protislôvje -a s (ȏ)
1. pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje: v knjigi je več protislovij / priti v protislovje z lastno trditvijo
2. nasprotnost, nasprotje med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama: odpravljati, reševati protislovja; človek je poln protislovij; protislovja sodobne družbe; protislovje med željami in potrebami / dialektično protislovje
♦ filoz. protislovje odnos med dvema protislovnima pojmoma, trditvama; načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; soc. enotnost protislovij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.