bázičen1 -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na baza1: bazična industrija;
bazične investicije;
bazična znanost
♦ lingv. bazični slovar slovar, ki vsebuje najpogostnejše besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
besednják -a m (á) - 1. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene; slovar: dvojezični, slikovni besednjak
- 2. nav. ed., redko besedni zaklad: svoj besednjak je obogatil s psovkami / beseda iz našega vsakdanjega besednjaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
čéški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Čehe ali Češko: češki jezik;
češka literatura;
češko-slovenski slovar / češki granat, porcelan
♦ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
deskríptor -ja m (ȋ) biblio. značilna beseda, ki označuje vsebino kakega dela, članka in omogoča iskanje želene informacije: iskati podatke s pomočjo deskriptorjev;
seznam, slovar deskriptorjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
diferénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na diferenco: diferenčna razdalja
♦ elektr. diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; lingv. diferenčni slovar slovar, ki podaja razlike navadno dveh jezikov; mat. diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke; strojn. diferenčni vijak vijak, ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
dikcionár -ja m (á) zastar. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene; slovar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
dvójezíčen -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) - 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar
- 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ekonómski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na ekonomiko, gospodarski: ekonomski napredek; ekonomski odnosi, pogoji; ekonomski položaj; ekonomski razvoj države; splošna ekonomska kriza; ekonomska pomoč nerazvitim državam; vzrok ekonomske zaostalosti / ekonomska dejavnost, rast; ekonomsko tržno tekmovanje / publ. ekonomski instrument gospodarski ukrep za dosego določenega cilja; ekonomski pritisk, ukrep; ekonomska blokada, ekspanzija / ekonomski emigranti / publ. ekonomska računica račun, izračun
// Ekonomski in socialni svet Organizacije združenih narodov organ Organizacije združenih narodov za napredek mednarodnega gospodarstva in socialnega sodelovanja - 2. nanašajoč se na ekonomiste ali ekonomijo: ekonomska teorija; slovar novejše ekonomske terminologije; ekonomska znanost / ekonomska fakulteta / ekonomski svetnik, tehnik
- 3. nanašajoč se na ekonomičnost: ekonomska poraba sredstev / ekonomska utemeljitev dela
♦ ekon. ekonomski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje; ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški kriti z ustreznimi dohodki; ekonomska cena cena, ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek; ekonomska demokracija demokracija, v kateri so proizvajalna sredstva in gospodarjenje z njimi prenesena na neposredne proizvajalce; ekonomska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; najmanjša samoupravna enota v gospodarski organizaciji; ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; teh. ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši
ekonómsko prisl.: ekonomsko utemeljen izvoz; ekonomsko močno podjetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ekscerpíranje -a s (ȋ) glagolnik od ekscerpirati: ekscerpiranje za zgodovinski slovar / ekscerpiranje iz obsežnega gradiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ekscêrpt -a m (ȇ) odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta; izpisek, izpis: delati ekscerpte;
ekscerpt iz knjige;
ekscerpti za slovar // kratka vsebina, povzetek: za izpit je študiral le po dobrih ekscerptih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ekscêrptor -ja m (ē) knjiž. kdor ekscerpira, izpisovalec: ekscerpiranje za slovar opravlja več ekscerptorjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
elektrónskiSSKJ -a -o prid. (ọ̑) 1. ki obstaja v digitalni obliki: elektronsko sporočilo; Z naraščanjem števila elektronskih dokumentov se hitro pojavijo podobne težave, s katerimi se srečujejo upravljavci v papirnatih skladiščih 2. ki se nanaša na prenos podatkov in informacij prek računalnikov ali drugih elektronskih naprav: elektronska komunikacija; elektronsko poslovanje; Demokratične čase so napovedovala pisma bralcev, nato pa alternativne in opozicijske publikacije, medtem ko opozicijskih elektronskih medijev v Sloveniji pravzaprav nikoli nismo imeli E (↑)elektrónelektrónska denárnica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
1. prostor v računalniškem sistemu finančnega centra, kjer so shranjeni podatki o uporabnikih tega sistema in njihovih vloženih sredstvih: Študentje na nekaterih britanskih univerzah, v Edinburghu in Exetru, imajo dostop do elektronskih denarnic, v katerih nosijo elektronski denar
2. kartica za brezgotovinsko plačevanje, navadno manjših zneskov: Medtem ko se bankomatne kartice uporabljajo za takojšnje plačilo, kreditne pa za odloženo plačilo, so elektronske denarnice predplačniške
elektrónska konferénca -e -e ž (ọ̑, ẹ̑)
konferenca, na kateri s pomočjo informacijske tehnologije sodelujejo prostorsko oddaljeni udeleženci; e-konferenca: Pri nas še malo uveljavljene so zlasti elektronske konference, ki so se drugod že izkazale kot odlična skupinska priprava študentov na izpite
elektrónska póšta -e -e ž (ọ̑, ọ̑)
1. sistem za pošiljanje sporočil med uporabniki računalnikov ali drugih elektronskih naprav, povezanih v omrežja; e-mail1 (1), e-pošta (1), mail1 (1): odgovoriti po elektronski pošti; Hvala bogu, da smo v informacijski dobi, kjer na vsakem koraku lahko uporabljaš internet in elektronsko pošto
2. kar se pošlje, prejme po tem sistemu; e-mail1 (2), e-pošta (2), mail1 (2): poslati elektronsko pošto; nezaželena elektronska pošta; Posebno težko je, ko gredo po zlu pomembni poslovni podatki, nič lažje, ko se izgubijo družinske fotografije ali elektronska pošta
elektrónska redoválnica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
storitev, ki staršem omogoča pregled nad šolskimi ocenami in drugimi podatki otroka prek interneta: Elektronsko redovalnico bosta podjetji osnovnim in srednjim šolam predstavili ta ali prihodnji teden
elektrónska táblica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
majhni tablici podobna elektronska naprava za evidentiranje prehodov cestninskih postaj: Največjega stroška pri uvajanju elektronskega cestninskega sistema v prostem prometnem toku ne predstavljajo elektronske tablice, ampak sistemi za nadzor, identifikacijo in obračun
elektrónska tájnica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
računalniški sistem, ki sprejema sporočila uporabnikov v slikovni, zvočni ali besedilni obliki: Če modem podpira tudi funkcijo elektronske tajnice, lahko na ta način poslušamo prejeta sporočila ali prek zvočne kartice posnamemo vstopna sporočila
elektrónska váruška -e -e ž (ọ̑, ȃ)
priprava za zaznavanje zvokov v prostoru z otrokom in njihovo prenašanje v drug prostor; babyphone: Večini staršem elektronske varuške ustrezajo, saj lahko ta čas porabijo za svoje obveznosti, pa še cenovno je takšno varstvo najugodnejše
elektrónski časopís -ega -a m (ọ̑, ȋ)
1. elektronska izdaja časopisa, navadno na spletu: Televizijsko podjetje že več let intenzivno razvija tudi svoj elektronski časopis
2. storitev, ki jo ponujajo časopisne hiše, da naročenim uporabnikom po elektronski pošti pošiljajo najnovejše članke: Glede na to, da sem veliko na poti, mi ne uspe sistematično spremljati elektronskih časopisov
elektrónski denár -ega -ja m (ọ̑, á)
1. denar na računih, ki je namenjen brezgotovinskemu poslovanju med različnimi računi: Centralne banke lahko neomejeno ustvarjajo papirnati oziroma elektronski denar, količine zlata pa so omejene
2. brezgotovinsko poslovanje med različnimi računi: Računalniško izmenjavanje poslovnih podatkov je prineslo tudi posodobitev plačilnega prometa, imenovano elektronski denar
elektrónski fórum -ega -a m (ọ̑, ọ̑)
spletno mesto, na katerem lahko uporabniki v obliki pisnega pogovora razpravljajo, zapisujejo svoja vprašanja, mnenja, stališča; forum: Vem, da ni nič novega, kako se ljudje, ki se ne znajo ali ne upajo niti podpisati, varno skriti repenčijo po elektronskih forumih
