adicíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na adicijo: adicijski stroj / adicijska reakcija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
alárm -a m (á) - 1. zvočni znak, ki opozarja na bližajočo se nevarnost, poplah: dati alarm proti požaru; gasilski, letalski alarm / sirene tulijo alarm; četni trobentač je zatrobil alarm
♦ strojn. zvočni ali optični znak, ki opozarja, da je stroj v nevarnosti
// čas nevarnosti, zlasti ob letalskih napadih: alarm je trajal pol ure; med alarmom so bili v zaklonišču; sirene naznanjajo konec alarma - 2. pog., ekspr. nemir, hrup: ves ta alarm je nepotreben; njihov prihod je vzdignil velik alarm
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
alternátor -ja m (ȃ) elektr. stroj za proizvajanje izmenične napetosti: trifazni alternator
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
amortizírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. ekon. postopno odpisovati vrednost osnovnih sredstev: amortizirati proizvajalna sredstva
- 2. ekon. postopno odplačevati dolgoročno posojilo: amortizirati obveznice ljudskega posojila z žrebanjem; dolg se amortizira
- 3. jur. pravno razveljaviti vrednostno listino: amortizirati hranilno knjižico
amortizírati se imeti tolikšen donos, da se iz njega krije zmanjševanje vrednosti osnovnih sredstev: hiša se bo amortizirala v desetih letih; stroj se hitro amortizira
amortizíran -a -o: amortizirana obveznica; nekaj stavb je že amortiziranih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
asfaltíranje -a s (ȋ) glagolnik od asfaltirati: asfaltiranje ceste;
stroj za asfaltiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
avtomát -a m (ȃ) - 1. tehnična naprava, stroj, ki opravlja delo brez človekovega sodelovanja: zastarele stroje v tovarni so zamenjali avtomati; steklenice polnijo z avtomati; elektronski avtomat; računski, telefonski avtomat; avtomat za zavijanje cigaret; z namestitvijo avtomatov se je produkcija zelo zvišala; dela kakor avtomat brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
♦ voj. brzostrelka
// aparat, ki kaj da ali naredi, če se spusti vanj kovanec: avtomat je prazen, ne dela; avtomat je igral stare popevke; restavracija ima poleg rulet tudi igralne avtomate; ob vhodu v trgovino visita dva avtomata za bonbone; avtomat za vozovnice, znamke - 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: razmere so naredile iz njih avtomate / osebe njegovega romana so brezdušni avtomati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
avtomátski -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatski aparat, radijski oddajnik; avtomatski pralni stroj / avtomatski bife; avtomatska telefonska centrala; zgradili so novo avtomatsko pekarno; avtomatska meteorološka postaja
♦ aer. avtomatski pilot avtopilot; voj. avtomatska puška; avtomatsko orožje orožje, ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih - 2. ki poteka brez sodelovanja človekove volje, zavesti: avtomatski gibi; svoje delo opravlja z avtomatskimi kretnjami
avtomátsko prisl.: stroj avtomatsko sešteva in odšteva; vprašanja je zastavljal čisto avtomatsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ažúr -a m (ȗ) obrt. okras, zlasti na perilu, ki nastane, če se nekatere niti potegnejo iz tkanine, druge pa obšijejo: perilo okrasiti, zarobiti z ažurom;
prt z ažurom
♦ tekst. tkanina v vezavi, ki daje luknjičav videz; neskl. pril.: ažur stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
báger -gra tudi -ja m (á) teh. stroj za izkopavanje in nakladanje zemeljskega materiala: delati z bagrom;
grabežni, parni, žlični bager // navt. naprava za čiščenje in poglabljanje plovnih poti: sesalni bager
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
bágrski tudi bágerski -a -o prid. (á) nanašajoč se na stroj bager: bagrska čeljust / bagrske storitve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
barválen -lna -o prid. (ȃ) teh. ki je za barvanje: barvalni stroj;
vreči usnje v barvalno kad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
bárven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na barvo: barvni kontrasti, odtenki;
ubranost barvnih tonov;
barvna harmonija;
široke barvne ploskve / barvna snov; barvno sredstvo / barvna lestvica, skala
♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; tisk. barvni valj // ki vsebuje barvo: barvni trak za pisalni stroj; barvni svinčniki / človek barvne polti človek, ki ni bele rase // barvne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; barvna metalurgija // ki je v barvah, ant. črno-bel: barvni diapozitiv; cinemaskopski barvni film; barvna fotografija; barvna televizija / barvni kliše, lesorez, tiskbárvno prisl.: barvno dognana slika; barvno vzorčaste tkanine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
báten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na bat 2: batni kompresor, motor, stroj;
batna črpalka / batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
belílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na belilo: soboslikarji uporabljajo različna belilna sredstva / belilni postopek v tekstilni tovarni; belilni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
betónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na beton: betonski most, nosilec, temelj, zid;
betonska cesta, konstrukcija, zgradba;
betonska tla
♦ teh. betonski mešalnik stroj za pripravljanje betona; betonsko jeklo, železo jeklo, železo za v beton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
blúming neskl. pril. (ȗ) metal. nanašajoč se na grobo valjanje ploščatih kovinskih blokov: bluming stroj / bluming valjarna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
brezmíseln -a -o [səl] prid. (ȋ) knjiž. ki je brez misli: tako postane človek brezmiseln stroj / brezmiseln krik; brezmiselne, komaj razločne besede; brezmiselna, divja radost // ki je brez možnosti za uspeh; brezsmiseln: tak način upora je brezmiselnbrezmíselno prisl.: govoriti brezmiselno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
briketíranje -a s (ȋ) glagolnik od briketirati: briketiranje surovin;
stroj za briketiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
brizgálna -e ž (ȃ) stroj ali priprava za gašenje ognja: gasilska, motorna, prenosna, ročna brizgalna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
brošíren -rna -o prid. (ȋ) s katerim se brošira: broširni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
brúsen -sna -o prid. (ȗ) ki je za brušenje: brusni kamen, papir, stroj;
brusna plošča / brusno olje
♦ les. brusni les les za pridobivanje lesovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
brusílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se brusi: brusilni kamen, kolut, stroj;
brusilna plošča, priprava;
brusilna sredstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
brusílnik -a m (ȋ) - 1. teh. stroj za brušenje: orodni, valjčni brusilnik
- 2. papir. stroj za pridobivanje lesovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
brúšenje -a s (ú) glagolnik od brusiti1:- a) brušenje britve, sekire
- b) brušenje stekla, umetnega kamna; fino brušenje; stroj za brušenje / brušenje zoba
- c) brušenje stila / brušenje divjega petelina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
brzotiskálen -lna -o prid. (ȃ) tisk. ki je za avtomatsko tiskanje: brzotiskalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
buldožêr tudi buldózer -ja m (ȇ; ọ̑) teh. stroj s širokim plugom zlasti za odrivanje zemeljskega materiala: buldožerji izravnavajo prostor za novo stavbo;
buldožer rije po zemlji;
izkopati z buldožerjem;
buldožer za rigolanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
cefrálnik -a [cef in cəf] m (ȃ) les. stroj za drobljenje lesa v vlakna; defibrator
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
cepílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cepljenje: cepilni stroj;
cepilna sekira / cepilni nož / cepilne postaje proti tifusu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
cepílka -e [lk in u̯k] ž (ȋ) les. stroj, orodje za cepljenje lesa: krožna cepilka // sekira za cepljenje okroglega lesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
cikcák -a m (ā) večkrat ostro ukrivljena, lomljena črta: narisati cikcak / ladja pluje v cikcaku; pijanec je v cikcakih taval proti domu; v cikcaku se vzpenjati na goro / krilo je obrobljeno z rdečimi cikcaki; pren. Nadaljnje utrjevanje enotnosti socialističnih držav in komunističnih gibanj je objektivna zakonitost, ki se razvija navkljub vsem začasnim stranpotem in cikcakom (Delo); neskl. pril.: stroj za šivanje cikcak vboda; cikcak črta, vožnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ciklostíl -a m (ȋ) stroj za razmnoževanje odtisov z matric: razmnožiti na ciklostil;
električni, ročni ciklostil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
cilíndričen -čna -o prid. (í) ki ima obliko cilindra, valja: cilindrična posoda / cilindrična ključavnica ključavnica, ki se odpira s ploščatim, po eni strani nazobčanim ključem
♦ geom. cilindrična ploskev ploskev, ki jo tvorijo vzporedne premice skozi vse točke določene krivulje; valjasta ploskev; les. cilindrična žaga žaga v obliki cilindra, ki je nazobčan; med. cilindrična leča leča za astigmatično oko; tisk. cilindrični stroj stroj z valjastim tiskalom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
cirkuláren -rna -o prid. (ȃ) ki cirkulira, kroži, krožen: pošiljati svojim strankam cirkularna pisma
♦ les. cirkularna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; krožna žaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
cirkulárka -e ž (ȃ) stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo, krožna žaga: obrezovati deske s cirkularko / po okoliških vaseh žaga drva s cirkularko; jermen za cirkularko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
čàs čása m (ȁ á) - 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
// čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
// pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
// od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
// za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
// točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
// od tistega časa ni več govoril - 3. omejeno trajanje
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
// ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
// prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga - b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
// trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
// delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas - c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
// naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije - č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
// vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
// pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah - d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
- 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
// za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
// razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
časóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na čas: oddajanje signalov v enakomernih časovnih presledkih;
časovna (merska) enota;
krajevna in časovna oddaljenost;
med dogodkoma je precejšnja časovna razlika;
daljše časovno obdobje / nekaj so jih obsodili na smrt, ostale pa na časovne kazni do petnajst let zapora / tekmovalec ni izkoristil velike časovne prednosti / časovna opredelitev najdbe / kljub časovni stiski je organizacija prireditve uspela / tej risarski konstrukciji manjka predvsem časovna dimenzija / tekst ni vezan na ozek nacionalen in časoven okvir; nerazumljivost umetnine zaradi časovne vezanosti
♦ ekon. časovna mezda mezda, ki se obračunava po trajanju dela; elektr. časovni števec priprava za merjenje časa odjemanja električne energije; časovno stikalo avtomatska priprava, ki vključi stroj ob določenem času; fot. časovna osvetlitev osvetlitev, ki je daljša od ene sekunde; lingv. časovni rodilnik rodilnik v funkciji prislovnega določila časačasóvno prisl.: časovno omejen pojav; časovno pogojena satira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
česálen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za česanje: česalni glavniki;
česalni salon frizerski salon za ženske // česalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
česálnik -a m (ȃ) tekst. stroj za česanje prediva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
čistílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) - 1. delavec, ki čisti: čistilec čevljev, oken; čistilec kanalov, vagonov / livarna išče več ročnih čistilcev odlitkov / čistilec nafte
- 2. stroj ali priprava za čiščenje: čistiti ceste z avtomobilskim čistilcem; gumijasti čistilec za šipe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
čistílen -lna -o prid. (ȋ) namenjen za čiščenje: čistilna krema za obraz;
čistilno sredstvo / čistilni stroj; urediti čistilne naprave za tovarniške odplake
♦ bot. čistilna krhlika trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi, Rhamnus cathartica; strojn. čistilni boben boben za čiščenje kovinskih izdelkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
čistílnica -e ž (ȋ) - 1. podjetje ali delavnica za čiščenje oblek: odnesti obleko v čistilnico; kemična čistilnica
// obrat za čiščenje v tovarni: livarska čistilnica; čistilnica bombaža / čistilnica nafte, sladkorja rafinerija - 2. stroj za čiščenje žita: imajo čistilnico in slamoreznico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
čistílnik -a m (ȋ) stroj ali naprava za odstranjevanje primesi: čistilnik za žito, za med / voditi plin skozi čistilnik
♦ avt. naprava za čiščenje olja pri avtomobilskem motorju; oljni filter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
čolníček -čka [u̯n] m (ȋ) - 1. manjšalnica od čoln(ič): privezati čolniček; lahek čolniček
- 2. manjša priprava pri šivalnem stroju za vnašanje spodnje niti skozi zanko zgornje niti: stroj z okroglim čolničkom
♦ tekst. priprava na statvah za vnašanje votka med osnovne niti - 3. čolničasta skodelica za omako: čolniček dišeče omake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
čúdež -a m (ȗ) - 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja
// ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ - 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež
- 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
daktilográf -a m (ȃ) kdor poklicno piše na pisalni stroj; strojepisec: spreten daktilograf
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
daktilografíja -e ž (ȋ) nauk o pisanju na pisalni stroj; strojepisje: poučevati daktilografijo / mnogo je zaslužila z daktilografijo tipkanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
daktilografírati -am nedov. (ȋ) pisati na pisalni stroj; tipkati: zna hitro daktilografirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
daktilográfka -e ž (ȃ) ženska, ki poklicno piše na pisalni stroj; strojepiska: kot daktilografka je bila nenadomestljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
debelínka -e ž (ȋ) žarg., les. debelinski skobeljnik: mizarski stroj s poravnalnikom in debelinko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
debelínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na debelino: debelinski prirastek lesa;
debelinska rast rast v debelino
♦ gozd. debelinski razred drevja; debelinsko šestilo šestilo za merjenje premera debel; les. debelinski skobeljnik stroj za skobljanje lesa na zaželeno debelino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
defékten -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. okvarjen, poškodovan: defekten stroj; defektno kolo / po nesreči je bila njegova roka defektna
- 2. med. telesno ali duševno nerazvit: defekten človek, otrok; defektna mladina; duševno defekten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
defibrátor -ja m (ȃ) les. stroj za drobljenje lesa v vlakna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dél -a [tudi deu̯] m (ẹ̄) - 1. kar nastane z delitvijo celote: razdeliti hlebec na dva dela; deseti del celote; večji, manjši del / film v dveh delih; vsebina drugega dela romana / v devetih delih bencina raztopiti en del parafina; pren. v tem mestu sem pustil del sebe
- 2. kar z drugimi sestavinami tvori celoto in ima navadno samostojno nalogo: razstaviti stroj na glavne dele; kupovati motor po delih; nadomestni, rezervni del; posamezni deli aparata; sestavni deli avtomobila / deli telesa
- 3. z rodilnikom kar predstavlja krajevno, področno, časovno omejitev česa: prišli so iz raznih delov dežele / vzhodni del Azije; publ. nevarno žarišče vojne v tem delu sveta / streha se znižuje proti zadnjemu delu avtomobila; brada mu pokriva spodnji del obraza; nadzemni del rastline; zgornji del stavbe je razsvetljen; obodni del pri kolesu; del lista, kjer vstopa glavna žila / jutro je najlepši del dneva / to je le del celotnega problema
♦ ekon. gibljivi del plače ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške
// z oslabljenim pomenom izraža količinsko omejitev: večji del izdelkov izvažajo; velik del ljudi tega ne ve; del vaščanov se vozi na delo v mesto; glavni del življenja je prebil v tujini - 4. delež: vsak od dedičev je dobil enak del / tudi on je prispeval svoj del k uspehu
● star. dobil je svoj del prestopku primerno kazen; zastar. za moj del je ničvrednež po mojem mnenju; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; ekspr. opravil je levji del posla največji del posla; delali so večji del ponoči večinoma, po večini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
délčič -a m (ẹ̄) ekspr. delček: delčič snovi / razstavil je stroj do najmanjšega delčiča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
délec -lca m (ẹ̄) majhen del: poškodoval ga je delec granate / ekspr. to se je zgodilo v delcu sekunde / en delec vodika in en delec klora / razstaviti stroj na dele in delce
♦ fiz. delci alfa in alfa delci jedra helijevih atomov, ki jih oddajajo nekatere radioaktivne snovi pri razpadanju; osnovni ali elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; geogr. delci na pravilne dolge in ozke parcele razdeljeno kmetijsko zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
delílen -lna -o prid. (ȋ) ki deli: delilna črta;
prostor so predelili z delilno steno / delilni stroj
♦ geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
délo -a s (ẹ́) - 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
// trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to - 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
// to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole - 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav., slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
// to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu - 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
// s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine - 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
- 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost
// iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini
// s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku - 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo
- 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
● to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela
♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
delostròj -ôja m (ȍ ó) zastar. delovni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
déloven -vna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na delo:- a) delovni načrt; izboljšati delovne pogoje; spremeniti delovni postopek, proces; doseči dobre delovne rezultate; ogledati si vse delovne faze v tovarni; spremeniti delovne metode / delovna operacija; delovna sposobnost, zmogljivost
- b) delovni prostor / delovni čevlji; delovni konji; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke; delovna živina
- c) delovni človek / delovni sestanek; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija; delovna disciplina; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; delovni dan delovnik; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; delovna skupnost samoupravni organ, ki ga sestavljajo vsi člani delovne organizacije; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
● tovarna potrebuje nove delovne moči delavce; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. delovna enota; jur. delovno pravo pravni predpisi, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav
délovno prisl.: delovno oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
demontírati -am dov. in nedov. (ȋ) razstaviti (na dele), razdreti: demontirati motor, stroj / demontirati zračnico s kolesa / demontirati tovarno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
démper -ja m (ẹ̄) grad. stroj za izkopavanje, nakladanje, odvažanje in razgrinjanje zemeljskega materiala: bagri in demperji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
depersonalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. povzročiti depersonalizacijo: depersonalizirati človeka;
stroj delavca depersonalizira / depersonalizirati delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dévati -am in -ljem nedov., tudi devála (ẹ́) star. delati, da prihaja kaj na določeno mesto; dajati: ves večer je deval roko pred usta;
gostje so si kar sami devali na krožnike / prišel je, ko je ravno otroka devala spat / pog. devati stroj narazen razstavljati ga (na dele)
● devati prašiča iz kože odstranjevati zaklanemu prašiču kožo; pog. vse je v nič deval omalovaževal, podcenjeval; pog. otroke v red devati skrbeti zanje; pog. za hude dni devati na stran hraniti, varčevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dezintegrátor -ja m (ȃ) teh. stroj, s katerim se večji kosi trdnih snovi delijo v manjše: dezintegrator za les, za rudo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
diktírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati: najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju
- 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: diktirati pogoje posojila, premirja / publ.: mednarodno ekonomsko sodelovanje je nujnost, ki jo diktira povezanost svetovnega gospodarstva; domače moštvo je diktiralo tempo igre
// dajati ukaze, vsiljevati svojo voljo: mislil je, da bo lahko diktiral zgodovini / ekspr. tukaj ne boš diktiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dínamo tudi dinámo -a m (ȋ; ȃ) stroj za proizvajanje enosmerne električne napetosti: pritrditi dinamo na kolo;
avtomobilski dinamo;
slišati je bilo samo brnenje dinama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dínamo... prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na dinamo: dinamostroj in dinamo stroj;
dinamopločevina in dinamo pločevina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dínamostròj in dínamo stròj -ôja m (ȋ-ȍ ȋ-ó) redko dinamo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dolbílen -lna -o [u̯b] prid. (ȋ) s katerim se dolbe: dolbilni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dolbník -a [u̯b] m (í) teh. stroj za dolbenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
doslužíti in doslúžiti -im dov. (ī ú) - 1. končati služenje: doslužil sem; doslužiti kadrovski rok, vojaščino / pri tem gospodarju je hitro doslužil
// ekspr. dotrajati: stroj je doslužil; čevlji so doslužili - 2. dopolniti služenje: doslužiti mora, kar mu manjka do izpolnjene vojaške obveznosti
doslúžen -a -o: doslužen vojak; v pristanišču stoji doslužena ladja; doslužene rokavice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dovláčnica -e ž (ȃ) gozd. stroj z vitlom za vlačenje lesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dovršíti -ím dov., dovŕšil (ī í) - 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij
- 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto
dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini
dovršèn -êna -o - 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen
- 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dozíren -rna -o prid. (ȋ) teh. ki dozira: dozirni stroj;
dozirne in mešalne naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
drág -a -o tudi -ó prid., drážji (ȃ á; drugi pomen ȃ) - 1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj; živež je v mestu dražji kot na deželi; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati; draga stanovanja; drago vino; drag kot žafran zelo
// ta servis je precej drag; zahaja le v boljše, dražje gostilne; tam je življenje zelo drago / nav., ekspr. dobiti za drag, velik denar / to je zelo drago krzno dragoceno
// drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit
♦ metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance - 2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je zelo drag; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag; to mi je drag spomin; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej; v vljudnostnem nagovoru dragi bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto
- 3. redko ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen: ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa
● ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje; ekspr. molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav; pojdi, kamor ti drago kamor hočeš, želiš; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete
drágo in dragó prisl.: drago kupiti, prodati; drago se oblačiti; drago plačane izkušnje / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju drago mi je
● ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice
drági -a -o sam.: ob novem letu se je spomnil svojih dragih; mislil je le na svojo drago
● vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
drobílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) - 1. drobilni stroj: drobilec cel dan melje kamenje; dobili so nove drobilce in viličarje / drobilec za orehe drobilka
- 2. delavec, ki drobi: drobilec premoga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
drobílen -lna -o prid. (ȋ) ki se rabi za drobljenje: drobilni stroj;
drobilne naprave / drobilna sila sila, ki drobi, ruši
♦ strojn. drobilne čeljusti plošči v drobilnem stroju, ki drobita material
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
drobílnik -a m (ȋ) drobilni stroj: kamenje pada v drobilnik / drobilnik za led, za žito
♦ strojn. čeljustni drobilnik z drobilnimi čeljustmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
drobljênje -a s (é) glagolnik od drobiti: drobljenje žita;
stroj za drobljenje kamenja / drobljenje kmečke posesti / drobljenje moči / drobljenje dekletca ob materi / veselo drobljenje ptičev / drobljenje divjega petelina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dumper -ja [dám-] m (ȃ) grad. stroj za izkopavanje, nakladanje, odvažanje in razgrinjanje zemeljskega materiala: bagri in dumperji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dvigálnik -a m (ȃ) teh. stroj za dviganje in navadno tudi prenašanje bremen: hidravlični, mehanski dvigalnik;
prevozni dvigalnik / pristaniški ropot je še povečevalo škripanje in ječanje dvigalnikov dvigal, žerjavov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dvojílen -lna -o prid. (ȋ) tekst. ki združuje dva ali več pramenov v skupen pramen: dvojilni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dvómatríčnik -a m (ọ̑-ȋ) tisk. stavni stroj z dvema matričnikoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
dvóváljen -jna -o prid. (ọ̑-ȃ) strojn. ki ima dva valja: dvovaljni motor;
dvovaljni parni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
efektíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. ki dosega uspeh, rezultat: efektiven odpor; efektivno delo / išče izrazno efektivna sredstva
- 2. dejanski, resničen: efektivni stroški; efektivna vrednost; efektivno znižanje cen / efektivna izkoriščenost delovnega časa
♦ ekon. efektivna ura ura, v kateri se zares učinkovito dela; lingv. efektivni glagol končno dovršni glagol; strojn. efektivna moč moč, ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju
efektívno prisl.: efektivno doživeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ekskavátor -ja m (ȃ) teh. stroj za kopanje in premeščanje zemeljskega materiala: zajemalka ekskavatorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
eléktromotór -ja m (ẹ̑-ọ̑) stroj za spreminjanje električne energije v mehansko: žago poganja elektromotor;
deli elektromotorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
elektrónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na elektrone ali elektroniko: elektronski curek;
elektronski mikroskop;
elektronski telegrafski sistem;
elektronski stroj za prevajanje;
elektronski volt elektronvolt
♦ elektr. elektronski računalnik; elektronska cev elektronka; elektronska puška priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; elektronska bliskovna žarnica plinska žarnica, ki da močno trenutno svetlobo; muz. elektronska glasba glasba, katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v posebnih elektronskih napravah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
enáčiti -im nedov. (á ȃ) imeti, šteti za enako: nepravilno je enačiti normo z akordom;
pojma se v praksi večkrat enačita // po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo: le kako bi enačili stroj in človeka; opise v povesti lahko enačimo s pisateljevim otroškim svetom; kdo bi se enačil z njim po pridnosti? začel se je enačiti z odraslimi / to delo se lahko enači z vsem, kar je v literaturi najboljšega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
enkràt in ênkrat prisl. (ȁ; é) - 1. izraža ne natančneje določen čas, v katerem se kaj zgodi
- a) v preteklosti ali prihodnosti: menda sem mu že enkrat rekel, naj nam da mir; pog.: enkrat se bo že vrnil kdaj; ko sem šel enkrat po tej poti, se je zgodilo tole nekoč; v pravljicah enkrat je živel oče, ki je imel tri sinove / upala je, da bo tudi tega enkrat konec; no, pa se enkrat spet pogovorimo o tem; vzemi enkrat za spremembo resno knjigo
- b) v določenem času: poleti enkrat je bil doma; po praznikih enkrat se srečamo; pa pridi enkrat popoldne
// v zvezi z enkrat, drugič izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: enkrat naredi ti, drugič bom pa jaz; jemlje enkrat tukaj, enkrat tam; njegova ura enkrat prehiteva, drugič zaostaja
- 2. ekspr., navadno s prislovom izraža nestrpnost, nejevoljo: da bi ga le že enkrat našli; naj že vendar enkrat pride; pusti že enkrat to družbo; ko bi vsaj že enkrat vedel, kaj hoče / prihaja pomoč. Vendar že enkrat
// izraža sprijaznjenje s čim, popuščanje: bo že enkrat povedal; če se že enkrat mora zgoditi, naj se čimprej; zdaj bom ostal, ko sem že enkrat tu - 3. izraža nastop česa po daljšem prizadevanju: ko enkrat stvar razumeš, ni težko; ko se stroj enkrat sproži, ga ne ustaviš kar tako / za spremembo je pa enkrat tudi on nekaj naredil
// pog. nazadnje, končno: potrpiš, enkrat ti je pa dovolj; dolgo se je trudil, enkrat je pa le uspel
● enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno; enkrat meni, enkrat tebi hude, težke stvari mora prej ali kasneje vsakdo preživeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ênomatríčnik -a m (ē-ȋ) tisk. stavni stroj z enim matričnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ênosméren -rna -o prid. (ē-ẹ́ ē-ẹ̄) nanašajoč se na eno smer:- a) enosmerna rast vej / promet je enosmeren; enosmerna cesta cesta, po kateri poteka promet samo v eni smeri
// enosmerna vozovnica - b) enosmeren vpliv; enosmerno proučevanje problema enostransko
// značaj glavnega junaka je enosmeren je razvit samo v eni smeri
♦ elektr. enosmerni generator stroj za proizvajanje enosmerne električne napetosti; dinamo; enosmerni motor motor na enosmerni tok; enosmerni tok tok, ki ima stalno isto smer; enosmerna napetost napetost, ki ima stalno isto smer
ênosmérno prisl.: promet poteka enosmerno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
enostáven -vna -o prid. (á ā) - 1. preprost, nezapleten: enostaven problem; navidezno enostavno vprašanje / narediti kaj na enostaven način; postopek je zelo enostaven; stvar je popolnoma enostavna / življenje v mestu ni bilo tako enostavno, kot si je predstavljal / enostavne gimnastične vaje
- 2. ki ima malo sestavnih delov ali enake sestavne dele: enostaven lik, stroj; enostavna spojina; enostavno rezilo / enostavni rastlinski listi
♦ biol., kem. enostavna beljakovina beljakovina, sestavljena samo iz aminokislin; protein; ekon. enostavna blagovna proizvodnja blagovna proizvodnja manjšega obsega, pri kateri je proizvajalec sam lastnik proizvajalnih sredstev; enostavno delo delo, ki ga lahko opravlja človek brez posebne izobrazbe, kvalifikacije; elektr. enostavno oporišče oporišče električnega voda z enim drogom; kem. enostavni sladkor osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše; monosaharid; mat. enostavni sklepni račun sklepni račun, pri katerem nastopajo tri znane in ena neznana količina; enostavno razmerje razmerje dveh količin
