dirigírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. umetniško voditi, usmerjati orkester, zbor pri izvajanju glasbenih del: dirigirati simfoničnemu orkestru; koncert bo dirigiral znan dirigent / dirigirati s širokimi gestami
- 2. voditi, usmerjati sploh: pedagoški vodja dirigira šolsko delo; dirigirati proizvodnjo; administrativno dirigirati gospodarsko organizacijo / v luko so dirigirali vse razpoložljive vagone poslali, odpremili
dirigíran -a -o: dirigirana trgovina; dirigirana umetnost; centralno dirigirano gospodarstvo
♦ voj. dirigirani izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
eksistírati -am nedov. (ȋ) biti, obstajati: eksistirajo tudi še neodkriti svetovi;
ne ve, če omenjena knjiga kje eksistira;
ta spojina eksistira le malo časa, nato razpade;
publ. eksistira pa še drugo vprašanje, kako usmerjati naš gospodarski razvoj / večina ljudi samo eksistira ne živi polno, zavestno
● moderna glasba zanj sploh ne eksistira ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne eksistiraš več ne menim se zate; ne maram te; odbor eksistira samo po imenu njegova dejavnost se ne čuti // ekspr. živeti, shajati: podjetje komaj še eksistira; tukaj se eksistira samo za silo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
glédati -am nedov., gléj in glèj gléjte, stil. glédi glédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala; gledal je proti planinam; gledati na vse strani; gledati skozi okno; težko gledam v tako močno svetlobo; molčal je in gledal v tla; obrnila se je in gledala za njim; gledati navzgor, okoli, stran; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno
// križem gledati škiliti
// kot kletvica mandi te gleda
// imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden
// mladiči že gledajo
// preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se - 2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati; zamišljeno, žalostno gleda predse; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
- 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
- 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči
- 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča; sedaj je čisto drugače gledal na svet; kako gledaš na svoje delo; kritično gledati na sodobno življenje; na vse je gledal zelo osebno
- 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo; če je šlo za sina, ni gledal na stroške; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost
- 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil; sama naj gleda, da ne bo imela težav; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite
- 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih; njen mož gleda za drugimi; samo za ženskami je gledal
● vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je zelo varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake
gledáje star.: sedel je, ves čas gledaje proti vratom; mahala je, otožno gledaje za njim
gledajóč -a -e: govoril je, gledajoč zdaj enega zdaj drugega; napeto gledajoče občinstvo; sam.: število gledajočih je bilo razmeroma veliko
glédan -a -o: slika prikazuje bacile, gledane skozi mikroskop; življenje, gledano z očmi otroka; to vprašanje je gledano samo ekonomsko obravnavano; glédano v brezosebno-prislovni rabi za izražanje izhodišča gledanja, opazovanja:hiša je na levi strani ulice, gledano od postaje; gledano v smeri vožnje; pren., publ. strogo gledano, je bil ta ukrep nepotreben; akcija je, gledano v celoti, povsem uspela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
gradítev -tve ž (ȋ) glagolnik od graditi:- a) graditev ceste, hiše, železniške proge; dovoljenje za graditev / graditev celice, satja; kalcij za graditev kosti / usmerjati gospodarsko, kulturno graditev dežele; graditev ljudske oblasti; graditev socializma
♦ ekon. kapitalna graditev graditev temeljnih gospodarskih objektov - b) graditev ladij, strojev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
investícija -e ž (í) - 1. uporaba denarja za povečanje premoženja, naložba: investicije kmetov so se povečale; obrtniška investicija / investicija v hišo / v kapitalistični ekonomiki nakup delnic je bila dobra investicija; pren. sinovo šolanje je bila draga, a dobra investicija
// za to namenjeni, uporabljeni ali potrebni denar: višina investicij
// kar se doseže, ustvari s tem denarjem: vrednost investicij - 2. nav. mn., ekon. uporaba dela nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog, naložba: usmerjati, ustaviti, zmanjšati investicije; investicije v industrijo, kmetijstvo, turizem; plan investicij; sredstva za investicije / družbene, gospodarske, negospodarske investicije / bruto investicija ki obsega tudi nadomestilo za amortizacijo; javna investicija v objekt za splošne družbene potrebe; kapitalna investicija v stroje, naprave za proizvodnjo; neto investicija ki ne obsega nadomestila za amortizacijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
investíranje -a s (ȋ) glagolnik od investirati: investiranje ni prineslo pričakovanih rezultatov / usmerjati investiranje gospodarskih organizacij; prekomerno investiranje družbenih sredstev v industrijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
izstreljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. potiskati izstrelke iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreljevati naboje / topovi so izstreljevali krogle skozi line
- 2. potiskati in usmerjati s startne naprave proti cilju: izstreljevati vesoljske ladje, umetne satelite
● publ. radij je izstreljeval svoje elektrone skoraj s hitrostjo svetlobe oddajal, seval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
jezíti2 -ím nedov., jêzi in jézi (ī í) - 1. delati, tvoriti oviro, jez, ki preprečuje, ovira odtekanje: jeziti reko; skali sta jezili narasli tok; pren. barikade mu jezijo pot
// delati oviro, pregrado vodi, usmerjati jo: z delavci je jezil naraslo vodo; jeziti povodenj - 2. delati, da se kaj ne širi, narašča: jeziti inflacijo
jezíti se nabirati se zaradi ovire, ki preprečuje, ovira odtekanje: voda v strugi se zaradi kamenja in lesa jezi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) - 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče - 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
// tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute - 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
- 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal - 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
// obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo - 6. delati vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
- b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
- c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