elektrónski naslòv -ega -ôva m (ọ̑, ȍ ó)
naslov za pošiljanje in sprejemanje elektronske pošte, sestavljen iz standardiziranega zapisa, katerega srednji del je znak @; e-naslov, e-poštni naslov: Odgovore pošljite na elektronski naslov pop@delo.si
elektrónski podpís -ega -a m (ọ̑, ȋ)
kodirana datoteka, ki omogoča preveritev istovetnosti podpisnika; digitalni podpis, e-podpis: Pri elektronski oddaji obrazcev je težava v njihovem podpisovanju, zato lahko uporabnik naroči digitalno potrdilo, elektronski podpis, ki se šteje za enakovrednega fizičnemu
elektrónski slovár -ega -ja m (ọ̑, á)
slovar v elektronski izdaji: Programsko okolje slovarja ponuja številno dodatno orodje, zaradi katerega je elektronski slovar za uporabnika prijaznejši od knjižne izdaje
elektrónski smóg -ega -a m (ọ̑, ọ̑)
elektromagnetna polja, ki nastajajo ob vključenih električnih ali elektronskih napravah; električni smog, elektrosmog: Mislili smo, da si ni treba delati skrbi zaradi sevanj mobilnikov, zaradi tega elektronskega smoga, ki bi nekoč lahko škodoval zdravju
elektrónsko črnílo -ega -a s (ọ̑, í)
tehnologija, ki omogoča grafični prikaz podatkov na posebnih zaslonih, ki niso občutljivi na sončno svetlobo: Elektronsko črnilo je podobno navadnemu, le da vsebuje milijone mikrokapsul, ki so občutljive za spremembo električnega naboja
elektrónsko pisálo -ega -a s (ọ̑, á)
pisalo, s katerim lahko pišemo po posebnem zaslonu: Pero je zgrajeno tako, da ga uporabljamo kot elektronsko pisalo ali pa z njim pišemo po navadnem listu papirja
elektrónsko poslovánje -ega -a s (ọ̑, ȃ)
trgovanje ter komuniciranje in upravljanje odnosov s strankami prek internetnega omrežja: Elektronsko poslovanje omogoča pocenitev državne uprave, povečanje njene učinkovitosti in odzivnosti
elektrónsko trgovánje -ega -a s (ọ̑, ȃ)
nabava in prodaja prek internetnega omrežja: Raziskave so pokazale, da vedno več vodilnih poslovnežev v Evropi vendarle prepoznava prednosti elektronskega trgovanja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
eléktrotéhniški -a -o prid. (ẹ̑-ẹ́) nanašajoč se na elektrotehnike: elektrotehniški inštitut;
elektrotehniški slovar;
elektrotehniška šola / elektrotehniški izdelki elektrotehnični
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
enciklopédičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na enciklopedijo: ta knjiga je prvo slovensko enciklopedično delo / enciklopedični slovar / enciklopedični članek; enciklopedična razlaga pojma / enciklopedično znanje obsežno in vsestranskoenciklopédično prisl.: enciklopedično izobražen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
enciklopedíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na enciklopedijo: enciklopedijski format knjige / enciklopedijski slovar / imeti enciklopedijsko znanje o čem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ênojezíčen -čna -o prid. (ē-ȋ) - 1. napisan samo v enem jeziku: enojezični javni napisi / enojezični slovar
- 2. ki zna in redno uporablja en jezik: prebivalci tega področja so enojezični / enojezična dežela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ênozvézkoven -vna -o prid. (ē-ẹ̑) ki obsega en zvezek, eno tiskano delo: enozvezkovni slovar / enozvezkovna izdaja Shakespearovih dram
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ênozvézkovnik -a in ênozvezkôvnik -a m (ē-ẹ̑; ē-ȏ) slovar, ki, navadno po združitvi predhodnih, v daljšem časovnem obdobju izdanih posameznih delov, izide v enem zvezku, eni knjigi; enozvezkovni slovarSSKJ: SSKJ je leta 1994 izšel tudi kot enozvezkovnik E iz èn zvézek
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
etimologizírati -am nedov. (ȋ) lingv. iskati etimologijo besede: naši jezikoslovci so radi etimologizirali / slovar je v pisavi preveč etimologiziral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
etimolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na etimologe ali etimologijo: etimološka razlaga;
etimološka sorodnost besed / etimološki slovar / etimološki pravopis pravopis, ki se pri pisanju besed ozira predvsem na njihovo izvirno oblikoetimolóško prisl.: besedo etimološko razložiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
fitoním -a m (ȋ) lingv. ime rastline; rastlinsko ime: slovar fitonimov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
frazeologíja -e ž (ȋ) lingv. fraze v celoti: slovar bo v znatni meri upošteval tudi frazeologijo;
ukvarja se s frazeologijo / pisateljeva frazeologija je zelo bogata // besedni zaklad, izrazje: pravniška frazeologija / poznal je strankino frazeologijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
frazeolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na fraze ali frazeologijo: frazeološki slovar / frazeološka zveza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
frekvénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na frekvenco: frekvenčna tabela / frekvenčna razporeditev
♦ elektr. frekvenčni pretvornik pretvornik, ki pretvarja izmenični tok ene frekvence v izmenični tok druge frekvence; lingv. frekvenčni slovar slovar, ki vsebuje podatke o pogostnosti rabe besed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
gêslo -a s (é) - 1. kratko izražena programska misel: vsi za enega, eden za vse, to je bilo geslo brigadirjev; razširjali so letake in pisali gesla po zidovih; borbena, politična, propagandna gesla; volilno geslo; gesla francoske revolucije / življenjsko geslo vodilo, načelo
- 2. nav. ed. dogovorjena razpoznavna beseda: stražarju je moral povedati geslo
♦ fin. geslo hranilne knjižice dogovorjena beseda, ki nadomešča osebno izkaznico in jo mora prinašalec poznati ob dvigu hranilne vloge - 3. beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred: novi slovar tujk obsega skoraj trideset tisoč gesel; izbira, razlaga, razpored gesel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
glosár -ja tudi glosárij -a m (á) - 1. seznam manj znanih, tujih besed, dodan tekstu: razprava s komentarjem in glosarjem
- 2. slovar, navadno starejši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
gradívni -a -o prid. (ȋ) ki je v zvezi z gradivom: gradivni vir; Na novo bo začela nastajati gradivna zbirka za farmacevtski in vojaški slovar E (↑)gradívo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
idiótikon -a m (ọ̄) lingv. slovar, zbirka idiomov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
informatíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. ki temelji na poročanju o čem, brez izražanja lastnega mnenja; poročevalen, obveščevalen: kratek informativen članek, sestavek; njegov referat je bil samo informativen / informativne radijske, televizijske oddaje
♦ lingv. informativno-normativni slovar - 2. nanašajoč se na informacijo: informativni podatki / informativni bilten, center, urad; informativna služba; uspešna informativna sredstva / pogovor informativnega značaja
informatívno prisl.: informativno pisati, pripovedovati; informativno napisan članek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
interfoliírati -am dov. in nedov. (ȋ) biblio. vstaviti in uvezati v knjigo prazne liste: interfoliirati slovar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
izdáti1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) - 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti
// nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal - 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
- 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale - 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
- 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke
- 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati
♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom - 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept
- 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo
● ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen
izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel
izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
izhódnica -e ž (ọ̑) knjiž., redko beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred; geslo: slovar obsega nad štirideset tisoč izhodnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