enostávno prislov od enostaven: enostavno in elegantno opremljena soba
// pog. poudarja trditev: nekateri o teh stvareh enostavno ne govorijo; smeti so metali enostavno skozi okno kar; tega enostavno ni mogla prenašati nikakor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
éntlanje -a s (ẹ̑) glagolnik od entlati: stroj za entlanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
éntlarica -e ž (ẹ̑) pog. stroj za entlanje: entlati na entlarici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
etikéten1 -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na etiketa1: etiketni napisi
♦ obrt. etiketni stroj stroj za tiskanje etiket
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
etiketíren -rna -o prid. (ȋ) teh., v zvezi etiketirni stroj stroj, priprava za opremljanje z etiketami: kupiti etiketirni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
faktúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na faktura 2: fakturni znesek;
fakturna vrednost blaga, storitev / fakturni oddelek; fakturni stroj fakturirni stroj // fakturno pismo račun in obvestilo naslovniku na istem obrazcu
♦ ekon. fakturna cena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
fakturíren -rna -o prid. (ȋ) trg. ki se rabi za fakturiranje: fakturirni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
fínišer -ja m (ȋ) grad. stroj za izdelavo asfaltnega ali betonskega vozišča: betonirati cesto, kotalkališče s finišerji;
oglušujoči ropot finišerjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
flájer -ja m (á) tekst. predilni stroj za raztezanje, dvojenje in sukanje stenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
frankatúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na frankaturo: frankaturna veljava znamk / frankaturni stroj frankirni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
frankíren -rna -o prid. (ȋ) ptt, v zvezi frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
frezálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na frezanje: opraviti frezalna dela / frezalni stroj; frezalna glava orodje z zamenljivimi rezili, ki se vstavi v frezalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
frezálnik -a m (ȃ) strojn. stroj s frezali ali frezalnimi glavami za obdelovanje kovin ali lesa, rezkalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
furnírski -a -o prid. (í) nanašajoč se na furnir: furnirski izdelki
♦ les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
garancíja tudi garáncija -e ž (ȋ; á) porokova obveza za izpolnitev obljube, dolžnosti; jamstvo, poroštvo: dati, prevzeti garancijo za najetje kredita;
pren. to je garancija za lepšo bodočnost;
dal je garancijo, da bo stvar v redu potekla // trg. obveza za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po nabavi: garancija poteče že čez nekaj mesecev; hladilnik ima enoletno garancijo; pog. pralni stroj je še pod garancijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gáter -tra m (á) les. stroj za žaganje hlodov v deske; jarmenik: nabaviti gater
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gazolín -a m (ȋ) - 1. kem. lahek, zelo hlapljiv in vnetljiv destilat nafte: pridobivati gazolin
- 2. zlasti v ameriškem okolju motorni bencin: stroj na pogon z gazolinom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
generátor -ja m (ȃ) stroj za pretvarjanje mehanske energije v električno: preobremeniti generator;
generatorji hidroelektrarne;
obratovanje generatorja / električni generator
♦ elektr. enosmerni generator za proizvajanje enosmerne električne napetosti; dinamo; izmenični generator za proizvajanje izmenične električne napetosti; teh. parni generator parni kotel z zelo veliko zmogljivostjo; plinski generator naprava za proizvajanje plinastega goriva iz trdnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gladílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se gladi površina: gladilni stroj;
gladilna sredstva
♦ strojn. gladilni boben boben za glajenje mnogo drobnih kovinskih izdelkov hkrati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
glasoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasovanje: glasovalna pravica / glasovalne skrinjice so bile polne glasovnic; glasovalni listek glasovnica // publ., nav., slabš. glasovalni stroj vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gnáti žênem nedov., stil. ženó (á é) - 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: motor žene črpalko; veter žene jadrnico; voda žene mlinsko kolo; elektrika žene stroj / predica žene kolovrat / ekspr., z oslabljenim pomenom: pridno je gnal koso kosil; ribiči so krepko gnali vesla veslali
// ekspr. burja žene oblake, valove
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gnal konja; ekspr. gnal je avto proti morju; nepreh. z vso silo je gnal; ekspr. gnala sta se, da se je kadilo za njima / sivi oblaki so se gnali od juga / ekspr. sovražnika smo gnali noč in dan preganjali, zasledovali - 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: gnati živino na pašo, v planino / oče je gnal vola na semenj; gnati kravo k biku / ekspr. videl je, kako so jih gnali na morišče
- 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš; celo otroke ženejo k težkemu delu; gnal ga je od jutra do večera
// delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: glad žene ljudi v obup; ne vem, kaj jih je gnalo v smrt / radovednost, strast, želja jo je gnala naprej; pojdi, kamor te srce žene / brezoseb. zločinca žene na kraj zločina - 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: ženske so gnale svoj očenaš / godci ves čas ženejo isto melodijo / zmeraj žene (eno in) isto
- 5. delati brste; brsteti: drevje že žene; kal žene / veje na stari češnji ne ženejo več
// v zvezi z v razvijati se, rasti: ajda žene v cvet; žita ženejo v klas
● ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. gnati vik in krik zelo se razburjati za kaj; star. sosed je gnal vso stvar na pravdo predal sodišču, tožil; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš
♦ agr. drevje žene v les bujno raste, a malo rodi; med. bolnika žene na blato, na vodo prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur
gnáti se ekspr. - 1. izredno si prizadevati za kaj: gnal se je brez oddiha, da bi preživel družino; gnati se z delom, učenjem; preveč se ženeš; za doto se ne bom gnal
- 2. s težavo hoditi, se premikati: drug drugega sta podpirala in se gnala proti domu; utrujeno so se gnali naprej
ženóč -a -e: mimo so hodili kmetje, ženoč živino na semenj
gnán -a -o: sneg, gnan od burje; žival, gnana od nagona samoohranitve
♦ teh. gnano kolo kolo, ki ga kdo ali kaj žene; mehanično, ročno, strojno gnana naprava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gnetênje -a s (é) glagolnik od gnesti: gnetenje testa / stroj za gnetenje
♦ med. ročna masaža, pri kateri se stiskajo mišice; metal. oblikovanje kovin s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gnetílnik -a m (ȋ) teh. stroj za gnetenje: gnetilnik za plastične snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
golílen -lna -o prid. (ȋ) ki se uporablja za goljenje: golilni nož
♦ usnj. golilni stroj stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gonílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. ki dela, povzroča, da se kaj giblje, premika: gonilni stroj; gonilna naprava, priprava; gonilna sila / gumijast gonilni jermen; gonilna veriga
- 2. ki povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: gonilni motiv drame; gonilna sila napredka
♦ elektr. gonilna napetost napetost, ki povzroča v električnem krogu električni tok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
goníti gónim nedov. (ī ọ́) - 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal
// ekspr. veter je gonil oblake proti goram
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca - 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu
- 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
// poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše - 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto
● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
♦ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak
goníti se - 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni
- 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine
gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
grábež -a m (ȃ) - 1. jur. zelo hudo kaznivo dejanje zoper družbeno premoženje: grabež ga je spravil v ječo; dobil je pet let zapora zaradi grabeža; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja
- 2. star. ropanje, plenjenje: vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop
- 3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar
- 4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
grabílen -lna -o prid. (ȋ) ki se rabi za grabljenje: grabilni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
grabílnik -a m (ȋ) - 1. teh., rabi se samostojno ali kot prilastek stroj z grabežem za prenašanje sipkega materiala: grabilnik se je pokvaril; bager grabilnik
- 2. agr. priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju; grabeljnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
grabílo -a s (í) teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: namestiti grabilo na bager
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gráblje -belj ž mn. (á ȃ) - 1. orodje z lesenimi ali železnimi zobmi za grabljenje: pripraviti grablje in kose; lesene, železne grablje; senene grablje; čeljusti grabelj
● letos je bilo treba sušiti seno na grabljah zelo pogosto ga obračati; grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne
♦ agr. vprežne grablje stroj za grabljenje, ki ga vleče živina - 2. pregrada v reki, potoku za zadrževanje naplavin: na grabljah je bilo polno listja in vej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
granulátor -ja m (ȃ) teh. stroj ali naprava za granuliranje: granulator za srednje trde rudnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
granulírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. dajati čemu zrnasto obliko: snov še prej granulirajo, da enakomerno polzi v strojgranulíran -a -o: granulirano gnojilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gravíren -rna -o prid. (ȋ) s katerim se gravira: gravirni pribor, stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gréder -ja m (ẹ̑) grad. stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje, planirni plug
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
gréti gréjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. oddajati, dajati toploto: peč dobro greje; sonce že greje / kožuh, odeja greje varuje, ščiti pred mrazom
// brezoseb. zunaj zelo greje je toplo, vroče
// preh. povzročati občutek toplote: ogenj nas je prijetno grel; sonce ga greje v hrbet / vino ga je grelo; pren. greje nas zavest, da smo prav storili - 2. preh. delati kaj toplo, segrevati: greti večerjo, vodo; z rokami greje kozarec; greti si roke / greti prostore z električno energijo ogrevati
● ekspr. greti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; star. nenehno namigovanje ga je hudo grelo jezilo, dražilo
gréti se dobivati toploto: greti se pri ognju, za pečjo; ves dan se greje na soncu / stroj se preveč greje prehitro postaja vroč; pren., ekspr. greje se v njegovi slavi in moči
grét -a -o: bazen z greto vodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
hektográf -a m (ȃ) nekdaj stroj za razmnoževanje odtisov s plošče, na kateri je besedilo ali risba narejena s posebnim črnilom: brošura je bila tiskana na hektografu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
híter -tra -o prid., hitréjši (í ȋ) - 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: jahati na hitrem konju; njega pošlji, on je zelo hiter; hitra ladja; zelo hiter; hiter kot blisk, kot veter / učenec je hiter v računanju zna hitro računati
// ki ima veliko hitrost: hiter tek; hitra hoja / hiter ples; hitra in dinamična igra / hoditi s hitrimi koraki / hiter razvoj; hitra rast; hitro širjenje nalezljive bolezni; ladja za hitro plovbo / hiter način, tempo dela / publ. sprejeti zakon po hitrem postopku / hitra jetika jetika, za katero bolnik umre v kratkem času - 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo: hitra peka; hitro bakrenje, strojenje; hitro prekajevanje mesa / hitri stroj
- 3. ki nastopi v razmeroma kratkem času: hiter uspeh; hitra pomoč je največ vredna; hitro in energično posredovanje policije / hitra sprememba temperature / hitra smrt
● pog. je hitre jeze se hitro razjezi, razburi; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; žarg., šport. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; žarg., šport. tekmovalna proga je izredno hitra dopušča, omogoča zelo velike hitrosti
♦ avt. hitra cesta cesta za vozila z večjo hitrostjo; elektr. hitri elektron elektron, ki doseže znaten del svetlobne hitrosti; film. hitri hod kamere hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 32 do 48 slik na sekundo
hítro - 1. prislov od hiter: hitro govoriti, hoditi; hitro rasti; čas hitro teče; hitro kakor blisk, kot veter; kolo se vrti čedalje hitreje
- 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: povedala je, kaj se je zgodilo, in hitro odšla; hitro pošlji po voz; hitro razume; prinesi, pa hitro; hitro domov; hitro, hitro, čakajo te / ko boste opravili, se hitro hitro vrnite
// izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: veselje je hitro minilo; hitro se privaditi, utruditi; najhitreje opravim sam
● preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna - 3. redko v neposredni bližini; tik: pošta je hitro za voglom
♦ muz. hitro označba za hitrost izvajanja allegro
hítro ko vez., v časovnih odvisnih stavkih brž ko: hitro ko prideš, se oglasi; prim. kakor hitro, nahitro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
holándec -dca m (ȃ) - 1. papir. stroj za mletje celuloze, krp, starega papirja: papirnica je kupila dva najmodernejša holandca
- 2. strojn. vezni kos z navojem, pri katerem ni treba sukati cevi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
indicírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž., redko nakazovati, napovedovati, opozarjati: razlike v rezultatih indicirajo tehnično napako
♦ strojn. indicirati stroj posneti indikatorski diagram; teh. indicirati plin ugotoviti prisotnost določenega plina v plinski zmesiindicíran -a -o: indiciran gospodarski razvoj
♦ med. indicirani splav iz zakonitega razloga dovoljeni splav; indicirano zdravilo zdravilo, ki ga je treba predpisati pri določeni bolezni; strojn. indicirano delo delo, ki se izračuna na podlagi indikatorskega diagrama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
influénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na influenco: influenčni znaki / influenčni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
injéktor -ja m (ẹ́) grad. stroj za injiciranje: utrjevati z injektorji
♦ agr. priprava za vbrizgavanje tekočin v zemljo, brizgalnik; strojn. črpalka, ki s hitrim curkom vode ali pare potiska tekočino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
inštalírati -am in instalírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. načrtno namestiti žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah, napeljati: inštalirati elektriko, plin, telefon, vodovod / inštalirati morajo še hladilnik in pralni stroj namestiti in priključiti
- 2. rel. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto, umestiti: novega kanonika je inštaliral škof
- 3. knjiž., ekspr. namestiti, nastaniti: gosta so inštalirali kar v dnevni sobi
inštalíran in instalíran -a -o: plin je že inštaliran; za župnika je bil inštaliran pred enim mesecem; čete so inštalirane v majhnem, provincialnem mestu
♦ elektr. inštalirana moč imenska moč vseh generatorjev v elektrarni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
invalíd -a m (ȋ) kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: njen oče je invalid;
postati invalid;
priznati, spoznati koga za invalida;
težek invalid;
invalid iz prve svetovne vojne;
rehabilitacija invalidov / delovni invalid kdor se poškoduje ali zboli pri opravljanju poklicnega dela; stoodstotni invalid; vojaški invalid; pren., ekspr. njegov pisalni stroj je že cel invalid
● ekspr. taki otroci so vse življenje čustveni invalidi nesposobni, delno sposobni za čustveno življenje
♦ adm. (vojaški) mirnodobni invalid kdor se v mirnodobnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti; (vojaški) vojni invalid kdor se v vojnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) - 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
// premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
// oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
// tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu - 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
// pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
// opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
// z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala - 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
// pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
// pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl - 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
// mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
// ajda gre iz zemlje klije
// od pečenke je šel prijeten vonj
// premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
// širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi - 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
- 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
// ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala - 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
// vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
// segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi - 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
- a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
- b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
// z glagolskim samostalnikom izraža - a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
// publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
// iti v spopad s kom spopasti se
// ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli - b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
// postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
- 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
// pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
// tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
// s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje - 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
// to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
// biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre - 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
// izraža, da je kaj ustrezno- a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
- b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
- c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
- 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
- 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
- 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
// žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela - 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
// gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
// pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
// izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti - 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
// z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
// pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
// no, ona pa gre in se poroči
● pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
♦ ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
íti se opravljati kako igro- a) z namenilnikom: iti se igrat, kartat / iti se kosat, metat
- b) s tožilnikom: iti se slepe miši, ravbarje in žandarje, šah, ti loviš / šli so se različne igre
// ekspr. izraža negativno stališče do dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: gredo se umetnost / iti se znanstvenika / kaj se pa greste kaj delate, počenjate
// pri nas se kar naprej nekaj gremo
● ekspr. iti se mance ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; pog. ne gre se mi še domov ne da se mi še iti domov
gredé: domov grede je prepeval; tvoje rože sem mimo grede občudoval; nazaj grede smo gazili po debelem snegu; knjiž. grede po gozdu, je zagledal srno
gredóč -a -e: gredoč po cesti je žvižgal; ogovarjali so mimo gredoče ljudi; sam.: zavpil je za gredočim
idóč -a -e: star. idoč skozi gozd, je premišljeval o vsem mogočem; dobro idoča obrt; sam.: na idoče se ni ozirala; prim. grede, gredoč, mimogrede, mimoidoči, pojdi, pojdoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izbirálnik -a m (ȃ) - 1. ptt priprava v avtomatski telefonski centrali, s katero se vzpostavi zveza med dvema aparatoma: okvara izbiralnika / linijski, vrtilni izbiralnik
- 2. agr. stroj za izbiranje semena: z izbiralnikom ločiti grašico od pšenice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izbóljšati -am in zbóljšati -am dov. (ọ̑) - 1. povzročiti, da kaj postane boljše: izboljšati cesto / izboljšati organizacijo dela; delovne, življenjske razmere so se izboljšale; izboljšati si gmotni položaj / vreme se bo izboljšalo / bolezen se je izboljšala
- 2. z dodajanjem česa povzročiti, da se poveča kakovost: izboljšati jed z dodatki / izboljšati kakovost izdelkov / izboljšati zemljišče z namakanjem, osuševanjem / izboljšati pisalni stroj izpopolniti
// povzročiti, da kdo pridobi pozitivne lastnosti: nova družba ga je izboljšala / kolektivno delo je izboljšalo otrokov značaj - 3. (količinsko) povečati: v tovarni so izboljšali proizvodnost za deset odstotkov; plače so se izboljšale
♦ šol. izboljšati učni uspeh doseči boljše ocene; šport. izboljšati čas preseči zadnji, najboljši rezultat pri hitrostnem športu; izboljšati rekord preseči dosedanji rekord
izbóljšan in zbóljšan -a -o: izboljšani odnosi; izboljšana metoda zdravljenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izkljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa: izključiti gramofon, radio, električni štedilnik; izključiti motor; likalnik se avtomatično izključi; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok
- 2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: na zadnjem sestanku so izključili več članov; izključiti iz stranke; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine
// preprečiti komu udeležbo, navzočnost: zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov; izključiti pričo z razprave
♦ jur. javnost naj se izključi od obravnave - 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: to obdobje, področje je izključil iz obravnave; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor
- 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: tak način dela izključuje napake
// ekspr., z nikalnico priznati za možno: v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje
● ekspr. izključil je vsako možnost okužbe ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
izkljúčen -a -o - 1. deležnik od izključiti: izključeni igralci; leteti z izključenim motorjem; radio je izključen; zaradi nedelavnosti je bil izključen; vsaka pomota je izključena; ni izključeno, da bom šel na izlet
♦ jur. biti izključen od dedovanja iz zakonskih razlogov ne moči dedovati - 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža močno zanikanje: izključeno je, da bi prišel še danes; izključeno je, da bi naši igralci zmagali / elipt. izključeno, da bi prišel že danes / kot vzklik »ali bo izdelal?« »Izključeno«
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izkopávanje -a s (ȃ) glagolnik od izkopavati: izkopavanje jarkov;
stroj za izkopavanje / izkopavanje krompirja / arheološka izkopavanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izkorístek -tka m (ȋ) teh. količina, navadno izražena v odstotkih, ki pove, kolikšen del snovi, energije, dela je koristno porabljen: izkoristek se je povečal za deset odstotkov;
doseči dober izkoristek;
izkoristek goriva, rude;
izkoristek toplote pri kuhanju s plinom je višji kot pri električnem štedilniku / toplotni izkoristek / efektivni izkoristek delovnega časa efektivna izkoriščenost
♦ agr. klavni izkoristek vse, kar se pridobi z zakolom živali; elektr. svetlobni izkoristek razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo; izkoristek elektromotorja razmerje med mehansko močjo, ki jo elektromotor oddaja, in električno močjo, ki se elektromotorju dovaja; fiz. mehanski izkoristek razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izména -e ž (ẹ̑) - 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni
// delati v izmenah; pouk poteka v izmenah
// časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok - 2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
iznájti -nájdem dov., iznášel iznášla (á) - 1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju: iznajti orodje, stroj; iznajti možnost konzerviranja hrane; iznajti nove načine dela
● slabš. ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika ni posebno pameten, bister - 2. knjiž., redko z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: po globokem premišljevanju je iznašel zagovor / kaj ste iznašli, da bi me ranili
// zastar. ugotoviti, spoznati: čez čas boš že iznašel, da ta človek ni bister
iznájden -a -o: spomeniki iz časov, ko še ni bil iznajden tisk; prim. znajti se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izpolnítelj tudi spolnítelj -a [u̯n] m (ȋ) kdor kaj izpolni: izpolnitelj dolžnosti, obveznosti / stroj je samo izpolnitelj človekove volje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izpopolníti in izpopólniti -im tudi spopolníti in spopólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolniti izdelke; izpopolniti delovni postopek; izpopolniti stroj; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo
- 2. dodati manjkajoče, nadomestiti: izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki
- 3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje: izpopolniti znanje na seminarju; strokovno izpopolniti kadre; izpopolniti se v glasbi, stroki; izpopolnil se je na praksi v tujini
izpopolníti se in izpopólniti se tudi spopolníti se in spopólniti se postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: ljudje so se v teh letih izpopolnili; prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe
izpopólnjen tudi spopólnjen -a -o: izpopolnjen stroj / izpopolnjena izdaja učbenika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izpopolnjeváti -újem tudi spopolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) - 1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval
- 2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / partija je izpopolnjevala svoje vrste z najboljšimi borci
- 3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati
izpopolnjeváti se tudi spopolnjeváti se - 1. postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: z delom se je notranje izpopolnjeval
- 2. predstavljati, ustvarjati skladno celoto: pravili se med seboj izpopolnjujeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izrabíti in izrábiti -im dov. (ī á) - 1. popolnoma, v celoti porabiti: izrabiti ves kredit
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko izpolni: izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij - 2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: maksimalno izrabiti stroj; izrabiti energetske vire
- 3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izrabiti službeni položaj; izrabiti predpise - 4. neplačano si prilastiti proizvode tujega dela: brezobzirno izrabiti delavce
- 5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno: čopič je izrabil do držaja; čevlji so se že izrabili; stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi izčrpa, oslabi
izrábljen -a -o: dobro izrabljen čas; načrtno izrabljen prostor; stroj je že izrabljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izrezoválen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za izrezovanje: izrezovalni stroj;
izrezovalna žaga / izrezovalna pola pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izsekoválen -lna -o prid. (ȃ) s katerim se izsekuje: izsekovalno orodje / izsekovalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
iztegoválen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za iztegovanje: za zdravje so pomembne zlasti iztegovalne vaje
♦ usnj. iztegovalni stroj stroj za raztegovanje, nategovanje ovlaženih kož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
iztèk -éka m (ȅ ẹ́) - 1. glagolnik od izteči ali iztekati: iztek tekočine / iztek dopusta, premirja, roka / knjiž. položaj Slovencev ob izteku prejšnjega stoletja ob koncu
// računati na ugoden iztek; počakati na iztek sodbe izid, rezultat
// iztek grape v dolino, ulice na glavni trg - 2. zadnji, končni del česa: hiša stoji ob izteku ulice / redko ob izteku reke v morje izlivu
- 3. šport. del tekališča, smučišča, smučarske skakalnice, kjer se tekmovalec počasi ustavlja: urediti iztek; skakalec je na izteku padel; poledenel iztek
♦ aer. dolžina izteka pot, ki jo opravi letalo pri pristajanju od dotika z zemljo do trenutka, ko se ustavi; strojn. iztek čas, ki ga potrebuje stroj, da se ustavi samo s trenjem; iztek navoja končni del vijaka, vretena, v katerem navoj ni do konca izdelan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
iztepálen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za iztepanje: obesiti preprogo na iztepalni drog;
iztepalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
iztróšiti -im, in iztrošíti in iztróšiti -im dov. (ọ́; ī ọ́) publ. porabiti, izčrpati: pri delu je iztrošil vse svoje močiiztróšiti se, in iztrošíti se in iztróšiti se - 1. izrabiti se, dotrajati: stroj se iztroši
- 2. izčrpati se, oslabeti: pri tem delu so se mu iztrošile oči
iztróšen -a -o: iztrošeno vozilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izúmiti -im dov. (ū ȗ) - 1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju: izumiti pisavo za slepe; izumiti računski stroj
- 2. ekspr. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: to čudo je izumil pesnik
izúmljen -a -o: stroj je bil izumljen za olajšanje dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izvažálen -lna -o prid. (ȃ) mont. ki se uporablja za spravljanje rude, premoga iz rudnika: izvažalni stroj;
izvažalna naprava / izvažalni horizont
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
izžemálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izžemanje: izžemalna politika
♦ papir. izžemalni stroj stroj za odstranjevanje vode iz celuloze, lesovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
jámičkar -ja m (ā) agr. stroj za delanje jamic za sajenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
járkar -ja m (ȃ) strojn. stroj za kopanje jarkov: rotacijski jarkar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
jármenik -a m (ȃ) les. stroj za žaganje hlodov v deske: dati hlod v jarmenik / beneški jarmenik venecijanka; cepilni jarmenik za rezanje plohov v tanke deske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
jedkálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na jedkanje: jedkalni postopek / jedkalna kopel
♦ tisk. jedkalni stroj stroj za jedkanje klišejev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
jêrmen -éna m, mn. stil. jerména s (é ẹ́) - 1. trak z zaponko, navadno usnjen: odpel je jermene in snel sedlo; prišiti jermene k nahrbtniku; zapeti, zategniti jermen; narediti luknjice v jermen / čeladni jermen s katerim se pripne čelada; čelni jermen ki se daje na čelo; čezramni jermen; pasji jermen na katerem se vodi pes; jermen za hlače ki drži hlače v pasu
// ozek trak iz usnja sploh: rezati jermene; splesti bič iz jermenov; prevezati z jermenom; jermen za brušenje britve / kupiti nove jermene za čevlje usnjene vezalke
● ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal - 2. trak iz usnja ali iz močnega materiala s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: jermen gladko teče; mazati, napeti, sešiti, sneti, speti jermen; nadeti, natakniti jermen na jermenico; konopnen, usnjen jermen / gonilni ali pogonski jermen ki prenaša vrtenje z jermenice na jermenico
