1. 1. umetniško voditi, usmerjati orkester, zbor pri izvajanju glasbenih del: dirigirati simfoničnemu orkestru; koncert bo dirigiral znan dirigent / dirigirati s širokimi gestami
2. 2. voditi, usmerjati sploh: pedagoški vodja dirigira šolsko delo; dirigirati proizvodnjo; administrativno dirigirati gospodarsko organizacijo / v luko so dirigirali vse razpoložljive vagone poslali, odpremili

dirigíran -a -o: dirigirana trgovina; dirigirana umetnost; centralno dirigirano gospodarstvo
♦ voj. dirigirani izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala; gledal je proti planinam; gledati na vse strani; gledati skozi okno; težko gledam v tako močno svetlobo; molčal je in gledal v tla; obrnila se je in gledala za njim; gledati navzgor, okoli, stran; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno
   // križem gledati škiliti
   // kot kletvica mandi te gleda
   // imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden
   // mladiči že gledajo
   // preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se
2. 2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati; zamišljeno, žalostno gleda predse; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
3. 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
4. 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči
5. 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča; sedaj je čisto drugače gledal na svet; kako gledaš na svoje delo; kritično gledati na sodobno življenje; na vse je gledal zelo osebno
6. 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo; če je šlo za sina, ni gledal na stroške; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost
7. 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil; sama naj gleda, da ne bo imela težav; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite
8. 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih; njen mož gleda za drugimi; samo za ženskami je gledal
   ● vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je zelo varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake

gledáje star.: sedel je, ves čas gledaje proti vratom; mahala je, otožno gledaje za njim

gledajóč -a -e: govoril je, gledajoč zdaj enega zdaj drugega; napeto gledajoče občinstvo; sam.: število gledajočih je bilo razmeroma veliko

glédan -a -o: slika prikazuje bacile, gledane skozi mikroskop; življenje, gledano z očmi otroka; to vprašanje je gledano samo ekonomsko obravnavano; glédano v brezosebno-prislovni rabi za izražanje izhodišča gledanja, opazovanja:hiša je na levi strani ulice, gledano od postaje; gledano v smeri vožnje; pren., publ. strogo gledano, je bil ta ukrep nepotreben; akcija je, gledano v celoti, povsem uspela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. a) graditev ceste, hiše, železniške proge; dovoljenje za graditev / graditev celice, satja; kalcij za graditev kosti / usmerjati gospodarsko, kulturno graditev dežele; graditev ljudske oblasti; graditev socializma
   ♦ ekon. kapitalna graditev graditev temeljnih gospodarskih objektov
2. b) graditev ladij, strojev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. uporaba denarja za povečanje premoženja, naložba: investicije kmetov so se povečale; obrtniška investicija / investicija v hišo / v kapitalistični ekonomiki nakup delnic je bila dobra investicija; pren. sinovo šolanje je bila draga, a dobra investicija
   // za to namenjeni, uporabljeni ali potrebni denar: višina investicij
   // kar se doseže, ustvari s tem denarjem: vrednost investicij
2. 2. nav. mn., ekon. uporaba dela nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog, naložba: usmerjati, ustaviti, zmanjšati investicije; investicije v industrijo, kmetijstvo, turizem; plan investicij; sredstva za investicije / družbene, gospodarske, negospodarske investicije / bruto investicija ki obsega tudi nadomestilo za amortizacijo; javna investicija v objekt za splošne družbene potrebe; kapitalna investicija v stroje, naprave za proizvodnjo; neto investicija ki ne obsega nadomestila za amortizacijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. potiskati izstrelke iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreljevati naboje / topovi so izstreljevali krogle skozi line
2. 2. potiskati in usmerjati s startne naprave proti cilju: izstreljevati vesoljske ladje, umetne satelite
   ● publ. radij je izstreljeval svoje elektrone skoraj s hitrostjo svetlobe oddajal, seval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. delati, tvoriti oviro, jez, ki preprečuje, ovira odtekanje: jeziti reko; skali sta jezili narasli tok; pren. barikade mu jezijo pot
   // delati oviro, pregrado vodi, usmerjati jo: z delavci je jezil naraslo vodo; jeziti povodenj
2. 2. delati, da se kaj ne širi, narašča: jeziti inflacijo

jezíti se nabirati se zaradi ovire, ki preprečuje, ovira odtekanje: voda v strugi se zaradi kamenja in lesa jezi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
   // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
   // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
2. 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
   // tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
3. 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
4. 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
   // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
5. 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
   // obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
6. 6. delati vidno, opazno
   1. a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
   2. b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
   3. c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
      // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
7. 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
   // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
   ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev

kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči

kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi

kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju; osredotočati, kopičiti: koncentrirati industrijo v obmorskem predelu; vlada koncentrira vojaške enote ob meji / razdrobljena finančna sredstva bi bilo treba koncentrirati; trgovina se koncentrira predvsem na industrijsko razvita področja
2. 2. odstranjevati iz snovi (večji del) tekočine in odvečnih sestavin: koncentrirati živila
   ♦ kem. koncentrirati kislino, raztopino povečevati količino raztopljene snovi v raztopini z odstranjevanjem topila; metal. koncentrirati rudo odstranjevati iz nje večji del nekakovostnih sestavin, bogatiti rudo

koncentrírati se (miselno) zbirati se, osredotočati se na kaj: imel je toliko časa, da se je lahko koncentriral / ženske se pri delu bolj koncentrirajo kot moški / ves se je koncentriral na to opravilo
// v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: koncentrirali smo se samo na najvažnejše naloge; letalstvo se je koncentriralo na sovražnika ob njegovem izkrcavanju

koncentríran -a -o: močno koncentrirana solna kislina; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; celotna proizvodnja je koncentrirana na enem prostoru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. ugotavljanje skladnosti kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzor, nadzorstvo: poostriti, uvesti kontrolo; kontrola dela, poslovanja bank; kontrola izvoza in uvoza / publ. imeti kontrolo nad družbeno proizvodnjo; opravljati kontrolo; nižje pog. držati pod kontrolo kontrolirati
   // učenec je še vedno potreben kontrole nadzorstva
   // carinska, obmejna kontrola; družbena kontrola
   // ugotavljanje pravilnosti, kakovosti česa: poostriti kontrolo izdelkov / tehnična kontrola; kontrola delovanja strojev
2. 2. ugotavljanje dejanskega stanja, položaja česa; pregled, pregledovanje: kontrola dokumentov; kontrola kovčkov v vlaku / kontrola ceste iz letala / pog. bolnik je prišel na kontrolo (ponovni) pregled
3. 3. publ. prevlada, oblast: pridobili so si popolno kontrolo nad tržiščem
4. 4. pog. kontrolni organ: prišla je kontrola
   ● publ. šofer je izgubil kontrolo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. čisto je izgubila kontrolo nad seboj ni se mogla obvladati; pog. še vedno je pod zdravniško kontrolo (zdravniškim) nadzorstvom
   ♦ aer. kontrola letenja služba na letališču, ki skrbi za varnost v letalskem prometu; ekon. devizna kontrola kontrola dinarskega in deviznega poslovanja s tujino; med. kontrola rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok, načrtovanje rojstev; soc. socialna kontrola usmerjanje ravnanja, vedenja posameznikov v skladu z družbenimi normami; šah. časovna kontrola ugotavljanje, če je igralec napravil predpisano število potez v določenem času; šol. kontrola znanja ugotavljanje znanja z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjanje; šport. kontrola ugotavljanje pravilnosti poteka kakega tekmovanja; član, ekipa, ki to opravlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

koordiníran -a -o: dogovorili so se za koordiniran nastop na tujih tržiščih
♦ jur. koordinirani ali prirejeni organi upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbene politične skupnosti; med. koordinirani gibi usklajeni gibi; prisl.: delati koordinirano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

krétati se star.  gibati se, premikati se: naglo se je kretala okrog štedilnika; ladja se počasi kreta po gladini jezera
// biti, zadrževati se kje; gibati se: kretal se je samo v visoki družbi

kretajóč -a -e: malomarno se kretajoč človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. naprava, katere premikanje določa smer gibanja vozila: obračati krmilo; prijeti za krmilo; krmilo avtomobila, kolesa
   ● prepustiti krmilo sopotniku vožnjo vozila; publ. vinjen je sedel za krmilo začel voziti; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila
   // gibljiva plošča pri ladji, letalu, s katero se spreminja smer gibanja: pomožno krmilo na premcu; konstrukcija krmila; spremeniti položaj krmila
   ♦ aer. smerno krmilo s katerim se spreminja smer leta; višinsko krmilo s katerim se spreminja višina leta
2. 2. ekspr. vodilni položaj, vodstvo: niti za trenutek ni izpustil krmila; prevzeti krmilo države; biti, ostati na krmilu / odločno je vzela krmilo v svoje roke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. rel. usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom: pokleknil je in molil; moliti k Bogu, v čast Materi božji; goreče, pobožno moliti / moliti za dež, zdravje; moli, da bi ozdravel / moliti za umrle
   // izgovarjati besedilo molitve: moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec / duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo vodi molitev
2. 2. po božje častiti: moliti boga / moliti luno, malike, živali; pren., ekspr. moliti mamona
   ● ekspr. ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje govoriti, pripovedovati

molèč -éča -e: moleč obrača oči proti nebu; moleči verniki

móljen -a -o: zbrano moljena molitev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