izpís -a m (ȋ) - 1. glagolnik od izpisati: izpis neznanih besed / izpis iz šole
- 2. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta: delati izpise; povečati gradivo za slovar z izpisi iz časopisov in strokovne literature / delo pozna le po izpisih povzetkih
● izpis iz rojstne matične knjige izpisek iz rojstne matične knjige
♦ lingv. popolni izpis besedila pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
izpisovánje -a s (ȃ) glagolnik od izpisovati: izpisovanje iz arhivskih virov;
izpisovanje za zgodovinski slovar / izpisovanje kratic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
izpisováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. namensko prepisovati odlomke, podatke iz teksta: izpisovati neznane izraze iz članka; izpisovati za slovar / izpisovati stare tekste
- 2. izpisati vse črke v besedi: ne uporabljajte kratic, ampak besede izpisujte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
iztŕžek2 -žka m (ȓ) lingv. iz širšega besedila prevzeta besedna zveza: slovar nakazuje rabo besed z iztržki
♦ biblio. posebni odtis, ki ima naslov samo nad tekstom, gradivom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
jezikôvniSSKJ -a -o prid. (ō) jezikôvna kultúra -e -e ž (ō, ȗ)
poznavanje in raba jezika ter obnašanje v jeziku in do jezika: slovenska jezikovna kultura; jezikovna kultura v medijih; V humanistiki je predstavitev rezultata v veliki meri odvisna od jezikovne kulture posameznega raziskovalca, od njegove pismenosti
jezikôvna polítika -e -e ž (ō, í)
urejanje jezikovnih razmer in odločanje o njih na nacionalni ravni: dejavna jezikovna politika; nacionalni program za jezikovno politiko; Jezikovna politika je tisto področje javnega življenja, na katerem se širša jezikovna skupnost dogovarja o tem, kako bo ravnala s svojim jezikom
jezikôvne tehnologíje -ih -gíj ž mn. (ō, ȋ)
tehnologije, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki jezikovnega inženiringa: Podjetje je vložilo tožbo, saj je strokovnjak za jezikovne tehnologije nezakonito prekinil delovno razmerje pri njih in se lotil razvoja spletnega konkurenta
jezikôvni imperialízem -ega -zma m (ō, ī)
jezikovna nadvlada ali jezikovno obvladovanje družbe: Anglo-ameriški jezikovni imperializem je dosegel raven, ko nekateri Slovenci nagovarjajo celo Slovence kar v angleščini
jezikôvni kórpus -ega -a m (ō, ọ̑)
zbirka besedil v elektronski obliki s standardizirano obliko zapisa in izbranimi podatki; besedilni korpus: oblikoslovno označen jezikovni korpus; Če so temelji – pri prevajalskem delu so to jezikovni korpusi – trdni, lahko na njih gradiš nove in nove različice ter dodajaš nove prevajalske pare
jezikôvno načrtovánje -ega -a s (ō, ȃ)
potrjevanje in utrjevanje položaja jezika z dodatnimi zakonskimi členi in ustaljevanje jezika s posodobljenimi priročniki: področje jezikovnega načrtovanja; Jezikovno načrtovanje je navsezadnje tudi institucionalizacija jezika
jezikôvno oródje -ega -a s (ō, ọ̑)
kar olajšuje delo z jezikom, večinoma računalniško podprta tehnologija: Jezikovna orodja, predvsem angleški slovar in tezaver ter dvojezični španski, nemški, francoski in italijanski slovarji, so vsekakor uporabna
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
kazálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) - 1. redko podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke; kazalec: kazalka tehtnice kaže na nič
- 2. lingv. beseda, znak, ki opozarja navadno na pogostejšo, nevtralnejšo besedo, obliko: slovar ima tudi kazalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
latínski -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na jezik starih Rimljanov: latinski napisi na spomenikih; latinske besede; latinsko-slovenski slovar / latinska kultura / latinski jezik / latinska pisava latinica; v srednjem veku so bile šole latinske z latinskim učnim jezikom
- 2. nanašajoč se na narode, katerih jezik se je razvil iz latinščine: njegov živahni latinski temperament; latinske poteze obraza / latinske dežele / ekspr. organizacija prireditve je bila latinska ne dobra, nekoliko površna
// Latinska Amerika države Srednje in Južne Amerike
● Latinska četrt četrt v Parizu, kjer so visoke šole; star. tri leta je sedel v latinskih klopeh je obiskoval gimnazijo; ekspr. latinska šola nekdaj srednja šola, gimnazija s poudarkom na latinskem jeziku
♦ navt. latinsko jadro trikotno jadro, privezano na poševni križ; rel. latinski križ križ, ki ima spodnji krak daljši; križ, pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame; latinska cerkev katoliška cerkev zahodnega obreda; zahodna cerkev
latínsko prisl.: govoriti (po) latinsko; sam.: star. naredil je nekaj latinskih nekaj razredov gimnazije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
leksikálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na leksiko: leksikalne razlike v narečjih / leksikalni neologizmi / leksikalna enota
- 2. nanašajoč se na leksikon, slovar: problemi leksikalnega dela / leksikalno obravnavanje snovi / leksikalni podatki o avtorju leksikonski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
léksikon -a m (ẹ̄) - 1. knjižno delo, ki daje (krajši) pregled vse človeške vednosti: izdati leksikon; iskati pojasnila v leksikonu; leksikon v štirih knjigah; članek v leksikonu; enciklopedije in leksikoni / glasbeni, pedagoški leksikon / konverzacijski leksikon / Slovenski biografski leksikon; Krajevni leksikon Slovenije
● ekspr. on je pravi, živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan - 2. knjiž., redko slovar, zlasti enojezični
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
meníSSKJ -ja in menuSSKJ -ja cit. [mení] m (ȋ) na zaslonu prikazan seznam možnosti, ki so uporabniku na voljo pri upravljanju elektronskih naprav, navadno računalnika, telefona, televizije; izbirnik: Priložena je knjižica z navodili o tem, kako zagnati slovar, uporabljati iskalno orodje, si nastavljati različne menije, orodne vrstice, sita in uporabiti različne druge funkcije E (← nem. Menü) ← frc. menu 'jedilnik, jedilni list', prvotno 'majhen, podroben', < lat. minūtus 'majhen'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
mnogojezíčen -čna -o prid. (ȋ) - 1. napisan v mnogo jezikih: mnogojezični opozorilni napisi / mnogojezični slovar
- 2. ki zna in redno uporablja mnogo jezikov: medsebojno občevanje mnogojezične inteligence / mnogojezična družba / mnogojezična dežela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
naúčen -čna -o prid. (ȗ) zastar. znanstven, strokoven: izdajati naučne knjige / naučni slovar / delati na naučnem področju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
némški -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Nemce ali Nemčijo: nemški jezik;
nemška književnost / nemški film; nemško-slovenski slovar / nemška klasična filozofija; nemška trgovska mornarica; nemško taborišče / nemški ovčar srednje velik službeni pes z daljšo trdo dlako črne ali sive barve
♦ bot. nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus; nemška detelja lucerna; lov. nemški dolgodlakar rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako; rel. nemški viteški red // med drugo svetovno vojno nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Nemčije: partizani so uničili nemški bunker / nemška okupacija slovenskega ozemljanémško prisl.: govoriti (po) nemško; nemško beroče občinstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
normatíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normo, pravilo, zakon: pedagogika obravnava predvsem normativno, psihologija pa empirično stran človekovega razvoja / normativna trditev, zahteva; njegova estetika hoče biti normativna / normativni posegi v knjižni jezik / zakoni in drugi normativni akti; odločba je za naše ravnanje normativna / normativni organi oblasti
♦ filoz. normativne znanosti znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega ravnanja, mišljenja; lingv. normativni kvalifikator kvalifikator, ki označuje, določa jezikovno sredstvo, pojav glede na normo knjižnega jezika; informativno-normativni slovar; normativna slovnica slovnica, ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jezikunormatívno prisl.: normativno določiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
obŕnjeniSSKJ -a -o prid. (ŕ) obŕnjeni slovár -ega -ja m (ŕ, á) jezikosl.
