velíko prisl. (í) - 1. izraža veliko količino ali mero
- a) s samostalnikom: imeti veliko drv; zemlja z veliko dušika; zbralo se je veliko ljudi; nima veliko smisla za šalo / odkriti veliko novega / kot voščilo želim vam veliko, ekspr. veliko veliko sreče / takih primerov je veliko
- b) z glagolom: veliko bere, se giblje; veliko se ne da spremeniti; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat
- 2. navadno v zvezi s primernikom izraža visoko stopnjo: veliko bolj se boste morali potruditi; nova pot je veliko krajša; veliko večja poraba energije / zaslužek je veliko premajhen; prim. največ, več, velik, veliki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
veliko...1 ali véliko... prvi del zloženk (ẹ̑) nanašajoč se na veliki: velikobritanski, velikosoboten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
veliko...2 ali velíko... prvi del zloženk (ī) nanašajoč se na velik: velikolisten, velikomesten, velikopovršinski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
veliko...3 ali velíko... prvi del zloženk (í) nanašajoč se na veliko: velikobeseden, velikojedec;
velikokrat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.