♦ lov. sledni jermen dolg pasji jermen, ki se uporablja pri iskanju obstreljene divjadi s psom; teh. členasti jermen narejen iz spetih koščkov usnja; dovajalni jermen za dovajanje obdelovanih predmetov v stroj; klinasti jermen ki ima trapezast prerez; ploščati jermen ki ima nizek in širok pravokoten prerez; vet. podrepni jermen ki se namesti vprežni živini pod rep
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kalánder -dra m (á) teh. stroj iz jeklenih in elastičnih valjev, med katerimi se premika tkanina, papirna plast, usnje, da se zgladi: obdelovati tkanino s kalandrom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kalkulátor -ja m (ȃ) žarg. računski stroj: integrator in kalkulator
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kartónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na karton: kartonski sod;
kartonska škatla / kartonski stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kládivar tudi kladívar -ja m (ā; ȋ) - 1. ekspr. kovač: kladivarji in rudarji / za kladivarja se boš kmalu izučil
- 2. vznes., s prilastkom kdor ima nadpovprečno voljo, sposobnost voditi druge: bil je kladivar koroškega slovenstva; kladivar usode
♦ strojn. mlin kladivar stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kládivo tudi kladívo -a s (á; í) - 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno
// čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo
● srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju - 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj
♦ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
klasíranje -a s (ȋ) glagolnik od klasirati: stroj za klasiranje
♦ mont. mokro v tekočinah, suho klasiranje premoga v zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
klejênje tudi kléjenje -a s (é; ẹ̑) glagolnik od klejiti: klejenje papirja, platna / stroj za klejenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
knjigovéški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na knjigoveze ali knjigoveštvo: knjigoveška delavnica / knjigoveški nož, stroj; knjigoveško lepilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
knjížen -žna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na knjigo: knjižni hrbet, ovitek; nagrada za najboljšo knjižno opremo / knjižna omara, polica / knjižni sejem; novosti s knjižnega trga / knjižni katalog, oglas; delo je izšlo v priljubljeni knjižni zbirki / uveljavil se je kot knjižni ilustrator / njegove pesmi so izšle v knjižni obliki
● ekspr. knjižni molj kdor zelo veliko bere, študira
// redko književen, literaren: izdajati knjižni časopis / delo je njegov knjižni prvenec - 2. lingv. nanašajoč se na kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti: knjižni jezik; knjižna izreka
- 3. ki se rabi za knjiženje: knjižni stroj
♦ ekon. knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; tisk. knjižni tisk tehnika visokega tiska s črk in klišejev
knjížno prisl.: ta izraz zveni nekoliko knjižno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kombájn -a m (ȃ) teh. stroj, ki opravlja več pomembnih delovnih operacij hkrati, zlasti pri spravljanju pridelkov: pšenico so poželi s kombajnom / silažni, žitni kombajn
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
komplicírati -am nedov. in dov. (ȋ) delati kaj težavno, težje rešljivo, zapletati: elementarne nesreče so položaj v državi še bolj komplicirale;
številni kompleksi mu življenje zelo komplicirajo / čemu bi si sožitje po nepotrebnem komplicirali / situacija se vse bolj komplicira
♦ med. bolezen se komplicira ob osnovni se pojavljajo še druge bolezni, obolenja // delati kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: nihče ne ve, kaj hoče, ker tako komplicirakomplicíran -a -o - 1. težko rešljiv, zapleten: komplicirano vprašanje / znajti se v kompliciranem položaju / postopek je preveč kompliciran
- 2. nejasen, težko razumljiv, težko dojemljiv: kompliciran filozofski traktat / njegovo izražanje je zelo komplicirano / to je zelo kompliciran človek
- 3. ki ima veliko sestavnih delov ali različne sestavne dele: kompliciran stroj; komplicirane kemične spojine / komplicirana zgradba atoma / kompliciran klinopisni sistem / komplicirana struktura družbe
♦ ekon. komplicirano delo delo, ki ga lahko opravlja le človek s posebno izobrazbo, kvalifikacijo; med. komplicirani zlom zlom, pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; prisl.: komplicirano pripovedovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
komprésor -ja m (ẹ̑) strojn. stroj za zgoščevanje, stiskanje plina: strojnica z motorji in kompresorji / dvostopenjski kompresor // priprava za vrtanje, lomljenje trdih snovi, ki deluje na stisnjeni zrak: s kompresorjem je zavrtal v živo skalo; sveder kompresorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kônec1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) - 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
- a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
- b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
// navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
- 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
- 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
- 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
- a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
// šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo - b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
- c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
// navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa - a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec
// ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec - b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več
// ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica
// gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka
// ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel
// kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec - c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
// ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo
// s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada
// z njim gre h koncu umrl bo
- 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
- 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali
// na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen
// star. storiti hud konec umreti nasilne smrti
// v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec - 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
- 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
- 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto
// poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca - 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
- 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
- 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
- 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
// z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
konstruírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. uresničevati svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstruirati stroj / konstruiral je nov tip letala
// redko sestavljati, delati: zvočnike je sam konstruiral - 2. ekspr. neprepričljivo, slabo pisati, govoriti: ta pisatelj velikokrat samo konstruira
♦ geom. konstruirati trikotnik narisati, načrtati
konstruíran -a -o: svobodno konstruirani teksti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kopíren -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kopiranje: kopirni postopek / kopirni papir tanek, ne zglajen papir za kopiranje; kopirni stroj
♦ fin. kopirno knjigovodstvo knjigovodstvo, pri katerem se z enkratnim zapisom knjiži dogodek v dnevnik in konte; obrt., tisk. kopirna igla topa jeklena paličica na gravirnih strojih, ki posnema obliko šablone ali modela in jo prenaša na rezkar; tisk. kopirni okvir okviru podobna naprava za kopiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kopírka -e ž (ȋ) - 1. redko kopistka: dela kot kopirka
- 2. žarg. kopirni stroj: graver za delo na kopirki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kosílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na košnjo ali košenje: kosilna naprava / kosilni noži; kosilni stroj kosilnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kosílnica1 -e ž (ȋ) večji stroj za košenje: kosilnica se je pokvarila / motorna, ročna, vprežna kosilnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kosmatílen -lna -o prid. (ȋ) tekst., v zvezi kosmatilni stroj stroj za kosmatenje tkanine, pletenine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
košênje -a s (é) glagolnik od kosíti: stroj za košenje trave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kotálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kotaljenje: kotalno spravljanje sodov
♦ fiz. kotalno gibanje gibanje telesa, ki se kotali; kotalno trenje trenje pri kotaljenju kakega telesa; strojn. kotalni mlin stroj, pri katerem težki valji z drsenjem po gladkem dnu trgajo večja vlakna v manjša; teh. kotalni ležaj ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom kotalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
kotón -a m (ọ̑) tekst. tanko surovo bombažno platno: rjuhe iz kotona;
neskl. pril.: koton stroj stroj za izdelovanje pletenin po kroju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
koválen -lna -o prid. (ȃ) ki se rabi za kovanje: kovalno orodje
♦ metal. kovalni preizkus preizkus, če se da kovina kovati; teh. kovalni stroj stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj; kovalne klešče podkovske klešče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
krmílen2 -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krmilo ali krmiljenje: krmilni deli;
krmilne in signalne naprave / premikati krmilno ročico / krmilno veslo / krmilni mehanizem; avtomatski krmilni sistem
♦ elektr. krmilna mrežica mrežica, ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki; navt. krmilni stroj stroj, ki premika krmilni mehanizem; strojn. krmilna gred gred, ki premika ventile pri motorjih z notranjim zgorevanjem; krmilno kolo; teh. krmilno drogovje drogovi v mehanizmu za vodenje stroja; zool. krmilna peresa peresa v repu ptice, s katerimi se pri letu obrača, dviga ali spušča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
krmíliti -im nedov. (í ȋ) - 1. publ. določati, omogočati gibanje in delovanje kake naprave: avtomatsko, ročno krmiliti stroj; krmiliti jeklena vrata z električnim tokom / vodilni oddajnik krmili pomožne oddajnike vodi, usmerja
// daljinsko krmiliti raketo
♦ elektr. uravnavati prehod elektronov ali ionov v elektronki - 2. star. krmariti: krmiliti čoln; veslati in krmiliti / krmiliti barko življenja
krmíljen -a -o: elektronsko krmiljeni stroji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
krógla -e ž (ọ̑) - 1. geom. telo, ki ga omejuje ploskev, katere točke so enako oddaljene od središča: polmer krogle; izračunati površino in prostornino krogle / koncentrične krogle krogle z istim, skupnim središčem; očrtana krogla najmanjša krogla, v kateri leži dano telo; včrtana krogla največja krogla, ki leži znotraj danega telesa
- 2. predmet take ali podobne oblike: izrezljal je kroglo iz lesa; zakotaliti kroglo; jeklena, kovinska, steklena krogla; votla krogla / poškodovati površje krogle
// s prilastkom tak predmet, ki se uporablja pri različnih (športnih) igrah: balinarska, kegljaška krogla; biljardne krogle so udarjale druga ob drugo
// šport. tak predmet z določeno težo za metanje, suvanje: metalci diska in krogle / dosegel je nov rekord v metu krogle - 3. ekspr. nebesno telo, navadno zemlja: naša krogla postaja prenaseljena / z oslabljenim pomenom: nebesna krogla; sončna krogla sonce; zemeljska krogla zemlja
- 4. del naboja, ki ob vžigu zleti iz ročnega strelnega orožja: krogla leti; krogla ga je zadela v ramo in mu prebila kost; ekspr. krogle so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami; kot krogla je švignil mimo / ekspr. krogle kar dežujejo veliko jih leti po zraku; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani
// dumdum krogla; topovska krogla granata
● ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; ekspr. padel je pod sovražnimi kroglami bil je ubit (v vojni)
♦ strojn. mlin na krogle stroj, ki drobi grude z jeklenimi kroglami; voj. prebojna krogla težja krogla z močnejšo jekleno konico; svetilna krogla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
króžen -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na krog ali kroženje: krožni izsek, lok;
prehajati iz krožne oblike v spiralo / krožna cesta; krožna planinska pot / stavba ima krožni hodnik; krožni trdnjavski zid / krožno dirkališče, tekališče / satelit je opravil krožno pot okoli zemlje
♦ anat. krožna mišica mišica, ki zapira in odpira odprtino; ekon. krožno gibanje denarja; fiz. krožno gibanje gibanje po krožnici; krožno valovanje valovanje, ki se v ravnini širi enakomerno na vse strani; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; strojn. krožno hlajenje hlajenje stroja s sklenjenim tokom zraka ali vode; šport. krožni obrat obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva; krožna (kolesarska) dirka dirka po krožni progi; tur. krožno potovanje potovanje, pri katerem se na izhodišče ne vrača po isti potikróžno prisl.: krožno se gibati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
krtíčar -ja m (ȋ) agr. stroj za delanje drenažnih rovov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
laméla -e ž (ẹ̑) tanka, navadno podolgovata ploščica: tovarna izdeluje kovinske trakove, lamele, debelo pločevino;
lamela ploščate baterije;
lamele žaluzij
♦ anat. lamela tanka plast kostnega tkiva okrog kostnega kanalčka, platica; bot. središčna lamela prvotni, zunanji del celične membrane; elektr. (komutatorska) lamela; les. lamela parketna deščica, debela 6 do 10 mm; tekst. lamela tanka, podolgovata ploščica iz pločevine, nataknjena na osnovni niti, da ustavi tkalski stroj, če se nit pretrga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
lepílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lepljenje: snov je obdržala lepilno moč, sposobnost / lepilna ploskev / lepilni stroj; zlepiti raztrgan list z lepilnim trakom s trakom, ki je na eni strani prevlečen z lepilom; lepilne sličice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
letálen1 -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na letanje: letalna sposobnost ptičev / sanjal je, kako bi konstruiral letalni stroj
♦ zool. letalne mišice mišice, ki ptici pri letanju gibljejo peruti; letalna mrena ali letalna koža mrena, koža ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; letalna krila hroščev; letalna peresa najmočnejša, največja peresa v perutih ptice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
levorôčen in levoróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) knjiž. nanašajoč se na levo roko: levoročna klavirska igra
♦ obrt. levoročni šivalni stroj šivalni stroj, ki ima pogonsko kolo na levi strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ležáti -ím nedov. (á í) - 1. biti (iztegnjen) v vodoravnem položaju: nekateri so sedeli, drugi ležali; vojaki so ležali in spali; ležati na postelji; ležati v senci; mirno ležati; napol ležati v naslonjaču; negibno, vznak ležati; ležali so tesno drug ob drugem kakor sardine; ležati na boku, na hrbtu, trebuhu; ležati na obrazu tako, da je obraz pritisnjen tesno na podlago; ležati z rokami pod glavo; leži kot klada; leži kot mrtev negibno
// plavalec leži na vodi in se odpočiva negibno, v iztegnjenem položaju na površini vode
// maček leži na peči
// biti v takem položaju zaradi spanja, počitka: lenuh leži do devetih; dolgo leži / zvečer gre zgodaj ležat spat
// v taborišču je ležal na slami, golih tleh za ležišče je imel slamo, gola tla
// biti v (pretežno) takem položaju zaradi bolezni: prehladil se je in leži; že mesec dni leži je bolan
// od ponedeljka leži v bolnici je - 2. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču ležijo njegovi predniki; rad bi ležal v domači zemlji; kdo leži tukaj
- 3. pog., v zvezi s pri, z imeti spolni odnos, spolne odnose: ležati pri dekletu; ona leži z drugimi
- 4. biti nameščen na podlagi z daljšo, širšo stranjo: ena bukev še stoji, dve pa že ležita; knjige na polici ležijo in stojijo; vse prekle so po nevihti ležale
- 5. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se na površini: zvezek leži na klopi; vzel je denar, ki je ležal na mizi; na pohištvu leži prah; na travi leži rosa; po pločniku ležijo smeti / sneg leži meter na debelo
// biti, nahajati se na določenem mestu, navadno na večji površini: mesto leži ob reki; okoli jezera ležijo gozdovi; ta dežela leži na severu; njiva leži v ravnini; pokrajina leži pred nami kot na dlani je dobro, razločno vidna
// kje leži Amerika; v ljudskih pesmih leži, leži ravnó poljé
// biti, nahajati se kje sploh: oči ležijo pod čelom; njegove oči so ležale globoko v jamicah; knjige ležijo v omari; ti organi ležijo v trebušni votlini; gred leži počez je nameščena
// dlačice ležijo v eno smer / nad reko leži meglica; pod zemljo ležijo naravni zakladi; za hlevom je ležal kup gnoja / z oslabljenim pomenom: okoli njiju je ležal opoldanski mir; čudna napetost leži v zraku; senca nezaupanja leži med njima - 6. s prislovnim določilom biti kje nastanjen iz vojaških vzrokov: ležati v strelskih jarkih, okopih; star. vojska leži pod trdnjavo
- 7. biti, zadrževati se kje brez koristi: po skladiščih ležijo velike zaloge; denar leži v blagajni, doma / pismo je tri dni ležalo na pošti ni bilo dostavljeno naslovniku
// čakati na primernost za uporabo: meso naj pred uporabo en dan leži; vino mora nekaj časa ležati, preden gre v prodajo - 8. knjiž., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na obrazu ji leži zadrega; na ustnicah ji je ležal blažen nasmeh; v njenem pogledu leži žalost / v glasu leži trpkost
- 9. z oslabljenim pomenom, s povedkovnim določilom izraža stanje osebka: leži bolan, nezavesten, pijan; knjige ležijo razmetane / leži v hudi vročici; leži za pljučnico / cesta je prazna ležala pred njim; ležal je zvezan na tleh
● žarg. jeziki mu ležijo lahko, z uspehom se jih uči; publ. poudarek predstave je ležal na tem prizoru je bil; ekspr. čez tri ure bo že vsa trava ležala bo pokošena; star. trdnjava že leži je porušena; je osvobojena, zavzeta; publ. igralcu ta vloga ne leži ni v skladu z njegovo igralsko usmerjenostjo, je ne more dobro odigrati; ekspr. denar ne leži na cesti se ne zasluži na lahek način; ekspr. za vse so krivi oni, to leži na dlani je očitno, jasno; v osmrtnicah do pogreba leži pokojni na svojem domu je položen na mrtvaški oder; ekspr. povej, kar ti leži na duši, na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ekspr. to dejanje mu težko leži na duši čuti se krivega; publ. krivda za to leži na inteligenci tega je kriva inteligenca; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni; star. žena leži na porodu je blizu poroda; je pred kratkim rodila; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; ležati na tleh ekspr. sunil sem ga in že je ležal na tleh padel na tla; ko je bukev ležala na tleh, so jo začeli obsekavati ko je bila podrta, posekana; star. oblast, zakon in red so v tistih časih ležali na tleh so bili brez veljave, moči; že dolgo leži v grobu, pod zemljo je mrtev, pokopan; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. ne bi se mu bilo treba toliko truditi, lahko bi ležal doma v senci počival, živel brez dela; pog., ekspr. ta človek mi leži v želodcu mi je zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; vznes. mirno leži med svečami je na mrtvaškem odru; publ., ekspr. takrat je bila igralka na vrhu slave in občinstvo ji je ležalo pred nogami jo je občudovalo, oboževalo; letos je sneg dolgo ležal dolgo ni skopnel; ekspr. v hipu sem ležal vznak v snegu padel vznak v sneg; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered
♦ geom. kot leži nasproti osnovnici; točka leži na premici; navt. ladja leži v pristanišču je privezana ob pomolu ali zasidrana; šport. skakalec leži na smučeh je med skokom, letom globoko sklonjen nad smučmi
ležé: požvižgaval je, leže v hladni senci; tiho leže je prisluškoval; leže brati; spati leže na trebuhu
ležèč -éča -e - 1. deležnik od ležati: ležeč na hrbtu, je dojenček zadovoljno brcal; na tleh ležeči ranjenec; knjiga, ležeča na mizi; nižje ležeči kraji; globoko ležeče oči
♦ med. ležeči bolnik bolnik, ki mora ležati; obl. ležeči ovratnik ovratnik, položen po ramah; ptt poštno ležeča pošiljka pošiljka, ki se ne dostavi, ampak jo naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti; strojn. ležeči stroj stroj, pri katerem je os (valja) vodoravna; tisk. ležeča črka črka, oblikovana postrani - 2. redko ne strm, položen: ležeče stopnice; prisl.: tiskati ležeče / zastar., v povedni rabi: na metodi je veliko ležeče od metode je veliko odvisno; veliko mi je ležeče na tem, da veliko mi je do tega, da
♦ ptt poštno ležeče označba na pošiljki pošiljko naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
likálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na likanje: primerno mehka likalna podlaga / (električni) likalni stroj; likalna deska z blagom prevlečena deska za likanje oblek; likalna miza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
linotajp tudi linotype -a [línotájp] m (ȋ-ȃ) tisk. stavni stroj, na katerem nastajajo scela ulite vrstice stavka: linotajp in monotajp;
neskl. pril.: linotajp stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
litografírati -am nedov. in dov. (ȋ) izdelovati litografijo: litografirati poročilolitografíran -a -o: litografirani letaki; dijaki so izdajali litografiran list; knjiga je bila napisana na stroj in litografirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ločeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim: stroj ločuje bombažna vlakna od semenja / po dolgem času sta se sešla, pa ju že ločujejo
- 2. videti, občutiti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: ločevati dobro od slabega; kritik očitno ne ločuje tega pesnika od drugih nepomembnih avtorjev
- 3. biti, nahajati se vmes: posamezne pesniške cikle ločujejo vinjete; visok zid ločuje vrt od ceste; pren. globok prepad ločuje razvite in nerazvite dežele
ločeváti se - 1. knjiž. biti različen, drugačen: takrat se je kmet zelo ločeval od meščana; ta prizadevanja se ločujejo od prejšnjih
- 2. biti v (sodnem) postopku za prenehanje zakonske zveze, strok. razvezovati se: slišal sem, da se ločujeta
// večkrat se ločiti, se razvezati: filmski igralci se radi poročajo in ločujejo
● star. slika kaže, kako se sin ločuje od matere poslavlja; star. ločevati se s tega sveta umirati
ločujóč -a -e: govoril je jasno, ločujoč bistveno od nebistvenega; ločujoči znaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
lomílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se lomi: lomilno orodje
♦ usnj. lomilni stroj stroj za mehčanje usnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
lómljenje -a s (ọ́) glagolnik od lomiti: lomljenje vej v viharju / lomljenje kamna v kamnolomu / lomljenje starih pojmovanj / lomljenje svetlobe, žarkov / stavljenje in lomljenje / stroj za lomljenje
♦ rel. lomljenje kruha maša pri prvih kristjanih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
lúknjanje -a s (ȗ) glagolnik od luknjati: luknjanje jermenov, pločevine;
stroj za luknjanje / luknjanje kartic pri obdelavi podatkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
lupílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se lupi: lupilni nož;
lupilni stroj za krompir
♦ les. lupilni stroj stroj za izdelovanje furnirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
lupílnik -a m (ȋ) orodje ali stroj za odstranjevanje lupine, kože: lupilnik za krompir, sadje // gozd. orodje ali stroj za odstranjevanje lubja z muževnega debla: lupiti debla z lupilnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
lúpljenje -a s (ú) glagolnik od lupiti: lupljenje jabolk, krompirja / lupljenje debla / nož, stroj za lupljenje krompirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
lúščenje -a s (ú) glagolnik od luščiti: luščenje fižola / luščenje ječmena, prosa / luščenje barve, ometa; luščenje kože / hlod za luščenje; stroj za luščenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
luščílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na luščenje: luščilna priprava
♦ les. luščilni stroj stroj za izdelovanje furnirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
luščílka -e [tudi u̯k] ž (ȋ) les. stroj za izdelovanje furnirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
luščílnik -a m (ȋ) agr. stroj ali priprava za luščenje: dati, stresti riž v luščilnik / luščilnik deteljnega semena; luščilnik za koruzo robkalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
májhen -hna -o prid., mánjši (ȃ) - 1. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
- b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
- c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
- č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
- d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
- e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
- f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
- g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
- h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
- i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
- j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
// publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
- 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
// majhni umetniki včasih popravljajo velike
// slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
● ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
♦ mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič
májhno prisl., nar. malo: francosko govori dobro, angleško pa majhno razume / zdaj majhno drugače misli; pot je peljala majhno navzgor
májhni -a -o sam., nar. mali: majhni so bili zmeraj zatirani; naše majhno zdajle spi; biti z majhnim zadovoljen; prim. mali prid., mali m, mala, malo, manj, manjši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
majílnik -a m (ȋ) gozd. orodje ali stroj za odstranjevanje lubja z muževnega debla; lupilnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
maksimálen -lna -o prid. (ȃ) največji, najvišji, ki je še dovoljen, dopusten ali mogoč, ant. minimalen: maksimalen in minimalen program društva;
doseči maksimalne rezultate;
maksimalna doza zdravila;
maksimalna hitrost vozila;
maksimalna obremenitev mostu // ekspr. zelo velik, visok: premagovati maksimalne napore
♦ avt. maksimalna moč dinama moč, ki jo dinamo lahko trajno oddaja, ne da bi se segrel nad dopustno temperaturo; meteor. maksimalni termometer termometer, ki kaže maksimalno temperaturo, doseženo v določenem časumaksimálno prisl.: maksimalno izkoristiti stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
máksimum -a tudi -ima m (ȃ) največja količina, mera, ki je še dovoljena, dopustna ali mogoča, ant. minimum: doseči maksimum / do maksimuma izkoristiti stroj / agrarni ali zemljiški maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina // ekspr. zelo velika mera: maksimum discipline, napora / naspati se do maksimuma
♦ adm. blagajniški maksimum najvišji dopustni znesek, ki se sme hraniti v blagajni; bot. toplotni maksimum najvišja temperatura, pri kateri more rastlina še rasti; mat. maksimum vrednost, ki je ne presega nobena druga vrednost, največja vrednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mánjkati -am nedov. (ȃ) - 1. ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: manjkata dva učenca; kdo manjka; manjkati na sestanku, pri pouku; ekspr. letos ni manjkal na nobeni nogometni tekmi / opazil je, da manjkata na polici dve knjigi
// ne obstajati, čeprav bi praviloma moral obstajati: en zob mi manjka; v ograji manjkata dve letvi / v statutu ne bi smela manjkati določila o volitvah organov upravljanja - 2. v zvezi z do biti še potreben do polne mere, do določene meje: do roba manjka še dva centimetra; do svitanja manjka še pet ur / koliko je ura? Pet minut (manjka) do dvanajstih / ekspr. še veliko mu manjka do tega, da bi bil strokovnjak
// brezoseb., ekspr., z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža možnost uresničitve, kot jo izraža določilo: za las je manjkalo, da nisem umrl; malo je manjkalo, pa bi bil padel - 3. s smiselnim osebkom v rodilniku ne biti česa v zadostni količini, meri: zmeraj mu manjka denarja; kruha jim ne manjka; prostora mu manjka / manjka mu moči
- 4. navadno z dajalnikom izraža odsotnost določenega stanja: manjka mu dobra vzgoja; vse ima, samo zdravje mu manjka / pog.: manjka človek, ki bi pokazal pot iz zagate potreben je; zelo mu manjka dobra družba zelo si je želi, jo pogreša; tu mu ničesar ne manjka z vsem je preskrbljen
● pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. nekaj mu danes manjka je bolan; ni tak kot navadno; ekspr. samo tega (se) še manjka to dejstvo, stvar bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; ekspr. tebi pa res malo manjka si nekoliko čudaški; pog. do šestdesetih mu jih ne manjka veliko kmalu bo imel šestdeset let; kaže približno šestdeset let
mánjkati se ekspr., s smiselnim osebkom v rodilniku izraža obstajanje česa v veliki količini: manjka se ali ne manjka se deklet, fantov; manjka se dela; minulo leto se nadlog ni manjkalo
manjkajóč -a -e: kupiti manjkajoče dele za stroj; manjkajoči znesek; manjkajoča delovna sila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mánjši -a -e prid. (ȃ) - 1. primernik od majhen: postajati manjši; to je naša najmanjša soba; moj kovček je manjši kot tvoj / ta kraj je bil pred petdesetimi leti precej manjši / izbrati manjše zlo; izdatki so manjši kot dohodki
- 2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad spodnjo mejo: manjše države; manjša morska riba / nastala je manjša škoda / usode manjših narodov / nekaj manjših popravkov; napraviti manjši poizkus; vnel se je manjši prepir / ima še manjše otroke / na tej cesti je nekaj manjših klancev
● ekspr. stroj je razdrl do najmanjših delcev popolnoma, čisto; ekspr., z nikalnico niti najmanjšega dvoma ni, da je tako prav gotovo, res je tako; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih; ekspr. svet je vedno manjši z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava; ekspr. najmanjša sled ni smela ostati za njim nobena; bil je za glavo manjši od brata za višino glave manj visok
♦ mat. najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili; rel. manjši bratje frančiškani; sam.: prireditev za naše najmanjše; prim. majhen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
masáža -e ž (ȃ) mehanično delovanje na telo ali del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih razlogov: pomagala je le masaža;
zdraviti se z dietami in masažami / masaža lasišča, noge, obraza / ročna, športna masaža; stroj za masažo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mašína -e ž (ȋ) - 1. pog. stroj: mašine brnijo; cel dan dela med mašinami; dela kot mašina / pisati na mašino na pisalni stroj; mlatiti z mašino z mlatilnico
// šivalni stroj: šivati na mašino - 2. žarg., avt. (avtomobilski) motor: mašina je dobra, karoserija pa že uničena
// pog., ekspr. avtomobil, zlasti boljši: kupil je novo mašino - 3. pog., v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: mašina, ga lomiš
● pog., slabš. glasovalna mašina vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mazáč -a m (á) - 1. nav. slabš. kdor nestrokovno opravlja kako delo, zlasti zdravljenje: stroj je popravljal neki mazač; pomoči ni iskal pri zdravnikih, ampak pri domačih mazačih / novinarski mazač
- 2. slabš. slikar: mazač je razstavil svoje delo kot umetnino; jezil se je, da mazaču ne da hčere
- 3. redko mazalec: napravil je izpit za mazača na ladji
● slabš. papirni mazač pisatelj, pesnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mázati mážem nedov., mázala in mazála (á ȃ) - 1. nanašati tanko plast mastne ali tekoče snovi: mazati čevlje, jermene; kose kruha mazati z marmelado, maslom; mazati se po hrbtu; mazati se s kremo za sončenje / mazati smuči
// ekspr. barvati, pleskati: belo steno je rdeče mazal / slabš. mazati platno slikati - 2. pog., ekspr. ličiti: mazati obrvi; ona se preveč maže; mazati si oči
- 3. dajati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: mazati ležaje / mazati kolo, stroj; puško je dobro mazal
- 4. pog. podkupovati: mazati koga z darili, denarjem; njihov šef se da mazati
- 5. delati kaj umazano: ne maži zvezkov; s čevlji mi mažeš hlače; pri delu se mu ni treba mazati; ne maži si obleke / ekspr. turisti mažejo stene s svojimi čačkami; slabš. mazati papir pisateljevati, pisati
// ekspr. jemati komu ugled, sramotiti: prati svoje in mazati tuje ime; da bi sebe opral, nas maže - 6. ekspr. tepsti, pretepati: mazati koga z leskovo palico; mazati ga po goli koži