slovar, v katerem si besede sledijo po abecednem redu od njihovega konca proti začetku; odzadnji slovarSSKJ: obrnjeni slovar lastnoimenskega besedja; Odzadnji ali obrnjeni slovar je nujno potreben za tipološke in druge študije sorodnih in nesorodnih jezikov, pa tudi za izdelavo besedotvornih in oblikoslovnih del
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
obséči -séžem dov., obsézi obsézite; obségel obségla; nam. obséč in obsèč (ẹ́) z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa: deblo lipe bi komaj dva moška obsegla;
obseči kaj s prsti ene roke;
pren. njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov;
z očmi obseči ves prostor // prikazati, predstaviti: noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastvaobséžen -a -o: pojavi, ki so obseženi s pojmom svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
obsèg -éga m (ȅ ẹ́) - 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega
- 2. s prilastkom razsežnost, velikost
- a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen
- b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede
- c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv
- 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole
● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil
♦ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
odzádnji -a -e prid. (ȃ) ki je zadaj, za čim; zadnji: glavnik ima v odzadnjem žepu / odzadnje stopnice; prišel je skozi odzadnja vrata
♦ lingv. odzadnji slovar slovar, urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
onaglasíti -ím dov. (ī í) ugotoviti, določiti besedi naglas: Za slovar je treba onaglasiti veliko novih besed E (↑)naglasíti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
otonémiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) jezikosl. ugotoviti, določiti besedi vrsto tonema: Za pravopisni slovar je bilo treba otonemiti veliko število novih enot E iz *tonémiti iz (↑)toném
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
poglédati -am dov., pogléj in poglèj pogléjte, stil. poglédi poglédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
// upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj- a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
- b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
- 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
- 3. s prislovom s pogledom izraziti
- a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
- b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
- 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
- 5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
- 6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
- 7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
- 8. v medmetni rabi izraža
- a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
- b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
- c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
- č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
● ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo
pogledávši zastar.: pogledavši skozi okno, tiho odgovori
poglédan -a -o: pogledan skozi mikroskop; prisl.: pogledano na hitro, je roman dobro napisan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
pogledováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. večkrat pogledati: v zadregi je pogledoval v tla; pogledovati za odhajajočimi; pogleduje kvišku in nekaj mrmra; pogledovati na vse strani, okoli sebe; pogledoval je zdaj enega, zdaj drugega
// večkrat pogledati kam z namenom, da se kaj- a) vidi, zazna: skrivaj je pogledovala goste / pogledovala je sliko od vseh strani ogledovala; pogledovati se v ogledalu
- b) ugotovi, spozna: nestrpno pogleduje na uro; pogledovala je skozi okno, če se sin že vrača; kar naprej mora pogledovati v slovar
- 2. večkrat odpreti oči: nekaj časa je pogledoval, pa spet zamižal
- 3. s prislovom večkrat izraziti s pogledom
- a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledovati; zaljubljeno ga pogleduje
- b) lastnost, stanje: ostro, pozorno, strogo pogledovati koga
- 4. nav. ekspr. večkrat izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: pri hoji ji krilo pogleduje izpod plašča
// biti viden, kazati se: mesec pogleduje izza oblakov; tu in tam pogleduje kamenje izpod snega - 5. pog., s predlogom večkrat pokazati zanimanje za osebo drugega spola: že dalj časa pogleduje za njo
● pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; zastar. ljudje se pogledujejo nad njegovim početjem se zgražajo; star. pomenljivo se pogledovati s kom se spogledovati
pogledujóč -a -e: jezno jo pogledujoč, nadaljuje zgodbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
pójem -jma m (ọ́) - 1. miselna tvorba, določena z bistvenimi lastnostmi, značilnostmi konkretnega ali abstraktnega predmeta, predmetov: definirati kak pojem; ta dva pojma je treba ločevati; jezikoslovni, marksistični pojmi; osnovni, sorodni pojmi; lepo je relativen pojem; pojem časti, hiše, vojne; najti primerno besedo, izraz za kak pojem; narod kot ekonomski, kulturni, zgodovinski pojem; predstave in pojmi / omejiti, razširiti pojem njegov obseg; publ. razčistiti kak pojem njegov obseg, vsebino
// obseg, vsebina pojma
// kar se da določiti, spoznati zlasti z umom: svoboda ni predmet, ampak pojem - 2. knjiž. izraz, beseda: posloveniti tuje pojme; slovar strokovnih pojmov
- 3. s prilastkom predstava, podoba: natančnejši pojem o tej zgodovinski osebnosti si je ustvaril šele pozneje; ekspr. o Kitajski so imeli ljudje zelo čudne, meglene pojme
- 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom, v zvezi z za izraža omejenost na ocenjevanje, vrednotenje, kot jo določa prilastek: za jugoslovanske, naše pojme slaba hrana / ekspr. to za moje pojme sploh ni avto / to je za današnje pojme poceni
- 5. ekspr., v povedni rabi kar ima zaželeno lastnost, značilnost v zelo veliki meri, stopnji: ta knjiga, ta umetnik je v slovenski kulturi pojem; nova letala so kmalu postala pojem / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: njihovi izdelki so pojem kvalitete, za kvaliteto so zelo kvalitetni; postal je pojem nogometnega igralca dober nogometni igralec; on je eden od pojmov sodobnega gledališča eden od najznačilnejših, najboljših predstavnikov
● ekspr. nima pojma o avtomobilih skoraj nič ne ve o njih; ekspr. o vsem tem seveda pojma ni imel, zato je samo začudeno gledal ni nič vedel, mu ni bilo nič znano; pog. nimaš pojma, kako lepo je bilo zelo lepo je bilo; pog. nimam pojma, kdo bi mogel priti ob taki uri ne morem si predstavljati, ne vem; pri učni uri so obravnavali pojem samostalnika bistvene lastnosti, značilnosti; spoznati osnovne pojme matematike osnovna dejstva, zakone, izraze; o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; evfem. o poštenosti ima meglene pojme ni (preveč) pošten; publ. vloga te organizacije je še nerazčiščen pojem njena vloga je še nejasna; ekspr. čast mu ni prazen pojem veliko da na svojo čast; ravna, vede se zelo častno; ekspr. kmalu je zelo raztegljiv, širok pojem se lahko razume zelo različno; evropski strateški pojmi so v teh džunglah brez vrednosti načela, pravila; ekspr. letalo je zelo zmanjšalo pojem daljave zaradi poletov z letali se zdijo daljave manjše
♦ filoz. nadrejeni pojem v odnosu do pojma, katerega vsebuje; podrejeni pojem v odnosu do pojma, v katerem je vsebovan; rodovni pojem ki obsega določene vrstne pojme; vrstni pojem ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
póljski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Poljake ali Poljsko: poljski jezik;
poljska država, vlada;
poljsko-litovski slovar / poljska meja, pokrajina / poljski Židje; poljsko plemstvopóljsko prisl.: govoriti (po) poljsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
pomôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje ali pomorstvo: pomorski prevoz, promet;
