tòp, tǫ́pa, m. die Kanone; — po hs. iz tur.
tòp, tópa (topà), adj. stumpf; top nož; Kako bom jaz sekal, Ko je kosa topa, Npes.-Schein.; — top kot, ein stumpfer Winkel, Cig. (T.), Cel. (Geom.); — stumpfsinnig, unempfindlich: top človek, Zilj.-Jarn. (Rok.), Zv.; topa vest, C.; dumm, C.