- 7. žarg., igr. pri igri s soigralci prilagati tem karte visokih vrednosti za boljši uspeh skupne igre: mazal mu je, če je le imel priložnost
- 8. pog., ekspr. reševati koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: mazal ga je ven, kolikor je mogel; mazati se iz zadrege s praznimi izgovori
● slabš. težko ga gledam, ko tako maže počasi dela; ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. ne maže si rok z delom noče ročno delati; noče delati sploh; pog., ekspr. jaz jo pa počasi mažem po poti grem, hodim; žarg., šport. njihova reprezentanca nas povsod maže premaguje; ekspr. mazati komu oči prikazovati komu kaj drugače, kot je v resnici; ekspr. mazati si prste s tinto hoditi v šolo; ukvarjati se s pisateljevanjem; delati v pisarni; slabš. mazati številke na tablo pisati; pog., šalj. človek ne more samo delati, treba je tudi mazati piti, jesti; če ne mažeš, ne teče
♦ gastr. nanašati na testo, meso tanko plast redkega živila; nanašati nadev na razvaljano testo za potico ali na biskvit za torto, rolado
mázan -a -o: ležaji so dobro mazani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mečkálnik -a [məč tudi meč] m (ȃ) stroj, priprava za mečkanje: mečkalnik za krompir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mehanicízem -zma m (ī) - 1. filoz. nauk, ki razlaga vse pojave v naravi, družbi z zakoni mehanike: mehanicizem enači človeka in stroj
- 2. knjiž. togo, razumsko poenostavljeno prenašanje zakonitosti, metode določenega področja na kako drugo, višje področje: mehanicizem je ustvarjalnemu duhu tuj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mehánski -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo: trenje, trki in drugi mehanski pojavi / mehanske lastnosti; mehanska trdnost stekla / mehanski filter
- 2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem: mehanski dražljaji / mehansko čiščenje obleke z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem
// mehanske poškodbe poškodbe zaradi udarca, vboda, padca - 3. teh. ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi: mehanski dvigalnik; mehanska stiskalnica / mehanska regulacija / mehanska roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
- 4. redko ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti; mehaničen: mehansko reševanje nalog
♦ filoz. mehanski materializem mehanični materializem; fiz. mehanski ekvivalent toplote v joulih izraženo delo, ki ustreza eni kilokaloriji; mehanski izkoristek razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja; mehanska energija energija, ki jo ima telo zaradi svoje lege ali gibanja; teh. mehanska obdelava obdelava, s katero se materialu spreminja oblika; mehanska tehnologija tehnologija, ki obravnava spreminjanje oblike materiala
mehánsko prisl.: material najprej kemično, nato pa še mehansko obdelajo; ti pojavi se ne dajo razložiti mehansko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mésenje -a s (ẹ́) glagolnik od mesiti: mesenje testa / mesenje kruha / stroj za mesenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mesílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mesenje: mesilni čas / mesilni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mesílnik -a m (ȋ) - 1. teh. mesilni stroj: pekarna je kupila nov mesilnik
- 2. knjiž., redko miza s koritom za mesenje: nasuti moke v mesilnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mešálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) - 1. kdor se poklicno ukvarja z mešanjem: priučeni mešalec barv, betona; zaslužek mešalca / mešalec pijač barman
♦ rad. mešalec slike, zvoka - 2. električni aparat za mešanje, stepanje: maščobo in rumenjake umešamo z mešalcem
// teh. stroj za mešanje; mešalnik: podjetje je kupilo nov mešalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mešálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mešanje: mešalni drog, stroj / mešalna cev, posoda / mešalno razmerje
♦ rad. mešalna miza ali mešalni pult miza, pult z vgrajenimi napravami za združevanje, sestavljanje posnetih zvokov, govorjenja ali slik v skladno, smiselno celoto; teh. mešalna baterija naprava v vodovodni napeljavi, ki omogoča mešanje, združevanje mrzle in vroče vode; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mešálnica -e ž (ȃ) - 1. obrat za pripravljanje močnih krmil: dograditi mešalnico; mešalnica kmetijskega posestva / mešalnica močnih krmil
- 2. teh. stroj za mešanje; mešalnik: izdelovati mešalnice / mešalnica za beton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mešálnik -a m (ȃ) - 1. električni aparat za mešanje, stepanje: vključila je mešalnik; zmešati z mešalnikom / električni, kuhinjski mešalnik; mešalnik za cocktail, sladoled
// teh. stroj za mešanje: boksit zmešajo v mešalniku z natrijevim hidroksidom / betonski mešalnik stroj za pripravljanje betona; mešalnik krmil
♦ elektr. naprava za sestavljanje dveh električnih nihanj različnih frekvenc - 2. redko priprava za mešanje; mešalo: apneničar z dolgim mešalnikom v roki
- 3. pri starih Grkih glinasta, bronasta posoda s široko odprtino in dvema ročajema za mešanje vina z vodo: suženj je prinesel mešalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
méšanje in mešánje -a s (ẹ́; ȃ) - 1. glagolnik od mešati:
- a) jed je med mešanjem zalivala z vodo
- b) mešanje koruze in pšenice; strokovnjak za mešanje pijač; stroj za mešanje / mešanje betona / mešanje barvnih vtisov
- c) mešanje čistega in umazanega perila / mešanje kart / mešanje oblakov
- č) mešanje formul, pojmov
- d) mešanje radijskih postaj / jezikovno, nacionalno mešanje / mešanje ras
- 2. redko mešanica, zmes: zliti mešanje v ponev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
metáti méčem nedov., mêči mečíte; mêtal (á ẹ́) - 1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca
// ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati
// pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kvartali, kockali
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha
// razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo
// metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih
// ta stroj kar meče podatke iz sebe - 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja
// ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj - 3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
- 4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve
- 5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile
// besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja
// metati nasmeške, poklone na levo in desno
// v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati - 7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru
// publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj
● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; žarg., šport. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati;
♦ šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš
metáti se - 1. prizadevati si s silo spraviti koga na tla, v ležeč položaj: ko je bil mlad, se je rad metal in pretepal / v cirkusu se je metal z medvedom
- 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom hitro, sunkovito ulegati se: ob eksplozijah so se vojaki metali na tla
- 3. ekspr. hitro, sunkovito se gibati, teči, udarjati ob kaj: potok se meče čez skale / slap se meče trideset metrov globoko
- 4. ekspr. dajati udarce, povzročati poškodbe komu: napadalci so se srdito metali na brezmočne žrtve; z nasajenimi bajoneti so se vojaki metali drug na drugega
● slabš. metati se na kolena pred kom poklekati pred kom; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati, pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; pog., ekspr. ta fant se meče za vsako (žensko) zelo vsiljivo si prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost žensk; ekspr. ljudje so se mu metali okoli vratu objemali so ga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mezdrílen -lna -o prid. (ȋ) usnj. ki se uporablja za mezdrenje: mezdrilni nož, stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mikálen -lna -o prid. (ȃ) tekst. s katerim se mika: mikalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mikálnik -a m (ȃ) tekst. stroj za razčesavanje, uravnavanje prediva: kupili so nove mikalnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mímogredé prisl. (ȋ-ẹ̄) - 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre, ne da bi bil to glavni namen poti: na sprehodu si je mimogrede ogledal razstavo / šiva, mimogrede pa prisluškuje hkrati, obenem
- 2. ekspr. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: videl sem ga le mimogrede / otroci kar mimogrede zrastejo
// z lahkoto, brez težav: stroj vam mimogrede popravim - 3. izraža, da se kaj posebej ne poudarja: to omenim samo mimogrede / elipt.: mimogrede, kako vam dela avto; mimogrede povedano, ni mi všeč; to vprašanje ni bilo tako mimogrede kakor po naključju, brez namena izrečeno; prim. iti, mimo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
minimálen -lna -o prid. (ȃ) najmanjši, najnižji, ki je še dovoljen, zadosten ali mogoč, ant. maksimalen: to je minimalni program društva;
minimalna in maksimalna doza zdravila;
ne odstopi od minimalnih zahtev // ekspr. zelo majhen, nizek: odkup sadja je zdaj minimalen; ne skrbite, stroški bodo minimalni / imeti minimalne možnosti za delo; minimalna prednost
♦ ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; mat. minimalna vrednost funkcije; meteor. minimalni termometer termometer, ki kaže minimalno temperaturo, doseženo v določenem časuminimálno prisl.: minimalno izkoriščen stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mízica -e ž (í) manjšalnica od miza: sedeli so okrog majhne mizice;
položiti kaj na mizico;
kamnita, lesena mizica / čajna, servirna mizica; klubska mizica; toaletna mizica s toaletnimi potrebščinami; zložljiva mizica; mizica za pisalni stroj, televizor
● ekspr. on sanjari o mizici pogrni se o bogastvu, izobilju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mlatílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mlačev, mlatev ali mlatenje: mlatilni pod / mlatilni stroj mlatilnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mlatílnica -e ž (ȋ) stroj za mlatenje žita: pognati mlatilnico;
ropot mlatilnic na vasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mléti méljem nedov., mêlji meljíte (ẹ́) - 1. z napravo drobiti žito: mlinar melje; mleti ječmen, koruzo, pšenico; mleti za peko; prinesti, pripeljati mlet / mleti na kamen z mlinskim kamnom; takrat so še mleli na žrmlje / ti mlini več ne meljejo ne obratujejo
// s pripravo, napravo drobiti kako drugo snov sploh: mleti kavo; mleti les, rudo / mleti meso / ta mlinček drobno melje
// z napravo razkosavati sadje: jabolka pred stiskanjem meljejo - 2. ekspr. drobiti, treti: voz je s svojo težo mlel nasuto kamenje; z nogami je mlel suhe vejice
- 3. ekspr. uničevati, rušiti: potres je mlel človeška bivališča / domača armada je čedalje bolj mlela sovražnikovo vojsko
- 4. ekspr. jesti (kaj tršega): s pravo slastjo je mlel suho sadje; krave so mlele s slamo pomešano seno; učenci so jemali iz torb malico in mleli, kakor da že nekaj dni niso jedli / mleti z zobmi
// premikati se, pregibati se (sem in tja): njegove čeljusti so mlele; ustnice so mu mlele - 5. nav. ekspr. hitro delati ponavljajoče se gibe: postovka visoko v zraku melje (s perutmi); otrok je ves čas mlel z nogami brcal
- 6. slabš. govoriti, pripovedovati: ne melji neumnosti; kar naprej melje eno in isto; poslušam, kaj melješ / zadevo je mlela vsa vas z velikim veseljem govorila o njej
// enolično, počasi igrati: godba je mlela koračnico; lajna otožno melje popevko / na nočni omarici je mlela budilka zvonila - 7. ekspr. misliti, premišljevati: nekaj melje v sebi; ne vem, kaj se mu melje v glavi / z notranjim predmetom mlel je jezne, maščevalne misli
● brezoseb. še dolgo bomo hodili, ker tako melje (pod nogami) ker se noge ugrezajo v sipek sneg, pesek; ekspr. njen jezik neprestano melje ona neprestano govori; ekspr. življenje me je takrat mlelo doletevale so me velike nesreče; ekspr. veter je mlel sneg mešal, vrtinčil; nar. mleti na bel(i), črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; ekspr., redko konja sta mlela v celo hodila, šla; ekspr. vrtalni stroj je mlel v skalo vrtal; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
mlèn -êna -o nar. mlet, zmlet: mlinarja je vprašal, kdaj bo (žito) mleno
mlét -a -o: mleta kava; drobno mleta kuhinjska sol; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mlín -a m (ȋ) - 1. naprava za mletje žita: pognati, ustaviti mlin; popraviti mlin; nasuti žito v mlin / ob vodi enakomerno klopota mlin; mlin melje, stoji; potok žene nekaj mlinov in žag; jezik ji teče kot mlin / parni, ročni, vodni mlin; valjčni mlin; mlin na veter; mlin na kamne pri katerem drobijo zrnje mlinski kamni
// zmes je pripravljena za mlin / ob potočku so otroci postavljali mline mlinčke; pren., ekspr. življenje ga je potegnilo v svoj mlin; mlin časa ga je zmlel; priti v mlin opravljivosti
// stavba ali prostor s tako napravo: ob potoku stoji mlin; iti v mlin; zapuščen mlin / plavajoči mlini na Muri / dati nekaj pšenice v mlin; nesti, peljati v mlin - 2. naprava za mletje kake druge snovi: žerjav prenaša rudo v mlin; mlin za cement, papir, premog, sadje / grozdni, kavni, sadni mlin
● slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; ekspr. goniti, speljavati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. boš že še prinesel v moj mlin še boš potreboval mojo pomoč; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja; preg. samo v mlinu se dvakrat pove ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal
♦ etn. babji mlin naprava, v kateri se za pusta starejše ženske šeme spremenijo v mlada dekleta; panjske končnice z babjim mlinom; igr. mlin položaj treh kamenčkov istega igralca v eni vrsti na igralni deski z mrežastimi liki; igra, v kateri se sestavljajo iz kamenčkov taki položaji; strojn. kroglični mlin; palični mlin; mlin kladivar stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi; zool. mlin del ptičjega želodca z močno mišičnato steno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mlínček -čka m (ȋ) - 1. ekspr. manjšalnica od mlin: ob potoku je klopotal mlinček; jezik mu drdra kot mlinček
- 2. igrača, ki predstavlja mlinsko kolo: otroci so ob vodi delali, postavljali mlinčke
- 3. gospodinjska priprava za mletje kave, orehov: vrteti mlinček / električni mlinček; kavni mlinček; mlinček za kavo
- 4. del ptičjega želodca z močno mišičnato steno: kokošja jetra, mlinček in kremplje je vrgel psu
● žarg. mlinček ročni računski stroj(ček); molilni mlinček zlasti v tibetanskem okolju priprava za mehanično opravljanje molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
množíti -ím nedov. (ī í) - 1. delati kaj številnejše: s spretno igro je hitro množil frnikole; izostanki pri delu so se množili; sovražniki se množijo, prijatelji se pa umikajo; počitniške hišice so se ob reki hitro množile
// delati kaj večje: množiti bogastvo, premoženje; delo se mu je množilo / z vprašanji o bolečinah so bolnici množili trpljenje večali, povečevali - 2. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: zna že množiti in deliti; množiti s pet
● redko svoje pesmi je množil na pisalni stroj razmnoževal
množíti se - 1. dobivati čedalje večje število primerkov, članov: njegova knjižnica se hitro množi; to ljudstvo se množi
- 2. razmnoževati se: rastline se množijo na različne načine
♦ biol. nespolno se množiti
množèč -éča -e: množeči se neuspehi; hitro množeče se bogastvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mobílen -lna -o prid. (ȋ) knjiž. - 1. gibljiv, premičen: mobilni del vrat / mobilni bolnik bolnik, ki se lahko sam premika, hodi; sklep ni mobilen
- 2. prenosen, prestavljiv: mobilen stroj; oddajnik je mobilen
♦ voj. mobilne enote enote, usposobljene za hitre premike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
móč -í ž (ọ̑) - 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč - 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
- 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske
// značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda - 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
// publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov - 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
// kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj - 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
- 7. značilnost česa
- a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
- b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
- c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost
- 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
- 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko
// iz vse moči prepevati zelo glasno - 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
modêren -rna -o prid., modêrnejši (é ē) - 1. nanašajoč se na novejši čas, sodoben: moderni čas; moderni človek se razlikuje od antičnega; moderni filozofi; moderni narodi; moderne noše; moderno bančništvo / moderni jeziki jeziki, ki se (v sedanjosti) govorijo in pišejo, zlasti zahodni
// moderne smeri v umetnosti novejše; najmodernejše odkritje najnovejše, zadnje
// redko Prešeren je dobro poznal vse moderne literarne tokove sočasne, sodobne - 2. ki ima, vsebuje najnovejše tehnične, strokovne pridobitve: gradijo moderen hotel; uporabljati moderne pripomočke v gospodinjstvu; ima zelo moderen šivalni stroj; najmodernejša sušilnica / njihovo gospodarstvo je najmodernejše; zelo moderen način vojskovanja / moderna vzgoja / moderen gospodar; je moderen kmet napreden
- 3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa: moderni slikarji mu ne ugajajo; pisatelj jim ni dovolj moderen / njegova glasba je za mnoge premalo moderna
- 4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa: gospodar je moderen mož; moderna zakonca; ta ženska je zelo moderna; hoče biti za vsako ceno moderna / ima moderne poglede
- 5. ki je v skladu z modo svojega časa: zelo moderni čevlji; moderen klobuk; moderna frizura / rada je moderna moderno oblečena, urejena
- 6. v povedni rabi ki ustreza splošnemu okusu določenega časa: dolga obleka ni več moderna; športna krila so moderna / ta poklic ni več moderen; abstraktne slike so zelo moderne
● moderna galerija galerija, v kateri so shranjena ali se razstavljajo dela likovnih umetnikov novejšega časa
♦ alp. moderna alpinistika alpinistika, ki uporablja tehnična sredstva; lingv. moderna vokalna redukcija vokalna redukcija v slovenščini zlasti po 16. stoletju; num. moderna numizmatika numizmatika, ki proučuje novce novejšega časa; šport. moderni peteroboj tekmovanje v jahanju, sabljanju, streljanju s pištolo, plavanju in teku; moderne olimpijske igre olimpijske igre od leta 1896 dalje
modêrno prisl.: zelo moderno se oblači; moderno koncipirana mesta; moderno oblečen moški; moderno opremljena tovarna / v povedni rabi danes je moderno hoditi po gorah
modêrni -a -o sam.: največji talent med modernimi; razložiti svoje pojmovanje modernega; anketa o modernem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mólzen -zna -o [u̯z] prid. (ọ́) - 1. nanašajoč se na molžo: molzni čas / molzni stolček, stroj; molzna posoda
- 2. ki ima, daje mleko: molzna krava, žival
● ekspr. molzna krava kar se da zelo izkoriščati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mólža -e [u̯ž] ž (ọ́) - 1. iztiskanje, odvzemanje mleka iz vimena: prenehati z molžo; jutranja, opoldanska molža; stroj, prostor za molžo / mleko od prve, zadnje molže; ročna, strojna molža; molža s strojem
- 2. kar je namolzeno: namolzla je toliko mleka, da take molže že dolgo ni bilo; vso molžo je razlila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
mónofóto -a m, tudi neskl. (ọ̑-ọ̑) tisk. stavni stroj, ki posnema črke na film: kupiti monofoto;
neskl. pril.: monofoto stavni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
monotajp tudi monotype -a [mónotájp] m (ọ̑-ȃ) tisk. stavni stroj, na katerem nastajajo posamezne ulite črke stavka: monotajp in linotajp
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
montírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. pritrjevati, dajati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; nameščati, postavljati: montirati kliše, pralni stroj; montiral je nov plašč na kolo; montirati luč na strop / montirati elektriko inštalirati
- 2. delati napravo iz prej pripravljenih delov, sestavljati: v tovarni so začeli montirati prve serije avtomobilov / montirati stanovanjski blok / montirati sliko; pren., ekspr. spretno je znal montirati dialog
- 3. film. načrtno povezovati, urejevati posnetke v film: montirati prizore iz filma
montíran -a -o: stroj, ki je bil montiran pred kratkim; njegova osebnost je v romanu montirana iz dveh polov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
morílski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȋ) nanašajoč se na morilce:- a) vodja morilske tolpe / kot psovka fej, svinja morilska / morilski nagon; morilska strast pri živali / morilske oči; ekspr. morilska roka roka človeka, ki je ubijal
// nacistični morilski stroj - b) ekspr. morilska bolezen
morílsko prisl.: ekspr. skoraj morilsko resen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
motór -ja m (ọ̑) - 1. stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo, pogonski stroj: motor brni; letalu se je pokvaril motor; motor teče enakomerno; pognati, prižgati, vključiti motor; brnenje motorja / avtomobilski, ladijski motor; električni motor; motor na bencin, zračno hlajenje; moč motorja; zaviranje z motorjem; pren. to je zanj motor, ki ga žene k aktivnosti; ekspr. presaditev človeškega motorja
- 2. osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem; motorno kolo: skočiti z motorja; peljati se z motorjem / dirkalni motor
♦ elektr. enofazni motor elektromotor, ki deluje na izmenični tok samo ene faze; enosmerni motor na enosmerni tok; glavnovezni motor elektromotor z zaporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja; komutatorski motor; sinhronizirani motor elektromotor, pri katerem se rotor vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem; navt. izvenkrmni motor; strojn. dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib; dvovaljni motor z dvema valjema; Ottov motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin; parni motor batni stroj z zelo veliko vrtilno hitrostjo; pogonski motor; Wanklov motor; motor z notranjim zgorevanjem na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem; glava motorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
motoríst -a m (ȋ) - 1. kdor vozi motorno kolo: pri nesreči se je motorist poškodoval; prehiteti motorista / prvenstvo motoristov
- 2. žarg. delavec, ki upravlja stroj na motor z notranjim zgorevanjem; strojnik: zaposlen je kot motorist
♦ navt. (ladijski) motorist kdor upravlja motor na manjši plovni enoti v trgovski mornarici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
na predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
- 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
// za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / neprav. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih
// opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge - 2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
// za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na sovražnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo - 3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto dinarjev na osebo; voziti sto kilometrov na uro - 4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
// ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
// ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek - 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
- 6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
// za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
// za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni - 7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
// za izražanje sredstva ali orodja- a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
- b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
// za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
- 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj
// molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje - 9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo
// čevlji za na ples; žarg. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras
// kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
// za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
// za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri
// kleči na levem kolenu / kopati se na Savi - 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane
// ponesrečil se je na delu, na smučanju pri
// je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev
// zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji - 3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
- 4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
- 5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; neustalj. umreti na jetiki za jetiko
- 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom
// učiti se na napakah
● ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; neustalj. zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
♦ lingv. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; poudarek na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nabíjanje -a s (í) glagolnik od nabijati: nabijanje obročev na sode;
palica za nabijanje pušk / ves dan je odmevalo nabijanje topov / stroj za nabijanje betona, zemlje / njegovo nabijanje po klavirju ga zelo moti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
načŕt -a m (ȓ) - 1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo: načrt se je uresničil; držati se načrta; delati, imeti, narediti načrt; dokončen, neizvedljiv, podroben načrt; načrt za beg, potovanje; ima pripombe k načrtu / dolgoročni, kratkoročni gospodarski načrt; finančni načrt / delo poteka po načrtu; zmedel se je, ker to ni bilo v načrtu
// kar vnaprej določa, koliko dela mora biti v določenem času opravljenega: doseči, izpolniti načrt; preseči proizvodni načrt za deset odstotkov / letni, tedenski načrt - 2. nav. mn. kar kdo namerava, želi narediti, uresničiti: ima daljnosežne, velike načrte; ekspr. kuje nove načrte za prihodnost / ekspr. njegov življenjski načrt je, da postane zdravnik
- 3. osnutek, predlog: predložiti načrt v razpravo; načrt ustave, zakona / objavili so načrt njegovega nedokončanega romana / repertoarni načrt
- 4. grafični prikaz kakega objekta, področja: izdelati, izrisati, kopirati, risati načrt; načrt narisa, tlorisa; načrt za hišo, stroj / gradbeni, montažni načrt; načrt v merilu 1 : 200 / kupiti načrt mesta zemljevid
● kakšne načrte imate za nedeljo kako jo nameravate preživeti; ekspr. očetova smrt mu je prekrižala načrte povzročila, da jih ni mogel uresničiti; ekspr. še marsikaj ima v načrtu misli, namerava narediti; ekspr. s sinom je imel velike načrte upal, pričakoval je, da bo dosegel pomemben položaj, uspeh; ekspr. sami načrti so ga kar naprej dela načrte, uresniči jih pa ne; ekspr. to je človek brez načrtov nič ne misli na prihodnost
♦ arhit. glavni načrt navadno v večjem merilu, ki natančno podaja videz in ceno gradbenega objekta; idejni načrt navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta; situacijski načrt ki prikazuje položaj gradbenega objekta glede na druge objekte, meje parcele; geod. katastrski načrt načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in parcelnimi številkami; šol. učni načrt ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; urb. urbanistični načrt ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo; zazidalni načrt ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nadomestíti -ím tudi nadoméstiti -im dov., nadomésti; nadoméstil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) - 1. prevzeti, dobiti položaj, funkcijo
- a) koga drugega: pri tem delu stroj ne more nadomestiti človeka; on bo nadomestil obolelo delavko / nobena organizacija ne more nadomestiti samoupravnih organov
- b) česa drugega iste vrste: železobetonski most je nadomestil lesenega / nobena knjiga ne more nadomestiti žive izkušnje; v tem filmu skuša slika nadomestiti besedilo
// navadno v zvezi s s, z napraviti, da kaj drugega prevzame, dobi položaj, funkcijo česa: nadomestiti tujo besedo z domačo; nadomestiti naravno hrano z umetno / pri marsikaterem delu so človeka nadomestili s strojem / umrlega še dolgo ne bomo mogli nadomestiti / teta mu je nadomestila mater / dve deski sta mu nadomestili posteljo
- 2. napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so bolniku nadomestili kri / primanjkljaj v blagajni so hitro nadomestili; nadomestiti zamujeno / povzročeno škodo mu bo seveda nadomestil plačal, povrnil
// zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: kdor ni deležen ljubezni, skuša to kako drugače nadomestiti / izgubo je nadomestil
// dodati manjkajoče: nadomestiti zalogo v trgovini
nadomeščèn -êna -o tudi nadoméščen -a -o: manjkajoče šipe so nadomeščene z lepenko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nadoméščati -am nedov. (ẹ́) - 1. začasno imeti položaj, funkcijo
- a) koga drugega: nadomeščati direktorja, predsednika; nadomeščati obolelega igralca, učitelja / nadomeščal ga je v vseh zadevah / stroj ne more nadomeščati človeka
- b) česa drugega iste vrste: začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno / prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov; v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik; umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne / žig nadomešča znamko
// navadno v zvezi s s, z delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa: nadomeščati obrabljene dele z novimi; to rusko črko nadomeščamo z znakom j / le kako bodo nadomeščali padle in ranjene / stric mu je nadomeščal očeta
- 2. delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri / pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo / nadomeščati izgube
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nakladálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nakladanje: nakladalni stroj;
nakladalna naprava / nakladalna postaja; nakladalna rampa / nakladalna norma
♦ agr. nakladalna prikolica navadno enoosna prikolica z visokimi stranicami za mehanizirano nakladanje, razkladanje poljskih pridelkov, sena; čeb. nakladalni panj nakladni panj; navt. nakladalna soha soha na jamboru ali posebnem stebru, ki se uporablja za natovarjanje in raztovarjanje tovora; žel. nakladalni profil naprava, postavljena na tir, za ugotavljanje višine, širine naloženega tovora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nakladálnik -a m (ȃ) grad. stroj za nakladanje in prekladanje zemeljskega materiala: bagri, dumperji in nakladalniki
♦ agr. nakladalnik naprava za nakladanje gnoja na vozilo; mont. valjčni nakladalnik naprava s premičnima valjema za nakladanje, sipanje premoga na tekoči trak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
namázati -mážem dov., namázala in namazála (á ȃ) - 1. nanesti na kaj tanko plast mastne ali tekoče snovi: namazati čevlje, tla z loščilom; na debelo namazati / namazati kožo, ustnice; ekspr. obrvi si je namazala s črno barvo / namazati kruh z maslom, pašteto / namazati nadev na testo
- 2. dati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: namazati ležaje, osi / namazal je vrata, da ne bi cvilila tečaje pri vratih
- 3. slabš. narisati, naslikati: namazala je nekaj portretov in tihožitij / parole so namazali z velikimi črkami napisali
- 4. ekspr. natepsti, pretepsti: namazal je obe, ženo in hčer; tatove so pošteno namazali / naši nogometaši so goste spet namazali premagali; v odbojki jih namažemo kot nič
// prevarati, ukaniti: še njega je namazal s ponarejenimi mumijami; z delnicami te misli namazati
● pog., ekspr. namažite mu jih še petnajst dajte mu še petnajst udarcev; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; ekspr. namazati si pete pripraviti se na beg; pobegniti
namázan -a -o: stroj je namazan; črn je, kot bi bil s sajami namazan; namazana ženska našminkana, naličena; na tanko namazan kruh
● ekspr. ima dobro namazan jezik izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. biti z vsemi mažami namazan zvit, prebrisan; ekspr. življenje mu je z medom namazano dobro se mu godi; vse mu gre kot namazano uspešno, brez zapletljajev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
naóljiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) namazati z oljem: naoljiti ključavnico, ležaj;