pomorska plovba;
oceanska pomorska pot / pomorska bitka / Grki so pomorski narod; pomorske države / kopenske in pomorske sile / pomorski strokovnjak / pomorska agencija, družba / pomorska akademija, šola / slovar pomorskih izrazov
♦ jur. pomorsko pravo pravo, ki ureja pravna razmerja v pomorstvu; navt. pomorski strojnik čin v trgovski mornarici za oficirja stroja ali nosilec tega čina; pomorska karta karta, ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti; pomorska knjižica dokument o strokovni usposobljenosti, nazivu, zdravstvenem stanju pomorščaka, ki je potreben za delo na ladji; voj. pomorska eskadra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
poúčen1 -čna -o prid., poúčnejši (ú) ki je usmerjen, teži k poučevanju: poučen film;
poučna knjiga / poučni izlet ekskurzija; knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon // iz katerega se kaj dobro spozna: ta primer je zelo poučen; poučna izkušnjapoúčno prisl.: poučno razpravljati; sam.: povedal jim je marsikaj poučnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
prebŕskati -am dov. (r̄ ȓ) - 1. razkopati s kremplji, s prsti: kokoši so prebrskale gredo na vrtu / s palico je prebrskal listje, da bi našel prstan
- 2. prizadevno preiskati, pregledati: prebrskati predale, žepe; prebrskati slovar; ekspr. prebrskal je ves arhiv, pa ni nič našel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
priímek -mka m (ȋ) - 1. ime, ki ga ima kdo navadno po starših: v seznam je napisal svoj priimek; po poroki obdržati, spremeniti priimek; poklicati koga po priimku, s priimkom; podpisati se z imenom in priimkom; dolg, neslovenski priimek; možev, očetov priimek; priimek tekmovalca; slovar priimkov; priimek, ime in bivališče / otrok ima priimek po očetu / dekliški priimek ki ga ima ženska po starših
- 2. ekspr. pridevek, vzdevek: otroci so si dajali različne priimke; ozmerjala ga je z grdimi priimki; zbadljiv priimek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
priklopíti in priklópiti -im dov. (ī ọ̄) - 1. z namestitvijo povezovalne naprave povezati s čim: priklopiti lokomotivo; k tovornemu vlaku so priklopili oba potniška vagona
- 2. povezati z omrežjem; priključiti: priklopiti plinski štedilnik; strokovnjak mu je priklopil televizijski sprejemnik / priklopiti motor vklopiti, vključiti
// narediti, da je kaj povezano s čim: priklopiti tovarno na plinovod in toplovod
// začeti dovajati: ko so plačali pristojbino, so jim priklopili električni tok - 3. publ. priključiti, pripojiti: botaničnemu vrtu bodo priklopili še sadno drevesnico; mestu so priklopili nekaj predmestij / hiši je novi lastnik priklopil hlev prizidal; tekstu je priklopila slovar narečnih besed dodala
priklopíti se in priklópiti se zastar. priključiti se, pridružiti se: popoldne se jim je priklopilo še nekaj izletnikov / priklopil se je njihovemu mnenju
priklópljen -a -o: prikolica je že priklopljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
razlagálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razlaganje: razlagalni postopek / razlagalna metoda
♦ lingv. razlagalni slovar; lit. razlagalna pripovedka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
rédek -dka -o prid., redkéjši tudi rédkejši (ẹ́) - 1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka; malta je preveč redka
- 2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje; trava je zaradi suše redka; redko drevje / redki lasje; ima zelo redko brado
// ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami; redko blago - 3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema
- 4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek; redka naseljenost
- 5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo; to vedo le redki posamezniki
// ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig; ta rastlina, žival je redka - 6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma
- 7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi
// ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri; slovar vsebuje tudi redke besede
● ta človek je redkih besed zelo malo govori; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
♦ les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo
rédko prisl.: redko prihaja k nam; redko obljudeni kraji; ekspr. redko redko se to zgodi
rédki -a -o sam.: le redki to razumejo; jesti kaj redkega; na redko mu piše naredko; po redkem se vidita poredkoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
rékcija -e ž (ẹ́) lingv. odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela, vezava: proučevati rekcijo;
rekcija in kongruenca / dober slovar navaja dosti rekcij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
retrográden -dna -o prid. (ȃ) knjiž. - 1. ki je usmerjen nazaj, proti izhodišču, povraten: retrogradno gibanje / retrogradno prikazovanje dogodkov / retrogradna smer
♦ astr. retrogradno gibanje planetov navidezno gibanje planetov glede na zvezdno nebo od vzhoda proti zahodu; lingv. retrogradni slovar odzadnji slovar; med. retrogradna amnezija amnezija, ki se nanaša na dogodke pred poškodbo možganov, boleznijo - 2. nazadnjaški, konservativen: retrogradna miselnost / retrogradno stališče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
rimárij -a m (á) slovar rim: izdati rimarij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
sestáviti -im [səs in ses] dov. (á ȃ) - 1. narediti, da deli, kosi tvorijo celoto: sestaviti igračo; iz teh elementov lahko sestavimo različne omare; uro je razstavil, zdaj pa je ne zna več sestaviti; stroj je hitro sestavil; narobe sestaviti
- 2. narediti, da določeni podatki, dejstva tvorijo celoto: sestaviti jedilnik; učitelj je sestavil naloge za tekmovanje; sestaviti program proslave; sestaviti vozni red, urnik; na pamet sestaviti / v mislih je sestavil načrt za pobeg / sestaviti članek; pomagaj mi sestaviti prošnjo, spis; o izjavi se sestavi zapisnik / govore mu navadno sestavijo svetovalci / sestaviti leksikon, slovar
♦ jur. sestaviti obtožnico - 3. izbrati skupino ljudi za opravljanje določene naloge: sestaviti komisijo, odbor; sestaviti vlado / sestaviti ekipo; sestaviti orkester
sestávljen -a -o - 1. deležnik od sestaviti: igrača je sestavljena iz petih delov; komisija še ni sestavljena
- 2. knjiž. zapleten, kompliciran: vprašanja so vedno bolj sestavljena
♦ biol., kem. sestavljena beljakovina beljakovina iz aminokislin in lipidov, sladkorjev; bot. sestavljeni grozd socvetje z več grozdi na stranskih poganjkih; sestavljeni klas klas, ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase; sestavljeni kobul socvetje s kobulčki na poganjkih, ki rastejo iz iste točke glavne osi; sestavljeni list; ekon. sestavljena organizacija združenega dela [SOZD] samostojna organizacija, v katero je zaradi skupnih interesov povezanih več organizacij združenega dela iste gospodarske ali negospodarske dejavnosti; sestavljeno delo delo, katerega produktivnost je večja zaradi izkušenj, prizadevnosti; fiz. sestavljeno gibanje gibanje iz več gibanj; lingv. sestavljena glagolska oblika; mat. sestavljeno število naravno število, deljivo z eno, s samim seboj in še z najmanj enim deliteljem; navt. sestavljeni jambor jambor, ki sestoji iz več delov, podaljškov; zool. sestavljeno oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
sestávljati -am [səs in ses] nedov. (á) - 1. delati, da deli, kosi tvorijo celoto: sestavljati aparate; otrok rad sestavlja hiše in avtomobilčke iz lego kock; dolgo, počasi sestavljati; sestavljati in razstavljati
- 2. delati, da določeni podatki, dejstva tvorijo celoto: sestavljati vozni red, urnik / sestavljati berila za osnovno šolo / sestavljati dopis, zapisnik / govore mu sestavljajo sodelavci / sestavljati leksikon, slovar
- 3. izbirati skupino ljudi za opravljanje določene naloge: sestavljati komisijo, odbor / sestavljati moštvo