monopolístično prisl.: monopolistično usmerjati cene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. preh., raba peša z gledanjem dojemati, zaznamovati vsebino česa; opazovati, gledati: snel je očala in ga motril; s kritičnim pogledom je motril pohištvo / nepremično, radovedno ga je motrila; izpod oči, od blizu, z jeznimi očmi, resnim obrazom motriti kaj / motri me od glave do peta
   // s prislovnim določilom presojati, ocenjevati: motriti kaj s stališča potreb, z dveh vidikov; kritično motriti problem / zviška motriti dejanja ljudi
2. 2. zastar. upirati, usmerjati pogled kam: motril je proti planinam

motrèč -éča -e: stopam po mestu, motreč izložbe; preudarno motreč pogled

motrèn -êna -o: premikati motreni predmet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorstvo nad poslovanjem / imeti, opravljati nadzorstvo / družbeno nadzorstvo
   // s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje: določbe tržnega nadzorstva; devizno nadzorstvo devizna inšpekcija; gostišče so prijavili sanitarnemu nadzorstvu sanitarni inšpekciji
2. 2. opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzorstvo meje / letala imajo nadzorstvo nad cesto in mostom
3. 3. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: zaupali so mu nadzorstvo učencev / bil je pod strogim nadzorstvom strogo so ga nadzorovali
   // policijsko nadzorstvo; jemati zdravila pod zdravniškim nadzorstvom
   ♦ šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
4. 4. publ. prevlada, oblast: doseči, imeti nadzorstvo nad tržiščem
   ● publ. šofer je izgubil nadzorstvo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. z merjenjem prihajati do določene količine česa: namerjal je po dva metra blaga / najnižje temperature so namerjali v januarju
2. 2. z ocenjevanjem lege, oddaljenosti cilja dajati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: strojnico je namerjal na spodnji rob skale; dolgo, slabo namerjati
   // s takim dejanjem groziti, pretiti: namerjati orožje na koga, proti komu / namerjal je bodalo proti njenim prsim
   // nav. ekspr. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnavati, usmerjati: namerjali so teleobjektive na ognjenik / z oslabljenim pomenom namerjal je korake proti mestu
3. 3. star. nameravati: namerjajo zidati hišo; nisem te namerjal žaliti / elipt.: kaj torej namerjaš; najstarejša se je namerjala v tujino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto: napeljevati žico skozi cev
   // načrtno nameščati žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah: začeli so napeljevati elektriko in vodovod
2. 2. delati, da kaj prehaja na določeno mesto: napeljevati vodo v kanale
   ● ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
   // nav. ekspr., navadno v zvezi s pogovor usmerjati, obračati: napeljevala je pogovor nanj
3. 3. nav. ekspr. navadno s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: napeljeval jih je, naj ga zapustijo; vsi so jo napeljevali k temu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. obračati orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: naperjati puške v demonstrante
2. 2. knjiž. naravnavati, usmerjati: naperjati daljnogled proti čemu / ekspr.: rad je naperjal zbadljive besede proti njemu; naperjati javno mnenje proti takim vzgojnim metodam / ekspr., z oslabljenim pomenom: naperjati korak proti komu; naperjati pogled v koga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu napletajo; zanimalo ga je, kaj napletajo proti njemu / le kaj napletajo s tem upornikom nameravajo storiti
   // z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: napletal je prijateljstvo z njo; napletati spletke / vsak dan je napletal pot k njim je hodil
2. 2. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjame mu vsega, kar napleta; znova je nekaj napletala o njem / večkrat je napletala pri njem sebi v korist govorila
   // napletati besedo, pogovor na politiko usmerjati, obračati
3. 3. tepsti, pretepati: napletal je konja z bičem; napletali so ga po hrbtu
   ● star. vztrajno ga je napletala pregovarjala, prepričevala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. nar., navadno v zvezi s pogovor usmerjati, obračati: navirati pogovor na preteklost
2. 2. knjiž., redko siliti, izsiljevati: naviral ga je, naj mu izroči pismo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast
   // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je
2. 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
   // spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let
3. 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
   // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu
4. 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti
   // določen organ, ki ima pravico odločati
   1. a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala
   2. b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti
5. 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti
   ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog
   ♦ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali
   // konja je z lahkoto obvladal
2. 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
3. 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna
4. 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti
5. 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala
   // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
   ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna
   ♦ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro

obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala

obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana
♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče; odločati o svojem življenju; imeti pravico odločati o svojem delu; odločati z referendumom
   // dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče
2. 2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila
   // določati, usmerjati: prav to je odločalo njegovo usodo
3. 3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati: odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna
   ● zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo

odlóčati se 
1. 1. z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat; po vesti, težko se odločati
2. 2. pri izbiri dajati čemu prednost: kupci se odločajo za modernejše oblike; mladina se odloča za tehniške poklice
3. 3. biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa: že dolgo se odločajo za klimatske naprave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
   1. a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
   2. b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
2. 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
3. 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
4. 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe

organizírati se pog.  postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo
// postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on

organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju: težko industrijo osredotočajo na jugu države; vojaške enote so začeli osredotočati ob meji
   // združevati na enem mestu, usmerjati v središče: vso oblast hoče osredotočati v svojih rokah; osredotočati vodenje delavskega gibanja
2. 2. v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: tedanji čas jih je osredotočal na kulturno področje; pri svojem delu se osredotoča zlasti na reševanje gospodarskih problemov

osredotóčati se (miselno) se zbirati: le težko se osredotoča pri delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: otroci so se med poukom kar naprej ozirali; ustavil se je in se oziral; ozirati se na levo in desno
   // gledati, pogledovati: ozira se proti hribom; ozirati se skozi okno; ozirati se za odhajajočim / oziral se je po pticah jih ogledoval, opazoval
2. 2. v zvezi z na upoštevati pri svojem ravnanju, odločitvah: pri tem se moramo ozirati tudi na druge; premalo se je oziral na neizkušene sopotnike / bil je preveč samozavesten, da bi se oziral na javno mnenje; ne ozira se na navodila, kar po svoje dela / knjiga se ozira zlasti na začetnike je namenjena zlasti začetnikom
3. 3. ekspr., v zvezi s po, za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati: na postaji se je oziral po taksiju, pa ga ni bilo; dolgo se je oziral za službo / tujci so se ozirali po naši zemlji
   ● knjiž., ekspr. proseče se ozira k njej išče pomoči pri njej; ekspr. ta se ne ozira ne na levo, ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih; ekspr. fant se že ozira po dekletih kaže zanimanje zanje; ekspr. po njeni smrti se bo moral sam ozirati po svetu biti, živeti sam; stopil je na prag in se oziral po vremenu ugotavljal, kakšno je vreme; bila je tako lepa, da so se vsi ozirali za njo da je pri vseh vzbujala občudovanje, zanimanje; ko se česa lotiš, se ne oziraj nazaj ne omahuj

oziráje se: hodila je po dvorišču, oziraje se na vse strani; odšel je, ne oziraje se na nevarnost

ozirajóč se -a -e: šla je od doma, neprestano ozirajoč se; storil je to, ne ozirajoč se na težave; ozirajoča se množica jih je nestrpno pričakovala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin: zdaj ne opravlja svojega poklica; izbrati si poklic; pripravljati se na poklic; zakaj si se odločil za ta poklic; to je njen glavni poklic; lep, težek, zahteven poklic / akademski, intelektualni, tehnični poklici; duhovniški poklic; opravljati šiviljski, učiteljski poklic / sedeči poklic pri katerem se delo opravlja sede; svobodni ali samostojni poklic ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; poklic ozkega, širokega profila / menjati poklic; zapustiti poklic / govorica posameznih poklicev ljudi v posameznih poklicih
   // opravljanje takega dela, dejavnosti: takrat je bil še neizkušen v poklicu / je že v poklicu zaposlen; izobraževanje vzgojiteljic v poklicih / usmerjati v poklice
   // usposobljenost za tako delo, dejavnost: imeti, pridobiti si poklic; priti do poklica; ljudje različnih poklicev
2. 2. z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža stanje, dejavnost, kot jo določa prilastek: ni se mogel odpovedati pesniškemu poklicu; poklic žene in matere
   ● imeti poklic za kaj sposobnosti, nagnjenje, veselje; ekspr. zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od potrošiti: potrošnja kruha se je pred prazniki povečala; potrošnja elektrike, vode; potrošnja goriva
2. 2. uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: povečati, usmerjati potrošnjo; proizvodnja in potrošnja / izdelki za osebno, široko potrošnjo
   ♦ ekon. osebna potrošnja sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna potrošnja sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenopolitičnih skupnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: premišljala je njegove besede, pa jih ni mogla razumeti; premišlja, kaj mu je s tem hotel reči; premišlja, kje bi dobil posojilo / med delom tudi premišlja; vso pot je premišljal
2. b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: moral bi že iti, pa še premišlja, kaj bi storil; ekspr. tu ni kaj premišljati
3. c) sploh: premišlja, kako lepo so preživeli dan; premišljati o vsakdanjih dogodkih; o tem ne premišlja več

premíšljati se zastar.  pomišljati se: ni se dolgo premišljala, vzela je kovček in odšla

premišljajóč -a -e: premišljajoč o tem, da bo treba sejati, je prišel do vasi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: premišljeval je njegove besede, pa jih ni mogel razumeti; premišljevati nalogo; premišljeval je, zakaj ni prišlo do pričakovane kemične spremembe; premišljeval je o življenjskih vprašanjih; o njem, star. njega dostikrat premišljuje; zmeraj kaj premišljuje; globoko, napeto premišljevati / sedi in premišljuje; on dosti premišljuje misli
2. b) da bi se spoznala primernost, posledica česa: dolgo je premišljeval vsako besedo, preden jo je izrekel; premišljeval je, če bi šel ali ne / ne premišljuj, kar odloči se / premišljuje svoje ravnanje presoja, ocenjuje
3. c) sploh: premišljeval je, kaj vse je doživel; rad premišljuje o svoji mladosti; zdaj o nesreči lahko premišljuje brez žalosti / dostikrat sem premišljeval o tem, da bi stvar opisal / star. premišljuje nekdanje dni spominja se jih, misli nanje