očistiti in naoljiti šivalni stroj / naoljiti čevlje; naoljiti si kožo pred sončenjem // prepojiti z oljem: naoljiti papir, usnjenaóljen -a -o: naoljeni strojni deli; lase ima preveč naoljene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
napísati in napisáti -píšem dov., napíšite (í á í) s svinčnikom, peresom, kredo narediti črke, številke, navadno na gladki površini: napisati veliki A / napisal je še datum in naslov; napisati enačbo na tablo; napisati ime z velikimi črkami; hitro, grdo, nečitljivo napisati; telefonsko številko si je napisal v notes; napisati s kredo, nalivnim peresom; lastnoročno napisati kaj / napisati na stroj natipkati // tako izdelati besedilo: napisati članek; napisala mu je dolgo pismo; napisati poročilo, prošnjo, testament / napisati spis v francoščini / nič ni napisal, kdaj pride sporočil // napisati račun, recept // narediti, ustvariti umetniško, znanstveno delo: napisati dramo; to pesem je napisal v mladosti; napisal je več razprav / napisati glasbo za film
● publ. napisati vlogo igralcu na kožo napisati dramski tekst tako, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralcanapísan -a -o: članek, napisan v dveh jezikih; nerazločno napisane črke; poljudno napisana povest
● vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; sam.: seznanjati se z napisanim o književnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nárazen in narázen prisl. (ȃ; ȃ) izraža medsebojno ločenost ali ločevanje, ant. skupaj: držati prste, stopala narazen;
potegniti zavese narazen;
ob strelu so ljudje skočili narazen;
hiši stojita precej narazen
● po nazorih sta si daleč narazen njuni nazori so zelo različni; pog. dajati stroj narazen razstavljati ga (na dele); iti narazen pog. suha klada gre nerada narazen se nerada razkolje; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; pog. po dveh letih zakona sta šla narazen sta se razvezala; lesti narazen pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. toliko jé, da kar narazen leze se zelo debeli; pog. spraviti pretepače narazen ločiti, razgnati; pog. živeti narazen ločeno
♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
naredíti -ím dov., narédil (ī í) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
// narediti šotor postaviti
// iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
// narediti stopnicam ograjo
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
// deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
// toča je naredila dosti škode
// dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
// pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
- b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
- 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
naredíti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo
narejèn -êna -o - 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
- 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
narekováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis: narekovati strojepiski, učencem; narekovati pismo, zapisnik / pog. narekovati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju
- 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: narekovati pogoje premirja / narekujejo cene, ker so edino tovrstno podjetje; Pariz še vedno narekuje modo
// nav. 3. os. izraža nujnost, potrebnost česa glede na kaj: dolžnost, spoštovanje, vest nam narekuje tako ravnanje; publ. navedena dejstva narekujejo odločno ukrepanje
● delo mu je narekovala bolečina ob sinovi smrti delo je napisal zaradi bolečine
narekováti se knjiž., redko napovedovati se, kazati se: na vzhodu se je narekovala luna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
naspróti predl. (ọ̑) - I. z dajalnikom
- 1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči
// za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti - 2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu sovražniku / zločin nasproti narodu proti
- 3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna
// za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / neustalj.: sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu
// za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil
- II. raba peša, z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
natánčen -čna -o prid., natánčnejši (ȃ) - 1. ki opravlja svoje delo, naloge v največji mogoči popolnosti: natančen delavec, uslužbenec; učitelj je zelo natančen, pretirano natančen; ekspr. ne bodi tako prekleto natančen; ta človek je natančen kot stroj / pri delu je natančen
// narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti: natančen merilni instrument; natančna tehtnica; za tako delo je potrebno natančno orodje - 2. ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: natančna analiza, preiskava; potrebna je natančnejša kontrola vseh naprav; natančno merjenje / natančno navodilo / natančnejša obrazložitev sodbe
- 3. ki z največjo mogočo popolnostjo kaže, podaja resnično stanje: natančnega časa, datuma se ne spominjam; napisati natančen naslov; natančen opis dogodka; imeti natančne podatke / natančen načrt; natančna risba / račun ni natančen
// ki se ujema z originalom: natančen prepis pogodbe
natánčno - 1. prislov od natančen: natančno analizirati snov; natančno določiti, predpisati; predstava se prične natančno ob petih točno ob petih
// meriti čas na sekunde natančno; škodo so ocenili precej natančno - 2. nav. ekspr. poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z resničnostjo: natančno tako sem povedal; zgodilo se je natančno desetega maja / dela potekajo natančno po načrtu / ponovil je vse do pike natančno; do minute natančno prihaja v službo
● ekspr. stvari ni treba jemati tako natančno čisto tako, kot je rečeno ali zapisano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
natípkati -am dov. (ȋ) napisati na pisalni stroj: natipkati dopis, govor;
natipkati pet strani / natipkati v dveh kopijahnatípkan -a -o: tekst še ni natipkan; to je slabo natipkano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
navijálen -lna -o prid. (ȃ) teh. ki je za navijanje: navijalni stroj;
električna navijalna priprava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
navijálnik -a m (ȃ) teh. navijalni stroj: navijalnik za papir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
navíjanje -a s (í) glagolnik od navijati: navijanje sukanca;
stroj za navijanje čipk / navijanje ure je avtomatično / navijanje cen / burno navijanje gledalcev za domače moštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
navòj -ôja m (ȍ ó) - 1. teh. grebeni spiralne oblike na površini valjastega telesa ali na površini izvrtine: navoj se je izrabil; stružiti, vrezati navoje; cevni navoji; stroj za rezkanje navojev
♦ strojn. desni, dvojni, enojni navoj; metrski navoji pri katerih so mere izražene v milimetrih; notranji ki je na površini izvrtine, zunanji navoj ki je na površini palice, gredi, stebla, vretena; globina, korak, premer navoja - 2. glagolnik od navijati: nalomljen ročaj je utrdil s petimi navoji
// navitek: navoji bombažne preje / žica v navojih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nèizrábljen -a -o prid. (ȅ-á) ki ni izrabljen: neizrabljeni krediti / na podstrešju je še precej neizrabljenega prostora / marsikje stojijo kmetijski stroji neizrabljeni / neizrabljene priložnosti / pri svojem delu išče še neizrabljene pesniške izraze nove, izvirne // stroj je še neizrabljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nèobrábljen -a -o prid. (ȅ-á) ki ni obrabljen: stroj je še neobrabljen / ekspr. neobrabljeni, sveži izrazi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nèobrabljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne obrabi: pod iz trdega lesa je skoraj neobrabljiv;
noben stroj ni neobrabljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nèpopravljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da popraviti: nepopravljiv stroj / položaj v podjetju je nepopravljiv; naredil je nepopravljivo napako / zgodila se mu je nepopravljiva krivica / nepopravljiva izguba, škoda / ekspr. to bo imelo zanj nepopravljive posledice / je nepopravljiv prepirljivecnèpopravljívo prisl.: nepopravljivo pokvariti; nepopravljivo slab človek; sam.: zgodilo se je nekaj nepopravljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nèpoškodován -a -o prid. (ȅ-á) ki ni poškodovan: nepoškodovan stroj;
hiša je ostala pri bombardiranju nepoškodovana / v nesreči so bili le štirje potniki nepoškodovani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nèuporáben -bna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) ki se ne da uporabiti, uporabljati: neuporabni prostori;
stroj je neuporaben;
zaradi tega živila še niso neuporabna / ekspr. neuporaben človek je / ekspr. neuporabno dramsko delo slabo, nekvalitetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nòž nôža m (ȍ ó) - 1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski, mesarski nož; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; nož na vzmet; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine
// vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh; boj na nož / kot povelje nož na puško - 2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži; stružni nož / oblikovni nož
- 3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože
● ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. iti pod nož dati se operirati; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele
♦ arheol. kremenov nož; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja; med. kirurški, secirni nož; um. paletni nož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nôžen -žna -o prid. (ō) nanašajoč se na nogo: nožni prsti;
nožne mišice / nožna kopel / nožne proteze / nožni vzvod; nožna zavora / šivalni stroj na nožni pogon
♦ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; med. nožna lega ploda v maternici lega z nogami navzdol; muz. nožna klaviatura klaviaturi podoben del orgel za igranje z nogami; teh. nožno gonilo del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
óblanje -a s (ọ̑) - 1. glagolnik od oblati: oblanje desk; stroj za oblanje
- 2. oblanci: pomesti oblanje; kup oblanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
obrabíti in obrábiti -im dov. (ī á) z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno: obrabiti orodje, pohištvo;
svinčnik je popolnoma obrabil;
rokavi se na komolcih hitro obrabijo;
stroj se je že obrabil;
pren., ekspr. ta dovtip se je že obrabilobrábljen -a -o: obrabljeni čevlji; nadomestiti obrabljene dele stroja; obrabljena fraza, melodija; pohištvo je staro in obrabljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
obratoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obratovanje: obratovalni pogoji / obratovalni stroški; dobiti obratovalno dovoljenje / obratovalni čas uradno določeno trajanje (dnevnega, tedenskega, letnega) obratovanja // obratovalni prostori
♦ elektr. obratovalna kapacitivnost, napetost; obratovalna ozemljitev ozemljitev določene točke tokokroga; strojn. obratovalna hitrost hitrost, s katero obratuje stroj v normalnih okoliščinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
obratovánje -a s (ȃ) glagolnik od obratovati: zagotoviti tovarni nemoteno obratovanje;
prenehati z obratovanjem;
neprekinjeno, poskusno obratovanje;
obratovanje hidrocentrale;
čas, stroški obratovanja / spraviti stroj v obratovanje / publ. izročiti novi hotel obratovanju / redno obratovanje letala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
obratováti -újem nedov. (á ȗ) biti s svojimi napravami v delovnem stanju: nova elektrarna že obratuje;
tovarna obratuje neprekinjeno;
obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo / žičnica danes ne obratuje / redko stroj je prenehal obratovati delati, delovati // publ., s prislovnim določilom izraža, da kaj opravlja, izpolnjuje svojo osnovno nalogo: ladja obratuje na progi Reka-Dubrovnik; letalo obratuje redno, sezonsko / v kraju obratujejo od sedmih hotelov le trije so odprti; avtobusna proga Ljubljana—Split obratuje od začetka julija do konca avgusta avtobusi vozijo na tej progiobratujóč -a -e: obratujoča elektrarna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
obremeníti -ím dov., obreménil (ī í) - 1. dati breme, težek predmet na kaj: obremeniti dvigalo; ladje ne smemo preveč obremeniti / ekspr. za izlet so se obremenili s težkimi nahrbtniki
- 2. naložiti komu veliko dela, dolžnosti: obremeniti učence z izvenšolskim delom; obremenili so ga še z novo funkcijo / obremeniti organizem z napornim delom
- 3. obtežiti kot z bremenom: povečanje lokalnega prometa bi obremenilo občinski proračun; preteklost lahko obremeni človeka / noče ga obremeniti še s tako skrbjo; s tem dejanjem si je obremenil vest
● ekspr. za praznike si preveč obremenimo želodec preveč jemo, pijemo - 4. obtožiti, obdolžiti: nima namena, da bi ga obremenil; s to izjavo ga je obremenila / sežgal je vse dokumente, ki bi ga lahko obremenili
- 5. teh. narediti, da kaka naprava doseže določeno zmogljivost: obremeniti motor, stroj; ta varovalka se sme obremeniti z največ desetimi amperi / delno, polno obremeniti
♦ fin. obremeniti konto, račun vknjižiti v breme; fiz., teh. obremeniti na nateg; jur. obremeniti posestvo s hipoteko
obremenjèn -êna -o: organizem je pri takem delu zelo obremenjen; obremenjen z delom, funkcijami; obremenjen s predsodki
● biti dedno obremenjen podedovati negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja; publ. ta cesta je v sezoni zelo obremenjena na njej je velik promet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
obremenjeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dajati breme, težek predmet na kaj: obremenjevati tovorno dvigalo; nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi omarami
- 2. nalagati komu veliko dela, dolžnosti: obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli; obremenjevati ljudi z obveznostmi
- 3. obteževati kot z bremenom: odplačevanje dolga obremenjuje podjetje; nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost / noče je obremenjevati še s tako skrbjo; obremenjevati si možgane s podatki
- 4. obtoževati, dolžiti: nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati; priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih / zlorabe z akti so jih težko obremenjevale
- 5. teh. delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost: obremenjevati motor, stroj
● publ. ropot obremenjuje sluh slabo vpliva nanj, mu škoduje; knjiž. dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta v njej je mnogo literarnega balasta; obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi delati ga težko razumljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
obrezoválen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za obrezovanje: obrezovalni stroj;
obrezovalna priprava
♦ fot. obrezovalni nož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) - 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
// s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho - 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
- 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele - 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
- 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
// v besedilu je odkril več napak našel
// ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek
odkríti se - 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
- 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje
odkrít -a -o - 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
- 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
// ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori - 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odložíti -ím dov., odlóžil (ī í) - 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči
// kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi - 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil
// pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
// narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti - 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla - 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto
- 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
- 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
- 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
● ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
♦ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu
odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odmontírati -am dov. (ȋ) odstraniti pritrjeni stroj, sestavni del z določenega mesta: iz avtomobila je odmontiral motor;
odmontirati naprave, stroje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odpísati in odpisáti -píšem dov., odpíšite (í á í) - 1. pismeno odgovoriti: na vsako pismo takoj odpiše; dolžni so slovensko odpisati / nič mi ne odpišeš
- 2. narediti, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri: odpisati dolg, posojilo; upal je, da mu bodo nekaj davka odpisali / banka ustrezni znesek odpiše od računa odšteje
- 3. ekon. zmanjšati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti: odpisati osnovna sredstva, drobni inventar
// opustiti, izločiti sredstva zaradi izgubljene vrednosti: odpisati zastareli stroj; pren., ekspr. odpisali so še eno naših naravnih lepot - 4. ekspr. nehati upoštevati koga, računati s kom: posrednike je dokončno odpisal; prehitro si me odpisal / če ne slišiš dobro, te odpišejo / molče so odpisali rabo slovenščine
● evfem. zaradi hude naduhe so ga zdravniki že odpisali ugotovili so, da bo kmalu umrl; niso si več prizadevali za njegovo ozdravljenje
♦ jur. odpisati parcelo eno od več parcel prenesti iz zemljiškoknjižnega vložka v drug zemljiškoknjižni vložek
odpísan -a -o: razprodaja odpisanih tovornjakov; dolg mu bo do polovice odpisan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odplakníti in odplákniti -em dov. (ī á) - 1. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: stroj nato odplakne razmočeno umazanijo; odplakniti odpadne snovi
- 2. s tokom odstraniti zlasti kaj drobnega: voda odplakne prah / ekspr. val te bo odplaknil s krova / ekspr. povodenj je odplaknila most odnesla; pren. solze odplaknejo žalost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odpovédati -povém dov. (ẹ́) - 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek- a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
- b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
- 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
- 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
- 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti
odpovédati se - 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
- 2. zavestno narediti
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok
// odpovedati se svetu - b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam
- 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal
odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odpovedováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
// izjavljati, da osebek- a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
- b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
- 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
- 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
- 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo
- 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo
odpovedováti se - 1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev
- 2. zavestno delati
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom
- b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret
- 3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam
- 4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odtiskoválnica -e ž (ȃ) tisk. stroj za poskusne odtise: kupiti novo odtiskovalnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odtísniti -em dov. (í ȋ) - 1. s pritisnjenjem povzročiti, da se s pomočjo barve kaj prenese na podlago: odtisniti štampiljko, podpis; odtisniti vzorec / pomočil je palec v barvo in ga odtisnil na papir
// prenesti z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: odtisniti poskusni odtis; odtisniti sliko; odtisniti z odtiskovalnico
// s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem, na čem: odtisniti napis v vosek; odtisniti stopalo v sneg; deske so se odtisnile na površini betona / odtisniti sled narediti - 2. star. odriniti, potisniti: odtisniti čoln od brega; veter je odtisnil oblake na gore
odtísnjen -a -o: v kamenju odtisnjeni listi; datum je odtisnjen na pokrovu; na stroj odtisnjena pola; definicije pojmov so debeleje odtisnjene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln
// s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko
// s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca - 2. narediti, povzročiti, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
- b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
- c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
- 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
● ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal
odtŕgati se ekspr. - 1. oditi, oddaljiti se: skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej / ladja se je odtrgala od kopnega je odplula
// sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu / iz sence se je odtrgala ženska postava je prišla, se je pojavila - 2. prenehati biti odvisen od koga: odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot; zgodaj se je odtrgal od matere
// prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odtrgati se od izročila, tradicije
● ekspr. na poseki se odtrga vreščeč krik se zasliši; ekspr. težko se odtrga od doma zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma; ekspr. odtrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
odtŕgan -a -o: prišiti odtrgan gumb, žep; več let je bil odtrgan od domovine; tabla je ležala odtrgana na tleh
● ekspr. bili so popolnoma odtrgani od sveta s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
odvréči -vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila
// ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost
// izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli - 2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče; letalo je odvrglo partizanom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje
- 3. redko postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti: drevesa so že odvrgla listje; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje; rak odvrže oklep se levi
● ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremenili
odvŕžen -a -o: odvrženi predmeti; odvrženo orožje se razdeli borcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ófseten -tna -o prid. (ọ̑) tisk. nanašajoč se na tehniko ploskega tiska s kovinske plošče: ofsetni stroj;
ofsetna plošča / ofsetni tisk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ogréti ogréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. narediti kaj toplo: ogreti sobo; ogreti vodo do sto stopinj; ogreti si roke pri ognju
- 2. povzročiti občutek toplote: sonce jih je ogrelo / čaj nas je ogrel; pot v hrib jih je ogrela; pren. prijazna beseda človeka ogreje; taka pesem ogreje srce
- 3. ekspr. navdušiti: sodelavce je ogrel za svoj načrt; ogreti se za šport, študij / govornik ni mogel ogreti občinstva; predstava je gledalce ogrela
ogréti se - 1. postati topel: kamenje se na soncu ogreje; voda se je že ogrela; brezoseb. počakali so, da se je zunaj nekoliko ogrelo / stroj se je preveč ogrel preveč segrel, pregrel
- 2. dobiti občutek toplote: stopi v hišo, da se ogreješ; na soncu se je dobro ogrel; ogreti se ob ognju, pri peči; ogreti se s hojo
● ekspr. družba pri mizi se je kmalu ogrela razživela; ekspr. pogovor se nikakor ni hotel ogreti postati sproščen; ekspr. ogreti se za dekle začutiti naklonjenost, ljubezen do nje
ogrét -a -o: ogret krožnik; za šport ogreti ljudje; ogreta telovadnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
opráviti -im dov. (á ȃ) - 1. uspešno končati
- a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
- b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
// mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
- 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
// opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil - 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
- 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
// s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
// revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem - 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
- 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
- a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
- b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
- 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
- 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel
oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
● ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
oróden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na orodje: orodni ključavničar, kovač / orodni voz voz za hrambo orodja pri delih na cesti ali železnici
♦ teh. orodni brusilnik stroj za brušenje rezil na orodju; orodni stroj obdelovalni stroj; orodno jeklo jeklo za izdelavo orodja, s katerim se obdelujejo kovine, drugi materiali // nanašajoč se na telovadno orodje: orodna telovadba; orodne vaje / orodni telovadec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
otepálnik -a m (ȃ) palica za otepanje (snopov): tolči z otepalnikom
♦ tekst. stroj za rahljanje, čiščenje bombažnega, lanenega prediva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
otepálo -a s (á) tekst. stroj za rahljanje, čiščenje bombažnega, lanenega prediva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pájkelj -na in -klja [kəl] m (á) nar. stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu; vejalnik: na podu je ropotal pajkelj // priprava za odstranjevanje otrobov iz moke; tresilnik: pogledal je v pajkelj, kakšna je moka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
papíren -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na papir: gladka papirna površina / papirna izolacija / papirni stroj; papirna industrija; papirna masa masa, zlasti iz rastlinskih vlaken, ki se predeluje v papir
● slabš. papirni mazač pisatelj, pesnik // papirnat: papirni izdelki; velike papirne rože / to je papirna učenost neživljenjska, nestvarna
♦ kem. papirna kromatografija; šport. papirna kategorija kategorija težkoatletov telesne teže med 48 in 49 kg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
páren1 -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na paro: parne naprave / ladja na parni pogon / parni kotel naprava nekaterih pogonskih strojev, v kateri se voda z dovajanjem toplote spreminja v paro; parna kurjava se je pokvarila naprava za kurjenje, ogrevanje; parna lokomotiva; parna peč / parna kopel izpostavljanje (dela) telesa delovanju pare zaradi zdravljenja, krepitve
♦ obrt. parna pekarna pekarna, v kateri pečejo kruh v parnih pečeh; strojn. ladijski parni kotel; lokomotivski parni kotel; parni motor batni stroj z zelo veliko vrtilno hitrostjo; parni stroj stroj, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; parna turbina parni stroj, ki energijo pare spreminja v mehansko energijo; parno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča s pomočjo pare; teh. parni akumulator; parni generator parni kotel z zelo veliko zmogljivostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
patènt -ênta m (ȅ é) - 1. z zakonom zaščitena izključna pravica gospodarskega izkoriščanja novega izuma za določeno dobo: dobiti patent za nov stroj; zaščititi izum s patentom; zakon o patentih
♦ jur. prodati patent prenesti patent in patentne pravice s kupno pogodbo
// listina, s katero se daje izumitelju ta pravica: izdati patent; podpisati patent - 2. zgod. zakon, listina, s katero je vladar podeljeval naslove, pravice, službe: razglasiti patent / februarski patent v stari Avstriji zakon, izdan 26. februarja 1861, s katerim je bil urejen državni zbor in njegove pristojnosti ter so bile dane deželne ustave; nevoljniški patent v fevdalizmu zakon, s katerim je Jožef II. leta 1782 odpravil nevoljništvo
- 3. pog. rob (oblačila) v patentnem vzorcu: plesti, sparati patent; patent pri jopi
● pog. torba s pokvarjenim patentom s pripravo za zapiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pehálen -lna -o [pəh] prid. (ȃ) strojn., v zvezi pehalni stroj stroj za obdelovanje kovine s kratkim gibom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
peklénski -a -o [pək] prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na pekel: peklenska kazen / peklenski ogenj; peklensko žrelo / peklenski duh hudič
- 2. ekspr. hudoben, zloben: peklenski človek / peklenski načrt
- 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: peklenski mraz je zunaj; peklenski trušč; prestajati peklenske muke; peklenska vročina
● star. peklenski kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; star. peklensko brezno pekel
peklénsko prisl.: peklensko jo je bolelo; podrtija je peklensko gorela; peklensko hudoben človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pelír -ja m (ī) papir. tanek, sorazmerno trd brezlesni papir za finejše tiskovine in kopije: vstaviti v stroj dva pelirja;
neskl. pril.: pelir papir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
perforacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na perforacijo: perforacijski zapis na kartici / perforacijski stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
perpétuum móbile m neskl., tudi perpétuuma móbile (ẹ̑-ọ̑) knjiž. imaginarni stroj, ki nepretrgoma opravlja delo, ne da bi prejemal energijo: narisati perpetuum mobile;
delo teče kot perpetuum mobile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pervibrátor -ja m (ȃ) grad. stroj za iztiskanje zraka iz betona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pésem -smi ž (ẹ̑) - 1. krajše literarno delo z ritmičnim besednim redom, s posebno glasovno ureditvijo, navadno z manjšim številom besed v vrstici: brati, deklamirati pesmi; pisati, star. zlagati pesmi; prevesti, uglasbiti pesem; romantična, satirična, tendenčna pesem; ciklus, zbirka pesmi; pesmi in pesnitve / ljubezenska pesem; ljudska pesem ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; umetna pesem katere oblika in vsebina je izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja; pesmi za otroke / ekspr. Župančičeva pesem je polna žara Župančičeve pesmi, pesništvo
- 2. vokalna skladba z literarnim delom kot besedilom: peti, poslušati pesmi; borbena, vesela pesem; besedilo, melodija, refren pesmi / ekspr. oglasila se je, zadonela je pesem / zaigrati pesem na harmoniko; žvižgati (si) pesem / cerkvena pesem; partizanska, zborovska pesem
// izvajanje, petje take skladbe: to pesem moramo še izboljšati; zbor vadi novo pesem / v pesem se je mešal razposajen smeh - 3. nav. ekspr., navadno s prilastkom določen skupek glasov, zvokov
- a) s katerimi se oglaša kaka ptica, žuželka: prisluhnil je pesmi čričkov, grlic / škrjanček je drobil svojo pesem je pel
// pesem slavca je utihnila - b) ki jih daje pojavljanje, gibanje, delovanje česa: pesem dežja, morja, vetra ga je pomirjala; pesem klopotcev, zvonov, žage / stroj je drdral svojo enolično pesem
● knjiž. pesem je ugasnila v njegovih očeh ni bil več vesel, radosten; ekspr. zdaj je to (delati) pesem to je zelo prijetno, lahko delo, opravilo; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; pog., ekspr. kako se bo to končalo, je pa druga pesem izraža dvom, nezaupanje v tak konec česa, kot se kaže, napoveduje; pog., ekspr. zmeraj ista pesem zmeraj enako, neprimerno, nezaželeno govorjenje, ravnanje; pog., ekspr. vsi zaljubljenci pojejo isto pesem govorijo, ravnajo enako; knjiž., ekspr. labodja pesem pesnikovo, pisateljevo, skladateljevo zadnje pomembno delo pred smrtjo; ekspr. sekira je zapela gozdu mrtvaško pesem začeli so ga sekati; knjiž. vse to je še pesem prihodnosti se še ne bo kmalu uresničilo; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober
♦ etn. jurjevske pesmi; obredna pesem vsebinsko in melodično prirejena določenemu obredu; lit. anakreontska pesem; domovinska pesem ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine; epska pesem ki vsebuje pripoved, zgodbo; izpovedna pesem; junaška pesem ljudska pesem, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; lirska pesem ki vsebuje izpoved; lirsko-epska pesem ki vsebuje izpoved v pripovedi; meditativna pesem; množična pesem zborovska, navadno enoglasna, z aktualnim družbenopolitičnim besedilom; priložnostna pesem ki nastane ob določenem, pomembnejšem (zunanjem) dogodku in je nanj snovno vezana; pesem v enajstercih, svobodnem verzu; pesem v prozi zelo kratko (lirično) literarno delo; muz. črnska duhovna pesem ljudska pesem z religiozno, svetopisemsko snovjo, nastala med črnci v Združenih državah Amerike; dvoglasna, večglasna pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pihálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pihalo ali pihanje: pihalna priprava;