- 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči
kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
koncentrírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju; osredotočati, kopičiti: koncentrirati industrijo v obmorskem predelu; vlada koncentrira vojaške enote ob meji / razdrobljena finančna sredstva bi bilo treba koncentrirati; trgovina se koncentrira predvsem na industrijsko razvita področja
- 2. odstranjevati iz snovi (večji del) tekočine in odvečnih sestavin: koncentrirati živila
♦ kem. koncentrirati kislino, raztopino povečevati količino raztopljene snovi v raztopini z odstranjevanjem topila; metal. koncentrirati rudo odstranjevati iz nje večji del nekakovostnih sestavin, bogatiti rudo
koncentrírati se (miselno) zbirati se, osredotočati se na kaj: imel je toliko časa, da se je lahko koncentriral / ženske se pri delu bolj koncentrirajo kot moški / ves se je koncentriral na to opravilo
// v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: koncentrirali smo se samo na najvažnejše naloge; letalstvo se je koncentriralo na sovražnika ob njegovem izkrcavanju
koncentríran -a -o: močno koncentrirana solna kislina; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; celotna proizvodnja je koncentrirana na enem prostoru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
kontróla -e ž (ọ̑) - 1. ugotavljanje skladnosti kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzor, nadzorstvo: poostriti, uvesti kontrolo; kontrola dela, poslovanja bank; kontrola izvoza in uvoza / publ. imeti kontrolo nad družbeno proizvodnjo; opravljati kontrolo; nižje pog. držati pod kontrolo kontrolirati
// učenec je še vedno potreben kontrole nadzorstva
// carinska, obmejna kontrola; družbena kontrola
// ugotavljanje pravilnosti, kakovosti česa: poostriti kontrolo izdelkov / tehnična kontrola; kontrola delovanja strojev - 2. ugotavljanje dejanskega stanja, položaja česa; pregled, pregledovanje: kontrola dokumentov; kontrola kovčkov v vlaku / kontrola ceste iz letala / pog. bolnik je prišel na kontrolo (ponovni) pregled
- 3. publ. prevlada, oblast: pridobili so si popolno kontrolo nad tržiščem
- 4. pog. kontrolni organ: prišla je kontrola
● publ. šofer je izgubil kontrolo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. čisto je izgubila kontrolo nad seboj ni se mogla obvladati; pog. še vedno je pod zdravniško kontrolo (zdravniškim) nadzorstvom
♦ aer. kontrola letenja služba na letališču, ki skrbi za varnost v letalskem prometu; ekon. devizna kontrola kontrola dinarskega in deviznega poslovanja s tujino; med. kontrola rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok, načrtovanje rojstev; soc. socialna kontrola usmerjanje ravnanja, vedenja posameznikov v skladu z družbenimi normami; šah. časovna kontrola ugotavljanje, če je igralec napravil predpisano število potez v določenem času; šol. kontrola znanja ugotavljanje znanja z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjanje; šport. kontrola ugotavljanje pravilnosti poteka kakega tekmovanja; član, ekipa, ki to opravlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
koordinírati -am nedov. in dov. (ȋ) delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno, usklajevati: koordinirati delo posameznikov / koordinirati in usmerjati investicijske programe / koordinirati razlage sistemiziratikoordiníran -a -o: dogovorili so se za koordiniran nastop na tujih tržiščih
♦ jur. koordinirani ali prirejeni organi upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbene politične skupnosti; med. koordinirani gibi usklajeni gibi; prisl.: delati koordinirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
krétati -am nedov. (ẹ̄) zastar. voditi, usmerjati: jezdec je vešče kretal konja / kretati barko // gibati, premikati: (z) glavo je kretal levo in desnokrétati se star. gibati se, premikati se: naglo se je kretala okrog štedilnika; ladja se počasi kreta po gladini jezera
// biti, zadrževati se kje; gibati se: kretal se je samo v visoki družbi
kretajóč -a -e: malomarno se kretajoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
krmílo2 -a s (í) - 1. naprava, katere premikanje določa smer gibanja vozila: obračati krmilo; prijeti za krmilo; krmilo avtomobila, kolesa
● prepustiti krmilo sopotniku vožnjo vozila; publ. vinjen je sedel za krmilo začel voziti; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila
// gibljiva plošča pri ladji, letalu, s katero se spreminja smer gibanja: pomožno krmilo na premcu; konstrukcija krmila; spremeniti položaj krmila
♦ aer. smerno krmilo s katerim se spreminja smer leta; višinsko krmilo s katerim se spreminja višina leta - 2. ekspr. vodilni položaj, vodstvo: niti za trenutek ni izpustil krmila; prevzeti krmilo države; biti, ostati na krmilu / odločno je vzela krmilo v svoje roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
molíti mólim nedov. (ī ọ́) - 1. rel. usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom: pokleknil je in molil; moliti k Bogu, v čast Materi božji; goreče, pobožno moliti / moliti za dež, zdravje; moli, da bi ozdravel / moliti za umrle
// izgovarjati besedilo molitve: moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec / duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo vodi molitev - 2. po božje častiti: moliti boga / moliti luno, malike, živali; pren., ekspr. moliti mamona
● ekspr. ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje govoriti, pripovedovati
molèč -éča -e: moleč obrača oči proti nebu; moleči verniki
móljen -a -o: zbrano moljena molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
monopolístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na monopoliste ali monopolizem: monopolistični kapital / monopolistične banke, družbe / monopolistični tisk / monopolistično obnašanjemonopolístično prisl.: monopolistično usmerjati cene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
motríti -ím nedov. (ī í) - 1. preh., raba peša z gledanjem dojemati, zaznamovati vsebino česa; opazovati, gledati: snel je očala in ga motril; s kritičnim pogledom je motril pohištvo / nepremično, radovedno ga je motrila; izpod oči, od blizu, z jeznimi očmi, resnim obrazom motriti kaj / motri me od glave do peta
// s prislovnim določilom presojati, ocenjevati: motriti kaj s stališča potreb, z dveh vidikov; kritično motriti problem / zviška motriti dejanja ljudi - 2. zastar. upirati, usmerjati pogled kam: motril je proti planinam
motrèč -éča -e: stopam po mestu, motreč izložbe; preudarno motreč pogled
motrèn -êna -o: premikati motreni predmet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
nadzórstvo -a s (ọ̑) - 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorstvo nad poslovanjem / imeti, opravljati nadzorstvo / družbeno nadzorstvo
