških označevalnih jezikov, navadno zapisana v lomljenih oklepajih: poleg oznake <summary> so na voljo še druge
// niz znakov, ki označuje spletne vsebine in se uporablja predvsem za iskanje in prikaz teh vsebin: v programu je datoteke mogoče iskati po naslovih ali drugih oznakah / klikniti na oznako stolpca
3. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena
4. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva
● knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost
♦ elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka
oznamenovánje -a s (ȃ)
knjiž. oznaka: namesto barvnih oznamenovanj bi lahko dali druga
pejoratíven -vna -o prid. (ȋ)
knjiž. slabšalen: pogosto uporablja pejorativne izraze; pejorativna oznaka / pejorativni pomen besede
pomeníti in poméniti -im nedov. (ī ẹ́)
1. imeti vsebino
a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje
b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek
2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja
3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega
4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje
5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet
6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna
pridévek -vka m (ẹ̑)
1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov
// knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel
2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo
3. kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki
● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku
♦ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; jezikosl. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe
registrácija -e ž (á)
1. glagolnik od registrirati: odkloniti, zavrniti registracijo; registracija letala, orožja, pogodbe / podaljšati veljavnost registracije / registracija članov, odposlanih paketov / elektronska, mehanska registracija; registracija potresnih sunkov / registracija kulturnega dogodka v časopisu, po radiu
● knjiž. analizirati registracijo tresljajev grafični prikaz
♦ pravn. imeti registracijo pravico, ki izhaja iz vpisa v določeni register
2. pog. registrska številka, oznaka vozila: avtomobil z ljubljansko, vojaško registracijo
regístrski -a -o prid. (í)
nanašajoč se na register ali registriranje: registrska oznaka, številka; registrska tablica vozila / registrska taksa / registrsko območje / registrska blagajna blagajna za registriranje in seštevanje izkupičkov
♦ navt. registrska tona enota za merjenje ladijske prostornine, 2,8 m3
signatúra -e ž (ȗ)
1. avtorjev, izdelovalčev podpis, znak na umetnini, izdelku: na tej sliki je signatura v desnem kotu spodaj; amfora s signaturo
2. biblio. oznaka knjižnične, arhivske enote, ki določa mesto, nahajališče te enote: vpisati signaturo; iskati knjigo s signaturo A II. 22
♦ tisk. številka, navadno s skrajšanim naslovom knjige, na prvi strani vsake pole za točno sestavljanje pol
signét -a m (ẹ̑)
zal. likovno znamenje kot oznaka za tiskarno, založbo: knjiga je opremljena s signetom; pren., knjiž. lahkotnost daje francoski literaturi svoj signet
slabšálen -lna -o prid.(ȃ)
ki izraža zaničljiv, prezirljiv odnos do česa: slabšalna oznaka / slabšalni pomen besede
sociálnopsiholóški -a -o prid. (ȃ-ọ̑)
psihološki v povezavi s čim socialnim: socialnopsihološka oznaka glavne osebe romana / socialnopsihološke raziskave
soznáčnica -e ž (ȃ)
jezikosl. beseda, ki ima (skoraj) enak pomen kot kaka druga beseda; sinonim: navesti ob tujki domačo soznačnico; beseda ljudstvo je v tem primeru soznačnica za ljudje
● publ. dekadenca jim je bila soznačnica za vso umetnost zahodnoevropske meščanske družbe oznaka
specifikácija -e ž (á)
podroben opis, oznaka česa glede na posebne, določene značilnosti: specifikacija izdelkov; specifikacija stroškov / napisati specifikacijo za naročeni stroj
stôpnja -e ž (ó) navadno s prilastkom
1. enota pri razvrstitvi, ocenjevanju pojava, stanja glede na posledice, intenzivnost: letošnji potres je bil za dve stopnji hujši od lanskega / stopnje invalidnosti; stopnje pripravljenosti / stopnja sorodstva sorodstvo glede na neposredno ali posredno sorodstvo
// kar je pri razvrstitvi delov kake dejavnosti ali položajev v njej določeno s pomembnostjo, nalogami, pravicami: stopnje sodišč, šol / docent je za stopnjo nižji od izrednega profesorja / nižja stopnja osnovne šole osnovna šola od prvega do četrtega razreda
2. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa: opisovati stopnje družbenega razvoja; začetna stopnja kapitalizma; prehod z ene stopnje na drugo / stopnja duševnega, umskega razvoja; vse življenje je ostal na stopnji otroka / rasti, razvijati se od stopnje do stopnje / razvojna stopnja
// kar je določeno z delom opravil glede na celoto opravil pri izdelavi česa: ena od stopenj pri delu slovarja je zbiranje gradiva; razdeliti postopek pridobivanja kake snovi na več stopenj / publ. načrt je na stopnji snovanja se šele snuje
3. kar izraža obseg pojava, stanja glede na mogoči razpon: ugotavljati stopnjo poškodovanosti; razvrstiti po stopnji odvisnosti; različna stopnja avtomatizacije / določiti stopnjo porabe velikost; preseči načrtovano stopnjo izvoza višino / z oslabljenim pomenom: stopnja odgovornosti se z odraslostjo poveča odgovornost; doseči visoko stopnjo urejenosti veliko urejenost
4. mat. značilnost, določena z velikostjo eksponenta: ugotoviti stopnjo korena, potence / enačba prve stopnje z neznankami v prvi potenci; stopnja enačbe značilnost, določena z največjim eksponentom neznanke
5. jezikosl. oblika, ki izraža izhodiščno, večjo, največjo mero lastnosti pridevnika, prislova: določiti stopnjo pri pridevniku / osnovna stopnja prislova
6. glasb. lega, mesto tona, akorda v diatonični lestvici: dominanta je peta stopnja v durovi ali molovi lestvici
● star. sta na isti družbeni stopnji imata isti družbeni položaj; zastar. na zadnji stopnji se je ustavil stopnici; publ. ta pojav je v zadnji stopnji posledica zakonitosti družbenega življenja končno, nazadnje
♦ alp. težavnostna stopnja plezanja oznaka za težavnost plezalnega pristopa; ekon. kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev; geol. geotermična stopnja globinska razdalja v notranjosti zemlje, v kateri se temperatura spremeni za 1 °C; jezikosl. odvisni stavek druge stopnje stavek, odvisen od odvisnega stavka prve stopnje; odvisni stavek prve stopnje stavek, neposredno odvisen od glavnega stavka; prevojna stopnja neenakost prevojnih samoglasnikov zaradi njihove različne kolikosti ali kakovosti; polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; kem. stopnja alkalnosti, bazičnosti; med. opeklina druge stopnje opeklina, pri kateri je prizadeta kožna povrhnjica in zgornji ali tudi globlji sloji kože; opeklina prve stopnje opeklina brez mehurjev, pri kateri je prizadeta samo kožna povrhnjica; opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; ped. radijska šola za nižjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v prvem, drugem, tretjem razredu osnovne šole; radijska šola za srednjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v četrtem, petem, šestem razredu osnovne šole; pravn. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; šol. stopnje izobraževanja stopnje v izobraževalnem procesu po končani osnovni šoli; stopnja do leta 1980 študij na višji, visoki in podiplomski stopnji; tisk. stopnja črk velikost črk
stróg -a -o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄)
1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo
// ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge
// ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela
2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost
3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki
4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec
5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu
6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga
● knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično
7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta)
♦ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti
šablónski -a -o prid.(ọ̑)
nanašajoč se na šablono: šablonska deska / šablonski pouk; šablonska reklama; šablonsko delo; ta poročila so preveč šablonska / šablonski odgovori; šablonska oznaka sodobne književnosti; šablonska rešitev vprašanja / biti šablonski šahist; pevka je bila precej šablonska / to šablonsko ugotovitev je dopolnila druga splošno
tag -a [têg-] m (ȇ)
osnovna enota računalniških označevalnih jezikov, navadno zapisana v lomljenih oklepajih; oznaka: v HTML-ju vsak tag ni nujno zaključen
// niz znakov, ki označuje spletne vsebine in se uporablja predvsem za iskanje in prikaz teh vsebin: dodati tag na fotografijo
težávnosten -tna -o prid. (á)