- 4. nav. 3. os., z oslabljenim pomenom izraža, da je kaj sestavni element česa: človekovo telo sestavljajo različni organi; vretenca sestavljajo hrbtenico / družino sestavljajo oče, mati in dva sinova; izvoljeni člani sestavljajo odbor
sestávljati se fiz. združevati se z drugim valovanjem, drugimi valovanji: valovanji se sestavljata
sestavljajóč -a -e: program so izdelale organizacije, sestavljajoče večino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
slikóven in slíkoven -vna -o prid. (ọ̄; ȋ) nanašajoč se na sliko: slikovni in govorni del oddaje;
knjiga vsebuje bogato slikovno gradivo / slikovna križanka
♦ arheol. slikovna pisava pisava, sestavljena iz risb, ki ponazarjajo dogodke, pojme, predmete; elektr. slikovni zaslon zaslon Braunove elektronke, na katerem povzroča elektronski žarek vidno sliko; slikovna elektronka velika televizijska elektronka z zaslonom; fot. slikovni kot kot, ki ga zajame objektiv pri prenosu motiva na slikovno ravnino; slikovna ravnina ravnina, v kateri je slika predmeta jasno, razločno vidna; slikovna razdalja razdalja med optičnim središčem objektiva in slikovno ravnino; lingv. slikovni slovar slovar, v katerem so pojmi ponazorjeni s slikami in poimenovani; rad. slikovni oddajnik del televizijske oddajne naprave, ki posreduje slikovne signale; slikovni posnetek slika, zapisana na magnetni trak, ploščo; slikovni signal električna veličina, ki posreduje informacijo za prenos televizijske slike; zal. slikovna priloga priloga, ki obsega slike, risbe, zemljevideslikóvno in slíkovno prisl.: izraziti zvočno in slikovno; slikovno pomembne publikacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
slovár -ja m (á) - 1. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene: slovar ima sto tisoč besed; izdati, sestavljati slovar; prevajati s slovarji; obsežen slovar / na koncu knjige je slovar seznam s tako razvrščenimi in pojasnjenimi besedami
// enojezični, enozvezkovni, narečni, pravopisni, tehniški slovar; slovensko-nemški slovar; slovar tujk / knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon
// Slovar slovenskega knjižnega jezika
♦ lingv. avtorski slovar ki vsebuje besede določenega avtorja; etimološki, frekvenčni, informativno-normativni slovar; odzadnji slovar urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede; razlagalni slovar; slikovni slovar v katerem so pojmi ponazorjeni s slikami in poimenovani; zgodovinski slovar - 2. nav. ed., ekspr. besedni zaklad: imeti bogat slovar / njen slovar ni bil ravno izbran
● ekspr. besede nemogoče ni v njegovem slovarju odločen je narediti tudi navidez nemogoče stvari; ekspr. če to povemo v ekonomskem slovarju tako, kot pravijo ekonomisti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
slovárček -čka m (á) manjšalnica od slovar: slovensko-nemški slovarček / žepni slovarček; slovarček tujk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
slovarístika -e ž (í) dejavnost, ki se ukvarja s pisanjem slovarjev: Menim, da bo slovaristika s področja tujk uspešno nadaljevala svojo pot E iz slovaríst iz (↑)slovár
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
slovárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na slovar: upoštevati slovarsko gradivo / biti v skladu s slovarskimi načeli / slovarski del pravopisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
slovénski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Slovence ali Slovenijo: prevesti v slovenski jezik;
slovenska književnost / slovenski film; slovensko berilo za šesti razred; slovensko-nemški slovar / dela slovenskih impresionistov; slovenski narod; slovensko delavstvo / slovenska narodna zavest / slovenska dežela; slovenska Koroška / izobesiti slovensko zastavo / Slovenske gorice; Slovenska matica; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka
● ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; hoditi v slovenske šole v šole s slovenskim učnim jezikom
♦ um. (slovenska) moderna moderna, kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič; vet. slovensko govedo govedo rumenkasto bele barve; marijadvorsko govedoslovénsko prisl.: govoriti (po) slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski
slovénski -a -o sam.: rad bi bral kaj slovenskega; žarg. ta teden bomo pisali slovensko slovensko šolsko nalogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
štúliti -im nedov. (ú ȗ) ekspr., navadno s prislovnim določilom dodajati, pristavljati: po njegovem mnenju takih besed ni treba štuliti v slovarštúliti se nepovabljen, nezaželen se pridruževati, prihajati kam: zdaj se štuli k njim, prej je bil pa njihov nasprotnik; nikar se tako ne štuli mednje / kar naprej se štuli v njihovo družbo; kaj se štuliš zraven, saj vidiš, da te ne marajo / štuliti se komu za razsodnika vsiljevati se; štuli se okrog žensk želi si pridobiti njihovo naklonjenost, družbo; štuli se tja, pa ga ne bodo sprejeli prizadeva si priti tja; ne štuli se vmes ne vmešavaj se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
tàm prisl. (ȁ) - 1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tam leti letalo; pokazal je z roko: tam se je ponesrečil; znamenje, ki ga vidite tam, je zelo staro / tiste breze tam (ob robu gozda) se sušijo; tisto tam je ajda; pog. vi tam pri vratih, pomaknite se naprej / kje je gledališče? Tam na drugi strani ceste; tam gori na vrhu so razvaline gradu; vidite, tam, kjer cesta zavije v hrib, je nevaren ovinek; na tistem vrhu tam zidajo kočo / tu je svet močviren, tam pa se dviga in je rodoviten na tistem področju
// tukaj pobarvaj zeleno, tam pa rumeno; cev tam pušča - 2. izraža iz položaja znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: pridite sem, kaj pa delate tam / tu v sobi je prijetno toplo, tam zunaj pa je mraz; kako živite tam pri vas; bila je noč, tam daleč je pokalo; to se je zgodilo tam nekje v Ameriki / star. doma je tam od Gorice iz Gorice, z Goriškega
// ostanite tam, kjer ste; vedno se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujejo; kjer je prosila za pomoč, (tam) so ji pomagali; tam, kjer ne raste nič drugega, rastejo lišaji / kot poziv straže stoj, kdo tam / z oslabljenim pomenom: pesn. stoji, stoji tam beli grad; pog. nič ne dela, samo (tam) okrog se potepa - 3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: padel je v jarek in tam obležal; staro hišo so podrli, prav tam bodo sezidali novo na njenem mestu; preselil se je v mesto in se tam, star. le-tam zaposlil / poglej v slovar, kaj tam piše / stal je na balkonu in od tam opazoval povorko / zaposlil se je pri gradbenem podjetju in tam ostal do upokojitve pri njem
- 4. v zvezi s tu izraža mesto, ki je v predhodnem besedilu bolj oddaljeno: če primerjamo to področje z obmorskim, vidimo, da so tu zime ostre, tam pa mile / tu je pesnik uporabil drugačna izrazna sredstva kot tam v prej omenjenem, obravnavanem delu
// pripoved je nadaljeval tam, kjer je prejšnji dan končal
// v zvezi s tu, tukaj izraža enega od več nedoločenih krajev: srečali so tu samotnega pastirja, tam kakega turista / potres je zdaj tu zdaj tam, ne da se ga predvideti; tatvine so bile enkrat tukaj, enkrat tam; dela malo tukaj, malo tam, kakor se pokaže potreba / tu in tam je rastlo kako drevo tuintam; tu pa tam so plavali oblački tupatam - 5. nar. tja: gremo tam; splezaj tam gor
- 6. v zvezi tam in tam izraža kraj, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: rojen tam in tam; študiral tam in tam; doma od tam in tam
- 7. nav. ekspr. na tisti stopnji, v tistem stanju, položaju: spet smo tam, kjer smo bili; zdaj so tam, ko jih nihče več ne upošteva
- 8. z oslabljenim pomenom poudarja približnost časovne določitve: tam nekje jeseni bodo o tem razpravljali; obiskal jih bo tam okrog novega leta; tam sredi drugega meseca se otrok že nasmehne