// s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje: določbe tržnega nadzorstva; devizno nadzorstvo devizna inšpekcija; gostišče so prijavili sanitarnemu nadzorstvu sanitarni inšpekciji - 2. opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzorstvo meje / letala imajo nadzorstvo nad cesto in mostom
- 3. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: zaupali so mu nadzorstvo učencev / bil je pod strogim nadzorstvom strogo so ga nadzorovali
// policijsko nadzorstvo; jemati zdravila pod zdravniškim nadzorstvom
♦ šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih - 4. publ. prevlada, oblast: doseči, imeti nadzorstvo nad tržiščem
● publ. šofer je izgubil nadzorstvo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
namérjati -am nedov. (ẹ́) - 1. z merjenjem prihajati do določene količine česa: namerjal je po dva metra blaga / najnižje temperature so namerjali v januarju
- 2. z ocenjevanjem lege, oddaljenosti cilja dajati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: strojnico je namerjal na spodnji rob skale; dolgo, slabo namerjati
// s takim dejanjem groziti, pretiti: namerjati orožje na koga, proti komu / namerjal je bodalo proti njenim prsim
// nav. ekspr. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnavati, usmerjati: namerjali so teleobjektive na ognjenik / z oslabljenim pomenom namerjal je korake proti mestu - 3. star. nameravati: namerjajo zidati hišo; nisem te namerjal žaliti / elipt.: kaj torej namerjaš; najstarejša se je namerjala v tujino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
napeljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto: napeljevati žico skozi cev
// načrtno nameščati žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah: začeli so napeljevati elektriko in vodovod - 2. delati, da kaj prehaja na določeno mesto: napeljevati vodo v kanale
● ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
// nav. ekspr., navadno v zvezi s pogovor usmerjati, obračati: napeljevala je pogovor nanj - 3. nav. ekspr. navadno s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: napeljeval jih je, naj ga zapustijo; vsi so jo napeljevali k temu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
napérjati -am nedov. (ẹ́) - 1. obračati orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: naperjati puške v demonstrante
- 2. knjiž. naravnavati, usmerjati: naperjati daljnogled proti čemu / ekspr.: rad je naperjal zbadljive besede proti njemu; naperjati javno mnenje proti takim vzgojnim metodam / ekspr., z oslabljenim pomenom: naperjati korak proti komu; naperjati pogled v koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
naplétati -am nedov. (ẹ̑) ekspr. - 1. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu napletajo; zanimalo ga je, kaj napletajo proti njemu / le kaj napletajo s tem upornikom nameravajo storiti
// z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: napletal je prijateljstvo z njo; napletati spletke / vsak dan je napletal pot k njim je hodil - 2. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjame mu vsega, kar napleta; znova je nekaj napletala o njem / večkrat je napletala pri njem sebi v korist govorila
// napletati besedo, pogovor na politiko usmerjati, obračati - 3. tepsti, pretepati: napletal je konja z bičem; napletali so ga po hrbtu
● star. vztrajno ga je napletala pregovarjala, prepričevala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
navírati2 -am nedov. (ī ȋ) - 1. nar., navadno v zvezi s pogovor usmerjati, obračati: navirati pogovor na preteklost
- 2. knjiž., redko siliti, izsiljevati: naviral ga je, naj mu izroči pismo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
navráčati -am nedov. (ā ȃ) knjiž. napeljevati, usmerjati: navračati vodo v strugo / navračati razvoj v pravi tir / navračal je pogovor nanj // usmerjati, obračati: navračati ovce k čredi / pasel je in navračal živino zavračal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
oblást -í in -i ž (ȃ) - 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast
// možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je - 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
// spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let - 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
// celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu - 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti
// določen organ, ki ima pravico odločati- a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala
- b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti
- 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti
● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog
♦ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
obvládati -am dov. (ā) - 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali
// konja je z lahkoto obvladal - 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
- 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna
- 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti
- 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna
♦ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro
obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala
obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana
♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
odlóčati -am nedov. (ọ́) - 1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče; odločati o svojem življenju; imeti pravico odločati o svojem delu; odločati z referendumom
// dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče - 2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila
// določati, usmerjati: prav to je odločalo njegovo usodo - 3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati: odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna
● zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo
odlóčati se - 1. z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat; po vesti, težko se odločati
- 2. pri izbiri dajati čemu prednost: kupci se odločajo za modernejše oblike; mladina se odloča za tehniške poklice
- 3. biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa: že dolgo se odločajo za klimatske naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
organizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
- a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
- b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
- 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
- 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
- 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe
organizírati se pog. postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo
// postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on
organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
osredotóčati -am nedov. (ọ́) - 1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju: težko industrijo osredotočajo na jugu države; vojaške enote so začeli osredotočati ob meji
// združevati na enem mestu, usmerjati v središče: vso oblast hoče osredotočati v svojih rokah; osredotočati vodenje delavskega gibanja - 2. v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: tedanji čas jih je osredotočal na kulturno področje; pri svojem delu se osredotoča zlasti na reševanje gospodarskih problemov
osredotóčati se (miselno) se zbirati: le težko se osredotoča pri delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
ozírati se -am se nedov. (ī ȋ) - 1. usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: otroci so se med poukom kar naprej ozirali; ustavil se je in se oziral; ozirati se na levo in desno
// gledati, pogledovati: ozira se proti hribom; ozirati se skozi okno; ozirati se za odhajajočim / oziral se je po pticah jih ogledoval, opazoval - 2. v zvezi z na upoštevati pri svojem ravnanju, odločitvah: pri tem se moramo ozirati tudi na druge; premalo se je oziral na neizkušene sopotnike / bil je preveč samozavesten, da bi se oziral na javno mnenje; ne ozira se na navodila, kar po svoje dela / knjiga se ozira zlasti na začetnike je namenjena zlasti začetnikom
- 3. ekspr., v zvezi s po, za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati: na postaji se je oziral po taksiju, pa ga ni bilo; dolgo se je oziral za službo / tujci so se ozirali po naši zemlji
● knjiž., ekspr. proseče se ozira k njej išče pomoči pri njej; ekspr. ta se ne ozira ne na levo, ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih; ekspr. fant se že ozira po dekletih kaže zanimanje zanje; ekspr. po njeni smrti se bo moral sam ozirati po svetu biti, živeti sam; stopil je na prag in se oziral po vremenu ugotavljal, kakšno je vreme; bila je tako lepa, da so se vsi ozirali za njo da je pri vseh vzbujala občudovanje, zanimanje; ko se česa lotiš, se ne oziraj nazaj ne omahuj
oziráje se: hodila je po dvorišču, oziraje se na vse strani; odšel je, ne oziraje se na nevarnost
ozirajóč se -a -e: šla je od doma, neprestano ozirajoč se; storil je to, ne ozirajoč se na težave; ozirajoča se množica jih je nestrpno pričakovala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
périti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko usmerjati, širiti: sonce peri žarke naravnost v sobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
poklíc -a m (ȋ) - 1. delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin: zdaj ne opravlja svojega poklica; izbrati si poklic; pripravljati se na poklic; zakaj si se odločil za ta poklic; to je njen glavni poklic; lep, težek, zahteven poklic / akademski, intelektualni, tehnični poklici; duhovniški poklic; opravljati šiviljski, učiteljski poklic / sedeči poklic pri katerem se delo opravlja sede; svobodni ali samostojni poklic ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; poklic ozkega, širokega profila / menjati poklic; zapustiti poklic / govorica posameznih poklicev ljudi v posameznih poklicih
// opravljanje takega dela, dejavnosti: takrat je bil še neizkušen v poklicu / je že v poklicu zaposlen; izobraževanje vzgojiteljic v poklicih / usmerjati v poklice
// usposobljenost za tako delo, dejavnost: imeti, pridobiti si poklic; priti do poklica; ljudje različnih poklicev - 2. z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža stanje, dejavnost, kot jo določa prilastek: ni se mogel odpovedati pesniškemu poklicu; poklic žene in matere
● imeti poklic za kaj sposobnosti, nagnjenje, veselje; ekspr. zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
potróšnja -e ž (ọ̑) - 1. glagolnik od potrošiti: potrošnja kruha se je pred prazniki povečala; potrošnja elektrike, vode; potrošnja goriva
- 2. uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: povečati, usmerjati potrošnjo; proizvodnja in potrošnja / izdelki za osebno, široko potrošnjo
♦ ekon. osebna potrošnja sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna potrošnja sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenopolitičnih skupnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
premíšljati -am nedov. (í) usmerjati dejavnost v zavesti v kaj- a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: premišljala je njegove besede, pa jih ni mogla razumeti; premišlja, kaj mu je s tem hotel reči; premišlja, kje bi dobil posojilo / med delom tudi premišlja; vso pot je premišljal
- b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: moral bi že iti, pa še premišlja, kaj bi storil; ekspr. tu ni kaj premišljati
- c) sploh: premišlja, kako lepo so preživeli dan; premišljati o vsakdanjih dogodkih; o tem ne premišlja več
premíšljati se zastar. pomišljati se: ni se dolgo premišljala, vzela je kovček in odšla
premišljajóč -a -e: premišljajoč o tem, da bo treba sejati, je prišel do vasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
premišljeváti -újem nedov. (á ȗ) usmerjati dejavnost v zavesti v kaj- a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: premišljeval je njegove besede, pa jih ni mogel razumeti; premišljevati nalogo; premišljeval je, zakaj ni prišlo do pričakovane kemične spremembe; premišljeval je o življenjskih vprašanjih; o njem, star. njega dostikrat premišljuje; zmeraj kaj premišljuje; globoko, napeto premišljevati / sedi in premišljuje; on dosti premišljuje misli
- b) da bi se spoznala primernost, posledica česa: dolgo je premišljeval vsako besedo, preden jo je izrekel; premišljeval je, če bi šel ali ne / ne premišljuj, kar odloči se / premišljuje svoje ravnanje presoja, ocenjuje
- c) sploh: premišljeval je, kaj vse je doživel; rad premišljuje o svoji mladosti; zdaj o nesreči lahko premišljuje brez žalosti / dostikrat sem premišljeval o tem, da bi stvar opisal / star. premišljuje nekdanje dni spominja se jih, misli nanje
premišljeváje: premišljevaje hoditi; premišljevaje nasloni glavo na roko
premišljujóč -a -e: to ji je dajalo premišljujoč videz; bili so trezni in premišljujoči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
prepeljávati -am nedov. (ȃ) - 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spravljati z enega mesta na drugo: prepeljavati blago, potnike; čez jezero se prepeljavajo s čolnom / včasih so morali hoditi v mesto peš, zdaj pa jih prepeljava avtobus
// voziti (sem in tja): prepeljavati turiste po jezeru; prepeljaval jo je z avtomobilom
// spravljati z enega mesta na drugo sploh: otrok prepeljava voziček iz sobe v sobo - 2. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega skozi kaj: prepeljavati vrv skozi zanke