nanašajoč se na težavnost: sestaviti težavnostno lestvico; smučišča različnih težavnostnih stopenj
♦ alp. težavnostna stopnja plezanja oznaka za težavnost plezalnega pristopa
típski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na tip: tipsko pohištvo / tipska izvedba stroja; gradnja objektov je tipska / tipske skupine; tipske značilnosti
♦ teh. tipska oznaka kratica, dodana k imenu proizvoda
tiskárniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na tiskarno: zgraditi novo tiskarniško poslopje
♦ papir. tiskarniški papir tiskovni papir; zal. tiskarniški znak likovno znamenje kot oznaka za tiskarno
zaúpen -pna -o prid., zaúpnejši (ū)
1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov
2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni
3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica
// za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci
4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod
5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije
// ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo
6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz
zaznámba -e ž (ȃ)
1. glagolnik od zaznamovati: zaznamba višine vode ob poplavah / zaznamba izdelkov
2. knjiž. kratek zapis, opomba: pisateljeve zaznambe v knjigi / zaznamba o vpisu v državljansko knjigo na hrbtni strani rojstnega lista zaznamek
3. oznaka: zaznambe na napravah / poslati telegram z zaznambo »plača prejemnik«
4. pravn. začasni, pogojni vpis sprememb v zemljiški knjigi: zaznamba razlastitve, vknjižbe / zemljiškoknjižna zaznamba
// vpis, zapis dejstva v uradnem postopku: zaznamba dražbenega naroka; zaznamba izvršljivosti terjatve
znáčka -e ž (ȃ)
1. majhen, ploščat kovinski predmet z (reliefno) podobo ali napisom, ki se zatakne, pripne na oblačilo, klobuk: zbirati značke; zatakniti si značko za klobuk; album za značke / spominska značka
// tak predmet kot znak pripadnosti kaki organizaciji: člani stranke so nosili značke / gasilska, pilotska značka; značka vojaške akademije
// tak predmet, ki se uporablja kot priznanje: podeliti častne diplome in značke / srebrna, zlata značka
♦ šol. bralna značka ki se podeljuje učencem osnovnih šol za organizirano izvenšolsko branje del slovenskih pesnikov in pisateljev; tekmovanje za Bevkovo, Cankarjevo bralno značko; voj. identitetna značka vojaka
2. oznaka: značke na merilu / ponudbe pošiljajte pod značko »nujno« / značka <table> označuje začetek oz. konec tabele; naslovna značka je pomembna za prepoznavnost spletne strani
zvézda -e ž (ẹ́)
1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja / vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami
// astron. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči / planeti in zvezde stalnice
2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda
// kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa / ulice se stekajo v zvezdo
3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
// tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen častniški, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general
4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda
5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu
// publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva
6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde
7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
● elektr. žarg. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
♦ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea
zvézdica -e ž (ẹ́)
1. manjšalnica od zvezda: na nebu so žarele zvezdice / narisati zvezdico; zvezdica s petimi kraki / delati zvezdice iz kartona / oficirske zvezdice na epoletah / konj z zvezdico na čelu / na festival je prišlo veliko mladih zvezdic
2. zvezdici podoben znak ob besedi, na katero se nanaša opomba: izpisati si iz besedila z zvezdico označene besede
3. oznaka kakovosti, ki jo prejme hotel ali restavracija: več dobrih restavracij se ponaša z vsaj tremi zvezdicami; hotel s petimi zvezdicami
4. nav. mn. nesnemni zobni aparat v obliki ploščic iz železa, prilepljenih na zobe: nositi zvezdice / zvezdice na zobeh
5. nav. mn. izdelek za zakuho iz rezančnega testa zvezdaste oblike: juha z zvezdicami
6. bot. gola ali dlakava rastlina z nasprotnimi listi in belimi cveti v pakobulih, Stellaria: nabirati zvezdice / gozdna, velecvetna zvezdica
Število zadetkov: 37