vgraditi pihalne šobe v sušilne naprave / pihalni stroj za odstranjevanje snega / pihalni instrument pihalo // pihalni orkester; pihalna godba godba na pihala
♦ muz. pihalni kvintet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pisálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pisanje: pisalni pribor;
pisalne potrebščine / bralne in pisalne vaje / pisalni stroj; pisalna miza
♦ papir. pisalni papir brezlesni papir za pisanje, navadno beljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pisánje -a s (ȃ) - 1. glagolnik od pisati:
- a) pisanje črk, številk; pisanje po nareku; branje in pisanje / učiteljevo pisanje na tablo; pisanje s kredo; tablica za pisanje / pisanje na pisalni stroj
- b) pisanje naloge, pisem, poročil / ukvarjati se s pisanjem; poljudno, strokovno, umetniško pisanje; pisanje poezije
- c) ne strinjajo se s pisanjem tega lista
- 2. kar je napisano: v svojem pisanju spet napada nasprotnike / knjiž., iron. cvetličasto pisanje preobloženo s stilnimi posebnostmi
// star. pismo, dopis: dolgo je bral njeno pisanje; uradno pisanje; prišlo je pisanje od sodnije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
písati in pisáti píšem nedov., píšite (í á í) - 1. s svinčnikom, peresom, kredo delati črke, številke, navadno na gladki površini: počasi je pisal črko za črko; naučiti se pisati in brati; pisati po nareku / pisati enačbo na tablo; ime je pisal z velikimi črkami; pisati parole po zidovih; hitro, grdo, nečitljivo pisati; vabila piše lastnoročno; telefonske številke si piše v notes / pisati s kredo, peresom; pisati na stroj tipkati
// tako izdelovati besedilo: pisati članek; pisala mu je dolgo pismo; pisati poročilo, prošnjo, zapisnik / pisati nalogo, spis; pisati v tujem jeziku / nič ni pisal, kdaj pride pismeno sporočil; pisati domov / pisati račun, recept
// delati, ustvarjati umetniško, znanstveno delo: pisati razpravo; roman je pisal več let / pisati glasbo za filme; pisati verze / pisati za preproste ljudi, v lepem jeziku - 2. lingv., s prilastkom dajati besedilu pisno podobo, kot jo izraža določilo: pisati narazen, skupaj, z vezajem / slovenščino pišemo z gajico / kot načelo fonetične pisave piši, kakor govoriš
- 3. izražati, posredovati misli s pisanjem: o njej piše avtor vse najlepše / o aferi so časopisi veliko pisali; brezoseb. tako piše v koledarju
- 4. znati, obvladati jezik, zlasti v pisani obliki: govori in piše dva jezika; francoščino izvrstno piše
● pog. nadur mu niso hoteli pisati priznati, upoštevati; žarg., šol. nalogo je pisal nezadostno za nalogo je dobil nezadostno oceno; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; star. pisalo se je leto 1848 bilo je leta 1848; ekspr. ne piše se mu dobro njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev
písati se in pisáti se imeti ime in priimek: kako se pišete; zdaj se piše drugače, ko se je poročila ima drugačen priimek
pišóč -a -e: zameril se jim je, pišoč pristransko o njih; nemško pišoča rojakinja; sam.: vsak pišoči piše po svoje
písan -a -o: pisani knjižni jezik; pisana in govorjena beseda; zanimivo pisan sestavek
● vznes. ta zgodovina je pisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
planíren -rna -o prid. (ȋ) namenjen za planiranje, izravnavanje: izdelovati planirno orodje
♦ grad. planirni plug stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
plántati -am nedov. (ȃ) - 1. nižje pog. biti deležen česa neprijetnega, neugodnega: če se stroj pokvari, boš ti plantal / pri tem učitelju bo plantal bo imel težave; se bo moral veliko učiti
● ekspr. zdaj bo pa knjiga plantala treba se bo učiti; ekspr. pri nas je v glavnem polenta plantala smo jedli v glavnem polento; ekspr. naš voz se je pokvaril, zdaj bo moral pa vaš plantati zdaj bo moral voziti vaš voz - 2. nar. vzhodno šepati: fant malo planta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pletílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pletenje: pletilni vzorec / pletilni stroj; pletilne igle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
plevélnik -a [ln in u̯n] m (ẹ̑) agr. stroj za odstranjevanje plevela: delati s plevelnikom / traktorski plevelnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
plúg in plùg plúga m (ȗ; ȕ ú) - 1. orodje, priprava za oranje: obračati plug na koncu njive; lesen, železen plug; deli pluga; plug in brana / lemežni, traktorski, vprežni plug / držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
- 2. navadno v zvezi snežni plug naprava za odstranjevanje snega: cesto so očistili s snežnim plugom
- 3. nar. vzhodno oral: imeli so pet plugov zemlje
- 4. šport. lik pri smučanju, pri katerem sta sprednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen: smučarji so se učili delati plug
♦ agr. dvobrazdni, kotni plug; dvojni ali obračalni plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; rigolni plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov; grad. planirni plug stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pnevmátičen -čna -o prid. (á) teh. ki deluje na osnovi stisnjenega zraka: pnevmatični sveder;
pnevmatična stiskalnica / pnevmatični pogon
♦ ptt pnevmatična pošta cevna pošta; strojn. pnevmatični transport transport sipkega materiala po ceveh s stisnjenim zrakom; pnevmatično kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča pod silo stisnjenega zraka; zool. pnevmatična kost votla kost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
podmázati -mážem dov., podmázala in podmazála (á ȃ) - 1. žarg. dati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil; namazati: podmazati zavore / podmazati avto, puško
- 2. pog. podkupiti: podmazati koga z darilom / ker je dobro podmazal, so mu hitro naredili
● ekspr. misel na kuhinjske dobrote nam je podmazala utrujene petače ta misel nas je spodbudila, da smo hitreje hodili; pog., ekspr. če bodo podmazali iz zveznega sklada, bo objekt kmalu gotov če bodo prispevali denar
♦ usnj. podmazati kožo premazati mesno stran odmočene kože z raztopino natrijevega sulfida, zgoščeno z gašenim apnom ali kaolinom
podmázan -a -o: podmazan stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
podrobíti -ím dov., podróbil (ī í) drugega za drugim zdrobiti: stroj je podrobil že vse kamenje;
zobje so se mu podrobili / vse kozarce je že podrobila razbila // ekspr. bombe so podrobile skoraj vsa mesta porušile // ekspr. nadrobiti: podrobila je polno skledo žgancev / kruh je podrobil v kavo
● ekspr. če ga dobim, mu bom vse kosti podrobil zelo ga bom pretepel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
podstáviti -im dov. (á ȃ) - 1. postaviti, dati pod kaj
- a) zaradi prestrezanja, zadrževanja česa: hitro je podstavil kozarec; pod pipo je podstavila lonec; kjer je streha puščala, so podstavili posode; podstavil je vrečo in zrnje se je vsulo vanjo / spretno mu je podstavil palico
- b) z določenim namenom sploh: podstaviti desko; podstavil mu je roke in potem še rame, da je dosegel / s kamni so podstavili kolesa, da voz ne bi drsel podložili
// ekspr. gmotno podstaviti (gmotno) pomagati
- 2. skrivaj dati, položiti kaj na določeno mesto z namenom škodovati; podtakniti: podstaviti dinamit; na železniški postaji so podstavili peklenski stroj / podstavila mu je nogo, da bi se spotaknil
- 3. nar. narediti koga bogatega; obogatiti: donosen posel ga je podstavil
● ekspr. podstaviti komu nogo spotakniti ga; ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; nar. podstaviti rezilo, sekiro s kovanjem pripojiti manjkajoči, obrabljeni del
podstávljen -a -o: podstavljena bomba je eksplodirala; izogniti se podstavljeni nogi; voda teče v podstavljeno posodo
● nar. bil je majhen, a dobro podstavljen čvrst, krepek; knjiž., redko filozofsko podstavljen janzenizem utemeljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
podtakníti in podtákniti -em dov. (ī á) nav. ekspr. - 1. skrivaj dati, položiti kaj na določeno mesto z namenom
- a) znebiti se česa: igralno karto so mi podtaknili; mesar mu je podtaknil kos žilnate govedine
- b) škodovati: podtakniti bombo na postaji; v hrano mu je podtaknila strup / podtakniti dokaze / povsod skušajo podtakniti svoje agente
// skrivaj dati: podtakniti pismo / vedno mu je znala podtakniti kake dobrote / tako majhen oddajnik je mogoče marsikje podtakniti skrivaj položiti
♦ lov. podtakniti jajca podložiti jajca druge vrste
- 2. povzročiti, da kdo nevede govori, ravna tako, kot želi drug: to misel mu je podtaknil; mnenje, stališče so mu gotovo podtaknili / svoje želje je znal podtakniti njej / takoj mu je postalo jasno, kaj mu hoče podtakniti
● ekspr. otroka mu je podtaknila povzročila, da ima nevede tujega otroka za svojega
// pripisati, prisoditi kaj neresničnega: krivdo za soudeležbo so mu podtaknili / vašemu dejanju so podtaknili slabe nagibe - 3. namenoma, skrivaj povzročiti požar: niso mogli ugotoviti, kdo je podtaknil / znosil je slamo na kup in podtaknil zažgal
// ugotovili so, da je požar podtaknil sosed - 4. redko podstaviti, podložiti: podtakniti desko; pod glavo si je podtaknil odejo
podtáknjen -a -o: podtaknjen požar; podtaknjeni peklenski stroj je eksplodiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pogánjati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok poganja mlin in žago; čoln je poganjal z vesli; poganjati kolo, šivalni stroj / vrtiljak so poganjali z rokami / poganjati meh, pedal
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: kar naprej je poganjal konja; nepreh. vso pot je poganjal; pren., ekspr. režiser je dogajanje spretno poganjal - 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: vsak dan poganja živino na pašo
- 3. delati, povzročati, da kaj opravlja, izpolnjuje kako nalogo: jedrsko elektrarno poganja atomska energija; napravo poganja električni motor
// delati, povzročati, da kaj kam pride: srce poganja kri po žilah / črpalka poganja vodo po ceveh - 4. nav. ekspr. delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje; gnati: glad ga poganja v obup; ne vedo, kaj ga je poganjalo v smrt / nasprotujoča si stališča jih poganjajo v spore
- 5. ekspr. poditi, odganjati: ostani, saj te nihče ne poganja; poganjati koga od hiše
- 6. delati poganjke: vrtnice lepo poganjajo; bujno poganjati
// delati, povzročati, da iz česa kaj nastaja: repa poganja cime; seme poganja kal / veje že poganjajo liste
// začenjati rasti: brada mu že poganja; zvončki že poganjajo / med skalami poganjajo zvončnice; pren., ekspr. vsepovsod poganjajo nove šole
● star. pod skalo poganja studenec izvira; knjiž. njegovo delavnost poganja misel na zaslužek povečuje, stopnjuje; ekspr. poganjati dneve v brezdelju preživljati; pog., ekspr. v študentskih letih ga je precej poganjal je počenjal neumnosti, lahkomiselnosti; ekspr. sram mu poganja kri v lica od sramu zardeva; ekspr. to mu poganja strah v kosti ga straši, vznemirja; zastar. ves čas ga poganja k učenju naganja, priganja; ekspr. po gostilnah poganja težko prisluženi denar zapravlja s pijačo, pije
♦ etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč
pogánjati se - 1. s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: poganjal se je od drevesa do drevesa; riba se je poganjala za mušicami / ekspr. tekmovalci so se poganjali z najvišjega naleta skakali; pren., ekspr. oblaki se poganjajo po nebu
- 2. izredno si prizadevati za kaj; gnati se: poganjati se za pravico; dolgo se je poganjal za službo; preveč se poganja, da bi napredoval
- 3. knjiž. dvigati se, kipeti: zvoniki se poganjajo proti nebu
poganjajóč -a -e: poganjajoč živino, je prepeval; poganjajoči brki; poganjajoče trobentice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é) - 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
- a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
- b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
- 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
- 3. narediti, povzročiti
- a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
- b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
- 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
- 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
- 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
- 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
- 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
// narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
// začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
// ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
● žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
pognáti se - 1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati
// pognati se v beg začeti bežati - 2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
- 3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
- 4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
● ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se
pognàl -ála -o: knjiž. iz tradicije pognala poezija
pognán -a -o: pognan stroj; pognan od doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pogòn -ôna m (ȍ ó) - 1. glagolnik od pognati: vodna energija se uporablja za pogon mlinov, turbin; gorivo za pogon raket
- 2. navadno s prilastkom kar omogoča delovanje, premikanje kake naprave ali dela naprave: ta stroj ima električni pogon; šivalni stroj na nožni pogon; vozilo na bencinski, motorni pogon, z bencinskim, motornim pogonom / vozilo brez lastnega pogona
// naprava, mehanizem, ki prenaša energijo od enega dela stroja na drugega: montirati pogon na zadnja kolesa - 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek premikanja, delovanja: spraviti motor, stroj v pogon / mlatilnica je že v pogonu / publ. naša prva jedrska elektrarna bo šla kmalu v pogon bo začela obratovati, delati
- 4. publ. obrat, oddelek: tovarna ima pet pogonov
- 5. knjiž. zagon, polet: misel na dom mu je dajala moči in pogona / užaljenost je bila zadnji pogon za to dejanje spodbuda
- 6. knjiž. iskanje, zasledovanje koga z namenom odvzeti mu svobodo: organizirati pogon za ubežniki / okupator je začel pogon na partizane hajko
// antisemitski pogoni množična preganjanja, uničevaja - 7. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca: udeležiti se pogona; pogon na divje prašiče, zajce
● redko pogon za denarjem gonja; publ. razstava potrjuje kiparjev pogon naprej njegov razvoj, napredek
♦ fot. naprava, mehanizem, ki omogoča premik filma v filmski kameri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pogónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pogon:- a) pogonska energija, sila / pogonsko gorivo, sredstvo / pogonski mehanizem; pogonska naprava / pogonski jermen jermen, ki prenaša vrtenje z jermenice na jermenico; pogonska raketa raketa, ki poganja vesoljsko vozilo zunaj gostejših plasti ozračja; pogonsko vozilo vozilo s pogonskim motorjem
- b) publ. po njegovem je to pogonska sila človeškega napredka
- c) pogonski inženir obratni inženir
♦ mont. pogonska postaja prostor, mesto s pogonsko napravo pri neskončnem traku; strojn. pogonski motor, stroj motor, stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo; teh. pogonska celica celica v vesoljskem vozilu, ki pridobiva elektriko za delovanje merilnih naprav, radijskih zvez; pogonsko drogovje drogovi pri lokomotivi, ki prenašajo pogonsko silo z bata na kolesne dvojice; pogonska kolesa kolesa, ki ženejo vozilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pogrezljív -a -o prid. (ī í) ki se da pogrezniti: pogrezljiva tla / pogrezljivi šivalni stroj
♦ gled. pogrezljivi oder oder, pri katerem se tla lahko pogreznejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pogrínjek -jka m (ȋ) kar se pripravi na (pogrnjeno) mizo za serviranje hrane eni osebi: pripravila je pogrinjke za šest gostov;
razstava sodobnih pogrinjkov / tak pomivalni stroj pomije naenkrat osem pogrinjkov posode za serviranje hrane osmim osebam // prtiček, na katerega se postavi ta pogrinjek: krožnik mora stati sredi pogrinjka; barvasti, vzorčasti pogrinjki; kupiti komplet pogrinjkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pokônčen -čna -o prid. (ó) - 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične
// usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi
// pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji - 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava
♦ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci
pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pólavtomát -a [ou̯] m (ọ̑-ȃ) tehnična naprava, stroj, ki opravlja določene, bistvene faze dela brez človekovega sodelovanja: polavtomat za struženje lesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pólavtomátski -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȃ) - 1. ki ni popolnoma avtomatski: polavtomatski pralni stroj; polavtomatsko polnjenje
♦ ptt polavtomatska telefonska centrala centrala, pri kateri telefonist sprejme naročilo osebno, zaželeno zvezo pa vzpostavlja avtomatsko; voj. polavtomatska puška puška, ki se sama polni in prazni, mora pa se sprožiti za vsak strel posebej - 2. ki poteka skoraj brez sodelovanja človekove volje, zavesti: njegovi gibi so postajali polavtomatski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
políren -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na poliranje: polirni postopek / polirni stroj; polirna pasta mehko, mazavo brusilno sredstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) - 1. v katerem je toliko česa
- a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
- b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
- 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
- a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
// nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo - b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
// izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
// ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
- 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
- a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
- b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
// čas polnega razcveta baročne umetnosti
- 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
// napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
// ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
// to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
// v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno - 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
- 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
// ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
pólno - 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
- 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
polnílen -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) nanašajoč se na polnjenje: polnilna doba / polnilni material za blazine / polnilni prostor / polnilni stroj za konzerve, mleko; polnilna cev
● knjiž., redko polnilno pero nalivno pero
♦ elektr. polnilni tok enosmerni tok, ki polni akumulator, kondenzator; grad. polnilni zid zid, s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; metal. polnilni pesek pesek za polnjenje prostora med modelom in livarskim okvirom; teh. polnilni lijak del priprave, naprave, skozi katerega se stresa, daje material vanjo; polnilna linija; tekst. polnilni votek votek, ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna; tisk. polnilno gradivo gradivo, s katerim se zapolni prazen prostor med tiskarskimi znaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
polnílnik -a [ou̯] m (ȋ) teh. stroj za polnjenje: polnilnik je pokvarjen;
mešalnik in polnilnik
♦ elektr. naprava, ki proizvaja električno energijo v taki obliki ali jo pretvarja v tako obliko, da se z njo lahko polni akumulator
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pólnjenje -a [u̯n] s (ọ́) - 1. glagolnik od polniti: polnjenje bazena; polnjenje in praznjenje / polnjenje mleka v papirnato embalažo / polnjenje klobas / stroj za polnjenje / polnjenje akumulatorjev
♦ gastr. vroče polnjenje pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre - 2. redko polnilo: odstraniti polnjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
polnojármenik -a [u̯n] m (ȃ) les. stroj za istočasno žaganje celega hloda v deske: delati pri polnojarmeniku;
polnojarmenik in krožna žaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pólodpŕt -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȓ) knjiž. napol odprt: obstal je med polodprtimi vrati / iz polodprte sobe je bilo slišati govorjenje / v njegovih polodprtih očeh je bilo nekaj žalostnega / spal je s polodprtimi usti
● pripeljal se je s polodprtim avtomobilom z avtomobilom, pri katerem se streha da odstraniti, zložiti; polodprta bluza bluza z večjim (vratnim) izrezom
♦ agr. polodprti hlev hlev, pri katerem ena ali dve steni ne segata do stropa, strehe; elektr. polodprti stroj stroj, ki ima navitje zaščiteno pred mehanskimi poškodbami z okrovom; jur. polodprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda, v katerem je nadzorstvo manj strogo in zavarovanje manjše; šah. polodprta otvoritev otvoritev z dvojno potezo kraljevega kmeta, ki ji ne sledi enaka poteza nasprotnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pomiválen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za pomivanje: pomivalne krpe;
pomivalna posoda / pomivalni prašek; pomivalni stroj; pomivalna miza; pomivalno korito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pomiválnik -a m (ȃ) redko pomivalna posoda, pomivalno korito: naliti vodo v pomivalnik / kupili so pomivalnik pomivalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pomívanje -a s (í) glagolnik od pomivati: pomivanje posode;
krpa za pomivanje / stroj za pomivanje posode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
popolníti in popólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) star. izpopolniti: popolniti pripravo, stroj / vojska je popolnila izgube s prostovoljci; na zaslišanju je svoje navedbe še popolnil; popolniti zaloge / pozneje sem svoje znanje še popolnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
popolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) star. izpopolnjevati: popolnjuje stroj, ki ga je sam izumil / popolnjevati zaloge / popolnjevati znanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
popráva -e ž (ȃ) - 1. glagolnik od popraviti ali popravljati: poprava strehe / poprava nalog je naporno delo / zahtevati popravo škode / dati stroj v popravo popravit
// kdaj bodo končane vse poprave pri hiši popravila - 2. šol. postopek, ko učenci odpravljajo napake, ki jih je učitelj ugotovil v (šolski) nalogi: pred popravo je profesor obravnaval glavne napake; poprava matematične, slovenske naloge; učitelj zahteva še popravo poprave / danes smo pisali popravo
♦ mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
popravílo -a s (í) - 1. kar se uresničuje s popravljanjem: koliko ste plačali za popravilo; tovorni avtomobil po generalnem popravilu prodam / mn.: popravila so končana; delavnica za servisna popravila / dobiti pralni stroj iz popravila; dati čevlje v popravilo popravit; aparat je v popravilu
- 2. glagolnik od popraviti: popravilo čevljev, stroja, ure
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
popráviti -im dov. (á ȃ) - 1. odpraviti okvaro, poškodbo česa: popraviti avtomobil; popraviti pokvarjeni likalnik; ali znate popraviti pisalni stroj; dati, nesti popravit čevlje, uro
// narediti kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popraviti cesto, streho
// dati ustreznejšo, primernejšo obliko: popraviti staro hišo; šivilja ji je popravila plašč / popraviti črko; popraviti obrvi s svinčnikom / popraviti komu izgovor besede - 2. povzročiti, da kaj postane boljše; izboljšati: popraviti odnose, položaj; popraviti razmere v podjetju; stanje se je popravilo; ni še prepozno, vse se lahko še popravi; popraviti si zdravje / vreme se je popravilo
// z dodajanjem česa povzročiti, da se poveča kakovost: popraviti jed s smetano - 3. ugotoviti in odpraviti jezikovne, stilistične napake v tekstu: popraviti besedilo, prvo vrstico; kdo ti bo popravil govor / popraviti učencu matematično nalogo
- 4. narediti, da kaj slabega ne obstaja več: popraviti krivico; mati je hotela popraviti svojo napako; popraviti sramoto; škodo moraš popraviti plačati, povrniti; popraviti slab vtis; treba bo popraviti zamujeno nadomestiti
- 5. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravila mu je kravato; popraviti obleko na obešalniku; popraviti šopek v vazi; nerodno ležiš, popravi se; popraviti se v sedlu; popraviti si klobuk, nahrbtnik, očala / popraviti lase s čela, koder za ušesa; popraviti si lase pod ruto potisniti
- 6. dopolniti, deloma spremeniti prej povedano: to je res nerodno - nerodno za nas, je popravil svoj vzklik / zmotil se je v letnici, pa si ga nisem upal popraviti; ni bolan, samo len je, jo je popravil; ne lani, predlanskim je bilo, se je popravila / tri in tri ni pet, ampak šest, mu popravi učiteljica
● žarg. popraviti matematiko dobiti v matematiki boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni; nar. popraviti mladega merjasca skopiti; vzemi bonbon, da si popraviš okus da ne boš imel v ustih več slabega okusa
♦ aer., navt. popraviti kurz; šol. učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni; šport. popraviti čas izboljšati čas; popraviti rekord izboljšati rekord
popráviti se nav. ekspr. postati (bolj) zdrav, krepek: le počivaj, da se boš popravil; dolgo je trajalo, da se je po bolezni popravil; prej je bil suh, zdaj pa se je popravil zredil
// zdravje se mi je popravilo / spomladi se rastlina popravi
// poboljšati se: hči se je letos v šoli popravila; pijanec se težko popravi
poprávljen -a -o: prodam generalno popravljen avtomobil; čez tri dni bo stroj popravljen; druga, popravljena izdaja; s tem bo krivica popravljena; šola je bila sezidana pred sto leti, popravljena pa lani; knjigo so, nekoliko popravljeno, še dolgo uporabljali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
poravnálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poravnava 2: poravnalni poskus, postopek / poravnalni narok; poravnalni svet družbeni organ, ki obravnava spore med občani, člani delovnih skupnosti ter med organizacijami in občani
♦ grad. poravnalna lata ravna deska, letev, ki se uporablja za izravnavo zidakov, ometa, tlaka; les. poravnalni skobeljnik skobeljni stroj za oblikovanje ravnih ploskev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
poravnálnik -a m (ȃ) les. skobeljni stroj za oblikovanje ravnih ploskev: poravnalnik in debelinski skobeljnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
poravnánje -a s (ȃ) glagolnik od poravnati: poravnanje desk / poravnanje dolga / poravnanje spora / stroj za poravnanje tiskarskih pol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
portábel [bəl] prid. neskl. (á) žarg., adm., navadno v zvezi s pisalni stroj prenosen: kupiti portabel pisalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
poskuševálec tudi poizkuševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj poskuša: veliko poskuševalcev je hotelo iznajti tak stroj / slovenski naturalistični poskuševalec // pokuševalec, degustator: poskuševalec vina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
posóda -e ž (ọ̑) votel predmet za prenašanje, hranjenje česa: posoda pušča;
izprazniti, napolniti posodo;
natočiti vodo v dve posodi;
aluminijasta, lončena, pločevinasta, steklena posoda;
valjasta posoda;
dobro zaprta posoda;
posoda iz lesa;
kupiti veliko posodo za kuhanje kave;
dno posode je preluknjano / nočna posoda za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru // najprej so mu postregli s posodo juhe; pren., ekspr. jezik je le posoda pesnikovih čustev, misli // ed. več takih predmetov, taki predmeti: pri njih imajo dovolj posode; vso posodo moramo še kupiti // ed. več takih predmetov, taki predmeti za pripravljanje, serviranje hrane: po kosilu je pomila in pobrisala posodo; pospraviti posodo z mize; omara za posodo; stroj za pomivanje posode / jenska posoda iz jenskega stekla // kuhinjska, namizna posoda
♦ agr. ležalna posoda veliki sodi, cisterne za shranjevanje vina v kleteh; vinska posoda sodi, cisterne, steklenice; fiz. vezna posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; teh. ekspanzijska posoda v katero se prelivajo presežki tekočine pri raztezanju; nepregorna posoda iz stekla ali gline, odporna proti visoki temperaturi; trg. bela iz porcelana, črna posoda iz železne pločevine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
posrédi in po srédi prisl. (ẹ́) publ. izraža okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek dejanja: blago se zato draži, ker so posredi prekupčevalci;
če je stroj odpovedal, je najbrž posredi tovarniška napaka gre za tovarniško napako // kaj je posredi, da ni prišel kaj se je zgodilo // z oslabljenim pomenom če ne bi bilo posredi takih predpisov, bi bila stvar že urejena; prim. sreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
potrebováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti v stanju, ko mora kaj imeti
- a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri
- b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje
- 2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež
// zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim
// ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva - 3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može
● ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; neustalj. ne potrebuje priti k vaji ni mu treba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
práktičen -čna -o prid., práktičnejši (á) - 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje
// stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje - 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje
// ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna - 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo
// ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo - 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične
- 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja
♦ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo
práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle
// ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal
// ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pranje: pralni postopek / pralna sredstva / pralni prašek; pralni stroj; pralno milo // ki se da prati: pralna obleka; pralne zavese; to blago je pralno / pralne tapete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prálnik -a m (ȃ) - 1. pralni stroj: dati perilo v pralnik; prati v pralniku / pralnik s centrifugo
- 2. priprava iz uokvirjene valovite pločevine za pranje perila; perilnik: čeber in pralnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pránje -a s (ā) glagolnik od prati:- a) ročno, strojno pranje; pranje perila / dati srajco v pranje; imeti predpasnik v pranju; že po prvem pranju so zavese potemnele / stroj za pranje
- b) pranje avtomobilov; pranje krompirja
- c) pranje rude
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prašílnik -a m (ȋ) agr. priprava ali stroj za prašenje rastlin: motorni, ročni prašilnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
práti pêrem nedov., stil. peró; prál (á é) - 1. z vodo in pralnimi sredstvi odstranjevati umazanijo s tkanine: prati perilo, volno; prati pri studencu; prati v bencinu, lugu; prati si nogavice; prati na roko, v pralnem stroju / kdo ti bo kuhal in pral; pog. mati ga je prala je prala njegovo perilo, obleko; dajati prat v pralnico; mati je hodila prat k bogatim družinam; pere dvakrat na teden / pog. stroj je popravljen in spet pere deluje, dela
// z vodo odstranjevati umazanijo s česa sploh: prati avtomobil; kadar so klali, je on pral čreva; prati solato / žarg. prati lase umivati - 2. ekspr. delati, da bi kdo postal moralno neoporečen: odpustil je ženi in jo pral pred ljudmi; zdaj se pere, pa zaman; v časopisju se ne bom pral
- 3. ekspr. opominjati, oštevati: kadar pride pozno domov, ga doma pošteno perejo; še nikoli me ni nihče tako pral
- 4. brezoseb., ekspr. zelo, močno deževati: poglej ven, kako pere; ves dan je pralo / pošteno nas je pralo, ko smo se vzpenjali na vrh / v osebni rabi dež jih je neusmiljeno pral
- 5. mont. v vodi ločevati koristne rudnine ali premog od jalovine: prati premog