premišljeváje: premišljevaje hoditi; premišljevaje nasloni glavo na roko

premišljujóč -a -e: to ji je dajalo premišljujoč videz; bili so trezni in premišljujoči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spravljati z enega mesta na drugo: prepeljavati blago, potnike; čez jezero se prepeljavajo s čolnom / včasih so morali hoditi v mesto peš, zdaj pa jih prepeljava avtobus
   // voziti (sem in tja): prepeljavati turiste po jezeru; prepeljaval jo je z avtomobilom
   // spravljati z enega mesta na drugo sploh: otrok prepeljava voziček iz sobe v sobo
2. 2. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega skozi kaj: prepeljavati vrv skozi zanke
3. 3. nav. ekspr. kot spremljevalec voditi, usmerjati gibanje koga: prepeljaval je dekleta po parkih / koklja prepeljava piščance po dvorišču

prepeljávati se enakomerno, drseč se premikati: po kanalih se prepeljavajo gondole / pav se je prepeljaval po dvorišču / po ledu se že prepeljavajo prvi drsalci se drsajo
// po nebu se prepeljavajo beli oblaki
// nav. ekspr. leteti z razprostrtimi, mirujočimi perutmi: nad gozdom se prepeljavajo kragulji
● ekspr. vedno se prepeljavata za roko, pod roko hodita, držeč se za roko, pod roko; prepeljava se po hiši kot gospa hodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določenih
   1. a) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija; opazovati, proučevati proces; bolezenski, življenjski procesi; proces gnitja, staranja; procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces
   2. b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese; združevalni proces; zapleteni procesi družbenega razvoja; publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju
2. 2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces; delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces
3. 3. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces; javni, tajni proces; proces proti revolucionarjem; priče na procesu / civilni, kazenski proces / sodni proces
   ● publ. monstre proces s številnimi obtoženci; publ. politični proces zaradi političnih razlogov
   ♦ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. gibanje, premikanje vozil, oseb po določeni poti: ovirati, urejati, usmerjati promet; pred prazniki je na cestah velik, ekspr. živahen promet / izločati tovornjake iz prometa; izboljšati varnost v prometu / avtomobilski, ladijski promet; cestni, zračni, železniški promet; enosmerni promet / publ. izročiti most prometu; zapreti cesto za ves promet
2. 2. navadno s prilastkom prevažanje potnikov, blaga z enega kraja na drugega: med krajema je spet redni avtobusni promet; vozovnice za letalski promet; vozila za potniški promet / javni, medkrajevni, mestni promet; linijski promet po stalni progi in po stalnem voznem redu
   // tranzitni promet blaga se je povečal
3. 3. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s takim gibanjem ali prevažanjem: izboljšati, razvijati promet; razvoj letalskega prometa; sekretariat za promet
4. 4. v zvezi poštni, telegrafski, telefonski promet prenašanje, posredovanje sporočil, paketov, denarnih nakazil: nadzirati, ugotavljati telefonski, telegrafski promet / medkrajevni, mednarodni poštni promet
5. 5. ekon. spreminjanje vrednosti blaga, storitev v denar in obratno: ta trgovina ima velik promet; preseči načrtovani promet / promet z lesom, stroji, živili / blagovni, devizni, plačilni promet; izvozni, uvozni promet; letni, mesečni promet; promet na debelo, na drobno
   ● pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; dati v promet nove bankovce, znamke narediti, da se lahko začnejo prodajati, uporabljati; novi izdelek gre dobro v promet se dobro prodaja; pog. spraviti vso hrano v promet prodati, porabiti jo
   ♦ avt. desni promet ki poteka po zunanjem pasu vozišča; mirujoči promet parkirana vozila; pas za počasni promet vozni pas za vozila z manjšo hitrostjo; udeleženec v prometu pešec, voznik; fin. brezgotovinski denarni promet; jur. pravni promet nastanek, sprememba in prenehanje pravic; žel. bruto promet teža blaga in vagonov, ki se uporablja za računanje prepustne in prevozne moči proge; neto promet teža prevoženega blaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. naprava za oddajanje in sprejemanje električnih impulzov, signalov po radijskih valovih: opremiti balon, raketo z radiom / usmerjati izstrelek po radiu, z radiom
2. 2. radijski oddajnik, radijska postaja: biti po radiu povezan s pilotom / v mestu deluje ilegalni radio / radio predvaja zabavno glasbo; poiskati radio Maribor valovno dolžino radijskega oddajnika
3. 3. radijski sprejemnik: izključiti, pog. ugasniti, zapreti radio / v sobi igra radio / naročnina za radio / prenosni, tranzistorski radio
   ♦ elektr. radio na baterije
4. 4. ed. sredstvo za javnosti namenjeno oddajanje zvočnih sporočil po radijskih valovih: radio, televizija in tisk so poročali o dogodku / prirediti igro za radio; nastopati na radiu, v radiu; govoriti po radiu
   // dejavnost, vezana na tako sredstvo: skupščina je zagotovila denar za radio
5. 5. ustanova, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: v mestu deluje radio in več gledališč; direktor, novinarji radia / delati na radiu / radio Ljubljana / trg pred radiom poslopjem te ustanove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
   // delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo
2. 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno
   // vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi
3. 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
4. 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
5. 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
   ● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala

ravnáti se 
1. 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni
2. 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu
3. 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi
4. 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko
   ● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se
   ♦ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

razglabljajóč -a -e: razglabljajoč mogoče rešitve problema, je prišel do novih spoznanj; razglabljajoč človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: razmišlja, zakaj se je to zgodilo; razmišljati o življenjskih vprašanjih; o njem, star. njega velikokrat razmišlja / vso noč je razmišljal
2. b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: dolgo je razmišljal, kaj naj stori, kako naj se odloči
3. c) sploh: razmišlja o sreči, ki ga čaka

razmišljajóč -a -e: razmišljajoč o tem, kam naj gre, je stopil na ulico; razmišljajoč človek; njegov razmišljajoči značaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

specializírati se 
1. 1. pridobivati si izurjenost za opravljanje določene ožje dejavnosti: ta zidar se specializira za polaganje ploščic; specializirati se v kuhanju
2. 2. pridobivati si posebno, poglobljeno znanje na ožjem področju kake stroke: priporočili so mu, naj se specializira; specializirati se v jezikoslovju / žarg., med. specializirati kirurgijo

specializíran -a -o: (ozko) specializirani delavci, strokovnjaki; specializirane vojaške enote; knjigarna, specializirana za prodajo strokovnih knjig

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da se vozilo začne premikati: speljavati avtomobil, voz
2. 2. nar. voziti: speljavati gnoj na njivo
3. 3. delati, da kaj prehaja z določenega mesta drugam: speljavati vodo s travnika v potok
   ● ekspr. speljavati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. speljavati pogovor drugam usmerjati, obračati
4. 4. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: speljaval ga je, naj se upre / vse ga je začelo speljavati v to, kar je bilo zanj pogubno

speljávati se nav. ekspr.  drseti: sneg se speljava s hriba; prim. izpeljavati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti
2. 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil
3. 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji
4. 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami
   ● pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo; ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled

svetíti se in svétiti se 
1. 1. odbijati svetlobo: očiščena plošča se lepo sveti; beli kamni so se svetili v mesečini; oči se ji svetijo kot mački; svetiti se kot sneg, sonce / hlače, rokavi se mu svetijo od umazanije, zguljenosti / v rokah se mu sveti bodalo ima; v očeh so se ji svetile solze
   // s prislovnim določilom odražati, kazati v veliki meri, kar izraža določilo: oči se mu nevarno, preteče, prijazno svetijo; oči so se ji svetile od navdušenja, pohlepa, veselja; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava
2. 2. ekspr. odsevati: v mesečini se svetijo bele snežne krpe; na vzhodu se svetijo gore so; na prsih se mu je svetilo odlikovanje je imel, nosil
   // cesta se srebrno sveti se svetlo odraža
   // biti zelo čist, zloščen: avtomobil se ves sveti; čevlji se mu zelo svetijo; kuhinja se kar sveti od čistoče
   ● ekspr. hlače se mu že svetijo so že zelo oguljene; ekspr. njihova imena se bodo svetila v zgodovini bodo slavni; star. na praznik se je vse svetilo v novih oblekah so vsi imeli nove obleke; ekspr. začelo se mu je svetiti, kako je s tem začel je spoznavati, razumevati; preg. ni vse zlato, kar se sveti

svetèč -éča -e: sveteč si s svečo, se je vzpenjal po stopnicah; tok svetečih plinov; od znojnih kapelj sveteč se vrat; brleča in slabo sveteča sveča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. omogočati komu, da (si) načrtno pridobiva znanje, spretnosti: šolati svoje otroke; šolati na svoje stroške; dali so ga šolat v mesto / ekspr. sina šola za zdravnika
2. 2. poučevati koga z namenom, da si načrtno pridobiva znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: šolati mizarje, učitelje; šolati strokovnjake za vodstvene delavce; letalske organizacije šolajo svoje člane na najnovejših motornih letalih; jezikovno šolati novinarje / šolati pse za odkrivanje mamil, ponesrečencev
3. 3. z vajo delati kaj bolj sposobno: šolati svoj posluh / šolati pevski glas / ekspr. šolati oko v razpoznavanju odtenkov
   ● ekspr. življenje ga je trdo šolalo imel je težko življenje; žarg., agr. šolati vino z določenimi postopki usmerjati naravne biokemične procese pri zorenju mošta v vino