● ekspr. ključ smo izgubili, zdaj smo pa tam v neprijetnem, kočljivem položaju; ekspr. potrebna je največja previdnost, če ne smo tam bomo doživeli katastrofo; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; pog. živi tam čez v tujini; star. potovali so sem pa tam v različne smeri; star. sem pa tam, tam pa tam so se zbrale v kavarni semintja, kdaj pa kdaj; pri navajanju vira glej opombo 5 prav tam na istem kraju (v knjigi), v istem delu; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
téhničen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na tehniko:
- a) tehnični izdelki / tehnični izum, napredek; tehnična pomoč; tehnično sodelovanje / tehnični kamen; tehnično in jedilno olje / tehnična izobrazba / tehnična inteligenca / tehnična in teoretična fizika; tehnična matematika / tehnični jezik, slovar / tehnični svinčnik patentni svinčnik z mino; tehnična pisava pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike
- b) tehnični oddelek trgovine / tehnična opremljenost laboratorija
- c) tehnična izboljšava postopka, stroja / tehnični pripomočki pri pouku / tehnična dovršenost, spretnost
- 2. nanašajoč se na lastnosti česa glede na delovanje, uporabo: tehnični podatki o avtomobilu, stroju; aparatu so priložena tehnična navodila / tehnični predpisi; tehnični pregled proge, stavbe
- 3. nanašajoč se na praktično uresničitev dela, naloge: tehnični delavec, direktor, urednik; tehnično osebje / tehnična napaka, težava / teoretična in tehnična rešitev problema; tehnično delo
♦ ekon. tehnična norma norma, določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; fiz. tehnična atmosfera tlak 1 kiloponda na 1 cm2; gled. tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; les. tehnični les ves les razen drv; šol. tehnični pouk predmet, pri katerem se poučujejo tehnična pisava, tehnično risanje, osnove strojništva, elektrotehnike in prometne vzgoje; šport. tehnični knockout sodnikova prekinitev boksarskega boja zaradi nesposobnosti enega od tekmovalcev za boj ali obrambo; tehnične discipline discipline, zlasti atletske, pri katerih v večji meri prevladuje tehnična spretnost športnika; tehnična napaka pri košarki napaka zaradi kršitve pravil vedenja, ki jo med igro naredi igralec ali trener in se kaznuje s prostim metom; teh. tehnični prevzem strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, pri katerem se ugotavlja skladnost izvedbe z odobrenim načrtom; tehnično risanje
téhnično prisl.: tehnično obvladati kaj; tehnično dobro opremljen; sam.: pog. dogovor s tehničnim s tehničnim direktorjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
téhniški -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na tehnike ali tehniko: tehniško društvo / tehniška fakulteta, šola / tehniški slovar / tehniški muzej / tehniška inteligenca / tehniška pisava pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike // prodaja tehniškega blaga tehničnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
terminolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na terminologe ali terminologijo: terminološki nesporazum;
terminološka neenotnost / terminološki kvalifikator, slovar; terminološka besedna zveza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
tezávrus -a tudi tezáver -vra m (ā) lingv. slovar, ki vsebuje vse besede, uporabljane v določenem jeziku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
tolmáč -a m (á) - 1. kdor se (poklicno) ukvarja z neposrednim ustnim prevajanjem pogovorov: najeti tolmača; biti za tolmača; odgovoriti po tolmaču; dober, slab tolmač; tolmač za italijanski jezik / star. tolmač iz angleščine prevajalec
● knjiž. besedilom je dodal tolmač slovar
♦ jur. tolmač uradno imenovan prevajalec za tuji jezik ali za znake gluhonemih v sodnem ali upravnem postopku; stalni sodni tolmač - 2. star. razlagalec, pojasnjevalec: tolmač pesnikovega dela / tolmač predpisov
- 3. star. igralec, interpret: zelo dober tolmač znanih dramskih likov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
tóm -a m (ọ̑) knjiž. zvezek, knjiga: slovar bo izšel v petih tomih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
tríjezíčen -čna -o prid. (ȋ-ȋ) napisan v treh jezikih: trijezični slovar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
trójezíčen -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) - 1. napisan v treh jezikih: trojezični napisi / trojezični slovar
- 2. ki zna in redno uporablja tri jezike: prebivalci obmejnega področja so trojezični / trojezične šole
♦ rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
tújka -e ž (ú) - 1. ženska iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti: jezika tujke niso razumeli / po jeziku, navadah je še tujka
// pripadnica tuje države: potni list tujke - 2. tuja, neznana ženska: večini vaščanov sem še tujka / v mestu sem velika tujka tuja, z okoljem zelo malo seznanjena ženska
- 3. tuja, nerazumljena ženska: postati v domači družini tujka
- 4. beseda, katere tuji izvor je jasno spoznaven: govoriti, uporabljati tujke; slovar tujk / mednarodne tujke
♦ lingv. prevzeta beseda, ki ni popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku - 5. knjiž. tuja, nedomača rastlina: v parku raste nekaj tujk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
uporábljati -am nedov. (á) - 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga: starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel; kopalnico uporabljajo gostje in domači; razkužiti predmete, ki so jih uporabljali bolniki; orodje, ki se dosti uporablja, se obrabi; imeti pravico uporabljati kaj / te čevlje uporablja le v dežju nosi; prosil ga je, če sme uporabljati njegovo kolo se voziti z njim; to pot uporabljajo vsi vsi hodijo, se vozijo po njej; ti predpisi se redko uporabljajo po njih se redko ravna; če ne boš roke uporabljal, bo oslabela delal, gibal z njo; napisati navodila, kako se stroj uporablja se ravna z njim
// delati, da kaj prinaša koristi, daje rezultate: uporabljati naravna bogastva; uporabljati zbrani denar / uporabljati izkušnje, znanje - 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri pomivanju uporablja krtače in krpe; uporabljati pri jedi pribor; pri prevajanju uporablja slovar; navedel je vire, ki jih je uporabljal pri pisanju knjige / v stanovanju uporabljajo copate hodijo v njih
// pri zasliševanju so uporabljali različne metode / v kmetijstvu uporabljajo umetna gnojila; taki vagončki se uporabljajo v rudniku jih imajo za prevoz
// tedaj so uporabljali samo orodje iz kamna imeli, poznali
// ličil ne uporablja; uporablja le preizkušena zdravila
// delati, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabljal je tudi silo, da bi ga prepričal / uporabljati izjave v svojo korist; uporabljati dokaze proti nasprotniku / uporabljati kaj za kak namen - 3. delati, da kaj nastopa v sporočilu: uporabljati v govoru narečne besede; uporabljati uveljavljene strokovne izraze / uporabljati materni jezik sporazumevati se v njem
- 4. v zvezi z za delati, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabljati kuhano govedino za polpete; uporabljati pšenico za krušno moko; debelejše blago se uporablja za plašče
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabljati kamenje za nasipanje; uporabljati plin za kuhanje; ta snov se uporablja za razkuževanje s to snovjo se razkužuje
// to posodo uporabljajo za vodo za hranjenje vode
// uporabljati zakon za varstvo zakonitosti
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabljati denar kot menjalno sredstvo; bil mu je spremljevalec, uporabljal pa ga je tudi za tajnika; uporabljati hrastov panj kot tnalo; to olje se uporablja kot topilo
● ekspr. spretno uporablja jezik govori; ekspr. še ne zna uporabljati pameti samostojno misliti; ekspr. pogosto je uporabljal palico jih je tepel
uporabljajóč -a -e: uporabljajoč različne metode, sta dobila isti rezultat; dolbsti deblo, uporabljajoč ogenj