● ekspr. morje pere čeri obliva; ekspr. prati komu možgane idejno, politično ga prevzgajati, preusmerjati; ekspr. prati umazano perilo obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih; ekspr. ploha pere ob zid udarja, tolče; ekspr. slišal sem, da jih naši na fronti dobro perejo z uspehom napadajo, zmagujejo v boju z njimi
práti se biti pralen: to blago se pere / tkanine iz umetnih vlaken se dobro perejo se med pranjem ne poškodujejo
prán -a -o: strojno prano perilo
♦ grad. prani (umetni) kamen umetni kamen z nebrušeno površino, pri katerem je malta med zrni na površini izprana; prani omet omet iz pranega (umetnega) kamna; prana plošča betonska plošča s površino iz pranega (umetnega) kamna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prebirálnik -a m (ȃ) - 1. teh. priprava, stroj za prebiranje: prebiralniki za žito
- 2. zool. del želodca prežvekovalcev z visečimi gubami sluznice: prebiralnik in kapica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
predílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na predenje: predilni postopek / predilni stroj
♦ biol. predilne bradavice organ na zadku pajkov, ki izloča pajčevino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prèdpránje -a s (ȅ-ā) predhodno pranje: pralni stroj opravi predpranje, pranje in izpiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
predrág -a -o tudi -ó prid. (ȃ á; drugi pomen ȃ) - 1. ki stane preveč denarja: kupiti predrag stroj; knjige so predrage; predrago stanovanje / ta restavracija je predraga; življenje v mestu postaja predrago
- 2. ekspr. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: to mi je predrag spomin; predragi domači kraji / v nagovoru: predragi prijatelj; duša predraga, spametuj se že vendar; v osmrtnicah pogreb predragega pokojnika bo v soboto
predrágo in predragó prisl.: predrago kupiti; predrago plačati
predrági -a -o sam.: spomniti se svojih predragih; mislil je na svojo predrago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
predstávljati -am nedov. (á) - 1. z navajanjem imena koga osebno seznanjati s kom: predstavljala jim je svoje prijatelje; učenci so se predstavljali profesorju
- 2. delati javno znano kako
- a) dejavnost koga: v galeriji predstavljajo skupino najmlajših sodobnih slikarjev; zbor se je prvič predstavljal zahtevnejši publiki / pesnik se v svojem delu predstavlja kot bojevnik za pravice naroda nastopa v vlogi bojevnika
- b) lastnost, lastnosti: zelo natančno jih je predstavljal; s to akcijo se slovenska narodna skupnost predstavlja širšemu okolju
// posredovati v najvišji meri lastnosti, značilnosti koga, česa: slika predstavlja različne dobe človekovega življenja / tip, kakršnega predstavlja junak Jurčičeve povesti / na maškeradi je predstavljala ciganko
- 3. imeti pravico, smeti opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga: republiko predstavljajo z ustavo določeni republiški organi; na tem zasedanju je predstavljal državo sam predsednik / on predstavlja zmernejše krilo stranke
- 4. publ., z oslabljenim pomenom izraža, da kaj je, obstaja: vdor sovražnikov predstavlja resno nevarnost za prebivalce; slaba cesta predstavlja glavno oviro za razvoj trgovine / vsaka od teh knjig predstavlja celoto
- 5. redko poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem, dramski tekst; igrati: danes predstavljajo Shakespearovega Hamleta
predstávljati si povzročati, da nastane kaj v zavesti kot posledica obnovitve zaznav: predstavljati si različne predmete
// povzročati, da nastane kaj v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti: kaj si predstavljaš pod izrazom domovina; predstavljal si je snidenje z domačimi; jaz si to stvar drugače predstavljam; težko, živo si predstavljati / znal si je predstavljati, kako deluje ta stroj / večja prijatelja sva, kot si lahko predstavljaš misliš
// v mislih si predstavljati
predstavljajóč -a -e: sobo je okrasil s slikami, predstavljajočimi letne čase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
preizkúšati -am tudi preskúšati -am nedov. (ú) - 1. z uporabo ugotavljati ustreznost, učinkovitost česa: preizkušati motorje; novo zdravilo še preizkušajo / preizkušati učinkovitost strupa
// delati kaj, da se ugotovi stopnja- a) določene duševne, telesne lastnosti: preizkušati svojo moč, reflekse, vzdržljivost; vaški fantje so se večkrat preizkušali v moči / ne preizkušaj njegove zvestobe
- b) določene lastnosti česa: preizkušati trdoto kamnov / preizkušati vzorce mleka glede na okus, vonj
- c) česa sploh: preizkušati hitrost pisanja na pisalni stroj / znanje učencev sproti preizkuša preverja
// delati kaj, da se ugotovi resničnost, pravilnost česa: preizkušati rezultate
- 2. delati, povzročati, da postane kdo utrjen, izkušen v čem: kandidate temeljito preizkušajo / ekspr. življenje jih trdo preizkuša
// nav. ekspr. prizadevati si ugotoviti mnenje, ravnanje koga: preizkušali so ga na vse načine, vendar je ostal trden / ne preizkušaj me ne izzivaj me, ne draži
● ekspr. ostra burja je preizkušala njihove suknje zelo je pihala; ekspr. začel je preizkušati strune igrati
preizkušajóč tudi preskušajóč -a -e: igral se je s škarjami, preizkušajoč njihovo ostrino
preizkúšan tudi preskúšan -a -o: preizkušan človek; z uspehi vsakega dneva preizkušana pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prekrmíliti -im dov. (í ȋ) s premikanjem krmila spremeniti smer gibanja: prekrmiliti letalo;
prekrmiliti ladijski stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
premàz -áza m (ȁ á) - 1. snov za premazovanje: izdelovati premaze; premaz proti rji; premaz za les; lak, firnež in drugi premazi
// plast snovi, s katero je kaj premazano: premaz je že suh; odrgniti premaz / bitumenski, oljni premaz; zaščitni premaz - 2. glagolnik od premazati: končati premaz
♦ papir. stroj za premaz papirja; teh. katranski premaz za zaščito pred vlago in gnitjem; osnovni premaz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
premíčen -čna -o prid. (ī) ki se da premakniti, premikati: premični deli česa / prostor pregraditi s premičnimi stenami; premična streha avtomobila // ki se lahko premika, hodi: premični bolniki
♦ čeb. premično satovje satovje, pri katerem je sate mogoče poljubno premeščati; film. premična kamera kamera s stojalom, ki ji omogoča premikanje med snemanjem; gled. premični oder oder, pri katerem se tla lahko premaknejo v stran ali nazaj; lingv. premični naglas naglas, ki ni vezan na stalno mesto v besedi; teh. premični žerjav žerjav, ki se premika z lastnim pogonom; premične stopnice stopnice, ki delujejo na principu tekočega traku; tisk. stavni stroj s premičnimi črkami stavni stroj, pri katerem se vsaka posamezna črka uliva sproti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
premontírati -am dov. (ȋ) odstraniti pritrjeni stroj, sestavni del z enega mesta in ga pritrditi na drugo; premestiti, prestaviti: premontirati nosilce;
po potrebi lahko elemente premontirajo
♦ film. premontirati film po opravljeni montaži film ponovno montirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prenôsen -sna -o prid. (ó ō) - 1. ki se da prenesti, prenašati: vojaki so uporabljali prenosne ovire iz bodeče žice; prenosna stena / prenosni pisalni stroj / ta nakaznica ni prenosna
- 2. ki omogoča prenašanje: prenosni mehanizem, trak, valj; prenosna veriga; prenosno in distribucijsko omrežje / hrbtni mozeg je samostojno prenosno središče
♦ fin. prenosni nalog pismeno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročniku na račun naslovnika; prenosno knjigovodstvo knjigovodstvo, pri katerem se prepiše poslovni dogodek iz dnevnika na konte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prenôsnik -a m (ȏ) teh. stroj med pogonskim in delovnim strojem za spreminjanje vrtilne hitrosti: okvara prenosnika / zobniški prenosnik
♦ strojn. prenosnik toplote naprava, v kateri prehaja toplota od enega toka snovi skozi tanko kovinsko steno k drugemu toku snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
preobremenítev -tve ž (ȋ) glagolnik od preobremeniti: taka teža je preobremenitev za avtomobil / duševna, telesna preobremenitev; preobremenitev učencev z domačimi nalogami / preobremenitev avtomatske centrale; zaradi preobremenitve se je stroj pokvaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
preobremeníti -ím dov., preobreménil (ī í) preveč obremeniti: preobremeniti ladjo;
preobremeniti tovorno žival / učitelj je preobremenil učence; preobremeniti koga z delom, s funkcijami / s tekom preobremeniti srce
● ekspr. preobremeniti si želodec preveč jesti, piti
♦ teh. preobremeniti strojpreobremenjèn -êna -o: vsi so preobremenjeni; biti preobremenjen z delom; preobremenjeno vozilo
● publ. ta cesta je v sezoni preobremenjena na njej je zelo velik promet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
preračúnati -am dov. (ȗ) - 1. opraviti potrebne računske operacije: ko je vse še enkrat preračunal, je dobil drugačen rezultat
// s ponovnim računanjem preveriti: vse račune sem preračunal, zato vem, da napake ni - 2. v zvezi z na z računanjem ugotoviti določeni količini, vrednosti sorazmerno količino, vrednost glede na merilo, ki ga izraža dopolnilo: preračunati letno porabo mesa na štiričlansko družino
// v zvezi z v z računanjem ugotoviti določeni količini, vrednosti enakovredno količino, vrednost česa drugega: preračunati dolarje v dinarje; preračunati kubične metre v litre / preračunati ceno v lire - 3. z računanjem ugotoviti, določiti kaj sploh: po številkah na brzojavnih drogovih je preračunal, da je prehodil že velik del poti; preračunati, koliko bo stalo potovanje
♦ teh. preračunati napravo, stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti naprave, stroja glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve - 4. premisliti kaj glede na mogoče posledice, uresničitev določenega namena: svoj zagovor je dobro preračunal; ekspr. vsako besedo, vsak gib je preračunal / preračunati svoj nastop na zunanji učinek
preračúnan -a -o: njegovi odgovori so neodkritosrčni, preračunani; v dolarje preračunana cena; cena aparature je, preračunano v dinarje, dva milijona; prisl.: preračunano počasi govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prestavljív -a -o prid. (ī í) ki se da prestaviti, prestavljati: prestavljiv stroj;
hitro prestavljiv žerjav / star. težko prestavljiva pesem prevedljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pretíkati -am nedov. (ȋ) - 1. (z vlečenjem) spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega skozi kaj: pretikati nit; pretikati jermen skozi luknje
- 2. vtikati drugam, na drugo mesto: pretikati žareče palice iz stroja v stroj
- 3. ekspr. prizadevno preiskovati, pregledovati: pretikati sobo za sobo; pretikati po žepih
● knjiž. v tem avtomobilu je lahko pretikati prestavljati; ekspr. konj je komaj pretikal suhe noge hodil; redko nemirno je pretikala škatlico med prsti predevala
♦ gastr. pretikati meso vstavljati v meso slanino, zelenjavo za izboljšanje okusa
pretíkati se - 1. ekspr. s težavo iti skozi kaj ovirajočega: pretikati se skozi gozd; zašli so v grmovje in se le počasi pretikali naprej / pretikal se je proti severu / pretikati se skozi gnečo riniti
- 2. redko potepati se, pohajkovati: kar naprej se samo pretika; rad se je pretikal po ulicah
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: ne vem, kako se bomo pretikali; pretikal se bom, kakor bom vedel in znal / komaj se še pretikamo iz meseca v mesec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pretípkati -am dov. (ȋ) - 1. prepisati na pisalni stroj: pretipkati rokopis; pretipkati v štirih izvodih
- 2. adm. natipkati čez kaj že natipkanega: pretipkati napačno črko; pretipkati s črko iks
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pretipkávati -am nedov. (ȃ) prepisovati na pisalni stroj: pretipkavati govor, rokopis / nekaj pretipkava na pisalnem stroju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
preuredíti -ím dov., preurédil (ī í) drugače, na novo urediti: preurediti hišo, stanovanje / stroj je preuredil na električni pogon / preurediti sodstvo, upravo // v zvezi z v narediti iz določene stvari drugo stvar: skladišče so preuredili v plesno dvoranopreuredíti se dobiti drugačne značilnosti: država se je preuredila v zvezno državo
preurejèn -êna -o: preurejen motor; preurejeno gledališče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prevajálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prevajanje: prevajalne metode / prevajalna dejavnost
♦ elektr. prevajalni stroj (elektronski) računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
previjálen -lna -o prid. (ȃ) teh. ki je za previjanje: previjalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prevózen in prevôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) - 1. nanašajoč se na prevoz: prevozni stroški; prevozna cena, tarifa / prevozni kalo; prevozne listine / prevozno podjetje; prevozna sredstva
- 2. po katerem se da peljati, voziti: cesta ni prevozna; težko prevozno zemljišče
- 3. ki se da prepeljati: stroj je prevozen in praktičen / publ. bolnik ni prevozen ni sposoben za prevoz
● publ. prodam avto, prevozen v voznem stanju
♦ elektr. prevozna napajalna transformatorska postaja; žel. prevozni tir tir na postaji za vožnjo vlakov, ki se ne ustavljajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prikljúček -čka m (ȗ) - 1. naprava brez lastnega pogona, ki se priključi na kaj: ima veliko kmetijskih strojev in priključkov; vrtalni stroj s priključki / traktorski priključki; priključki za mešalec
- 2. del napeljave od omrežja do porabnika: zgraditi priključke; priključek na mestni plinovod že gradijo / dobiti električni, telefonski, vodovodni priključek
// priprava na tem delu, s katero se naprave priključijo na omrežje: vodovodni priključek je montiran v kleti; v kuhinji je priključek za vodovodno pipo in odtok; poiskati priključek za radio in televizijo
// priprava na kaki stvari za priključitev česa: fotoaparat ima priključek za bliskovno luč; montirati na avtomobilu priključek za prikolico; pregledati in popraviti bo treba priključek za dimne cevi - 3. cesta, proga ali del ceste, proge, ki povezuje drugo cesto, progo z glavno cesto, progo: priključki bodo kmalu končani; peljati po priključku; cestni, železniški priključek; zgraditi priključek na glavno progo, za novo naselje
// kraj, prostor, kjer se taka cesta, proga priključi na drugo cesto, progo: hiša stoji blizu priključka - 4. priključitev: navodila za priključek prikolice / dovoliti priključek na električno omrežje / priključek ozemlja / sledi priključek leve noge k desni / narediti priključek priključiti
● publ. k upravni zgradbi so zgradili še priključek prizidek; publ. v priključku je navedel še nekatere važne podatke v dodatku, pripisu
♦ elektr. daljinski priključek priprava, s katero se priključi računalniški terminal na računalniški sistem; grad. priključek (zidu) mesto, kjer se k enemu zidu priključi drug zid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prikljúčen -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na priključitev: priključna naprava / priključno mesto / priključni kabel; priključna cesta cesta, ki povezuje drugo cesto z glavno cesto; priključna vrvica kabel, s katerim se električni aparat, stroj poveže z električnim omrežjem; priključno vozilo vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora
♦ agr. priključni plug; priključna kosilnica; elektr. priključna doza; priključna moč moč, ki jo porabnik odvzema iz omrežja po označenih obratovalnih pogojih; priključna omarica omarica s priključki za odvzem električne energije iz omrežja; obrt. priključna petlja petlja, ki se naredi zaradi širjenja pletenine, vzorca; strojn. priključna gred
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prikljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. z namestitvijo povezovalne naprave povezati s čim: pod klancem so vlaku priključili še eno lokomotivo; priključiti prikolico k avtomobilu, na avtomobil; priprava se priključi k vlečnemu vozilu
- 2. povezati z omrežjem: strokovnjak jim je priključil pomivalni stroj; priključiti plinski štedilnik, televizor / priključiti motor vklopiti, vključiti; grelec se avtomatično priključi
// povezati s čim sploh: priključiti stransko cesto na glavno; priključiti peč na dimnik; priključiti se na električno omrežje, plinovod, toplovod
// začeti dovajati: plačati smo morali dolg, da so nam spet priključili električni tok - 3. narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: četo so priključili brigadi; podjetju bodo priključili več manjših obratov; nekaj krajev so priključili k sosednji občini / samovoljno priključiti zasedeno ozemlje / publ.: kuhinji so priključili še shrambo prizidali; teh živali ne moremo priključiti opicam uvrstiti mednje; prošnji je treba priključiti različne priloge dodati
- 4. šport. dati nogo k drugi nogi: naredimo korak z desno nogo, levo pa priključimo / kot povelje priključi naredi vrsto strnjeno
prikljúčiti se začeti biti skupaj s kom: priključiti se gruči, pogrebnemu sprevodu / priključil se je otrokom, ki so se igrali na dvorišču / zakaj se nam nisi priključil nisi šel z nami
// začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj; pridružiti se: priključiti se upornikom / priključili so se osvobodilnemu gibanju
● zastar. nič neprijetnega se mi ni priključilo zgodilo, pripetilo; publ. vsi so se priključili njegovemu mnenju soglašali z njim
prikljúčen -a -o: nestrokovno priključen aparat; peč je priključena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prisébnost -i ž (ẹ̄) - 1. lastnost človeka, ki v nepričakovanem, težkem položaju razumno, premišljeno ravna: prisebnost šoferja jih je rešila / imel je toliko prisebnosti, da je takoj ustavil stroj / ohraniti prisebnost duha
- 2. stanje človeka, ki se zaveda svojih dejanj, besed: počasi se mu je vračala prisebnost, popolnoma trezen pa še ni bil / govoril je brez polne prisebnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prográm -a m (ȃ) - 1. skupek nalog, del, ki se določijo za uresničitev: določiti, uresničiti program; sprejeti kako nalogo, zahtevo v program; knjižni program založbe; program organizacije, vlade; program reform / program te šole je zahteven / raziskavo tega vprašanja si je postavil za življenjski program / raziskovalni program; vesoljski program
- 2. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota; spored: napovedati program; gledališče je delo uvrstilo v svoj program; program cirkusa, koncerta; program radia, televizije; program tekmovanja, zborovanja / dnevni, tedenski program radia
// kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: poslušati, posneti program; cirkuški program / obrniti gumb radijskega sprejemnika na drug program / prvi, tretji radijski program
// s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v kinu je na programu ljubezenski film; ob torkih zvečer je na programu zabavna glasba / igro so morali umakniti s programa - 3. besedilo, zapis takega skupka nalog, dejanj, oddaj: natisniti, prebrati program / objavljati kinematografski, radijski program v časopisu / kupiti gledališki program / raztrgati program
- 4. skupek dejanj v določenem zaporedju, ki jih naprava opravi sama: program robota, semaforja; pralni stroj s petnajstimi programi / program ožemanja perila / avtomatski, ročni program
// elektr. urejen spisek instrukcij, ki določa vrsto in zaporedje operacij, potrebnih, da (elektronski) računalnik reši nalogo: izdelati program; v računalnik vloženi program / krmilni, nadzorni, servisni program / računalniški program - 5. skupek vrst izdelkov, ki imajo določeno skupno lastnost: tovarna je svoj program prilagodila potrebam trga / elementi pohištvenega programa / kuhinjski program; sestavljivi program program pohištva, katerega elementi se lahko sestavijo v poljubno velike enote ali nize
● ekspr. pogovarjanje je bilo edini program dneva opravilo, zabava; vse gre po programu po načrtu; pog. to leto imamo v programu nov vrtec določeno je, da se zgradi nov vrtec; pog. kaj imaš v programu za danes popoldne kaj nameravaš delati, početi
♦ ekon. investicijski program; jur. Program Združenih narodov za razvoj ustanova Združenih narodov za pomoč državam v razvoju; šol. učni program predmetnik in učni načrt; šport. mednarodni plesni program program za mednarodna plesna tekmovanja, obsegajoč določeno število standardnih in latinskoameriških plesov; obvezni program časovno omejena celota obveznih likov pri umetnostnem drsanju; prosti program poljubno izbrana, po glasbi sestavljena in časovno omejena celota likov pri umetnostnem drsanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
programírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. predvideti, vnaprej določiti program česa: programirati festival, koncert tako, da bo zanimiv in kvaliteten; programirati radijski, televizijski program
// predvideti, vnaprej določiti kaj sploh: organizacija je premalo programirala svoje delo; tovarna je za letos programirala proizvodnjo sto tisoč koles / ekspr. pri zobozdravniku so me programirali za prihodnji mesec so me naročili - 2. uvrstiti v program: predstavo Hamleta je programiralo tudi celjsko gledališče / založba je letos programirala deset knjig domačih avtorjev
- 3. narediti, da naprava dela po določenem programu: programirati pečico; programirati semafor tako, da pred prižigom rumene luči nekaj časa utripa zelena
♦ elektr. računalnik dela, kar mu programiramo
programíran -a -o: pralni stroj, programiran za pranje volne; programirana raziskava
♦ šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
prográmski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na program: programski dokument;
programski sklop / programski pesnik / publ. programski optimizem / programska komisija festivala / stroj s programskim upravljanjem
♦ elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških programov; programska knjižnica zbirka vseh programov računalniškega sistema; programska oprema zbirka računalniku pridruženih programov, ki omogočajo programiranje in delovanje računalnika; programska ura ura, s katero se naravna časovni potek programa; muz. programska glasba glasba, katere vsebina je narava, literarno delo, zgodovinski dogodek; šol. programska jedra temeljna skupna snov pri glavnih predmetih srednjega izobraževanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
projektírati -am nedov. in dov. (ȋ) snovati, izdelovati načrt za kak objekt, področje, načrtovati: projektirati hišo, naselje / projektirati letalo, stroj // publ. vnaprej razmišljati o čem in predlagati, določati ustrezne ukrepe: projektirati razvoj industrije / projektirati prodajo, tisk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pŕstančen -čna -o prid. (ŕ) tekst., v zvezi prstančni stroj predilni stroj, ki stenj razteza in vije v prejo: presti na prstančnem stroju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
pulzátor -ja m (ȃ) teh. - 1. stroj za preizkušanje trdnosti materiala z enakomerno se spreminjajočim obremenjevanjem: delati s pulzatorjem / univerzalni pulzator
- 2. del molznega stroja, ki s stiskanjem in sproščanjem uravnava izsesavanje mleka iz vimena: zamenjati pulzator / elektromagnetni, pnevmatični pulzator
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rabíti in rábiti -im nedov. (ī á) - 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati
// videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja - 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi - 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja - 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
- 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo
rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi
rábljen -a -o - 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime
- 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
računálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na računanje: računalni postopki;
računalne metode
♦ elektr. računalni stroj računalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
račúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na račun ali računanje: reševanje računskih problemov / odkriti računsko napako / računski center center, ki z računalniško tehniko opravlja računska dela; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; računski znak; računski zvezek zvezek za matematiko, navadno karirast; napisati domačo računsko nalogo; računska tablica pri starih Grkih in Rimljanih plošča za mehanično računanje
♦ fin. računsko leto proračunsko leto, ki se more podaljšati za nekaj mesecev, da se upoštevajo še dohodki in izdatki teh mesecev; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenjeračúnsko prisl.: naloge je treba rešiti še računsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rafinátor -ja m (ȃ) les. stroj za fino drobljenje lesa v vlakna, razvlaknjevalnik: defibrator in rafinator
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rafinêr -ja m (ȇ) les. stroj za fino drobljenje lesa v vlakna, razvlaknjevalnik: defibrator in rafiner
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rahljálen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za rahljanje: rahljalno sredstvo / rahljalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rahljálnik -a m (ȃ) - 1. tekst. stroj za rahljanje prediva: mikalnik in rahljalnik
- 2. agr. priprava za rahljanje zemlje, ki se priključi traktorju: rahljati zemljo z rahljalnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ravnálen -lna -o prid. (ȃ) teh. nanašajoč se na ravnanje: ravnalna letev, miza, plošča;
ravnalno kladivo, nakovalo / ravnalni stroj za pločevino / ravnalne naprave v vesoljski ladji krmilne naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ravnálnik -a m (ȃ) teh. stroj za ravnanje pločevine: ravnati palice na ravnalniku, z ravnalnikom / pločevinski ravnalnik
♦ agr. stroj z ravno desko za ravnanje, izravnavanje tal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razdéti -dénem dov., razdêni razdeníte (ẹ́) - 1. redko razložiti: razdela je kupljeno blago po mizi
- 2. star. razdejati, porušiti: sovražnik je razdel mesto
● nar. otrok je razdel uro razstavil, razdrl; star. neurejeno življenje razdene živce uniči
razdét -a -o: razdet stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razdévati -am stil. -ljem nedov. (ẹ́) - 1. redko razlagati: takoj je začela razdevati stvari po mizi
- 2. star. rušiti: uporniki so razdevali gradove in mesta
● star. bolezen mu razdeva telo uničuje; nar. mesar razdeva zaklanega prašiča razkosava; nar. razdevati stroj razstavljati, razdirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razdírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. dajati kaj na sestavne dele: razdirati puško, stroj / razdirati na sestavne dele
- 2. s silo delati, da kaj razpade na dele, kose: ne razdirajte ptičjih gnezd; reka razdira jezove, mostove podira, ruši
// nalivi razdirajo ceste uničujejo; medved rad razdira mravljišča; pren. razdirati temelje družbenega reda
// odstranjevati z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: delavci razdirajo leseno konstrukcijo / razdirati šotore podirati - 3. pog. parati: razdirati staro krilo / razdirati pulover
- 4. ekspr. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: ne razdiraj najinega prijateljstva; s svojim vmešavanjem razdira zakone / razdirati upanje
- 5. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razdirati ideale / razdirati oblast
// razveljavljati: razdirati sklenjene pogodbe - 6. ekspr. govoriti, pripovedovati: zakaj razdirate neumnosti; danes pa prazne razdiraš; razdirati šale
● pog., ekspr. razdirati jih pripovedovati šale, zganjati burke
razdirajóč -a -e: razdirajoča moč narave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razdréti -drèm in -dêrem dov., stil. razderó; razdríte in razderíte; razdŕl (ẹ́ ȅ, é) - 1. dati kaj na sestavne dele: razdreti kosilnico, stroj; uro je razdrl in očistil; postelja se ni dala razdreti / razdreti kito razplesti; razdreti vozel razvezati
// razdreti na sestavne dele - 2. s silo narediti, da kaj razpade na dele, kose: otroci so razdrli ptičje gnezdo; vihar je razdrl slamnato streho; razdreti zid podreti, porušiti
// naliv je razdrl cesto poškodoval, uničil
// odstraniti z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: po končanem delu so razdrli zidarski oder / razdreti šotor - 3. pog. sparati: razdreti krilo / razdreti pulover
- 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: s svojim vmešavanjem boš razdrla njegovo družino; razdreti prijateljstvo; njegovo razmerje s sodelavko se je kmalu razdrlo / novica je razdrla dobro razpoloženje
- 5. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: hotel mu je razdreti vse iluzije
// razveljaviti: razdreti pogodbo; razdreti zaroko - 6. ekspr. reči, povedati: pridi k nam, bomo kakšno pametno razdrli; razdreti šalo
● pog. najbolje bi bilo, da razdreva prenehava biti v ljubezenskem odnosu; ekspr. že večkrat napovedana poroka se je razdrla je ni bilo; ekspr. ženina smrt mu je razdrla načrte preprečila, onemogočila
♦ etn. razdreti prejo imeti pojedino s pitjem in plesom po končani preji
razdŕt -a -o: razdrto kolo; razdrto ravnotežje; upanje je bilo razdrto
● ekspr. postelja je še poležana in razdrta razmetana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razmnoževálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) - 1. kdor se (poklicno) ukvarja z razmnoževanjem besedila: razpisati delovno mesto razmnoževalca
- 2. redko razmnoževalni stroj: kupiti razmnoževalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razmnoževálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razmnoževanje: razmnoževalni postopek / razmnoževalni stroj / razmnoževalna sposobnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razmnoževálnik -a m (ȃ) razmnoževalni stroj: izdelava razmnoževalnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razmnoževánje -a s (ȃ) glagolnik od razmnoževati: ukvarjati se z razmnoževanjem cvetlic;
razmnoževanje rastlin z gomolji / razmnoževanje tiskovin; stroj za razmnoževanje / proučevati razmnoževanje živali / čezmerno razmnoževanje ki ni v skladu z možnostmi za preživljanje; nespolno, spolno razmnoževanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razmontírati -am dov. (ȋ) razstaviti (na dele), razdreti: razmontirati omaro, stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razosébljati -am nedov. (ẹ́) odvzemati zavest o lastni osebnosti: stroj delavca razoseblja;
v takih razmerah se človek razoseblja / razosebljati delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razsipálnik -a m (ȃ) agr. stroj za razsipanje, trosenje umetnih gnojil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razstáviti -im dov. (á ȃ) - 1. dati, postaviti na ogled: na koncu leta so učenci razstavili svoje izdelke; razstaviti predzgodovinske najdbe; v galeriji so razstavili njegove najnovejše slike
// redko razpostaviti, razporediti: razstaviti kozarce po mizi / svojo prtljago je razstavil po klopi in stolih - 2. dati kaj na sestavne dele: postelja se ni dala razstaviti; razstaviti puško, stroj / razstaviti in sestaviti vlak / pesem je razstavil na miselne sestavine / razstaviti na sestavne dele
♦ fiz. razstaviti silo na komponente; kem. razstaviti snov na enostavnejše snovi; mat. razstaviti število na prafaktorje
razstávljen -a -o: razstavljeni kipi, modeli, predmeti; ladja je razstavljena v pomorskem muzeju; razstavljeno blago je tudi naprodaj
● ekspr. tako ima razstavljeno, da nimaš kam stopiti nepospravljeno, razmetano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razstávljati -am nedov. (á) - 1. dajati, postavljati na ogled: razstavljati kipe, slike; razstavljati izdelke na velesejmih / samostojno, skupinsko razstavljati; razstavlja v likovnem salonu
♦ um. razstavljati lepljenke, malo plastiko - 2. dajati kaj na sestavne dele: razstavljati stroj; to pohištvo je mogoče poljubno sestavljati in razstavljati; pokazal mu je, kako se razstavlja puška / razstavljati vlake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
raztegoválen -lna -o prid. (ȃ) usnj., v zvezi raztegovalni stroj stroj za raztegovanje usnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
raztegovánje -a s (ȃ) glagolnik od raztegovati: raztegovanje elastike / stroj za raztegovanje kož, usnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
raztezálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na raztezanje: raztezalni postopek / raztezalna lestev raztegljiva lestev
♦ tekst. raztezalni stroj; raztezalni valjčki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
raztezálnik -a m (ȃ) tekst. stroj za združevanje in raztezanje pramenov: mikalnik in raztezalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