- 3. nav. ekspr. kot spremljevalec voditi, usmerjati gibanje koga: prepeljaval je dekleta po parkih / koklja prepeljava piščance po dvorišču
prepeljávati se enakomerno, drseč se premikati: po kanalih se prepeljavajo gondole / pav se je prepeljaval po dvorišču / po ledu se že prepeljavajo prvi drsalci se drsajo
// po nebu se prepeljavajo beli oblaki
// nav. ekspr. leteti z razprostrtimi, mirujočimi perutmi: nad gozdom se prepeljavajo kragulji
● ekspr. vedno se prepeljavata za roko, pod roko hodita, držeč se za roko, pod roko; prepeljava se po hiši kot gospa hodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
presnóva -e ž (ọ̑) biol. biokemični procesi, pri katerih nastajajo energija, potrebna za življenje, in snovi za obnavljanje celic: uravnavati, usmerjati presnovo;
nenormalna presnova;
nepravilnosti v presnovi
● knjiž., redko presnova društva preoblikovanje, preureditev; knjiž., redko presnova v gospodarstvu reforma
♦ biol., kem. presnova beljakovin; med. osnovna presnova
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
procés tudi procès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) - 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določenih
- a) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija; opazovati, proučevati proces; bolezenski, življenjski procesi; proces gnitja, staranja; procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces
- b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese; združevalni proces; zapleteni procesi družbenega razvoja; publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju
- 2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces; delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces
- 3. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces; javni, tajni proces; proces proti revolucionarjem; priče na procesu / civilni, kazenski proces / sodni proces
● publ. monstre proces s številnimi obtoženci; publ. politični proces zaradi političnih razlogov
♦ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
projektíl -a m (ȋ) voj. izstrelek, ki se da usmerjati, voditi na daljavo: projektil je zadel cilj;
izstreljevati projektile / jedrski, medcelinski, raketni projektil; projektil zemljazrak ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku // dirigirani ali vodeni projektil
● star. projektil mu je nad očesom prebil lobanjo izstrelek, krogla; publ. vesoljski projektil vesoljska raketa, vesoljski izstrelek
♦ fiz. delec snovi, ki zadene kak drug delec snovi in s tem povzroči reakcijo; izstrelek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
promèt -éta m (ȅ ẹ́) - 1. gibanje, premikanje vozil, oseb po določeni poti: ovirati, urejati, usmerjati promet; pred prazniki je na cestah velik, ekspr. živahen promet / izločati tovornjake iz prometa; izboljšati varnost v prometu / avtomobilski, ladijski promet; cestni, zračni, železniški promet; enosmerni promet / publ. izročiti most prometu; zapreti cesto za ves promet
- 2. navadno s prilastkom prevažanje potnikov, blaga z enega kraja na drugega: med krajema je spet redni avtobusni promet; vozovnice za letalski promet; vozila za potniški promet / javni, medkrajevni, mestni promet; linijski promet po stalni progi in po stalnem voznem redu
// tranzitni promet blaga se je povečal - 3. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s takim gibanjem ali prevažanjem: izboljšati, razvijati promet; razvoj letalskega prometa; sekretariat za promet
- 4. v zvezi poštni, telegrafski, telefonski promet prenašanje, posredovanje sporočil, paketov, denarnih nakazil: nadzirati, ugotavljati telefonski, telegrafski promet / medkrajevni, mednarodni poštni promet
- 5. ekon. spreminjanje vrednosti blaga, storitev v denar in obratno: ta trgovina ima velik promet; preseči načrtovani promet / promet z lesom, stroji, živili / blagovni, devizni, plačilni promet; izvozni, uvozni promet; letni, mesečni promet; promet na debelo, na drobno
● pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; dati v promet nove bankovce, znamke narediti, da se lahko začnejo prodajati, uporabljati; novi izdelek gre dobro v promet se dobro prodaja; pog. spraviti vso hrano v promet prodati, porabiti jo
♦ avt. desni promet ki poteka po zunanjem pasu vozišča; mirujoči promet parkirana vozila; pas za počasni promet vozni pas za vozila z manjšo hitrostjo; udeleženec v prometu pešec, voznik; fin. brezgotovinski denarni promet; jur. pravni promet nastanek, sprememba in prenehanje pravic; žel. bruto promet teža blaga in vagonov, ki se uporablja za računanje prepustne in prevozne moči proge; neto promet teža prevoženega blaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
rádio -a m (ā) - 1. naprava za oddajanje in sprejemanje električnih impulzov, signalov po radijskih valovih: opremiti balon, raketo z radiom / usmerjati izstrelek po radiu, z radiom
- 2. radijski oddajnik, radijska postaja: biti po radiu povezan s pilotom / v mestu deluje ilegalni radio / radio predvaja zabavno glasbo; poiskati radio Maribor valovno dolžino radijskega oddajnika
- 3. radijski sprejemnik: izključiti, pog. ugasniti, zapreti radio / v sobi igra radio / naročnina za radio / prenosni, tranzistorski radio
♦ elektr. radio na baterije - 4. ed. sredstvo za javnosti namenjeno oddajanje zvočnih sporočil po radijskih valovih: radio, televizija in tisk so poročali o dogodku / prirediti igro za radio; nastopati na radiu, v radiu; govoriti po radiu
// dejavnost, vezana na tako sredstvo: skupščina je zagotovila denar za radio - 5. ustanova, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: v mestu deluje radio in več gledališč; direktor, novinarji radia / delati na radiu / radio Ljubljana / trg pred radiom poslopjem te ustanove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
ravnáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
// delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo - 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno
// vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi - 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
- 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
- 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala
ravnáti se - 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni
- 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu
- 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi
- 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko
● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se
♦ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
razglábljati -am nedov. (á) intenzivno usmerjati dejavnost v zavesti v kaj, da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: razglabljati o svojem življenju;