uporábljan -a -o: pogosto uporabljan izraz; dosti uporabljana bližnjica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
uporábnik -a m (ȃ) kdor kaj uporablja glede na namenskost: obvestiti uporabnike cest o snežnih razmerah;
uporabniki in lastniki kmetijskih zemljišč / približati slovar uporabnikom; uporabniki in oblikovalci strojev / uporabniki jezika / uporabniki plina, vode porabniki; uporabniki posojil jemalci
♦ jur. uporabnik stanovanja nosilec stanovanjske pravice in člani gospodinjstva, ki z njim stanujejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
uslováriti -im dov. (á ȃ) vključiti, umestiti v slovar: Uslovarili smo novo besedo E (↑)slovár
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
uslovárjati -am nedov. (á) vključevati, umeščati v slovar: Leksikalizirane metafore, katerih pomen ni več vezan le na sprotno besedilo, že uslovarjamo E ↑uslováriti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
úzus -a m (ȗ) - 1. knjiž. navada, običaj: mednarodna izmenjava teh podatkov je že uzus
- 2. lingv. splošna raba: pri določanju stilnih značilnosti besed upošteva slovar tudi uzus / jezikovni, knjižni uzus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
vèčjezíčen -čna -o prid. (ȅ-ȋ) - 1. napisan v več jezikih: večjezični javni napisi / večjezični slovar
- 2. ki zna in redno uporablja več jezikov: prebivalci tega področja so večjezični / večjezična država
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
vèčjezikôvni -a -o prid. (ȅ-ō) ki je v zvezi z več jeziki: večjezikovni slovar; večjezikovna skupnost; večjezikovno in večkulturno okolje; Gimnazija je poleg kakovostnega dela pri naravoslovnih in matematičnih vsebinah uveljavljala tudi znanje iz družboslovja in se ob skrbi za večjezikovni pouk usmerila k barviti ponudbi poučevanja tujih jezikov E iz vèč jezíkov
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
vokabulár -ja m (á) knjiž., redko slovar: izdati vokabular
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zajéti -jámem dov., zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt (ẹ́ á) - 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti moko, vodo v dlan / zajeti cmok v juhi; z mrežo zajeti ribe / bager je zajel material in ga stresel na kup / s čevlji zajeti blato / čoln se je nagnil in zajel vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo je dobil v svojo notranjost
// navadno s prislovnim določilom na tak način vzeti kaj tekočega, sipkega: šla je k studencu, da bi zajela vodo; zajeti jed iz sklede; zajeti moko iz vreče; zajeti vodo iz vodnjaka / ekspr.: vzel je žlico in zajel začel jesti; zajemi, gotovo si lačen; pren., ekspr. zajeti resnico iz prvega vira - 2. publ. z določenim namenom narediti, da pride kaj v kako posodo, kak prostor: zajeti odpadno vodo
- 3. navadno v zvezi z zrak narediti, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: zajel je zrak in se potopil; globoko, počasi zajeti zrak / zajeti dim v pljuča / ekspr. zajeti sapo vdihniti
- 4. narediti, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s koso zajeti ozek pas trave; s srpom zajeti šop žita / v daljnogled zajeti mesto v daljavi / kamera je zajela ves prizor; ta objektiv zajame velik prostor
// narediti, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo je zajel obdobje zadnjih desetih let; z očmi zajeti ves prostor - 5. narediti, da je kdo deležen kake dejavnosti: v preventivno zdravstveno zaščito zajeti vse prebivalce; z anketo zajeti večino poslušalcev / akcija je zajela vse srednješolce; stavka je zajela več tisoč delavcev / zajeti koga v društvo vključiti
- 6. narediti, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajeti v knjigo vse pomembnejše članke; zajeti v zbirko pesmi iz zadnjega obdobja ustvarjanja / slovar ni mogel zajeti vsega besednega gradiva
// ekspr. narediti, da je kaj izraženo v čem: v noveli je zajel miselni in čustveni svet intelektualca; slikar je zajel na platno vzdušje pričakovanja; tega ni mogoče zajeti v besede, z besedami / umetnost skuša zajeti življenje v vsej njegovi globini in širini - 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobiti, prijeti koga: zajeti sovražno četo; zajeti tihotapce; zajeti koga pri raciji / zajeti velik vojaški plen
- 8. s prislovnim določilom oskrbeti se iz kakega vira: zajeti podatke iz enciklopedij / pisatelj je zajel snov za roman iz starejše zgodovine / ekspr. odkod je zajel pogum za to dejanje dobil
- 9. dobiti kaj v območje svojega delovanja: čoln so zajeli vrtinci; plavalca je zajel tok / hišo je zajel ogenj / izletnike je zajela nevihta; pren., ekspr. zajel ga je vrtinec velemestnega življenja
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: sobo je zajela tema, tišina / zajelo ga je malodušje, navdušenje; ljudi je zajel preplah / zajel ga je spanec / delo ga je tako zajelo, da je pozabil na vse drugo
● star. preproga zajame preveliko površino zavzame; star. zajeti trdnjavo zavzeti, osvojiti; ekspr. ob tej novici je globoko zajel sapo zelo je bil presenečen; star. zajeti dekle okrog pasu objeti; star. zajeti koga za roko prijeti, zgrabiti; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
♦ grad. zajeti izvir, potok umetno ga zajeziti zaradi izkoriščanja; obrt. zajeti nit s kvačko in jo potegniti skozi petljo
zajét -a -o: zajet vojak; zajet vrelec; izrazi, zajeti iz narečij; v zbirko so zajeta vsa pisateljeva pomembnejša dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zakládnica -e ž (ȃ) - 1. prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja: ogledati si zakladnico; shraniti v zakladnici / državna, tempeljska zakladnica; zakladnica muzeja
// ekspr. skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega: iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo; deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom - 2. knjiž. posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti; trezor: dati dragocenosti v zakladnico / bančna zakladnica
- 3. v nekaterih državah ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem: o emisiji odloča zakladnica / minister državne zakladnice zakladni minister
- 4. ekspr., navadno z rodilnikom kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: morje je zakladnica soli in vode / knjiga je prava zakladnica znanja / ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj
- 5. ekspr., s prilastkom kar sestavlja celota kakih vrednih del: izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice; črpati iz kulturne zakladnice naroda
● ekspr. slovar obsega pravo zakladnico besed zelo veliko; knjiž., redko njena besedna zakladnica je skromna njen besedni zaklad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zgodovínski -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na zgodovino: zgodovinski proces, razvoj; zgodovinska resnica; to so zgodovinska dejstva / zgodovinsko ozadje politične krize / zgodovinski dogodek; zgodovinska osebnost / zgodovinski dokumenti / to so zgodovinski kraji; zgodovinska oblačila / naroda imata enako zgodovinsko usodo / zgodovinsko gledanje, mišljenje / starejša zgodovinska obdobja / zgodovinski viri; zgodovinske razprave; zbirati zgodovinsko gradivo / pomožne zgodovinske vede / zgodovinski učbeniki
- 2. ekspr. ki ima velik, trajen pomen: zanje je to zgodovinski dogodek; zgodovinski prelom v naši književnosti; zgodovinski sestanek; sprejeti zgodovinsko odločitev / odkritje je zgodovinskega pomena
♦ filoz. zgodovinski materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; lingv. zgodovinski slovar slovar, ki vsebuje besedni zaklad določenega preteklega obdobja; zgodovinska slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika; lit. zgodovinski roman; zgodovinska drama, povest; zgod. zgodovinski narod narod, ki ima svojo državnost
zgodovínsko prisl.: zgodovinsko dokazana, potrjena osebnost; zgodovinsko pomemben dokument
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.