raztézanje -a s (ẹ̄) glagolnik od raztezati: krčenje in raztezanje kovin / raztezanje pare, plina / raztezanje elastike / stroj za raztezanje usnja / dolžinsko raztezanje po dolžini; prečno, prostorninsko raztezanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razvíjati -am nedov. (í) - 1. delati, da kaj preneha biti
- a) zavito: razvijati knjige; ovoj je previdno razvijal
- b) navito: razvijati žico s koluta / razvijati klobčič
- c) zvito: razvijati lepak, zastavo
- 2. spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razvijati gospodarstvo, šolstvo; razvijati knjižni jezik; znanost se hitro razvija; gospodarsko, kulturno se razvijati / publ. razvijati muzejsko zbirko dopolnjevati
// razvijati osebnost; načrtno razvijati otrokove sposobnosti / model, stroj razvijajo dalje izpopolnjujejo
// razvijati nov tehnološki postopek
// delati, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razvijati dejavnost društva / razvijati narodno zavest - 3. povezano pojasnjevati, prikazovati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: svoje misli logično razvija / razprava razvija in utemeljuje vsebino uvodnega poglavja
- 4. z rastjo dosegati nastanek česa: ta drevesa razvijajo močne korenine; razvijati seme / rastlina razvija cvete skozi vse leto cvete
- 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelovati s kemikalijami in tako posnetek delati viden: razvijati film, rentgenske plošče; razvijati z razvijalcem
razvíjati se - 1. postopno se spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: organizmi se razvijajo / njegov nazor se razvija / mesto se vedno bolj razvija / dežela se razvija v industrijsko državo
// prehajati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: bolezen se je hitro razvijala / prijateljski odnosi med državama se zadovoljivo razvijajo - 2. postajati večji, močnejši, zrelejši: dekle se hitro, lepo razvija; zgodaj se je nehal razvijati
// dobivati dokončno podobo: otrok se dobro razvija; telesno in duševno se še razvija / fant se razvija v moža / mladiči se razvijajo nekaj tednov; te živali se razvijajo v vodi / zobovje se mu nepravilno razvija raste - 3. s prislovnim določilom začenjati obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja: pri tem procesu se razvijajo plini; prevleka, ki se razvija na površini sira; na poškodovanem mestu se je začelo razvijati novo tkivo / kosti se razvijajo iz hrustanca
♦ meteor. nad Atlantikom se razvija področje visokega zračnega pritiska - 4. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: začel se je razvijati živahen pogovor / zabava se je razvijala v veseljačenje
● publ. novi delavec se dobro razvija se dobro prilagaja delu; publ. na tej podlagi se razvija pedagoško delo poteka, iz tega izhaja; njun spor se razvija v resen problem postaja pereč; kako se stvari razvijajo potekajo; kakšno je sedanje stanje
razvijajóč -a -e: razvijajoči se delavski razred; normalno razvijajoč se značaj; razvijajoče se pare so strupene; iz kalčka razvijajoča se rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razvíti -víjem dov. (í) - 1. narediti, da kaj preneha biti
- a) zavito: razviti knjigo, paket; razviti v papir zavit kruh
- b) navito: razvil je dva metra žice s koluta; sukanec se je razvil
- c) zvito: razviti lepak, trak; otroci so razvili zastavice in mahali z njimi / razviti jadra / razviti prejo
- 2. spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razviti gospodarstvo, znanost; to vrsto slikarstva so visoko razvili; jezik se je v zadnjem stoletju zelo razvil; gospodarsko, kulturno se razviti / umetnik je razvil svoj stil / razviti osebnost; razvila je vse svoje sposobnosti / model, stroj so še razvili izpopolnili
// razviti moderen tehnološki postopek
// narediti, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razviti društveno dejavnost; razvili so močno propagando - 3. povezano pojasniti, prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: v knjigi je svoje misli, teze logično razvil; na kongresu so razvili svoj program
- 4. z rastjo doseči nastanek česa: solata razvije cvet, seme; ta rastlina razvije močne korenine
- 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelati s kemikalijami in tako posnetek narediti viden: razviti film, rentgenske plošče; vseh slik še ni razvil
● publ. ta avtomobil razvije veliko hitrost doseže; društvo je tedaj tudi razvilo prapor dobilo, prevzelo; ekspr. ladja je pravkar razvila jadra odplula; na novo odkritem otoku so razvili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo
♦ mat. razviti funkcijo v vrsto zapisati funkcijo v obliki vrste; šah. razviti figure postaviti jih z osnovnih polj na polja proti središču šahovnice
razvíti se - 1. postopno se spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: pri sesalcih so se možgani zelo razvili; nekateri organi se bolj razvijejo kot drugi / naselje se je razvilo v močno trgovsko mesto
// preiti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: bolezen se je hitro razvila / prijateljski odnosi med državama so se razvili in okrepili - 2. postati večji, močnejši, zrelejši: dekleti sta se lepo razvili; v tem letu se je precej razvil
// dobiti dokončno podobo: hitro, zgodaj se je razvila / fant se je razvil v moža / čas, v katerem se rastlina, žival razvije / ob skrbni negi se je mladič le razvil zrastel, dorastel - 3. s prislovnim določilom začeti obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja: na poškodovanem mestu se je razvilo novo tkivo; na površini sira se razvije prevleka / dvojčka se lahko razvijeta iz enega jajčeca; iz bube se razvije metulj / ta mesta so se razvila v srednjem veku / slovanski jeziki so se razvili iz istega jezika / iz njega se bo razvil dober igralec, športnik / publ. ob eksploziji se razvije visoka temperatura se sprosti, nastane
- 4. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: razvila se je zelo živahna razprava; pogovor se ni mogel prav razviti / zabava se je razvila v bučno razgrajanje
- 5. voj. prerazporediti se iz strnjene skupine v razpotegnjeno, navadno po širini: četa se je razvila po obronku gozda; razviti se v dolgo kolono / razviti se v strelce
● ni mogel verjeti, da so se stvari tako razvile da se je zgodilo tako, kot se je
razvít -a -o: razviti diapozitivi; takrat jezik še ni bil dovolj razvit; zavoj je ostal razvit na mizi; gospodarsko, industrijsko, kulturno razvite države; tehnično visoko razvita družba; spolno razvita samica; razvita tehnologija; bila je zelo razvita; nižje razvita bitja; pravilno razvito zobovje; telesno, umsko razvit
♦ ekon. razvita država država z visokim narodnim dohodkom; mat. razvita oblika funkcije oblika, zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; sam.: prepad med razvitimi in nerazvitimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
razvlaknjeválnik -a m (ȃ) teh. stroj za drobljenje v vlakna: tovarna ima dva razvlaknjevalnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
regulírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje, uravnavati: regulirati stroj, zavore
- 2. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: regulirati naslonjalo / pri zavijanju regulirati smuči s stopali
- 3. urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode: regulirati hudournik, reko
- 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: regulirati dotok plina; regulirati hitrost, širino, temperaturo; regulirati z gumbom, zapiranjem odprtine / ta snov regulira količino sladkorja v krvi
// uravnavati, usklajevati: regulirati cene, proizvodnjo, uvoz
♦ med. regulirati rojstva - 5. knjiž. določati pravila česa, urejati: regulirati pravni postopek; regulirati s sporazumom, z zakonom / pravo regulira družbene odnose
regulíran -a -o: reguliran z zakonom; regulirana reka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
reparírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. popraviti: pisalni stroj je treba reparirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
reporéznica -e ž (ẹ̑) stroj za rezanje repe: reporeznica se je pokvarila;
prodati reporeznico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rezálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na rezanje: rezalno orodje / rezalni stroj za furnir, papir
♦ strojn. rezalna hitrost hitrost gibanja rezila glede na obdelovanec; rezalno olje olje za hlajenje, mazanje pri obdelovanju kovin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rezálnica -e ž (ȃ) - 1. obrat za rezanje: dogradili so rezalnico stekla; rezalnica in šivalnica
- 2. stroj za rezanje slame, sena; slamoreznica: stiskalnica, mlatilnica in rezalnica
♦ agr. del pluga, ki navpično reže brazde; črtalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rezálnik -a m (ȃ) stroj, priprava za rezanje: rezati zelje na rezalniku;
rezalnik mesa;
rezalnik v knjigoveznici
♦ obrt. sodarski rezalnik sodarski rezilnik; teh. plamenski rezalnik naprava za rezanje kovin s plamenom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rezílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rezanje, obdelovanje: rezilni stroj;
rezilni sveder;
rezilna priprava;
rezilno orodje
♦ grad., strojn. fazonsko rezilno orodje orodje, katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek; obrt. rezilni stol priprava iz stolčka in glave za vpenjanje lesa pri obdelavi; teh. rezilni kot kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja; rezilna glava stružnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rezílnik -a [tudi u̯n] m (ȋ) - 1. stroj, priprava za rezanje: rezati z rezilnikom; rezilnik za jabolka, krompir
- 2. obrt. orodje z rezilom in dvema ročajema za obdelovanje lesa: z rezilnikom gladiti toporišče; obrezovati z rezilnikom / sodarski rezilnik
♦ strojn. orodje za rezanje navojev na cevi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rezkálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na rezkanje: rezkalno orodje / rezkalni stroj; rezkalna glava orodje z zamenljivimi rezili, ki se vstavi v rezkalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rezkálnik -a m (ȃ) strojn. stroj z rezkarji ali rezkalnimi glavami za obdelovanje kovin ali lesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
robílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na robljenje: robilne priprave
♦ les. robilna žaga robilnik; teh. robilni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
robílnik -a m (ȋ) les. krožna žaga za robljenje lesa: robilnik in čelilnik
♦ teh. stroj ali priprava za robljenje pločevine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
robkálnik -a m (ȃ) agr. stroj ali priprava za robkanje: robkalnik za koruzo / stresti grozdje v robkalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
róbljenje -a s (ọ́) glagolnik od robiti: ročno robljenje;
robljenje kril / šivalni stroj za robljenje / zavirati z robljenjem / robljenje pločevine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rogljíčenje -a s (ī) glagolnik od rogljičiti: stroj za rogljičenje / rogljičenje delov predala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rokavíčarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rokavičarje ali rokavičarstvo: rokavičarska obrt / rokavičarski stroj
♦ usnj. rokavičarsko usnje raztegljivo, mehko usnje, navadno iz kož drobnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rólba -e ž (ọ̑) žarg., teh. stroj za čiščenje in glajenje ledu: očistiti drsališče z rolbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
ropotáti -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) - 1. dajati močne, kratke glasove
- a) pri delovanju: klopotec ropota v vinogradu; stroji ropotajo; nekateri aparati preveč ropotajo / ekspr.: navil je budilko, da bi ropotala zvonila; strojnice so vso noč ropotale
● ekspr. pri sosedovih že ropota traktor ga že imajo - b) zlasti pri udarjanju, zadevanju ob kaj: ko so gledalci vstajali, so stoli ropotali; brezoseb. na podstrešju je ropotalo / toča ropota po strehi
// povzročati močne, kratke glasove: mati ropota po kuhinji; ropotati s coklami, posodo / ropotal je (po vratih), da bi mu odprli udarjal, tolkel; ekspr. celo uro je ropotal po bobnu
♦ etn. ropotati komu za god povzročati mu hrupni glasbi podoben ropot na večer pred njegovim godom
- 2. ekspr. ropotajoč se premikati: vlak ropota skozi predor; voz je počasi ropotal dalje / kamenje ropota po skalah ropotajoč pada
- 3. slabš. glasno izražati svojo nejevoljo: kaj ropotaš nad njim; zmeraj kaj najde, da lahko ropota; spet ropota zaradi otrokove neubogljivosti / ropotati zoper davke pritoževati se
// veliko in glasno govoriti: kar naprej je ropotal; ropota kot klopotec / nehaj že ropotati o tem govoriti, pripovedovati
ropotáje: vlak se je ropotaje oddaljil; ropotaje oditi; kolesa so se ropotaje premaknila
ropotajóč -a -e: ropotajoč stroj, voz; ropotajoča igrača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rotácija tudi rotacíja -e ž (á; ȋ) žarg., tisk. rotacijski stroj: tiskarna je kupila novo rotacijo;
tiskati časopis na rotaciji // prostor, v katerem je ta stroj: delati v rotaciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rotacíjski2 -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rotacijo, stroj: rotacijski deli
♦ papir. rotacijski papir tanjši papir v zvitkih z veliko lesovine za tiskanje zlasti časopisov v visokih nakladah; tisk. rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; rotacijski tisk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rótaprínt -a m (ọ̑-ȋ) tisk. ofsetni stroj za razmnoževanje odtisov manjših formatov v manjših nakladah: razmnožiti na rotaprintu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
rovokopáč -a m (á) grad. stroj za kopanje jarkov in nakladanje izkopanega materiala: kopati z rovokopačem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sadílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sajenje: delati luknje s sadilnim klinom;
sadilni stroj / kopati sadilne jame za drevesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
samodélen -lna -o prid. (ẹ̑) star. avtomatičen: samodelne naprave;
samodelno delovanje
● star. samodelno sukno doma narejeno suknosamodélno prisl.: stroj deluje samodelno; vrata se zapirajo samodelno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
segréti -gréjem [səg in seg] dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti kaj toplo, vroče: sonce je segrelo zrak;
segreti hrano, vodo;
segreti do vrelišča, na sto stopinj;
segreti na štedilniku, v peči / segreti motor
● ekspr. predstava jih ni segrela navdušila; ekspr. še stola ni segrel, pa že gre ostal je malo časasegréti se - 1. postati topel, vroč: voda se je segrela / stroj se je preveč segrel
- 2. dobiti občutek toplote: ko se je segrel, je slekel plašč; segreti se s hojo
segrét -a -o: segret zrak; pločnik je že ves segret; segreta igla; pražiti čebulo na segretem olju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sejálec -lca [u̯c] m (ȃ) - 1. kdor seje: najeti sejalce; sejalec jarin / sejalec peska
// ekspr. kdor kaj širi, razširja, povzroča: sejalec razdora, upora - 2. grad. stroj za sejanje: sejalec za malto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sejálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sejanje1: posejati seme v sejalne zabojčke / sejalne naprave / sejalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sejálnica -e [drugi pomen u̯n tudi ln] ž (ȃ) - 1. stroj za sejanje: sejati žito s sejalnico / ročna sejalnica
- 2. okrogla ali podolgovata košara za seme pri sejanju: plesti sejalnice; nasuti pšenico v sejalnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sejálnik -a m (ȃ) agr. stroj za sejanje: s sejalnikom je hitro posejal / traktorski sejalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sekálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sekanje: sekalno orodje / sekalni stroj
♦ agr. sekalni kosilnik kosilnik, ki z rezili na ležeči osi kosi, seklja travo, koruznico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sekálnica -e ž (ȃ) - 1. prostor, obrat za sekanje: delati v sekalnici
- 2. stroj za sekanje: električna sekalnica za meso
- 3. knjiž. kuhinjska deska: pospravila je z mize kruh in sekalnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sekálnik -a m (ȃ) stroj za sekanje: sekalnik pločevine
♦ les. stroj za sekanje manj vrednega tehničnega lesa v sekance
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sékati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z udarjanjem z ostrim predmetom
- a) delati kose, dele: ves dan so sekali drva; sekati kamenje, les, šoto; sekati meso
- b) delati, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla: sekati drevje, grmovje / sekati v svojem gozdu; letos niso še nič sekali / sekati steljo, zelje
- c) odstranjevati: sekati veje z drevesa / upornikom so sekali glave; pren., ekspr. sekati korenine zla
- č) poškodovati: stroj seka blago
- 2. nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj podolgovatega: cesta seka reko; do nesreče je prišlo tam, kjer se sekata cesta in železnica
// biti speljan, voditi čez kaj sploh: pobočje sekajo steze / nova cesta seka kmetijo na dvoje / vodna gladina seka bok ladje - 3. ekspr. prekinjati določeno stanje: svetloba seka temo / ostri žvižgi so sekali tišino
- 4. ekspr. udarjati, tolči: sekati s palicami; orla sta se sekala s kljuni / dolge veje so ga sekale po obrazu / strele so sekale v drevesa / po tlaku sekajo okovani čevlji / s puškami so sekali po sovražniku streljali na sovražnika; pren. govornikove besede so sekale po poslušalcih
- 5. pog., ekspr., v zvezi z jo iti, hoditi: kam jo pa sekaš; sekati jo peš
- 6. pog., ekspr., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga ne boš nehal sekati, boš kaznovan / žena mu ga seka
● ekspr. nihalo ure je grozeče sekalo udarjalo, bilo; ekspr. sekati besede, stavke izgovarjati besede, stavke z ostrimi premori; pog. z avtom sekati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim; ekspr. brenclji so neusmiljeno sekali pikali
♦ etn. sekati pirhe, pomaranče metati v pirhe, pomaranče kovance z namenom, da se zapičijo vanje; geom. premica seka krog; gozd. sekati na golo tako, da ne ostane nobeno drevo
sékati se trgati se po pregibih: blago, svila se seka
● ekspr. zakaj se ljudje koljejo in sekajo pobijajo, morijo
sékan -a -o: spregovoril je s sekanim glasom; sekana polena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
seléktor -ja m (ẹ́) kdor izbira, odbira; izbiralec, odbiralec: selektor filmov;
mnenje selektorjev o novih gledaliških predstavah / ta šola je temeljit selektor // šport. kdor izbira, odbira najboljše igralce, tekmovalce za tekmovanje: določiti selektorja; selektor jugoslovanske nogometne reprezentance
♦ agr. stroj ali priprava za odbiranje semena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sélfáktor -ja m (ẹ̑-á) tekst. predilni stroj, ki stenj razteza in vije v prejo: selfaktorje zamenjujejo s popolnejšimi prstančnimi stroji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sêrvis -a m (ȇ) - 1. podjetje, delavnica za popravljanje, vzdrževanje strojev, tehničnih naprav: odpreti nov servis; odpeljati radio, pralni stroj v servis; mreža servisov / avtomobilski, mehanični servis; servis gospodinjskih aparatov, pisalnih strojev
// s prilastkom podjetje, ustanova za opravljanje različnih del, uslug: gospodinjski, knjigovodski servis; servis za obdelavo, prenos podatkov / Študentski servis - 2. pregled, popravilo strojev, tehničnih naprav: servis je bil drag / narediti, opraviti servis / drugi, prvi servis avtomobila; redni servis
- 3. šport., pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre, začetni udarec: servis in podaja / zdaj ima on servis bo on serviral; menjava servisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sesálka -e [səs-u̯k in ses-u̯k tudi səs-lk in ses-lk] ž (ȃ) stroj ali naprava za sesanje tekočin, plinov: izsesati tekočino s sesalko / vodna, zračna sesalka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sestáven -vna -o [səs in ses] prid. (á ā) ki kaj sestavlja, tvori: sestavni elementi;
sestavne prvine politike / suverenost sestavnih držav // v zvezi sestavni del del, potreben za obstoj ali popolnost česa: avtomobilski sestavni deli; trdni sestavni del zemeljske skorje; sestavni deli stroja; priprava ima malo sestavnih delov / postati sestavni del česa; splošna razgledanost je sestavni del izobrazbe / dati stroj na sestavne dele razstaviti stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sestavína -e [səs in ses] ž (í) - 1. snov, ki skupaj z drugimi snovmi sestavlja, tvori kako snov: v snovi prevladuje ta sestavina; glavna sestavina; izločiti odvečne sestavine; ugotoviti razmerje sestavin / hlapne, topne, trdne sestavine; organske in neorganske sestavine živih bitij
// kar skupaj s čim drugim sestavlja, tvori kaj sploh: besede, glasovi in druge sestavine jezika; pravilna razporeditev sestavin dopisa / idejne, miselne sestavine; ugotoviti značilne sestavine osebnosti / socialnost je pomembna sestavina njegove pripovedi
// s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: lirske sestavine Cankarjevega pripovedništva / v nastopu so bile opazne športne sestavine - 2. knjiž. sestavni del: razstaviti stroj na sestavine; naprava ima več sestavin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sestáviti -im [səs in ses] dov. (á ȃ) - 1. narediti, da deli, kosi tvorijo celoto: sestaviti igračo; iz teh elementov lahko sestavimo različne omare; uro je razstavil, zdaj pa je ne zna več sestaviti; stroj je hitro sestavil; narobe sestaviti
- 2. narediti, da določeni podatki, dejstva tvorijo celoto: sestaviti jedilnik; učitelj je sestavil naloge za tekmovanje; sestaviti program proslave; sestaviti vozni red, urnik; na pamet sestaviti / v mislih je sestavil načrt za pobeg / sestaviti članek; pomagaj mi sestaviti prošnjo, spis; o izjavi se sestavi zapisnik / govore mu navadno sestavijo svetovalci / sestaviti leksikon, slovar
♦ jur. sestaviti obtožnico - 3. izbrati skupino ljudi za opravljanje določene naloge: sestaviti komisijo, odbor; sestaviti vlado / sestaviti ekipo; sestaviti orkester
sestávljen -a -o - 1. deležnik od sestaviti: igrača je sestavljena iz petih delov; komisija še ni sestavljena
- 2. knjiž. zapleten, kompliciran: vprašanja so vedno bolj sestavljena
♦ biol., kem. sestavljena beljakovina beljakovina iz aminokislin in lipidov, sladkorjev; bot. sestavljeni grozd socvetje z več grozdi na stranskih poganjkih; sestavljeni klas klas, ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase; sestavljeni kobul socvetje s kobulčki na poganjkih, ki rastejo iz iste točke glavne osi; sestavljeni list; ekon. sestavljena organizacija združenega dela [SOZD] samostojna organizacija, v katero je zaradi skupnih interesov povezanih več organizacij združenega dela iste gospodarske ali negospodarske dejavnosti; sestavljeno delo delo, katerega produktivnost je večja zaradi izkušenj, prizadevnosti; fiz. sestavljeno gibanje gibanje iz več gibanj; lingv. sestavljena glagolska oblika; mat. sestavljeno število naravno število, deljivo z eno, s samim seboj in še z najmanj enim deliteljem; navt. sestavljeni jambor jambor, ki sestoji iz več delov, podaljškov; zool. sestavljeno oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sésti sédem dov., stil. sèl séla; nam. sést in sèst (ẹ́ ẹ̑) - 1. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: sedel je, da bi si odpočil; nima kam sesti; sesti na stol, v naslanjač; s težavo je sedel / otrok ji je sedel v naročje; sedel je poleg nje / sesti k mizi, za mizo; sesti v avtomobil / sesti v senco / kot vljudnostna fraza: izvolite sesti; šalj. sedite, da nam ne odnesete spanja / kot ukaz psu sedi
// namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: metulj je sedel na cvet; ptice so sedle na drevo - 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: sedla je h klavirju; rad sede h knjigam rad bere, študira
// ali boš šel z avtomobilom ali boš sedel na vlak se boš peljal z vlakom; včasih sede za pisalni stroj tipka - 3. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: glava vijaka mora sesti; žarnico privijamo toliko časa, da sede v ležišče / slušalka je sedla na vilice
● ekspr. sesti na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. končno so stvari sedle na svoje mesto so se uredile; slabš. sesti na posestvo, zemljo prilastiti si, polastiti se; ekspr. sesti na prestol zavladati; ekspr. sesti komu na tilnik, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. taka stvar sede v spomin si jo zapomniš; ekspr. na mehko sesti pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; publ. sesti za konferenčno mizo začeti reševati nerešena vprašanja s pogajanji, pogovori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
seštéti -štéjem [səš in seš] dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. dobiti določeno vsoto z dodajanjem posameznih zneskov: sešteti davke, odtegljaje; če se seštejejo vsi stroški, je dobiček majhen / sešteti kazenske točke pri tekmovanju
// mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število doda drugemu: sešteti cela števila, ulomke; pravilno sešteti / na pamet je seštel ne da bi si računsko operacijo napisal, ne da bi uporabil pripomočke; sešteti na stroj - 2. star. prešteti: pastir je seštel ovce / sešteti glasove po volitvah / zbralo se je toliko ljudi, da jih v dveh dneh ne sešteješ zelo veliko
seštét -a -o: števila niso prav sešteta
● star. moje ure so seštete kmalu bom umrl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sešteválen -lna -o [səš in seš] prid. (ȃ) nanašajoč se na seštevanje: seštevalni postopek / seštevalni stroj
♦ fiz. seštevalno mešanje barv mešanje navadno treh raznobarvnih svetlobnih tokov, pri katerem nastane enoten barvni vtis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
seštévanje -a [səš in seš] s (ẹ́) glagolnik od seštevati: seštevanje stroškov / seštevanje celih števil, ulomkov; znak za seštevanje; seštevanje in odštevanje / okrajšano seštevanje pri katerem se seštevajo zaokrožena števila // stroj za seštevanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
silokombájn -a m (ȃ) teh. stroj, ki opravlja več pomembnih delovnih operacij hkrati, zlasti pri spravljanju krmnih rastlin: silokombajn in samonakladalna prikolica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
silostròj -ôja m (ȍ ó) zastar. pogonski stroj: delostroji in silostroji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
síngerica -e ž (í) pog. šivalni stroj, imenovan po izumitelju Singerju: šivati s singerico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
skóbeljn -a -o [bəl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na skobelj: skobeljno rezilo / skobeljni stroj
♦ les. debelinski skobeljni stroj debelinski skobeljnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
skóbeljnik -a [bəl] m (ọ̑) - 1. miza, v katero se pritrdi predmet, ki se skoblja: vpeti kos lesa v skobeljnik; skobljati deske na skobeljniku
- 2. les. stroj za skobljanje lesa: delati s skobeljnikom / debelinski, poravnalni, štiristranski skobeljnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
skóbljanje -a s (ọ̑) - 1. glagolnik od skobljati: skobljanje lesa; stroj za skobljanje
- 2. skobljanci: orodje je bilo pokrito s skobljanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
skonstruírati -am tudi izkonstruírati -am dov. (ȋ) - 1. uresničiti svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike: skonstruirati napravo, stroj / skonstruiral je nov tip avtomobila
// redko sestaviti, narediti: zvočnike je sam skonstruiral / skonstruirati nove predpise; tak sistem nagrajevanja so si sami skonstruirali - 2. ekspr. neprepričljivo, slabo napisati, opisati: pisatelj je zgodbo preveč skonstruiral / vse obtožbe so skonstruirali so si jih izmislili; to si je skonstruiral v svojih možganih
skonstruíran tudi izkonstruíran -a -o: za dirke skonstruiran avtomobil; skonstruiran jezik; značaj glavnega junaka je problematičen in skonstruiran; skonstruirana zgodba
● ekspr. skonstruiran konflikt umetno izzvan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
skréper -ja m (ẹ̑) grad. stroj za izkopavanje, prevažanje in razgrinjanje zemeljskega materiala: uporabljati skreper pri gradnji letališča / ročični skreper stroj za zajemanje in prenašanje sipkega materiala na manjšo razdaljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
skváriti -im dov. (á ȃ) pokvariti: skvariti stroj;
s popravljanjem je obleko še bolj skvarila / neprimeren okvir je sliko skvaril / slaba družba ga je skvarila; bal se je, da bi se otrok v neprimernem okolju skvaril / neprijeten dogodek jim je skvaril razpoloženje / s svojim obiskom jim je skvaril večer / meso se je skvariloskvárjen -a -o: otrok še ni skvarjen; skvarjena jed; zaradi opravkov ima skvarjen popoldan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
slamoréznica -e ž (ẹ̑) stroj za rezanje slame, sena: poganjati slamoreznico;
zrezati krmo s slamoreznico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
slamoréznik -a m (ẹ̑) agr. stroj za rezanje slame, sena: slamoreznik in puhalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
smučína -e ž (í) - 1. sled, ki jo zapustijo smuči v snegu: v svežem snegu je bilo videti smučine; plitva smučina
- 2. šport. proga za hojo in tek na smučeh: teptalni stroj je naredil več smučin / teči v smučini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
snopovéznik -a m (ẹ̑) agr. stroj, ki sam žanje in veže snope: kombajn, snopoveznik in mlatilnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sočásen -sna -o prid. (á) - 1. ki se pojavi, poteka ob istem času: sočasni pojavi; gibi so bili sočasni in skladni; sočasno zvenenje strun / stroj za sočasni tisk na obeh straneh
- 2. ki glede na koga živi, obstaja v istem času, obdobju; sodoben: popisal je nekdanje in sočasne prebivalce mesta
sočásno prisl.: sočasno obstajati
● publ. sočasno je spoznaval še druge zvrsti umetnosti obenem, hkrati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sòdélavec -vca m (ȍ-ẹ́) knjiž. tovariš, kolega: ob izmeni je predal stroj sodelavcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sortíranje -a s (ȋ) glagolnik od sortirati: sortiranje krompirja je končano;
sortiranje računov;
sortiranje po velikosti;
stroj za sortiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sortíren -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sortiranje: sortirni stroj / sortirni oddelek / sortirni delavci
♦ agr. sortirni valj valj mlatilnice za ločevanje žita po debelini zrnja; papir. sortirno sito sito za ločevanje trdnih delcev neustrezne velikosti v (vodni) suspenziji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
sortírnik -a m (ȋ) teh. sortirni stroj: sortirnik krompirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
spádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa: pokrov spada k njegovi škatli; ta vrata ne spadajo k omari / v alpinistovo opremo spada tudi cepin / tudi raziskave spadajo v delovni proces
// biti sestavni del sploh: to naselje spada že v drugo občino; Primorska že več desetletij spada k Jugoslaviji / vsi našteti učenci spadajo v isti razred / k posestvu spada tudi del gozda - 2. imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: knjige spadajo na polico; predmeti, ki spadajo v muzej, naj se hranijo tam; smeti ne spadajo pred vrata / tako predavanje ne spada na kongres ni primerno za kongres
// tak bolnik spada v bolnico naj se zdravi v bolnici; on ne spada v našo družbo ni primeren za našo družbo; otrok spada k materi naj živi pri materi - 3. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: kit spada k sesalcem; ta pesnik spada med realiste / z oslabljenim pomenom: ona spada med moje najboljše prijateljice je ena mojih najboljših prijateljic; podpredsednik spada k predsednikovim sodelavcem je predsednikov sodelavec; telefon spada med najpomembnejša komunikacijska sredstva je eno najpomembnejših komunikacijskih sredstev
● tudi ta gozd spada k nam je naš; pog. ob tej uri spada otrok v posteljo bi moral že spati; te pokrajine spadajo pod skupno upravo imajo skupno upravo; ekspr. ta stroj spada že v muzej je zastarel; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; ekspr. ti ljudje ne spadajo skupaj niso taki, da bi lahko živeli, delali skupaj
spadajóč -a -e: kraji, spadajoči v isto občino; k lokalu spadajoči prostori; stavba, spadajoča k hotelu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
specifikácija -e ž (á) podroben opis, oznaka česa glede na posebne, določene značilnosti: specifikacija izdelkov;
specifikacija stroškov / napisati specifikacijo za naročeni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
spenjálen -lna -o prid. (ȃ) ki je za spenjanje: spenjalni stroj;
spenjalna priprava / pritrditi opaž s spenjalnimi žeblji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 678 zadetkov.