Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sréda -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu;
voz se je ustavil na sredi klanca;
sedi v prvi vrsti na sredi;
preklati po sredi / določiti sredo palice sredino// del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in koncaa) glede na čas: plačati račun do srede marca;
povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredib) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede;
tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod;
skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami 4. tretji dan v tednu: danes je sreda;
že od srede ga ni;
sestanek bo v sredo, 15. marca;
druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah
● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi
Število zadetkov: 1