resno, zavzeto razglabljati o problemih / med delom veliko razglablja premišlja, razmišlja // knjiž. razglabljati jezikovna vprašanja obravnavati, reševatirazglabljajóč -a -e: razglabljajoč mogoče rešitve problema, je prišel do novih spoznanj; razglabljajoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
raziskovánje -a s (ȃ) glagolnik od raziskovati: nadaljevati, usmerjati raziskovanje;
ukvarjati se z raziskovanjem mikrobov;
do teh zaključkov so prišli po dolgotrajnem, natančnem raziskovanju;
znanstveno raziskovanje;
raziskovanje jezika, starih kultur, vesolja;
metode, predmet raziskovanja / raziskovanje tržišča / geološka, politološka, statistična raziskovanja / Inštitut za raziskovanje krasa
♦ mat. operacijsko raziskovanje panoga ekonomske znanosti, ki uporablja matematične metode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
razmíšljati -am nedov. (í) usmerjati dejavnost v zavesti v kaj- a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: razmišlja, zakaj se je to zgodilo; razmišljati o življenjskih vprašanjih; o njem, star. njega velikokrat razmišlja / vso noč je razmišljal
- b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: dolgo je razmišljal, kaj naj stori, kako naj se odloči
- c) sploh: razmišlja o sreči, ki ga čaka
razmišljajóč -a -e: razmišljajoč o tem, kam naj gre, je stopil na ulico; razmišljajoč človek; njegov razmišljajoči značaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
rídati -am nedov. (ī) nar. krmariti, usmerjati: ridati sanke / ridati voz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
specializírati -am nedov. in dov. (ȋ) usmerjati, omejevati dejavnost česa na ozko področje: specializirati trgovine za prodajanje otroške obutve;
obrat se je širil in specializiral
● knjiž. specializirati metulje v zbirki razvrščati, razporejatispecializírati se - 1. pridobivati si izurjenost za opravljanje določene ožje dejavnosti: ta zidar se specializira za polaganje ploščic; specializirati se v kuhanju
- 2. pridobivati si posebno, poglobljeno znanje na ožjem področju kake stroke: priporočili so mu, naj se specializira; specializirati se v jezikoslovju / žarg., med. specializirati kirurgijo
specializíran -a -o: (ozko) specializirani delavci, strokovnjaki; specializirane vojaške enote; knjigarna, specializirana za prodajo strokovnih knjig
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
speljávati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, povzročati, da se vozilo začne premikati: speljavati avtomobil, voz
- 2. nar. voziti: speljavati gnoj na njivo
- 3. delati, da kaj prehaja z določenega mesta drugam: speljavati vodo s travnika v potok
● ekspr. speljavati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. speljavati pogovor drugam usmerjati, obračati - 4. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: speljaval ga je, naj se upre / vse ga je začelo speljavati v to, kar je bilo zanj pogubno
speljávati se nav. ekspr. drseti: sneg se speljava s hriba; prim. izpeljavati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
svetíti in svétiti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti
- 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil
- 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji
- 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami
● pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo; ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled
svetíti se in svétiti se - 1. odbijati svetlobo: očiščena plošča se lepo sveti; beli kamni so se svetili v mesečini; oči se ji svetijo kot mački; svetiti se kot sneg, sonce / hlače, rokavi se mu svetijo od umazanije, zguljenosti / v rokah se mu sveti bodalo ima; v očeh so se ji svetile solze
// s prislovnim določilom odražati, kazati v veliki meri, kar izraža določilo: oči se mu nevarno, preteče, prijazno svetijo; oči so se ji svetile od navdušenja, pohlepa, veselja; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava - 2. ekspr. odsevati: v mesečini se svetijo bele snežne krpe; na vzhodu se svetijo gore so; na prsih se mu je svetilo odlikovanje je imel, nosil
// cesta se srebrno sveti se svetlo odraža
// biti zelo čist, zloščen: avtomobil se ves sveti; čevlji se mu zelo svetijo; kuhinja se kar sveti od čistoče
● ekspr. hlače se mu že svetijo so že zelo oguljene; ekspr. njihova imena se bodo svetila v zgodovini bodo slavni; star. na praznik se je vse svetilo v novih oblekah so vsi imeli nove obleke; ekspr. začelo se mu je svetiti, kako je s tem začel je spoznavati, razumevati; preg. ni vse zlato, kar se sveti
svetèč -éča -e: sveteč si s svečo, se je vzpenjal po stopnicah; tok svetečih plinov; od znojnih kapelj sveteč se vrat; brleča in slabo sveteča sveča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
šofírati -am nedov. (ȋ) voditi, usmerjati avtomobil; voziti: zna šofirati;
rad šofira / šofirati tovornjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
šólati -am nedov. (ọ̑) - 1. omogočati komu, da (si) načrtno pridobiva znanje, spretnosti: šolati svoje otroke; šolati na svoje stroške; dali so ga šolat v mesto / ekspr. sina šola za zdravnika
- 2. poučevati koga z namenom, da si načrtno pridobiva znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: šolati mizarje, učitelje; šolati strokovnjake za vodstvene delavce; letalske organizacije šolajo svoje člane na najnovejših motornih letalih; jezikovno šolati novinarje / šolati pse za odkrivanje mamil, ponesrečencev
- 3. z vajo delati kaj bolj sposobno: šolati svoj posluh / šolati pevski glas / ekspr. šolati oko v razpoznavanju odtenkov
● ekspr. življenje ga je trdo šolalo imel je težko življenje; žarg., agr. šolati vino z določenimi postopki usmerjati naravne biokemične procese pri zorenju mošta v vino
šólati se načrtno (si) pridobivati znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: moj brat se še šola; šolati se v Ljubljani, v tujini; šolal se je le kratek čas; brezplačno, redno se šolati / ne morejo se šolati v maternem jeziku / šolati se za pravnika, zdravnika; šola se za mehanika uči se
šólan -a -o: šolan človek; imeti šolan glas; ponosna je na svoje šolane otroke; strokovno šolane negovalke; ni šolana pevka; take podrobnosti opazi le šolano oko; biti šolan v socialističnem duhu
♦ lov. šolani pes
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
tehnizírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. opremljati s tehničnimi pripomočki: tehnizirati vojaške enote; svet se tehnizira / tehnizirati gradnjo, poljedelstvo
- 2. usmerjati k pretiranemu uporabljanju, vrednotenju tehničnih dosežkov, pripomočkov: tehnizirati ljudi / tehnizirati življenje
tehnizíran -a -o: tehnizirana družba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
trasírati1 -am nedov. in dov. (ȋ) na terenu določati, označevati traso: geodeti trasirajo;