šólati se načrtno (si) pridobivati znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: moj brat se še šola; šolati se v Ljubljani, v tujini; šolal se je le kratek čas; brezplačno, redno se šolati / ne morejo se šolati v maternem jeziku / šolati se za pravnika, zdravnika; šola se za mehanika uči se

šólan -a -o: šolan človek; imeti šolan glas; ponosna je na svoje šolane otroke; strokovno šolane negovalke; ni šolana pevka; take podrobnosti opazi le šolano oko; biti šolan v socialističnem duhu
♦ lov. šolani pes

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. opremljati s tehničnimi pripomočki: tehnizirati vojaške enote; svet se tehnizira / tehnizirati gradnjo, poljedelstvo
2. 2. usmerjati k pretiranemu uporabljanju, vrednotenju tehničnih dosežkov, pripomočkov: tehnizirati ljudi / tehnizirati življenje

tehnizíran -a -o: tehnizirana družba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

trasíran -a -o: trasiran plinovod; dobro trasirana cesta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapuščati kraj (trenutnega) bivanja: otroci so pogosto uhajali / zaprte živali rade uhajajo
   // kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, odhajati: uhajati iz zapora; uhajati od doma, v tujino
   // ekspr. kljub nasprotovanju iti, odhajati: otroci uhajajo na cesto / živina rada uhaja v sadovnjak
2. 2. ekspr. nezaželeno iztekati: iz slabo zaprte cisterne uhaja voda / iz posode uhaja para / skozi špranje uhaja toplota
3. 3. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premikati s prvotnega, navadnega mesta: pentlja ji uhaja z las; kite ji uhajajo izpod rute
4. 4. ekspr., z dajalnikom nezaželeno prihajati, se pojavljati: iz grla so ji uhajali kriki / fantu je uhajal smeh se je proti svoji volji smejal
   // nehote, proti svoji volji govoriti: iz ust, z jezika so mu uhajale ostre besede
5. 5. ekspr., z dajalnikom usmerjati se, kamor ni zaželeno: pogled ji je uhajal k skupini ljudi; oči mu uhajajo skozi okno / misli so ji uhajale k fantu mislila je na fanta
   ● evfem. bolniku uhaja voda nekontrolirano opravlja malo potrebo; ekspr. žena mu uhaja čez plot mu je nezvesta

uhajajóč -a -e: uhajajoči plini; uhajajoča para

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. obračati orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: uperjati orožje v demonstrante
2. 2. knjiž. naravnavati, usmerjati: uperjati daljnogled proti stolpu / ekspr., z oslabljenim pomenom uperjati kritiko proti napakam kritizirati jih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
   // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
2. 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
   ● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih

upírati se 
1. 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
   // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala
2. 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili
   // upirati se nasprotniku v igri
   // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
   // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati
3. 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale
   // z besedami, ravnanjem izražati voljo
   1. a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu
   2. b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi
      // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati
4. 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati
   // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem
5. 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet
6. 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku
   // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom
7. 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino
   ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti

upiráje: stala je, upiraje roke v boke

upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. urejati, usmerjati življenje v kaki družbeni skupnosti: upravljati državo, občino; centralistično upravljati; občani neposredno upravljajo / upravljati zasedeno ozemlje / deželo je upravljal vladarjev namestnik je vladal v njej
   // odločati o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: delavci sami upravljajo; upravljati podjetje, rudnik, šolo
2. 2. odločati o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa: upravljati gozdove; upravljati hišo / upravljati premoženje, zapuščino; upravljati sklad, neprav. s skladom
3. 3. s širokim pomenskim obsegom s posebnimi pripravami uravnavati delovanje česa: upravljati kotle in turbine z enega mesta; upravljati stroj; upravljati televizijsko kamero voditi, usmerjati
   // avtomatično, daljinsko, ročno upravljati / upravljati krmilo usmerjati; upravljati zavoro z nogo pritiskati nanjo; publ. uči se upravljati z orožjem ravnati
   // publ. usmerjati, uravnavati premikanje česa: upravljati motorno kolo; upravljati ladjo krmariti; upravljati letalo pilotirati; upravljati tovornjak voziti
   // publ. usmerjati, uravnavati sploh: upravljati polet rakete; upravljati proces v plavžu / upravljati lokalne zadeve urejati

upravljajóč -a -e: upravljajoči signali; upravljajoče osebe

uprávljan -a -o: iz daljave upravljan stroj; federativno upravljana država; moderno upravljano podjetje; sam.: upravljavci in upravljani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice
   // redko izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati
   // uravnavati gube ravnati, gladiti
   // uravnavati seno po vozu
2. 2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati
   // delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo
3. 3. redko urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke
4. 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene
   ♦ med. uravnavati rojstva
5. 5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave
   // odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot
6. 6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah
7. 7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati
8. 8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni
   ● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto

uravnavajóč -a -e: uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati

uravnávan -a -o: uravnavano delovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer: priprava, ki usmerja tok dima; usmerjati vozilo / usmerjati promet / usmerjati ladjo z lučmi; svojo pot je usmerjal po zvezdah
   // delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmerjati anteno; usmerjati luči naravnost / usmerjati pogled kam
2. 2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: usmerjati gospodarstvo, politiko; načrtno usmerjati / usmerjati šolski sistem / njegovo pozornost je usmerjala proč od otroka
   // določati potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmerjati delo, igro; pogovor je usmerjal, kamor je sam hotel; računalniško usmerjati delovni postopek / usmerjati razvoj / naloge, ki usmerjajo vsakdanje življenje / usmerjati mišljenje koga
   // delati, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmerjati prodajo na tuja tržišča; usmerjati se v izvoz
3. 3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način: to usmerja in sili kmeta, da je stvaren; filozofsko, idejno usmerjati koga / revijo usmerjajo mladi izobraženci
4. 4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost: usmerjati ljudi h gojitvi športa; usmerjati učence v študij jezikov / poklicno usmerjati

usmérjan -a -o: strokovno usmerjano zdravstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

usmerjeván -a -o: usmerjevano gospodarstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. pog. peti, igrati narodno-zabavne pesmi, skladbe: godci so vižali same vesele
2. 2. zastar. voditi, usmerjati: orači so vižali konje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti, zlasti v državi: takrat je vladal kralj; vladati deželi; vladati ljudstvu; absolutistično, parlamentarno vladati; pren., ekspr. v hiši je vladal mož; ljubezen in lakota vladata svetu
2. 2. biti splošno razširjen: v deželi vlada blagostanje; nad zapuščeno vasjo je vladal mir; pri znanstvenikih je doslej vladalo o tem drugačno mnenje / med nami je vladalo veselo razpoloženje; za knjigo je vladalo veliko zanimanje / ekspr. ko so prišli v mesto, je že vladala noč bila
3. 3. star. voditi, usmerjati: vladal je vprežni par konj s hi in bistahor / lastnica z veliko umnostjo vlada hotel
   ● zastar. spretno vlada z našim jezikom obvlada naš jezik; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal

vládati se zastar., v zvezi s po  delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo; ravnati se: po tem zgledu se bomo vladali / ne zna se vladati se vesti

vladajóč -a -e: vladajoči knez; vladajoča stranka
♦ gozd. vladajoče drevo drevo, ki ima višjo krošnjo kot drevo, drevesa okoli njega; sam.: koristi vladajočih

vládan -a -o: vladani sloji; sam.: sodelovanje vlade z vladanimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo
   // upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro
2. 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo
3. 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica
4. 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj
5. 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji
   // vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti
   // nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita
6. 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita
7. 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi
   ● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro
   ♦ avt. voziti v tretji prestavi

vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom
● ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili

vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja
♦ fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah

vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: otroci radi vtikajo v nos drobne predmete; ne vtikaj rok v slamoreznico; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr. vtikati nit v šivanko vdevati
   // dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase
   // ekspr. dajati kaj kam sploh: vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik spravljamo
2. 2. ekspr. nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtikati ujetnike v lisice, verige
3. 3. ekspr. spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva: vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore zapirati jih
   // vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: mlade fante so vtikali v vojsko
4. 4. ekspr. porabljati za kaj, vlagati v kaj: vtikati plačo v domačijo; vtikati dohodek v propadajoče podjetje
   ● ekspr. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo

vtíkati se ekspr.  
1. 1. vmešavati se: otroci so se radi vtikali v pogovor; tašča se vtika v vzgojo / brez potrebe se vtikaš vmes
   ● ekspr. ne vtikaj se v druge ne izražaj svojega mnenja o njih in njihovem delu; ne poskušaj usmerjati njihovega življenja, ravnanja
2. 2. vsiljivo ogovarjati koga, približevati se komu: pusti ga pri miru, ne vtikaj se vanj; v vsako žensko se vtika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

zamíkati se 
1. 1. knjiž. premikajoč se prihajati za kaj: sonce se že zamika za goro / zamikati se za grmovje skrivati se, umikati se; zamikali so se pred burjo
2. 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmerjati v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: mistično se zamikati
3. 3. ekspr., v zvezi z v izraža nastopanje intenzivnega, poglobljenega razmišljanja o tem, doživljanje tega, kar izraža določilo: zamikati se v čas mladosti; njegov duh se zamika v prihodnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. spreminjati smer svojega
   1. a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
   2. b) poteka: cesta, proga zavija
      // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
      // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi
   // zavijati oči, z očmi od jeze
4. 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
   // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
   // ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
8. 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
   ● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati

zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost

zavijáje: prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice

zavijajóč -a -e: tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.