trasirati deset kilometrov ceste, železnice / trasirati cesto tako, da se izogne večjim naseljem speljati // publ. določati, usmerjati: trasirati nadaljnji razvoj; idejno trasirati revolucijotrasíran -a -o: trasiran plinovod; dobro trasirana cesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
uhájati -am nedov. (ȃ) - 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapuščati kraj (trenutnega) bivanja: otroci so pogosto uhajali / zaprte živali rade uhajajo
// kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, odhajati: uhajati iz zapora; uhajati od doma, v tujino
// ekspr. kljub nasprotovanju iti, odhajati: otroci uhajajo na cesto / živina rada uhaja v sadovnjak - 2. ekspr. nezaželeno iztekati: iz slabo zaprte cisterne uhaja voda / iz posode uhaja para / skozi špranje uhaja toplota
- 3. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premikati s prvotnega, navadnega mesta: pentlja ji uhaja z las; kite ji uhajajo izpod rute
- 4. ekspr., z dajalnikom nezaželeno prihajati, se pojavljati: iz grla so ji uhajali kriki / fantu je uhajal smeh se je proti svoji volji smejal
// nehote, proti svoji volji govoriti: iz ust, z jezika so mu uhajale ostre besede - 5. ekspr., z dajalnikom usmerjati se, kamor ni zaželeno: pogled ji je uhajal k skupini ljudi; oči mu uhajajo skozi okno / misli so ji uhajale k fantu mislila je na fanta
● evfem. bolniku uhaja voda nekontrolirano opravlja malo potrebo; ekspr. žena mu uhaja čez plot mu je nezvesta
uhajajóč -a -e: uhajajoči plini; uhajajoča para
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
upérjati -am nedov. (ẹ́) - 1. obračati orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: uperjati orožje v demonstrante
- 2. knjiž. naravnavati, usmerjati: uperjati daljnogled proti stolpu / ekspr., z oslabljenim pomenom uperjati kritiko proti napakam kritizirati jih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
upírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
// imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti - 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih
upírati se - 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
// biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala - 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili
// upirati se nasprotniku v igri
// kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
// kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati - 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale
// z besedami, ravnanjem izražati voljo- a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu
- b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi
// izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati
- 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati
// vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem - 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet
- 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku
// ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom - 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino
● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti
upiráje: stala je, upiraje roke v boke
upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
uprávljati -am nedov. (á) - 1. urejati, usmerjati življenje v kaki družbeni skupnosti: upravljati državo, občino; centralistično upravljati; občani neposredno upravljajo / upravljati zasedeno ozemlje / deželo je upravljal vladarjev namestnik je vladal v njej
// odločati o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: delavci sami upravljajo; upravljati podjetje, rudnik, šolo - 2. odločati o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa: upravljati gozdove; upravljati hišo / upravljati premoženje, zapuščino; upravljati sklad, neprav. s skladom
- 3. s širokim pomenskim obsegom s posebnimi pripravami uravnavati delovanje česa: upravljati kotle in turbine z enega mesta; upravljati stroj; upravljati televizijsko kamero voditi, usmerjati
// avtomatično, daljinsko, ročno upravljati / upravljati krmilo usmerjati; upravljati zavoro z nogo pritiskati nanjo; publ. uči se upravljati z orožjem ravnati
// publ. usmerjati, uravnavati premikanje česa: upravljati motorno kolo; upravljati ladjo krmariti; upravljati letalo pilotirati; upravljati tovornjak voziti
// publ. usmerjati, uravnavati sploh: upravljati polet rakete; upravljati proces v plavžu / upravljati lokalne zadeve urejati
upravljajóč -a -e: upravljajoči signali; upravljajoče osebe
uprávljan -a -o: iz daljave upravljan stroj; federativno upravljana država; moderno upravljano podjetje; sam.: upravljavci in upravljani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
uravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice
// redko izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati
// uravnavati gube ravnati, gladiti
// uravnavati seno po vozu - 2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati
// delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo - 3. redko urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke
- 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene
♦ med. uravnavati rojstva - 5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave
// odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot - 6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah
- 7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati
- 8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni
● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto
uravnavajóč -a -e: uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati
uravnávan -a -o: uravnavano delovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
usmérjanje -a s (ẹ́) glagolnik od usmerjati: naprava za usmerjanje plinov, svetlobe / usmerjanje prometa s semaforji / radijsko usmerjanje ladje / sistem družbenega usmerjanja; usmerjanje gospodarskega razvoja / usmerjanje razprave / ideološko, politično usmerjanje / usmerjanje mladih v študij ekonomije
♦ ped. poklicno usmerjanje svetovanje, pomoč pri izbiri poklica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
usmérjati -am nedov. (ẹ́) - 1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer: priprava, ki usmerja tok dima; usmerjati vozilo / usmerjati promet / usmerjati ladjo z lučmi; svojo pot je usmerjal po zvezdah
// delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmerjati anteno; usmerjati luči naravnost / usmerjati pogled kam - 2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: usmerjati gospodarstvo, politiko; načrtno usmerjati / usmerjati šolski sistem / njegovo pozornost je usmerjala proč od otroka
// določati potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmerjati delo, igro; pogovor je usmerjal, kamor je sam hotel; računalniško usmerjati delovni postopek / usmerjati razvoj / naloge, ki usmerjajo vsakdanje življenje / usmerjati mišljenje koga
// delati, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmerjati prodajo na tuja tržišča; usmerjati se v izvoz - 3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način: to usmerja in sili kmeta, da je stvaren; filozofsko, idejno usmerjati koga / revijo usmerjajo mladi izobraženci
- 4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost: usmerjati ljudi h gojitvi športa; usmerjati učence v študij jezikov / poklicno usmerjati
usmérjan -a -o: strokovno usmerjano zdravstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
usmerjeváti -újem nedov. (á ȗ) usmerjati: usmerjevati promet / usmerjevati razpravousmerjeván -a -o: usmerjevano gospodarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
vížati -am nedov. (ȋ) - 1. pog. peti, igrati narodno-zabavne pesmi, skladbe: godci so vižali same vesele
- 2. zastar. voditi, usmerjati: orači so vižali konje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
vládati -am nedov. (ā) - 1. odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti, zlasti v državi: takrat je vladal kralj; vladati deželi; vladati ljudstvu; absolutistično, parlamentarno vladati; pren., ekspr. v hiši je vladal mož; ljubezen in lakota vladata svetu
- 2. biti splošno razširjen: v deželi vlada blagostanje; nad zapuščeno vasjo je vladal mir; pri znanstvenikih je doslej vladalo o tem drugačno mnenje / med nami je vladalo veselo razpoloženje; za knjigo je vladalo veliko zanimanje / ekspr. ko so prišli v mesto, je že vladala noč bila
- 3. star. voditi, usmerjati: vladal je vprežni par konj s hi in bistahor / lastnica z veliko umnostjo vlada hotel
● zastar. spretno vlada z našim jezikom obvlada naš jezik; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
vládati se zastar., v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo; ravnati se: po tem zgledu se bomo vladali / ne zna se vladati se vesti
vladajóč -a -e: vladajoči knez; vladajoča stranka
♦ gozd. vladajoče drevo drevo, ki ima višjo krošnjo kot drevo, drevesa okoli njega; sam.: koristi vladajočih
vládan -a -o: vladani sloji; sam.: sodelovanje vlade z vladanimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
vozíti vózim nedov. (ī ọ́) - 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo
// upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro - 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo
- 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica
- 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj
- 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji
// vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti
// nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita - 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita
- 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi
● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro
♦ avt. voziti v tretji prestavi
vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom
● ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja
♦ fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah
vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
vtíkati -am nedov. (ȋ) - 1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: otroci radi vtikajo v nos drobne predmete; ne vtikaj rok v slamoreznico; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr. vtikati nit v šivanko vdevati
// dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase
// ekspr. dajati kaj kam sploh: vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik spravljamo - 2. ekspr. nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtikati ujetnike v lisice, verige
- 3. ekspr. spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva: vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore zapirati jih
// vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: mlade fante so vtikali v vojsko - 4. ekspr. porabljati za kaj, vlagati v kaj: vtikati plačo v domačijo; vtikati dohodek v propadajoče podjetje
● ekspr. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo
vtíkati se ekspr. - 1. vmešavati se: otroci so se radi vtikali v pogovor; tašča se vtika v vzgojo / brez potrebe se vtikaš vmes
● ekspr. ne vtikaj se v druge ne izražaj svojega mnenja o njih in njihovem delu; ne poskušaj usmerjati njihovega življenja, ravnanja - 2. vsiljivo ogovarjati koga, približevati se komu: pusti ga pri miru, ne vtikaj se vanj; v vsako žensko se vtika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
zamíkati1 -am nedov. (ī ȋ) delati, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: hiš ne gradijo v ravni vrsti, ampak jih zamikajo
● knjiž. obračati in zamikati naslon pri sedežu pomikati nazajzamíkati se - 1. knjiž. premikajoč se prihajati za kaj: sonce se že zamika za goro / zamikati se za grmovje skrivati se, umikati se; zamikali so se pred burjo
- 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmerjati v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: mistično se zamikati
- 3. ekspr., v zvezi z v izraža nastopanje intenzivnega, poglobljenega razmišljanja o tem, doživljanje tega, kar izraža določilo: zamikati se v čas mladosti; njegov duh se zamika v prihodnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
zavíjati -am nedov. (í) - 1. spreminjati smer svojega
- a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
- b) poteka: cesta, proga zavija
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
- 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
- 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi
// zavijati oči, z očmi od jeze - 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto - 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
- 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
// ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter - 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
- 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
- 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati
zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost
zavijáje: prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice
zavijajóč -a -e: tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
zazírati se -am se nedov. (ī ȋ) knjiž. upirati, usmerjati pogled kam; gledati: zazirati se skozi okno;
zazirati se v daljavo / začudeno so se zazirali v nas; pren., ekspr. zazirati se v prihodnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.
zbiráteljstvo -a s (ȃ) dejavnost, ki se ukvarja z zbiranjem: spodbujati, usmerjati zbirateljstvo;
knjižno zbirateljstvo;
zbirateljstvo starin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.